LJUBITI  Z vso nežnostjo. Preprostostjo. Globino. Strastjo. Sneg. Koža. Mehkoba ustnic- Mehko se zarijejo prsti v zemljo. Besede, ki dežujejo v sanje. Slepo oko ekrana. Vojaki Zibaš se. Nazaj in naprej. Ljubezen je krik v prazno. Nočem več, reče črnolaska. Ljubezen je spremenila obliko. Kovinska pošast bruha ogenj.  Mozaik žalosti se sestavi. Množica. Samota. Valovanje….

Saj, kava, takole na balkonu v majskem jutru. Ne bom rekel, da mi ne prija, doma, v miru, ampak … Dvom je v vsem, je že skoraj paranoja. Gledam tja čez, kjer se sence tkejo v zaveso nekega davnega spomina, ko so tam mimo hodile neke druge zastave in se je zaklinjalo k drugim bogovom….

»Aaah,« široko odprte oči uzrejo s črnino prekrito sobo; ni prepričana ali je minulo zgolj nekaj sekund ali par minut, preden se oko privadi svetlobi, ki jo dovoljuje noč in se globoko dihanje umiri. Dlan krčevito prižeta na koži nad srcem popusti prijem; zavest se dokončno prepriča, da je spet v resničnosti. Z dlanjo si…

TIŠINA HRUMI Strah je preplet obupa in nemoči nemira. Prividi so balzam za razbolelo dušo. Bitke izgubljenih vojn. Odpuščanja ni. Ostri robovi sveta. Kdo so vsi ti ljudje? Kje so drevesa, ki si jih sadil? Ne pomaga, ko stisneš dlan v pest. Predvidljiva zgodba. V vsaki se skriva sto drugih zgodb. Za vsako rabljeno besedo…

SESTRI »Ojoj, ojoj, poglej, pridi, hitro …« so odmevale stene. Kriki s primesjo panike, so vijugali in iskali pot iz kopalnice. Starejša je, kot v posebnem ritualu, z glasom urgentne vibracije klicala mlajšo. Slednja, vajena dram in tudi sama v bolečinah, je počasi oddrsala proti mestu klicanja. Ni bila vedno tako nonšalantna, večkrat so jo…

BELE NOČI Vstajam tam od enih do treh v belih nočeh. Vsako noč se režem do kosti. Praktično ne spim nič. Postajam zombi. Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož.  UTRIPANJE V SENCIH Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih….

POŽGANE TRAVE Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo…

Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat…

Slepota na obrobju vidnosti, se je tanjšala z namigi, da bodo jutri prišle nevihte in polizale izmučen prah iz pregretih teles. Zvok dleta se je pomešal z vibracijami kričanja, visoko zgoraj na brežini, kjer je stal še en trpin, ogrnjen s soncem. Delavci na drugi strani kamnoloma so odhajali na dopoldansko malico. Nenadni zamolk je…

HIŠA, spomnim se, kako je žena 22 let nazaj blaznela, da se proda lepo stanovanje v Piranu, ki je imelo strmo stopnišče, in kupi hiša, da bo naselila svojo mamo poleg sebe, blodila sva po Črnem kalu, po Kozini, na Maliji je hotela kupiti hišo dvojček poleg tipa, ki sedel na Dobu zaradi umora 7…

             MIŠJI KRALJ, bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova. Čisto zadaj je hodil…

                          STRAH, ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more. Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho…

  Vlak je sopihal skozi jutro v rahel klanec, kot starec, ki mu počasi že zmanjkuje moči. Pokrajina je bila prekrita z lesketajočim se ivjem. Kovinska kolesa so enakomerno udarjala ob tire: en, dva, en, dva, en, dva … kot utrip nekega pozabljenega srca. Sama je sedela, ob oknu, v tretjem kupeju drugega vagona in…

Vse bo umrlo Vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo ljudi,  besede so se rodile prej,  skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo časa,  besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,  besede so starejše od kamna,  vse bo umrlo,  samo besede…

Stopila sem na vlak za Koper. Rada se vozim z vlakom, tako široki so prehodi in prostorsko bogato razporejeni sedeži. Sicer se v Sloveniji ne moremo pohvaliti z visokim standardom; nasprotno, včasih je verjetno poštna kočija hitreje prišla  iz Ljubljane do Trsta kot se peljemo z vlakom danes.  Zdi se, da se je vlak zapeljal…

Pogled na uro mu je povedal, da manjka še petnajst minut do vsakodnevnega obreda – kadar je vreme dovoljevalo –, ki ga ni hotel zamuditi. Za vsak dan je vedel, kdaj se začne sončni zahod. Domov je prispel pet minut prej. Do tri četrtine je napolnil kozarec, ki je stal na mizici pri oknu, skoraj…

ODMEVI, ODSEVI Drobci, krušljivo obledele podobe, odmevi in odsevi, imena pozabljenih smrti, ljudi, ki jih več ni, a vendar so, nekje v orumenelem spominu, padajo v usta časa, nepovratno. Sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza, besede postajajo kepe pepela, angeli zlomljenih kril so se izgubili v megli, v naročju držim dvojnika, preboden…

V daljnem kraljestvu je živel ostareli kralj. Jesen življenja je najraje preživljal v svojem sadovnjaku, zelo ponosen na drevesa, ki jih je sam posadil in negoval. Grel se je na prvem pomladanskem soncu in opazoval prve cvetove češenj in marelic. Tam, čisto ob zidu je samevalo staro drevo marelice. Grčasto deblo, borne veje in samo…

Svet razpada! Vprašal sem dvojnika, kje začeti ta film podob? Na začetku, je odgovoril. Torej treba je kreniti iz neke poljubne točke in narediti prvi korak. Ta je vedno najtežji. Potem je kot reka, prepustiš se toku. Strastno sem gledal 200 oddaj na Discoveriju, Goli in prestrašeni. Torej počasi, počasi nisem skoraj nič spal. Prebujal…

Obrne se na drugi bok, odejo potege čez ramo. Malo bom še dremal, malo, glavo – rahlo ga boli –porine pod blazino. Ampak … to ni moja odeja … Kje sploh sem? Odpre oči in se zdrzne. To, kar zagleda, ne spominja na njegovo sobo; ali dnevno sobo, kjer včasih zaspi, ko se sredi noči…

Počasi sem se sprehodila po moj bivši kuhinji – takšna je kot je bila, ko sem jo zapustila. Z dlanjo grem nežno po pultu … čez kuhalno ploščo – koliko večerij sem skuhala na njej za prijatelje, sem pomislila. Ustavim se ob stekleni vitrini s kozarci: še vedno so tu – kozarci na pecljih z…

>Povej mi, o čem si sanjala.  >Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram. >Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉 >Dobro no, naj ti bo.  In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili…

Skozi luknjice na roletah, ki jih za čez noč ni spustila do konca, si je jutranja svetloba utirala pot do zidu in nad njeno glavo narisala popačen pravokotnik. Z naraščanjem dnevne svetlobe je po spalnici poplesovalo vse več likov in jo dramilo. Poskusila je odmisliti vstajanje, se prevalila na drugo stran in se trudila še…

Ni progresa Srečna sem. In počutim se kot pero, ki ga bo vetrič vsak trenutek odnesel iz ambulante. “Ni progresa. Vse po starem,” je rekel in se nasmehnil. Pričakovala sem, priznam … a ko vstopiš v to veliko sivo stavbo, te ta večna množica težko bolnih ljudi z zaskrbljenimi in prestrašenimi očmi posrka vase in…

Jesenske megle so utonile v globeli. Tomo stoji ob koritu in gleda barve listja, ki je popadalo na vodo. V ustih mu je ostala smola slabega žganja, ki ga je pil spodaj v vasi. Ne zmorem več brez tega, zjutraj enega, opoldan aperitiv, popoldan pivce za živce, zvečer pa v bife in … Ne, ne,…

List, barve obledelega starega papirja, visi na zaslonu nasproti mene. Strmiva. Čakam, me z utripajočo črtico pri strani izziva!? Obotavljam se, nimam ti česa zaupati, res ne. Nič takega se mi ne dogaja, da bi bilo vredno zapisati. Zakaj sva potem tu, domače naloge nimaš, službene zadeve precej  hitreje procesiraš. Torej? Zakaj si me priklicala,…

Obrne se proti križanemu, nekaj zamomlja in se prekriža. Pomagal ji je, da se je prebila čez i tri stopnice do notranjščine, kjer zdaj sveti bleščeča luč. Pospremi jo vse do postelje, še vedno je bosa … No, ne bo ji hudega, pomisli, povsod je čisto … Pusti jo samo. Tudi če se ne bo…

Vse bi bilo prav, če se ne bi te presnete zvezde vtikale v življenjsko energijo, če se ne bi dobrikale človeku. Sejmi dvomljive slave se dogajajo. Povzpetniki mi kratijo spanec in me pehajo v temno luč. Kaj, da ne obstaja temna luč? Seveda obstaja, le razumeti jo je treba. Temna luč, veste, kaj je temna…

Preči čez pokošeno senožet. In potem vidi v globoki senci temnozelen terenec Suzuki Jimi. In avstrijska registrska tablica. Povsem se mu približa. Gleda v notranjost. Obesek, velik križani visi iz ogledalca na sredi. Na sedežu je prazna polivinilasta vrečka, na sedežih zadaj pa tudi dve z napisi avstrijske trgovinske združbe. In zadaj je natrgan slamnik…

                    Zdaj si za klasiko, kajne?  Pronicaš skozi svetlobo dneva in snuješ nove sanje, ki te bodo plemenitile skozi težo bivanja. Nekaj si mi že povedal, nekaj sem zvedel, drugo so pa natolcevanja. Pa se nisi zresnil, res se nisi. Kult ljubezni se ti zdi tako pomemben, da bi ustanovil novo sekto, če bi…

Čeprav smo še vedno v izdihujočem poletju, pa se jesen napoveduje. In radostno oznanjam, da bo jesen prinesla svežost na straneh Burjača. Odprli bomo vrata mladim ustvarjalcem, da bodo na ta način upoštevani in prepoznavni, ker bodo bralstvu ponujali svoja literarna poizkušanja. Vsekakor pa so vrata odprta tudi vsem ostalim, ki gojite kratko prozo; morda…

  Pozno je. Spravim se v posteljo. Že nekaj časa imam nov jogi – veliko trši je od prejšnjega, a tudi neizmerno ”mehak” – posesa me vase, če se utrujena uležem nanj. Naporen dan je bil, vroč, soparen in po svoje – precej tečen. Zjutraj sem zmedena in malo jezna tavala po tržnici: iskala sem…

Ja, ja, bral sem te njegove zgodbe, od politike do seksa, celo humorne scene. In na vlaku … Izdano je bilo leta 1991. Ta nova svoboda … Zlitje naroda. Ja, prej pa dva sistema, kot nek velik družbenopolitičen  eksperiment, ki so si ga privoščile takratne velesile, Sovjetska zveza in ZDA. Danes pa … Oh, skoraj…

Julijska sparina je lebdela nad novim delom mesta. Med bloki se je jutranja vlaga hitro razblinjala; južnik je še kar vztrajal in česal sive stene, zibal rože, ki so visele z balkonov, in dvigoval krila ženskam, vsaj tistim, ki so si jih drznile obleči. Adi je sedel na balkonu, počasi pil kavo in premišljal o…

Gledam mali oblak, ki se ziblje; zdi se, da je to lebdenje dokaj čudno. Fizika gibanja … Tako lebdenje in počasi se zamika, nekam tja, kjer se spajata morje in nebo. To so samo naši pogledi, bog ve, kakšna je zares stvarnost; tista, ki ni samo materija in je odraz neke druge vednosti. Ja, ja,…

STRUNE DEŽJA Dež struni ure v nič, ki biča sanje. Lajež jutra se razobeša na mavrico horizonta. Vse je zrnato, razjasnjeno s filozofijo, ki je hotela dopovedati ničnosti v pogači razuma, da so sanje strte v žerjavici, sijoči v očeh, ki ližejo svetlobo, ponovljivo v vzdihih lomečih stopinje na jezeru stihije. Dež pa še kar…

Ja, saj res, sinoči sem ugasnil telefon, ker … Saj ne vem, zakaj. Anica, saj res, njo bi tudi mogel poklicati, samo zdaj … matura bo in to. Se ji kar kravžlja, ja. Da bi pa s Sonjo šel v Izolo? Ne vem, najbrž ne. Kdo pa jo bi celo pot poslušal – taka je….

    Tole, tole je kar neka avtobiografija bi rekel. Ta, ta … Ja, nagaral se je, vse do stenta, kot jaz … Kadilec, garač … No, ga bom jutri poklical in mu povedal, da sem prebral. Se pa zna izražati, to pa. Njegove kolumne, oh. Imel je politične posledice, stari režim. Petelin, ki je prezgodaj…

O, nova očala, o … Glej no, kako fino je zdaj, ležim, gledam televizijo, berem podnapise … Amerika … Pa to bi lahko že prej … Adiju se je zazdevalo, da je novo doživetje sveta, zdaj, ko je tolikokrat kar obsedel in gledal televizijo, brskal po internetu – tega se je hitro naučil, celo elektronski…

Mnogokrat je sanjala vlake; velike, zibajoče, udobne, zeleno-modre, z rjavo-rdečimi naslonjali, z neko ljubeznivostjo v kupejih. In kadar je sedla v rezerviran kupe in je pogledala skozi okno na peron, je bila srečna in varna – svet je tam zunaj, nič mi ne more! Zbudila se je v pomečkanih rjuhah in se skušala spomniti blodenj,…

 Sobotno jutro se mu je zdelo težavno. Okus malin … Okus njene šminke. Njeno telo, še tako napeto, sveže, polno … Pa … Prvič je šlo, brzovlak, potem sva ponovila vajo in je bilo bolje, pa … Prespal pri njej … Liker, glasba, objemi, objemi iz neke samčevske utehe – dve lupini … Že dolgo…

GON PO VLADANJU Človek je zversko definiran in hoče obvladovati sebe prek drugih. Mislim, da se tu skriva bistvo gona po vladanju. Iz zgodovine vladanja vem, da se je gon po obvladovanju drugih širil premočrtno z naraščanjem plemen. Že plemenski vladarji so imeli nek predgon, neko predpripravo za veliko vladavino. Morebiti obstaja celo gen za…

Nazadnje sem bil na pregledu lani, boga ti, stopetdeset evričev. In mi je rekla tista prijazna zdravnica, Veste, stanje ni tako porazno: s primerno higieno uporabe, boste še kar lahko brali, le očala morate pogosteje menjati, ker se vam mišice v očeh zaradi vaše genske okvare ne odzivajo več zadosti fleksibilno, samo to je, sicer…

ZRCALO Lahko bi rekli, da je gospod Jože, sam se rad predstavi z imenom Jožef, češ da tako piše v krstni knjigi, spravljeni v starem župnišču, nekoliko čemeren samski moški, ki se ne zmeni kaj dosti za svet. Uslužbenec kot uslužbenec: vesten, v svoji mali pisarni preračunava bilance, se krega z mlajšimi uslužbenkami, ki slabo…

ROB POLETJA Svetloba se je tkala v prt neke iluzije, da sva si bila dodeljena: dodeljeni smo si, si rekla, enkrat pred kino dvorano, kjer je smeh krepil sobotno popoldne in sva mislila na poljube v temi, ko bodo vlažna cmokanja utihnila v mavrici magije kino dvorane. Takrat še nisem vedel, da v tebi spi…

OBZIDJE Nek šum se je ujel v listje stare lipe ob kamnitem zidu. Dva martinčka sta že prepoznala pomladno toploto in se igrivo lenila; če jih je Rihard dolgo gledal, se je zdelo, da se le malo premikata, prej bi se dalo reči, da komunicirata z njegovo radovednostjo, že malo otrplo od neudobnega sedenja na…

Jutro. Maska. Veter. Mrzlota. Težka vrata portona so tresknila za njenim hrbtom, ko jo je ulica brez razsvetljave sprejela v hladni objem. Ona pa je razmišljala o maski. Na  boljšem trgu bližnjega mesta je nekdo prodal masko, umetnino, za pet eurov. In po nenavadnih poteh je maska njenega deda prišla v njen dom.  Domov. V…

Videl sem jo ob mrzli reki / Svetloba v vinu Pozno poletje ali zgodnja jesen, tam nekje, nedoločljivo. Toplo, soparno pozno popoldne, ko se sence že začnejo daljšati, utrujeni ljudje začnejo odlagati svoja orodja; spočita mladina začne razmišljati o večernih avanturah in nočnih ljubeznih. Tista ura, ko velik kozarec, poln bledozlate fermentacije grozdnega soka ……

Diši, kako diši ta zemlja, potegne dolg vdih skozi nosnici, da okusi bogat vonj prvih brazd, ki jih zaorjejo v prst, še vlažno od stopljene zmrzali. Zamiži sredi kolovoza med njivami, spusti nabirke misli, ki so se ji med tednom kopičile v glavi, se ji usedale na ramena in zrinile v želodec, da jo je…

MRAZ V OČEH Usedel sem se na zlizan moder plastičen stol, ki je najbrž že prenesel veliko vzdihov in škripanj. Na tleh so se izmenjaje risali neki sivi in črni vzorci, najbrž namenoma tako dolgočasni, da so vzbujali potrpežljivo dolgočasje, ki se kar lepi nekam v zaprsje in daje srcu vedeti, da je žalost naravno…

DIDI Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje;…

Ogledoval si je nove adidaske, jih dvigoval, ovohaval, preizkušal prožnost in si jih spet pomirjal. Naredil je nekaj korakov po prostoru, se smehljal in si rekel: Oh, tele pa bodo, nove poti bodo, nove. Ja, pot je vedno začetek, cilj je pa konec začetka – eh, stari filozof. Premeriti razdaljo do sebe … Se spoznati…

ORNAMENTI POLJUBOV Mrtva zemlja diha med prsti, ki mrežijo jutra v nova spoznanja. Angeli ptic zoblje zrnje ljubezni brezvestno razmetane v nihaje svetlob, tako čudežnih, da je dih nepotreben in se vreteno dneva nagne nad brezno nemoči. Njena koža je čudežni prt na katerem so postreženi vroči poljubi zakvašeni s sočutjem. In za poobedek tih…

Doma se je najprej stuširal. Potem se je usedel na kavč in dolgo gledal posnetke na telefonu; vse je poslikal, kočo, pot, studenec, cesta, domačijo starke, kjer je pil žganje – psa in starke pa ni slikal – ljudi načeloma ne slika, ker se mu ne zdi etično. In je začel intenzivno razmišljati, kako bi…

Take sanje, je zjutraj pomislil. Preklete sanje … In tiste, da sem z motorjem šel v Ameriko do groba Elvisa – kaj mi je? Pospravil je spalno vrečo, nastavil špiritni gorilnik, da si skuha kavo – brez tega ni dneva, si je šepnil. Pojedel je kos peciva, spil vitaminski sok in počakal, da se kava…

Ornament svetlobe se tke na stekleni steni in daje vtis, da se je tokrat sončna energija podpisala z vsemi pisavami, ki jih premore. Zakaj sem tu? se je Tomo vprašal in strgal po konzervi, da bi v sebi utišal procese prebave in hotenja po dodatni energiji. In še enkrat si ogledal stekleno steno, ki je…

Kot je bilo že najavljeno, odpiramo novo področje objavljan – mesto dajemo mladim, predvsem tistim, ki jim izpovedovanje in pisanje nudita neko uteho in izziv. In tu je prvi prispevek iz Osnovne šole Otlica, kjer sem tik pred praznikom kulture imel literarno delavnico. Prosim vse pedagoge slavistike, tudi na srednjih šolah, da dijake usmerijo na…

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

Sedela je na vegasti leseni klopi pred zidanico; nekoč trdno zidano in pod streho z lesom obito, jo je že zdavnaj najedel zob časa. Opazovala je, kako so v zlatorumeni večerni svetlobi škrlatno zažareli vinogradi, ki so se po strmem bregu spuščali proti potoku v podnožju griča. Ščebet ptic, ki so na trtah brskale za…

“Kje se je naša pot začela; in kje se bo končala? Kje je začetek; in kje konec vsega? Ve katera?” vprašam in ne počakam njihovega odgovora. “No, če gre po nekih fizikalnih zakonih običajno vse navzdol (ker tako veli težnost stvari), bi lahko začele zgoraj: pri nebu. Vendar pa veljajo tudi drugi naravni zakoni; po…

O čem razmišljam? … Tarla. Zadnje dni mi poleg ustaljenih blodenj skozi glavo šibajo rezila misli nate. Tudi letos me nisi obiskala ob novem letu. Ampak po tem, kar sem ti naredil, je povsem razumljivo. Celo sprejemljivo. Pa … jaz te še kar čakam. Čakam, da se ponovi vzhičeno popoldne, da se prelije v drhtavi…

Svetloba se je tkala v prt neke iluzije, da sva si bila dodeljena: dodeljeni smo si, si rekla, enkrat pred kino dvorano, kjer je smeh krepil sobotno popoldne in sva mislila na poljube v temi, ko bodo vlažna cmokanja utihnila v mavrici magije kino dvorane. Takrat še nisem vedel, da v tebi spi prezgodnja smrt…

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…

Obstajajo besede, ki spremenijo življenje, in take, ki izzvenijo v prazno. So besede, ki niso izrečene, a veliko povedo, in take, ki so narobe razumljene. So stvari in dejanja, za katera ne obstajajo besede. In so besede, za katere smo upali, da jih nikoli ne bomo slišali. Marij je pomagal hudo pijanemu naredniku domov, ki…

SAKARALNI VETER Suha jutra Trepet molitve se je zgnetel v staro krilo, polno praha molka, ki je tako zavozlal grla, da so opletla kito dneva. Ti pa si šla čez izbrite trave mrmraje v jok, v težo dorečenosti, trpke usojenosti, da si nevesta slabo obritega sonca, ki seje sulice spokojne utrujenosti. Hči travnikov si bila,…

VIŠNJEVO RDEČA OBLEKA Pogledam nazaj in vidim, kako se moja glava upira bistrosti v sončno in hladno novembrsko jutro.  Do steklokeramične plošče, sem se priplazila in robotsko napolnila kofetiero. Pristavila na žarečo ploščo. Jasno je bilo, da se bom zopet pregrešila. Izpustila, kar je ključno. Ma ja, kaj ko je človeška šibkost toliko močnejša, od…

Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje; gledam…

»Joj, draga moja, meni se že malo meša. Pa kaj za boga je tem, tem … domišljavcem. Belega kruha so siti, to bo. Novica jutra, ja. Rado gre, v Ljubljano gre. A že veš,« reče Vinka in našopiri ob mizi. »Vem, vem,« reče Magdalena z vsevedno ponižnostjo. »Ja, ja, si mislim, da te je že…

Septembrsko sonce je že risalo rdeče sledi na mirnem morju, Sandi je le za kratek trenutek zamaknjeno uzrl zlate žarke na gladini, srce mu je zatrepetalo, ko so se mu pred očmi pojavili njeni bakreni kodri. Prekleto, ta vožnja traja celo večnost, je pomislil sam pri sebi in brez slabe vesti ošinil merilnik hitrosti na…

Kakav, zdaj mi paše kakav, pomisli Magdalena in odrine kupček papirja pred seboj. Pogleda skozi okno, zunaj je moč avgusta in vročina stišano molze dan. Kakav, si šepne. Vzdigne se in gre do avtomata. Počaka, da se ji nacurka kakav, ga ovoha, okuša in je zadovoljna. Nese ga na mizo, pogleda na ekran, nekaj pošte…

Rado še enkrat prebere ta zadnji stavek in pomisli: saj, tole pisanje – sogovornikov nimam pa pišem dnevnik. Vstane, odpre okno in si oddihuje. Čuti ponevihtni zrak, ki tako dobro seda v sobo, polno knjig in zgoščenega vonja. Umiriti se, umiriti se, si prigovarja. Kako bom jutri povedal Magdaleni, da pa … Kje, pri malici,…

Te naše nedelje in relikt nedeljskega kosila. Vedno isto, tišina razlomljena z neko pomembnostjo, z odkašljevanjem očeta, mrmranjem mame, sestre pa spet ni bilo. Odmika se, odmika: beži, pobeg, da pobeg. Oče s svojo strogo držo dobro stoječega intelektualca, ki zagovarja desničarske resnice in meni, da so si reveži sami krivi svoje glorije. Ne, o…

Ko se vozi v dolino, vidi, da se je temnost že zvlekla čez hribe in je le še pramen sonca obobjedal že zgodaj pokošene senožeti. V dolini je zlato žarela pšenica, ob potoku se je grmadil lapuh. Odprla je okno, da je lahko vdihovala ta poseben vonj pred nevihto. Od nekod je zadišalo po pečenju,…

Stojim ob lijaku in odstranjujem ostanke hrane, spiram in sortiram posodo, ki jo natakarji prinašajo iz restavracije in jo nato postavljam v pomivalni stroj. Peklensko vroče je že tukaj ob lijaku, kako mora biti šele ob štedilniku in pečici. Vsi v kuhinji delamo s polno paro, čeprav je ura že več kot deset zvečer, a…

Bili sva prijateljici od prvega srečanja s šolo. Spominjam se je, kako je prišla s svojo mamo v garderobo – z veliko rdečo šolsko torbo, oblečena v ujemajočo se obleko, posuto z belimi pikami. Odložila je malho na klop, da se sezuje, a nagajiva torbača je padla na tla enkrat, … dvakrat, … a tretjič…

Junij je zaplaval v prostor s svojimi vonjavami, in se izrazil z nenadno vročino. Z njo so izginile vse sapice in pojavilo gibanje zraka, ki mu nismo znali določiti imena. Govorice  o obetajočem turizmu, so dvigale samozavest in upanje …   A, glej morje se je uprlo in prekrilo z rjavo sluzasto  plastjo. To se…

Vonj pozne košnje se meša z vonjem nedeljske juhe. Magdalena sedi na starem stolu in gleda na travnik, ki se blešči od pripekljivega poznojulijskega sonca. Zdi se ji, da zrak trepeta, da je v njem nek nemir, morda celo mavričasta svetloba. Za njo je slišati klenke stare ure. Ta Brane, ji udari v misli. Zdaj…

Nekaj časa molčavo sedi, gleda ostanek pijače, pogleduje po ulici in se mršči. Konec, konec, nič več mehkih večerov, nič. Pa res še potrebujem to? Voziti kombi? Jaz, diplomirani sociolog pa samo šofer kombija. Ja no … Saj so v Ameriki doktorji zanosit, ki vozijo taksi. In jaz bi pa vozil kombi, pa kaj. Finančne…

Mah neba V soju besed sem zaklet ob vrbi vzdihov. Bilo je že več juter ko sem molil k telesu oddiha preznojen z vodo usmiljena, da sploh še sem. Romarji, vsi prašni od prahu napuha, so šli mimo mojega doma; zvonili so z nepotrebnimi željami, da bili bi uslišani v vreščavem svetu bliskov in sokov…

Spoštovane bralke in bralci burjača, jesensko stišje ponuja nekaj več možnosti za zapisovanje zgodb. Tokrat ponujamo prostor tudi mladim in zelo mladim. Radi bi uvrstili nekaj obetavnih tekstov srednješolcev, morda tudi osnovnošolcev, tistih iz višjih letnikov. Še prav posebej vabljen tudi tisti, ki pišete za mladino in otroke – tu Vam ponujamo možnost za javno…

Sopara, sopara, pivo leze iz mene, Si Brane prigovarja, ko zaklepa avto in se odpravlja v stanovanje. Ključe vrže na polico in se spet zazira v ogledalo – tak, debelušast, zaraščen – sem to še jaz? Si bom pustil brado, zakaj pa ne. Pivce, pivce … Ne, ne, danes sem že tri, to zadnje tam…

Julijska soparnost prekriva mesto in izdehteva nori hiteči čas. Vsi nekam rinejo, dopusti so že, a je še vse tako zagnano. Magdalena stopa počasi in gre skozi park. Namenoma je pustila avto na senčnatem parkirišču blizu osnovne šole, od koder ni bilo daleč do sladolednega vrta. Hodi lenobno in zamišljena. V parku na hitro pogleda…

Ti ponedeljki, premišlja Magdalena nad papirji, ki so pregrnjeni na pisalni mizi. Spotoma pogleduje na ekran in odpira elektronska sporočila. Nemščina, ah ta nemščina, se jezi, ker najraje vsi komunicirajo v angleščini, ta dva pa, samo nemščina pa nemščina. Odkar so bili zadovoljni s tistim pisarniškim kompletom, imamo še nekaj naročil. Kaj to piše, aha,…

               Tokrat prvič objavljamo nekaj prevodnega – Hvala Franjo, da si nam to poslal. Diamati su večti Hiljadugodišnja propadaju carstva Ni iz čega, ko’ od sebe sama Izjedena sopstvenom veličinom Oronula od nemoći Divovi na staklenim nogama Skrhani izmaštanim vrednostima Svojim trulim idealima. Dijamanti su večiti. Umiru večne ljubavi Uništene zelenim očima prevare Modrim očima zasićenosti…

Dež drobno rosi in dela skupino kapljic na avtomobilski šipi. Magdalena še čuti utripanje pod popkom, kakor da je tam gnezdišče lavinskih energij. Odpre šipo, da zadiha, da zajame hladen, od dežja prečiščen gozdni zrak. Zdi se ji, da je tokrat vase dobila več njegove lave kot običajno. Nepotrpežljiv je bil, poln samotne energije, ki…

Slovo je bilo prisrčno, toplo. Gospa Majda je rekla, naj se še kar pripelje mimo, da je prijeten pogovor in to. Vozi po stranrski cesti, da se izogne švigavemu prometu, ki je ob sobotah popoldan neznosen, sploh pa proti večeru, ko se mladi odpravljajo v mesto na zabave, v lokale, na pico. Iz cele regije…

Rado upehan odneha. Ustavi se ob blatnem kolovozu, ki pelje čez njive. Gleda sledi močnih traktorjev in razgrnjene njive. Ti kompleksi. Lani je bila tu pšenica, vsaj tako je bilo videti, ko sem se z avtom vozil tod mimo, ja. Zdaj pa rjava zemlja, velike njive. Zemlja, kdo bo tebe ljubil? Res vprašanje. Odmikamo se…

      Katji se zdi, da je danes v bloku tako turobno pozno julijsko vzdušje, morda tudi zaradi vročine, ki je zunaj. Na balkonu strahoma pogleduje na toplomer, ki je kazal že 33 stopinj. Klimatska naprava je šumela in jo le deloma pomirjala. Nekaj časa še posedi in gleda kup perila, dve bluzi, ena lepa, sicer…

V ne povsem neugledni mestni četrti, na obzidanem kvadratu zemlje, se kruši omet zgradbi s prav tako okrušenimi stanovalci. Okrušeni, skrušeni, pobrušeni – samo igra besed. Če si si jo ogledal z dronom … zapor okvarjenih duš, ki so minevale čas v nezavedanju sebe in okolja, ki jih je zapahnilo pred polnim življenjem. Pod pretvezo…

Zgoščena noč ga najde doma, omotnjenega od zajetnega zamota marihuane. Stoji ob odprtem oknu, posluša jazz in se smehlja. Gleda se v šipi, si popravlja lase in si misli. Tak dedec pa … In da bi resno z Magdaleno. Ma, ne, ne, saj so še druge bejbe. Ustrezala bi mi kakšna poročena, lačna seksa, taka…

Brane stoji pred zrcalom v predsobi in se gol opazuje. Mišice, stari mišice, glej to, si šepeta in napenja mišice na roki. Pogladi se po stegnih in si dopoveduje, da je pa zdaj dokončno dograjen. Poišče sveže perilo in se obleče. Danes sem tekel kar tri minute, no skoraj tri minute hitreje kot prejšnji teden,…

»Ja, stric Janez, ja. Sama sem bredla po močvirju kemije, ja. Preklete tablete. Samo redila sem se, bila počasna, zaspana, kaj vem. Če pa nisem vzela tablet, sem pa doživljala panične napade. O bog, kolikokrat sem letala na urgenco. No, to je zdaj zgodovina. Za vsak slučaj jih še vedno nosim s seboj v torbici,…

Bil je tišji od teme, ki mu je sledila kot senca. A njegova prisotnost je v hladni noči vseeno odmevala preglasno. Čutila sem jo v srcu, ki je z glasnimi kriki opozarjalo na nevarnost. Čutila sem jo v suhi praznini grla, oropanega kakršnegakoli glasu. Njegove krute oči sem čutila na vsakem drobcu svoje kože, ki…

*** Sobota počasi izginja v blagem mraku, ki se nezadržno lepi na preorane njive. Od nekod je slišati oddaljeno zvonjenje, menda iz sosednje cerkve, ne iz naše, premišlja Magdalena in stopa naprej po kolovozu. Že cel popoldan je na dolgem sprehodu, dve uri že. Če bi zdajle bil z mano Brane, ja … Kdaj bova…

Rada pridem v mesto, moje mesto starih palač in modernih stolpnic, lepo speljanih cest; široke so in kažejo smeri, kje je Celovec, Maribor ali pa Trst … In reka vijuga v počasnem zavoju in ločuje baročne mestne palače od starih in še starejših vkup stisnjenih hiš, naslonjenih na grajski hrib. Nemara podpirajo breg, strmo vzpenjajoče…

Zamišljen obsedi. Diha počasi in gledal ven, kjer je svetloba že dobro napolnila vrt. Očetova kosilnica je že utihnila. Sliši mamo, ki se z nekom pogovarja po telefonu. In sliši: Lučka, ti rečem, noro dobre cene, pojdi, prepričaj ga. Kaj, ja, ja … A Rado, da bi vprašal, če bi vam naredili otroško sobo po…

Na travniku se visoke trave upogibajo v spirali vrtinca, ki odnaša semena v prosojnem lijaku in jih odlaga za obzorjem videnega. Polomljen dežnik s pogledom spremlja zrna; vzpne se na kljuko in svojo majavost podpira s polomljenimi špicami – samo zato, da jih lahko prešteva. Igrivi lijak potemni in valovanje preneha. Ustvari se vakum tišine,…

Rado sedi v zatohli sobi, polni knjig. Objema si kolena in strmi v zelenje tam zunaj. Njihova hiša je že skoraj na podeželju. Sliši očeta, kako drgne s kosilnico, ker hoče, da je trata pred hišo vzorno urejena in okrog vrta tudi. Kurnik na desni je ograjen z novo zeleno ograjo. In skozi odprto okno…

Literarni ex–tempore Ob mrzli reki Kar nekaj časa je preteklo, pa vode tudi, preden smo le organizirali prvi tovrstni shod pisateljic in pisateljev, ki imajo moč in željo, da v danem trenutku ustvarijo literarno zanimivo stvaritev. Tokrat smo nabrali, za začetek, čisto spodobno, sedem ustvarjajočih, ki se s svojimi zgodbami tukaj predstavijo. Vsak ima svojo…

Zdi se mu, da je to jutro drugačno. Odprl je okno, aprilski zrak mahoma zajame zalet in butne v njegovo jazbino. S pogledom drsi po dolgočasni ulici novega blokovskega naselja – asfalt na parkirišču je še črn in črte, ki označujejo parkirišča, belo kričijo v sobotno jutro. Nekaj časa kar tako stoji, zeha, si potiplje…

Bruno je s skodelico kave v eni in časopisom v drugi roki sedel na stol pri mizici v kuhinji, odložil kavo in pričel pregledovati časopis. Vedno z zadnje strani. Vedel je, da bi se moral digitalizirati, a nekje globoko v njem je bila skrita podoba statusnega simbola uspešnega moškega, ki vsako jutro, preden se spet…

COCKTAIL NOSTALGIČNEGA   Ob zidu, ki meji  na kamp in ga z zunanje strani  obrašča rdeča vrtnica, so se zbrale. Štiri. Nekaj skupnega so imele. Kaj? Ni bilo čisto jasno tisti trenutek. Videti je bilo, kot da jih nemir potiska v vse smeri. Natančneje različne smeri … Tako se je zazdelo. Najbolj vpadljiva je imela…

Dež se je zlival, kot bi se pretrgalo nebo, žlebovi na strehah niso požirali vse vode, ki se je v slapovih usipala na ulico. Veter se je sunkovito zaganjal vzdolž ulice po kateri sem hitela z majhno potovalko, obešeno čez ramo. Noge mi je hromila teža mokrih hlač, ki so se ovijale okoli njih, stopala…

V rdeči blazini sem pustila svojo moč – in v tvojih rokah se svetlika na moje oči … Želim jo nazaj, svojo moč, ki je napolnjena od sonca, mi bila podarjena od stvarstva … … V rdeči blazini še čutim nje strast, kako trže obleko iz sebe, in veli k svobodi! Hočem jo nazaj –…

Vsak večer je komaj čakal, da je Beti vstala izpred televizije in rekla: ”Grem še malo brat v posteljo,” ter odšla v spalnico. On je še malo posedel, potem je previdno vstal iz naslonjača, se po prstih sprehodi do pisalne mize, vzel svoj prenosni računalnik in se z njim udobno namestil v kot sedežne, katerega…

TRIDNEVJE Velika sobota. V svoji sobi išče varnost. Del velikega tedna, sobota je, del tridnevja in velike, nerazložljive skrivnosti. Ve, da je cerkveni praznik. V spominu ima dogajanje, vgrajeno v njihovo družinsko življenje in bila je vedno del njega. Več blazin je položila na posteljo in se udobno zleknila nasproti slike sebe, stare deset let…

Izložbored beneškega mesta,  ga dan za dnem posrka v reko ljudi, ki jo obdaja. Umetna gibljivost, kričavost, slikovitost, pritegujejo. Prodajajo. Zakrivajo staro, zgodovinsko, večno in trajno. V času in prostoru. Prijetni se zdijo le izvotljeni nadzidki, široke avle, pokriti volti, ki jih novi lastniki lokalov  spreminjajo v prostor za druženje, sedenje in dialog. Prisotnost kave….

Ker je danes svetovni dan pesništva, vam ponujamo pesniško zbirko Besedoljuba. Upam, da boste našli kašno pesem zase, za svoj mir, za mirno uživanje v estetski ubeseditvi občutji. STEKLOVINA JUTER                                     STEKLOVINA JUTER RAZPIRANJA Odkrhki luči so polegli v dlan, ki je zajela topel veter jutra, da bi ogrela mrzlo srce ptice, bežno vržene čez…

Lahko bi rekli, da je gospod Jože, sam se rad predstavi z imenom Jožef, češ da tako piše v krstni knjigi, spravljeni v starem župnišču, nekoliko čemeren samski moški, ki se ne zmeni kaj dosti za svet. Uslužbenec kot uslužbenec, vesten, v svoji mali pisarni preračunava bilance, se krega z mlajšimi uslužbenkami, ki slabo poznajo…

POMOL Prijetna je ta sapa; zdi se mi, da me češe – pozabil sem na česanje, zdaj ko … sem šel.   Šel je skozi vrvež let, nagnetenih v spominske tunele za čelom. Lasje so sivi, utrujeni, a tako zelo žejni tega vetra, ki lomi vzdihe kormoranov. In tam, na robu obzorja vidim težko ladjo; vztrajno…

ZA VIJOLIČNO ZAVESO   Sanje   Sanje! Mora! Nočne minute so bile dogajanje z več poglavji … on živo prisoten, v  središču dogajanja, a nihče ga ni oboževal, mu ploskal, ga hvalil … Ovit v tesnobo, se je znašel in bolečino, ki je koreninila v prsih. Sredi ogromne  cerkve. V obliki križa naj bi bila…

      Saj sem vedel, tista zadnja nedelja v Juliju, tista, ko sva se popoldan z Elo … In njena kava  – trije  m – ji, mano,  makina, mišela … Ela … Trst … In sestanek … Zdaj smo 3 oktobra ponedeljek. Sedim v novi pisarni, no, kabinetu. Po nadstropjih še nameščajo določene stvari, v kleti…

Treba je iskati zaveznike. Zico, on je Južnoameričan in hoče imeti svoj svet. Častihlepen je, vem, zato ga je Skorzeny najel, ker najbrž v njem vidi potencial za delanje dobička. Specialist je za branje parametrov v cerebralniku, še bolj pa se spozna na rastlinske strupe in droge, vse to … Raziskoval je droge starih južnoameriških…

    »Ja, ženska. Nesoglasje, ni več skupne energije. Ločil se bom. Neka dejstva so me napeljala na to, žal,« se Zan odpira in hkrati pomisli: Pa se res moram temu starcu izpovedovati, res to moram? Navadno so se meni ljudje zaupali, psihiater, zdravnik, zdravilec, zdaj pa tu pijem ta žganja in že blebetam. No, mogoče…

Berlinski filopoet Vsenaokrog utripa v kipečem raznoglasju teles, zvokov, otrok, ki z napadi teptanja onemogočajo razvoj pomladnih bilk. Razprostrte odeje prekinjajo travnato povrhnjico parka in obkrožajo balet kosmatih in oddlačenih nazdravljajočih podpazduh. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo industrijskih čevapčičev in klobasic….

Vse tole si bom moral še nekajkrat prebrati, ni tako enostavno. Gre za pisca, ki ima, očitno, literarno dobro podlago. Zgodbe, pradavna odmotavanja iz stiske, od nekdaj, pri vseh ljudstvih. Zgodba je na nek način prenos izkušenj in graditev neke skupne zgradbe. Jedro pripovedovanja je v razvoju skupnosti, samotni lovci je niso potrebovali. Bolj kot…

Pisal mi je znanec – občasno objavlja svoja dela na literarnih portalih. Spraševal je, zakaj ne pišem več. “Blokado imam. Pa brez pomote – še vedno pišem, ampak ne za javnost, NE! Dvakrat so me zavrnili pa sem se ujezil. Ampak mislim, da sem jezen vsepovprek. Zato mi v tekstih krulijo precej krvave kletvice. Verjetno…

Lejla.       Draga moja Lejla, ko sedim na obali Donave in gledam vso to vodo, ki nosi kos Evrope na svojem hladnem, mokrem hrbtu, si mislim, kje je tista moja Lejla, ki je zagazila v našo reko v Sarajevu, ko sva na pomlad obujali spomine na tisti slavni ples, ko sva … Saj morda še…

Ja, saj, saj, strah, prvinski sestavni del duševnosti – evolucijsko zelo dorečen, to nas je ohranjalo. Adrenalinsko poživljanje teles in duha. Določene količine strahu so koristne, o tem že dolgo ne dvomim. Stres ni samo bolezen, je lahko tudi zdravilo, ampak vsako zdravilo mora biti pravilno dozirano, za to gre. Čakaj tam pa je še…

Daj roke skupaj in ponavljaj za mano, je rekla mama. Angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj … In ko pride čas, me poišči, piši mi, če ne bo šlo drugače. Vedno sem se čudil maminemu navdušenju, ko je pripovedovala o novem grobu, ki ga je našla na Žalah. Da je vsa ta scena…

      Malo pred enajsto si je odprl večji ekran in se na pol zleknil. Odločil se je, da bo zgodbe raje kar poslušal. Vključil je bralca, poiskal datoteko in našel: Depresivni oddelek, mapa XB 01. opomba, podeželska psihološka stanja, malo arhaično. No, tole bo pa dober medikament, bo. Pa posluša: KUBA »Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je…

Zgodilo se je tisti dan, ko se je dokončno vselil v hišo, v stanovanje poleg najinega. Že večkrat sem ga videl, srečal na hodniku, pred hišo – Plinovodarja – doktor medicine, specialist anesteziologije je in jaz! bedak!, sem mu pomagal nositi stvari v njegovo stanovanje! Sam sem bil doma, na študijskem dopustu – pripravljal sem…

VRTINČASTO DEŽEVJE 1   Utrujenost jo je potisnila v spanec. Ne za zelo dolgo. Ampak na podrobnosti je tako pozabila. Čas in ura, sta izgubila  prioritetno mesto v realnem življenju … Pred tem je  obnovila potek dneva … Hiter pregled! Vse je bilo pripravljeno, organizirano … Še pametni telefon? Naravnan je bil za šesto zjutraj….

V ohlajenem prostoru s starim pohištvom in nekaj slikami ob ovalni mizi je najprej gosta tišina; eden od gospodov na kratko zakašlja, si nato obriše naočnike, gospod Pitteri, zdaj odkrit, z močnimi, sivimi lasmi, z izrazitimi obrvmi, pa deluje odločno, skoraj bojevniško. In začne:       »Gospod dr. Zan, k vam prihajamo res nenajavljeno. Ker smo…

Namočil ga je Ma-ja-no, kako naj začnem?! Kot veste, mi je ime Vilijem Kokot, sem … prvič pri psihiatru in … kot razumem, vas zanima, zakaj sem tu, pa … če vam smem slikovito navreči bistvo skozi reklo naših krajev, bi rekel: sveže solze so slane, stare pa grenke. Hi, hi. Fffff. Verjamem, da razumete,…

   Svetloba julija lepi vroče luskine na rjavo pohištvo v njegovem kabinetu. Dolgo ostaja v oddihljivi zamišliji. Tale Peter, glasba, ha … No, bomo videli, treba si je nabrati nove kadre. Kakšen je zdaj razpored, nekaj do pol enajstih je. S Kokotom se bom pomenil, potem gospa Mia, ki gre ob enih na poseg, popoldan,…

Tako se taki ljudje resnično mučijo. Koliko olajšanja priredimo? Plemenito delo opravljamo. Ne, nocoj nič več teh sanj, ne. Zadosti imam informacij. Takole, doza zdravila bo treba razmisliti, da. Dr Zico je dobro lociral vse to, ampak, še prej mu bomo morali vzeti iz tistega predela vzorec medceličnine, da bi res lahko sestavili fiziološko učinkovito…

      Sedim na klopi in gledam, vsa ta barva, to listje … Narava … zdi se mi, da sem svoje naredil za danes. Nisem vedel, da moraš v rehabilitacijskem centru toliko delati, te vaje, hoja, potem pa še tiste preiskave, dihanje, merjenje kisika, srce pa … Ja, umirja se, malo zaradi zdravil, malo pa tudi …

Sedi mi nasproti – Zajec, mlajši, precej zanemarjen možak, po izgledu bi si upal trditi, da ima v sebi dosti ciganske krvi; okoli vratu se mu bohoti debela zlata ketna, lesketa se med košatimi, skodranimi, črnimi kocinami, ki silijo izpod sprane, flanelaste srajce, pod oguljeno usnjeno jakno. Ketna spomni na pasjo ovratnico. Tudi okoli zapestja…

      Tam čez, hrepeneče gleda Ursulla, tam čez je Italija, Gino … Ja, to so bila leta, ko sem komaj še slutila, zakaj sem, to, kar sem. Gino, črnih las in poln nekih norih idej. Govoril mi je o tem, da bo odprl podvodni bar, kjer se bo dalo piti koktajle in gledati morski svet…

Zagorel obraz gospoda Hermana je sijal v rahli zatemnitvi kabineta, kjer prijetno temperaturo uravnava računalniško vodena klimatska naprava. Dr. Zan ga s pol nasmeška gleda in si pri tem misli: tule mi razlaga, kako je našel način za sproščanje, da bi šlo tudi brez kemije, zagotovo pa ne brez piva, o tem sem prepričan. Tale…

Tudi letos, torej 11 leto, teče šola kreativnega pisanja. Že kar dolgo nismo izpostavljali dobrih tekstov – tokrat ponujao dva, ki sta se ukvarjala s strahom na potovanju z avtodomom.  OB OKNU S POGLEDOM NA TRSTIKOALI O STRAHU Zastirala je okno, z roko  zadržala  vrtečo se palico in   oči ustavila na   cvetoči trstiki … kozmično…

Spoštovani     V zimsko branje vam ponujamo nenavaden roman. Nenavaden je v tem, da ga je soustvarilo kar nekaj piscev. Tovrstna praksa ni pogosta v literarni produkciji, če sploh je. Da so roman pisali v dvojicah, to poznamo, takega pa v Sloveniji še nismo brali. Vsebinsko se roman ukvarja s problemom izbrisa težkih misli in…

 Veliki petek, premišlja in gleda na ekrane, pet jih je v kontrolni sobi. Nič se ne dogaja, morje je sicer razburkano, a so napovedi, da se bo proti jutru umirilo. Saj se more, domov moram, domov. Jutri zjutraj ob šestih pride Ante, za njim novi. Uvajal sem ga že, brihten dečko, vse razume in ima…

Narava je stkala res čudne vezi, je nama obema zvezala dlani. Je usoda tako hotela? Je tako hotel Bog? Pa Bog sploh je, ali ga ni? Če je, je kje? Ne vem, kdo ve. Si zaželela je tega nevidna sila; tista, ki naj bi ljubezen rodila? Skoz’ žilo nek odmerek mi krvi vzela, pa poslala…

Trg 1928 Troštov vinograd na Jenderšah je krasila ena sama, a bohotna češnja.  Stala je na vrhu, da se jo je videlo vse na okoli. Razkošno je cvetela, zdela se je kot nevesta odeta v snežno belo tančico. Ni skrivala, da sta ji lega in blago vipavsko podnebje godila. Prva je obrodila slastno sadje tod…

 »Kaj pa ti ob tej uri, Leon?« Sonja zaspano odgovori.       »V soboto grem domov, pa sem hotel, da to veš,« je Leonov glas raskav in ves poten drhti.       »A si sporazumno prekinil pogodbo?« je Sonja pravniško hladna.       »Ne. Spremembe. Renovirali bodo, koronski ukrepi so se ublažili, saj veš, ne. In tako bo…

Božja ljubezen.       Odpiramo se svetlobi, da bi bili del njega. Ko sem imel petnajst let, ko sme bil prvič z Anđo, tisto, se mi je zdelo, da je Bog. Zdaj vem, kaj je, ko govorijo »božja Ljubezen«! To je usoda živih bitji, ki imajo tako globoko zasidrano zavest, da so. To je božja ljubezen….

Noč ga najde razmrvljenega v kontrolni sobi. Premleva pogovore s policisti, ki so bili živčni, ker so se bali, da ima dama korno. Odredili so testiranje in pogovor z dežurno zdravnico. Damo so peljali na pregled, Jahto so popravili, elektronika je bila, dva konektorja sta bila slabo pritrjena, to je bil vzrok, tresljaji in to…

Moral si bom kupiti udoben sedalnik, ne pa da posedam na teh privezih. To bi moralo spadati k službeni opremi, če pa so mi že naložili, da moram opazovati morje. Tudi tega bom naročil. Takole udobno sedeti, zvečer. In če bi naročil dva, če pride Sonja. Kaj mi je, le kaj mi je? ga stresa….

Kar naenkrat se je svet ustavil. Veter je v hipu pojenjal, zelenina okrog hiše se je postavila pokonci, kot bi kurja polt zaobjela tudi vso naravo. Roke so obstale, nekatera usta so ostala odprta, da se je prek ustnic pocedila odvečna slina, drugi so ustnici pritisnili eno ob drugo. Trajalo je le nekaj sekund, a…

Če bi Sonja vedela, kakšna zmeda sem. Da ti pridem sem brez vsega, kot pravi turist, ej … Naredil bom spisek, kaj vse potrebujem, kar zajeten bo. Ne vem, koliko tega je voljan pripeljati Ante. Ja, no, ob prvi priliki me bo peljal na Reko, pa bom vsega nakupil. Za danes je pač tako. Zdi…

 Gleda sliko Kristusa na gori, ki je na nasprotni steni v veliki spalnici. Luč, nekakšen staromoden lestenec, ki meče pramene svetlobe na stene, se mu zdi mavrično prijazna. Sede na posteljo, se sezuje in si nekaj časa oddihuje. Preizkusi vzmetnici. Kar ziblje se, si reče, ziblje. Stara solidna reč. Zakonska postelja, velika soba. Tam je…

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

2. Belina soli.        Mrak se počasi leni nad umirjenim morjem, ki krotko buta za belimi skalami, med katerimi se je zleknil star pomol s tremi privezi, z nekakšnimi kamnitimi beti, oguljenimi od vetrov in vrvi. Leon sedi na srednjem in gleda čez morje, nekam proti Italiji, kjer milijoni strahoma čakajo, kdaj bo spet korona…

  Noč mrmra, mesečina plaho trže Leonove sanje. Ves moker se zbudi, ker mu je vino navrtalo žejo. Vstane. Sloni na oknu in sliši krepke drnjohce Antona. Kakšna tišina je pri nas, pomisli. Gleda mesec, kako starožitno počiva nad senožetjo in kako je izrisal senci starega oreha in lipe. Od nekod se oglaša zgodnji ptič;…

Pogovor s Tomažem Kosmačem (avtor: Bojan Bizjak)   1. Začniva tam nekje, ko so sanje še bile dovoljene, v otroštvu. Osnovna šola, kakšen šolar je bil Tomaž? In kakšen otrok? Živahen, potegnjen vase, morda pretirano radoveden?   –  Sanje so dovoljene vedno in zdi se mi, da jih v precejšnji meri tudi živim. Le na…

 Popoldanski spanec ga najde na kavču. Debela knjiga Thomasa Wolfa: O času in reki, mu leži nad popkom, razprta in obeljena s soncem, ki tke ornament skozi malomarno spuščene žaluzije. Počasi ga obujenost vrača v realni svet. Po kosilu je bral, potem pa ga je vzelo v sanjski privid, da je s Sonjo zgoraj pri…

  Vznemirjenje se potiša. Pomisli: Ivan, raskav glas ima, preveč kadi, ta naš stric Ivan. Še en glasbenik, bolj za žure, poroke take sorte. Pije, kadi, sicer si je naredil novo hišo, tri hčerke ima, tri sestrične, lepe, vse že odrasle; najstarejša je malo mlajša od mene in tudi že poročena, najmlajša je šla v…

Z roko si gre skozi goste lase, igra se z mobitelom, gleda posnetke, ki jih spotoma naredi. Ja, ta moja Slovenija. Prepotoval sem jo z Linom. On, na pol umetnik, dober snemalec, fotograf pa slab profesor. Kar naprej hoče biti enak dijakom, vtis dela. Nikoli ne bo dozorel, nikoli. Bila sva pa dobra kompanjona, ko…

Spoštovane in spoštovani. Kot ste morda že opazili, se je pravkar iztekla zadnja epizoda romana Vila ruj. In ker ne bomo pustili svojih zvestih bralk in bralcev brez poletnega branja, bomo kmalu začeli objavljati nov roman. Radi pa bi, da se tudi sami ojunačite in nam pošljete kakšno zgodbo ali pesem, lahko tudi roman. Zdaj…

                    Pogovor z Aldom Černigojem           Ko pomislim na otroštvo, se najprej spomnim na pašnjo. Mo­ram reči, da sem imel do živali veliko veselje in sem rad pasel. Navadno sva naše tri ali štiri krave in nekaj ovc pasla skupaj s sestro Lidico, v jeseni na Platnih dostikrat dolgo, kar tja do božiča. Zraven tega…

Foto:Mankica Kranjec / Beletrina Pogovor s Simono Semenič 1. Začniva tam, kjer je radost otroštva plemenitila burjasta pesem. Kakšna je bila Simona kot otrok. Kakšni spomini so na otroštvo, na osnovno šolo. Saj ne vem, če znam odgovoriti. Menda sem bila naporna. To vem, da sem še danes. 🙂 V osnovni šoli sem imela srečo,…

Avtor Fotografije: JANEZ MAROLT Pogovor z Majo Gal Štromar Spomini se vračajo kot v posebni filmski montaži: prvo branje iz Zabavnika, še pred šolo, ki sem se ga naučila od brata Aleša in smeh staršev, ker sem vzklike presenečenja s potrojenimi vokali brala zelo plastično in zavzeto. Seveda se mi je zdel njihov smeh krivičen….

POGOVOR Z MILANOM PETKOM LEVOKOVIM 1. Začniva tam, kjer se je začelo, Velika Nedelja, Ptuj. Kakšen ste bili kot otrok, radoveden, ob knjigah, ali morda tudi v naravi? MPL: Doma smo bili trije fantje in še kar živi ter radovedni. Živeli smo na vasi, narava je bila del našega življenja; poleti je bilo pač vroče,…

POGOVOR Z DR. MARKOM PIŠLJARJEM. 1. Začela bova tam, kjer je burja udarjala v šolsko torbo. Torej, kje ste rojeni, kje ste začeli nabirati prva znanja? Moj rojstni kraj je Col, v mladih letih sta ga sestavljala zaselka Orešje in Col. Pred stoletji so tedanji oblastniki v kraju pobirali colnino, davek za prevoz dobrin, ki…

POGOVOR Z ANJO MUGERLI 1. Začela bova v bistrenju pomladi, v tistem času, ko ste še bili dekletce, kje ste preživeli otroštvo? In potem v dijaških klopeh, ste morda že takrat načrtovali, da bi se udinjali skozi in s pisanjem. Kakšen je bil vstop v literarno omamo, kako se je torej začelo – kdaj ste…

Pogovor z Mihaelo M. Tihelj 1. Najprej o vonju megle, Ljubljana. Kolikor vem, se je vse začelo z branjem časopisnih oglasov, iskanje zaposlitve. Kako ste torej pristali v Vipavi? Kaj ste delali? Nekega dne sem v časopisu Delo prebrala oglas, da iščejo pomočnika ravnatelja v Otroškem vrtcu v Ajdovščini. Kasneje ponovitev oglasa in še, da…

Kot je bilo že obljubljeno, Burjač osvežuje svoje strani z novo rubriko – pogovori. Tu bodo predstavljeni novi in strejši besedni snovalci. Upam, da Vam bo branje zanimivo in boste morda še raje segali po njihovih delih. POGOBVOR Z MIRANOM RUSTJO 1. Začela bova tam nekje za davnimi obzorji, ko je Miran še bil, zagotovo…