burjac@ajd.sik.si

Pozdravljeni na vetrovnem dvorišču besed!

Burjač je spletišče, namenjeno branju in objavljanju kratke proze ter poezije. Z njim želimo doseči, da bi kvalitetni literarni izdelki ponudili zanimivo bralsko izkušnjo širši množici bralcev. K sodelovanju vabimo tako izkušene in uveljavljene avtorje kot tiste, ki so šele začeli brusiti svoj pisateljski talent. Registrirate se lahko tukaj.

"Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni."
"Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega nizko nad glave ..."
"Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti..."
"A garjasti vran se je razkrilil v moje telo in še bolj neusmiljeno kljuval živo meso. Kot bi mi drobci steklovine zaplavali v kite in nekontrolirano sejali tisočere nezaceljive ranice. "
"V kopalnici za trenutek postoji pred ogledalom in se zazre v zgubano podobo starca. Nakremži se; samo še za na odpad si, uvel cvet preminulega poletja."
"Napotim se skozi zarjavela železna vrata, ki luknjajo obnemogel zid okrog tvojega domovanja. Sezujem se. Peščena zrnca se zabadajo v pomehkužena stopala."

Kavna usedlina

Avtor: zgodbarka
07 Okt, 2019

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

Preberi več...

Meditacija ob reki

Avtor: amelia
03 Okt, 2019

„Bodi voda, bodi voda, bodi voda“ si ponavljam. Se spomniš, kako sva sedela točno na tem mestu in te občudovala? Osvobodila podivjane misli, da se razpasejo po okolici, in je ostalo le še tvoje žuborenje? Kako sva pustila, da se valovi strasti zlijejo čez najine in tvoje bregove, in si jih odnašala na daljne obale…

Preberi več...

Robotsko pivo

Avtor: beardo
01 Okt, 2019

  Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi…

Preberi več...

Srečanje stvarnikov

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……

Preberi več...

Katedrala (ljubezni)

Avtor: hal9k
26 Avg, 2019

Zvezde zlate in srebrne, šivajo skoz šipe, line, iz blaga luči in teme, krinolino domišljije. Svet s teboj je lep kot roža, ki se pne po katedrali.  Cvet se vije, kipe boža listna roka, dlan petali. Nekje med oboki mraka, žubori potoček petja, majhen zvonček pritrkava, sredi zime, vonj poletja. Hlad stebričev, vroče čelo, polno…

Preberi več...

Mož parne vleke

Avtor: augur
19 Avg, 2019

Piše se leto 1979, meseca marca. Sklanja se mož nad tekstom, ki ga piše. Zvoni. Zvok zvonca gre predirno skozi stene. To je tisti starinski zvonec na beli gumb, ki para ušesa s svojim vztrajnim, ušesa parajočim zvokom. Električna čebela na steni ne popusti. Parket oživi. Zapoje pod copati. Ob matinejski deseti uri dopoldan lahko…

Preberi več...

Ko zaprem oči

31 Jul, 2019

  Ko zaprem oči. Vdihnem. Diham. Utrip srca se ujame z ritmom pihanja vetra, mežikanja zvezd, padanja slapu, drhtenja mesečine. Izgubila sem se v toku nočne veličine. Brenčijo v travi, sikajo pod nogami. Zaprhutajo mogočna krila, ki se pomešajo v simfonijo glasov. Negibno stojim. Prazna glava,  nobene misli. Samo občutek. Tu in zdaj. Ne padem…

Preberi več...

Oko Neba

Avtor: hal9k
29 Jul, 2019

Daj vzemi dva oblaka iz nič, jim ustnice dodaj, oči. Prepričaj lastovičji rep, da jim nariše bel nasmeh. Zavij vihar jim ‘krog ušes, naj pramen las bo kakor dež, zastrl sonce, ki kleči, nad robom morja v mavrici. Okrog zavese iz dežja, sladkorčke zvezd nastavi da, ko sežeš z roko v prah noči, naj dlan…

Preberi več...

Človek z Dvema Urama

Avtor: hal9k
10 Jul, 2019

Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni. Veter diha, dež drsi, dve dlani, kot kapljici. Ena je za srčno stran, druga sega preko sanj. Pod nogami raste mah, čelo je naguban čas. Brazde lic zastira list, in med listi, so oči? In nad njimi še oko, in…

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice