burjac@ajd.sik.si

Pozdravljeni na vetrovnem dvorišču besed!

Burjač je spletišče, namenjeno branju in objavljanju kratke proze ter poezije. Z njim želimo doseči, da bi kvalitetni literarni izdelki ponudili zanimivo bralsko izkušnjo širši množici bralcev. K sodelovanju vabimo tako izkušene in uveljavljene avtorje kot tiste, ki so šele začeli brusiti svoj pisateljski talent. Registrirate se lahko tukaj.

"Šumotavo podrhtavajo krilca muh, čebel in os, ki jih jesensko sonce še zadnjič pred sodnim dnem kliče iz mrzle odrevenelosti. "
"Kot bi se Gospod spraševal ali je vredno prizanesti ljudem glede na tiste veličastno redke trenutke glorije in premikov vrednih človeštva."
"S tančico pajkovih mrež je obdana luč v duši."
"Čemim sred sobe in ne ostane mi drugega, kot da čakam. Podnevi še gre – prebiram naslove knjig na policah: Izštevanja, Pol sonca, Deštini … Ponoči je pa turobno. Ko bi vsaj kdo navil kako ploščo, karkoli …"

Spokojni večer

Avtor: marlera
20 Jun, 2020

Topla, a trda skala mi nudi oporo in naslon. Poleg mene se med skalami plazi neka  rastlina, odebeljena, očitno je nekje v začetku maja bujno cvetela. Občutek imam, da če ji prelomim en piramidast list, bo vse steklo iz njega. Sočno in bogato, a hkrati raste v skalah, torej tudi ugnano in vajeno razpenjenih viharjev….

Preberi več...

Ljubezen pri svetilniku

Avtor: marlera
20 Jun, 2020

Misli so mi zbežale. V poplavi spominov je majhna, toda svetla točka. Na trenutke jo jasno vidim in tisti topli val me spet oblije. Spet lebdim, plavam, letim. V svetlobi te točke zagledam sebe. Tisti dan sem spet prišla k svetilniku. Neka nevidna moč me je gnala, pogon na neskončno neverjetnost. Nikjer ni bilo nikogar,…

Preberi več...

Ko angeli padajo v svoja zrcala

Avtor: besedoljub
19 Maj, 2020

V noči, ko angeli padajo v svoja zrcala, mi z ustnicami netiš ognje.   Vzrdhtevaš sred snegov. Z vijoličastimi cvetovi jemleš strahove praznim vejam.   Poiščiva si pomladno zavetje v škarpah pri modrasih; naj še nama oluščijo kože.   Vzemi me v tvoje ničje. Prebodi me s turkizno svetlobo hladnih tolmunov.   V noči, ko…

Preberi več...

Ko sam si glas

Avtor: besedoljub
14 Maj, 2020

      Beli galebi jadrajo čez skledo neba, na obrežja svetlobe in smeha. Lepo zloženi kamni že od nekdaj pojijo noč z belino in v sebi skrivajo praritem vesolja. Preperele mreže ne žanjejo več ribje smrti. Čolni, zvrnjeni na bok, nikogar ne vozijo v vodne daljave, pod lunine luskine, da bi tam utopili spomine….

Preberi več...

Mrzel veter mene žene

Avtor: macolin
13 Maj, 2020

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

Preberi več...

Rezina limone

Avtor: besedoljub
11 Maj, 2020

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….

Preberi več...

Rada objemaš drevesa

Avtor: patra
07 Maj, 2020

Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt in vseeno so. Rada se vračaš v dlani brez razpok, skozi katere se rojevajo stoletja. Rada lomiš besede na ustih, medtem ko se v srcu nastanjaš kot vešča v pozabljenem muzeju. Rada imaš abstraktne samostalnike, kot so seks, premična ukročenost in francoski camembert. Rada imaš enolončnice in polinezijske…

Preberi več...

Zlata Kočija

Avtor: janakim
07 Maj, 2020

    Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji…

Preberi več...

Luna na dnu kozarca

Avtor: tom-veber
25 Mar, 2020

Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice