SPOŠTOVANI LJUBITELJI LITERATURE IN KREATIVNEGA PISANJA Burjač začenja svoje novo vitalno življenje, z nekoliko posodobljeno vsebino, ker smo dodali možnost oddajanja tudi zvočnih posnetkov, torej vaših branj lastnih tekstov. Namen imamo, da bi na ta način elektronsko revijo približali tudi slabovidnim in slepim. Zato vabljeni, da svoje pesmi, ki jih sicer v tiskani obliki ne…

„Oprosti, ljubica,“ šepeče z nežnostjo, za katero v njegovem življenju – vedno na robu med biti in ne-biti, ubiti ali ne ubiti – ni bilo mesta. Bila bi le nepotreben pomislek, zaseda svetemu poslanstvu, ki ga je opravljal, morda celo smrtna obsodba. Ustnice komaj zaznavno drhtijo v tihi molitvi, edini, ki jo pozna in priznava….

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.

Jutro je vlažno. Megla se  ovija okoli hiš in se zgoraj nad zvonikom raztaplja v žarkih prvega sonca. Modri opel z vso hitrostjo zavije na sredo ulice in se zaustavi. Podobno stori drug avto na zahodni strani. »Umaknite se, ljudje,«  kriče policisti in usmerjajo ljudi na prostor za zadnjimi hišami. Mlada policistka s prikupno čepico…

»Živjo Tone, si doma?« Milan lovi zrak in se oslepljen od obeljenih sončnih kolobarjev obrne proč od nebesne peči. Zatilje mu ovije naborek nelagodnega ščemenja. Zagorel bom in se razpustil v kupček pepela … Kaj, če ga ni … moral bi prej poklicati, ja neumno od mene … res. »Doma, doma. Kam pa naj v…

Vetrovi umirajo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc. Vetrovi umirajo v vzdihljajih ljubimcev, v zelenem listju v mrtvi senci v vodnjaku vseh tišin. Vetrovi umirajo: v trsju, v slapu razpenjene vodne melodije umirajo v trepalnicah hriba, ki se zazira v večnost obzorja. Vetrovi dokončno umrejo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc.

Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi lahko…

Nočem. Beseda nabija v možganih kot kovaški norec, ki neusmiljeno udriha po vročem železu. Žena me je že pred tednom spomnila. Takšne so, z nami ravnajo kot z otročički, ki sami še na kahlico ne znajo splezati. Že navsezgodaj, ko sem zvit pred ogledalom preučeval kraljestvo sivih dlak na hrbtu in deblastih nogah, ki oznanjajo…

“Kopalnica je čista, dobro.” si je zašepetala, ko je stala pred čistim štedilnikom njene kuhinje. Njegove. On jo je kupil, on skrbi zanjo. A čistoče ni videla, zanjo je na veliko, z umazanimi črkami pohote, pisalo, kurba in sramota! “Prasica sem. Ne zasližim si ga.” si je ponavljala, ko je z bogato dozo najboljšega čistila…