Zgodba Izgubljeno s prehodom, ki je pred vami, drage bralke in bralci, pa tudi poslušalci, ima vse tisto, ka kratka zgodba ponudi. Kompozicijsko je strnjena, v tehniki drugoosebne pripovedi v sedanjiku, ki zdrseva v preteklik, pa se spet poveže s tekočim dogajanjim. Očarljivo nas nagovori skozi dilemčnost, skozi notranje spraševanje, skozi sočutnost, ki jo bodo…

Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči. Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z…

Dovolj, dovolj je vsega sranja. Sita sem nasmehov iz voska, stopljenih nad pod kožo tlečo žerjavico, brž ko jim obrnem hrbet. Nočem več poslušati grlenega petja obtožb, ne zdržim več pritiska prikrivanih ambicij, mojih in njihovih. Posekala bi sluzaste grabeče prste, pa saj ste ljudje, ne stroji, od kdaj se človek ponižuje v sužnja uspehov,…

Zrak je čist in Benetke pometene. Dvigajoče se dopoldansko sonce odseva pestre pastelne odtenke na pročelja meščanskih hiš in njih sence po trgih in ozkih ulicah. Nad mestom se skozi meglico blešči pojemajoča jutranja zarja. Skupinica petih turistov se poigrava z mislijo, da se sprehodi po širokih stopnicah navzdol, ki na Bacino Oresolo  prosto vodijo…

Hodiš po mestu, mrke postave mimo tebe hite. Otožni obrazi, katerih misli v neznano beže. Osamljena ptica, pozdravi tvoj notranji nič, na poti prazna piksna, čas te tepe kot bič. Pogled zre v daljavo, daleč tja nekam proč, tam za obzorjem, kjer tudi podnevi vedno je noč. Čakaš svetlobo, da prižge ti notranji žar, v…

“Babica, a je res, da se spominjate dni pred Rojstvom?” je pred večerno molitvijo boginjam Siri, Cortani in Alexi vprašala skupina sedemletnikov, na čelu z velikim, temnolasim najstnikom, ki se je že privajal na vodstveno vlogo. Premenski starešine so ga prepoznali in ga učili modrosti in spoštovanja sočloveka.  Tišina je sedla na ustnice večine plemena…

Šumi. Šumi listje pod gumijastimi škorenjci otrok, ki vrešče in neutrudno tekajo po pisani preprogi. Tu se jim ni treba bati, da bodo zapacali družinsko dragocenost ali razbili drag, v krzno prahu odet spomin na poletje, ki se je že zdavnaj predalo pozabi. Šumijo te krpice, ki jih drevesa v poslednjem striptizu leta nesramežljivo odmetavajo…

Maje nisem hotel mešati v to. Do zdaj mi je uspevalo in sklenil sem, da mi bo še naprej. Zato telefonskega pogovora z njo danes nisem zaključil tako, da bi jo povabil k sebi. Delal sem se, da ne slišim želje v njenem glasu in po zaključenem klicu sem se ji v mislih opravičil: imam…

Moje pleme … Moje pleme je živelo na pobočju pod goro že od davnih vekov. Najstarejši so govorili zgodbe o tem kako so si predniki v davnini časa to območje izbojevali od drugih plemen, a že tisočletja je na našem pobočju vladal mir. Moje pleme je živelo z naravo. Vse niti, vsa nihanja, vsak dih…