Svežina jutra me preseneča. Hlad je sicer nekoliko večji kot sem ga pričakoval, a jutro je kot umito. Nikjer nobenega oblačka, ene sama jasnost, in tako globoka modrina, da bi kar odplaval nekam tja gor, kjer se kotali čas sem ter tja. Gledam stezice in ne vem, kam bi se napotil. Do sestanka z…

      Vsi ti obrazi, tolsti, pretirano zardevajoči, polni nekega ošabnega optimizma, ki jim kar vre skozi besede. Moram se prav z vsakim rokovati, okrog petnajst jih je. Grof jim je že razložil, da sem njihov besedni reformator, da sem izjemen psiholog, filozof in raziskovalec jezika. Sami aristokratski obrazi, res, nevajeni trdega intelektualnega dela. Še največji…

Dvorana je okrašena z majhnimi svetilci, jajčasta miza pa se kar šibi od jedil. Posedejo me poleg grofa in njegove žene, precej mlajše od njega, kipljive črnolaske, ki je mljaša celo od moje Minde. Kakšna zaobljenost, kakšne čutne ustnice … Baje je doma tam nekje iz zahodnega roba Evrope. Še dobro, da sem olajšan in…

Bolnišnica, ponoči. Zame je bil to poseben trenutek, tako drugačen in nenavaden. Čutil sem, popolnoma ozaveščen z vsemi čuti, kako vrtinec hladnega zraka iz klimatske naprave potuje navzdol proti tlom bolnišnične sobe in ustvarja tisto – običajno težje ali nasploh nezaznavno – mešanje zraka. Zaradi njega postajam vedno bolj in bolj lahkoten, elegantno, prav peresno…

 Res ni trajalo dolgo, samo nekaj minut. Pristala sva mehko, skoraj da bi se dalo reči, da nežno, na ploščadi nad ovalno hišo – res, tukaj težko najdeš hiše, ki bi bile zamejene z robovi; razen seveda, že omenjenih zgodovinskih naseljih. Dva služabnika v rdečih uniformah – pa si lahko sploh predstavljate drugo barvo v…

 »Ja, gospod Bobinsky, končno, končno,« drobi besede srednjevelik atletsko grajen moški. Oblečen je v togo obleko, nekakšen dres ali kaj. V obraz je malo zabuhlinast, bržkone, ga rad srkne. In njegove nežne negovane rokice ostanejo razširjene v zraku. Občutek imam, da bi me rad kar objel. Pa se samo rokujeva. Zažema mi roko in zdaj…

  Greva se vojno, ti napadaš s tišino, moje cevi so okrašene z rožami. Nočem te vojne. Čemu, odvečne besede se odbijajo od oklepa, vanj si skril svojo glavo. Nevidno krvavim, nekje noter, kapljica krvi je že na ustih. Borim se naprej, iz okopa ponujam dlan, nihče se je ne dotakne. Čez ruševine je zavel…

Začenjamo nov roman v nadaljevanjih – tokrat je to prijazna mešanica znastvene fantastie in humorja. Seveda ima roman tudi globjo razsežnost, saj se ukvarja z dilemo, kaj bo s Slovenci in slovenščino leta 2945. Pisatelj je domneval, da bo takrat velik kos Slovenije potopljen – zanimiva fantazija, in spet bodo grofije. V upanju, da vam…

USODNI RIBNIK ANA Mrak se je že spustil na predel mesta, kjer so skrbno negovani vrtovi zastirali poglede mimoidočih na stare, meščanske vile.  Resnici na ljubo bi nekaj vrtov bilo hvaležnih za korenit poseg z žago, vrtnimi škarjami in grabljami. V večini teh hiš, je bilo praviloma razsvetljeno le katero od oken v pritličju. Na…