V noči, ko angeli padajo v svoja zrcala, mi z ustnicami netiš ognje.   Vzrdhtevaš sred snegov. Z vijoličastimi cvetovi jemleš strahove praznim vejam.   Poiščiva si pomladno zavetje v škarpah pri modrasih; naj še nama oluščijo kože.   Vzemi me v tvoje ničje. Prebodi me s turkizno svetlobo hladnih tolmunov.   V noči, ko…

      Beli galebi jadrajo čez skledo neba, na obrežja svetlobe in smeha. Lepo zloženi kamni že od nekdaj pojijo noč z belino in v sebi skrivajo praritem vesolja. Preperele mreže ne žanjejo več ribje smrti. Čolni, zvrnjeni na bok, nikogar ne vozijo v vodne daljave, pod lunine luskine, da bi tam utopili spomine….

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….

Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt in vseeno so. Rada se vračaš v dlani brez razpok, skozi katere se rojevajo stoletja. Rada lomiš besede na ustih, medtem ko se v srcu nastanjaš kot vešča v pozabljenem muzeju. Rada imaš abstraktne samostalnike, kot so seks, premična ukročenost in francoski camembert. Rada imaš enolončnice in polinezijske…

    Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji…

Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih…

Nikoli do konca spoznati zakaj prav ti to telo v tej kvadratni realnosti treba je zarezati globoko in pustiti da odteče otroštvo z njim vsi nezaceljeni spomini in razpoke odpustiti preteklosti in se vsak dan znova roditi v življenje želeti si več kot bi lahko doživeli poljubiti več ustnic kot bi jim lahko bili zvesti…