Piše se leto 1979, meseca marca. Sklanja se mož nad tekstom, ki ga piše. Zvoni. Zvok zvonca gre predirno skozi stene. To je tisti starinski zvonec na beli gumb, ki para ušesa s svojim vztrajnim, ušesa parajočim zvokom. Električna čebela na steni ne popusti. Parket oživi. Zapoje pod copati. Ob matinejski deseti uri dopoldan lahko…

  Ko zaprem oči. Vdihnem. Diham. Utrip srca se ujame z ritmom pihanja vetra, mežikanja zvezd, padanja slapu, drhtenja mesečine. Izgubila sem se v toku nočne veličine. Brenčijo v travi, sikajo pod nogami. Zaprhutajo mogočna krila, ki se pomešajo v simfonijo glasov. Negibno stojim. Prazna glava,  nobene misli. Samo občutek. Tu in zdaj. Ne padem…

Daj vzemi dva oblaka iz nič, jim ustnice dodaj, oči. Prepričaj lastovičji rep, da jim nariše bel nasmeh. Zavij vihar jim ‘krog ušes, naj pramen las bo kakor dež, zastrl sonce, ki kleči, nad robom morja v mavrici. Okrog zavese iz dežja, sladkorčke zvezd nastavi da, ko sežeš z roko v prah noči, naj dlan…

Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni. Veter diha, dež drsi, dve dlani, kot kapljici. Ena je za srčno stran, druga sega preko sanj. Pod nogami raste mah, čelo je naguban čas. Brazde lic zastira list, in med listi, so oči? In nad njimi še oko, in…

Mar roža se vpraša: “Sem roža? Dišim?” In roka, ki trga to rožo, trenutek zastane v gibu in roža gre z njim, in vse kar ostane je Vse. In občutek, da nič ni minilo, da vse še mineva, da vse je bilo, da obstal bo ta svet četudi brez nas, mi smo le sled odseva,…

Spomnim se da je bilo nekoč svetlo mesta so utripala tako prodorno roke so bile varne spomnim se ognjemetov travnih bilk kresnic polnih želja po novem po dihanju po ljubljenju.

Ne hodi je rekla na vratih prihajajočega večera in mislila na vsakršne neprijetnosti ki prizadanejo mlado telo in hkrati je vedela da ni moč zaustaviti skrivnega spoznavanja prebujajoče narave v parku ob pol osmih zato je z najtišjim glasom dodala pojdi in ne vrni se več dekle    

Ko brez vonjav v zraku čutiš okus po koži, Po mehki bradavici, ki v ustih se strdi. Ta žametna odeja pokriva krepke mišice In poudari kost pod vratom, Kamor z veseljem stiskaš glavo. Se z poljubi podaš po dolgi poti krvne žile, Ki divje poganja vrelo kri lačnega mesa, Ki nima miru in ne gospodarja!…

Zrineš se skozi vrata kupeja in zapreš drsna vrata. Nepripravljena na smrad, ki se zažene vate in se prične zgoščati v duhove, uklete in pozaprte v steklenicah preteklosti. Spet si v njegovem stanovanju … V pajčevine oblečene stene ljubosumno varujejo nezgrešljiv vonj po odsotnosti ženske roke … Po prepričanju, da je svežina razkošje, ki si…