Pogovor v parku

Spet sta tu.

Vsakič, ko pridem v park, ju zagledam.

Njega, včasih visokega in pokončnega, a zdaj sključenih ramen. Njo, majhno in okroglo, z belimi prameni v nekoč povsem črnih laseh. Drug ob drugem sedita na klopci pod topolom, sklenjenih dlani in spokojnih obrazov.

Nikoli ne ujamem njunega pogovora. Morebiti sem vedno preveč zatopljena v knjigo … ali pa morda sploh ne spregovorita.

Ko me danes iz branja vrže njen tihi, s kašljanjem udušeni smeh, mi radovednost ne da miru. Knjigo odložim na stran in se posvetim ostarelemu paru.

» … in mi je rekel: Lej nono, ko bom jaz tako velik kot moj tata, ti bom kupil veliko stanovanje  v pritličju, da ti ne bo treba vsak dan po stopnicah hodit. Potlej pa mi je pokazal, da je prihranil že sto tolarjev … ,« se je možak namuznil in se pridružil ženinem nasmeškanju.

Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila. Glavo mu nasloni na ramo, roke prekriža v naročju in počasi reče:

»Šele pet let ima, pa že razmišlja o takih stvareh. Kaj vse ti otroci opazijo. Zadnjič mi je razlagal, da ima v vrtcu prijateljico, ki ima tako barvo kože kot čokoladno mleko, ki ga dobijo za malico. Menda jo ostali zafrkavajo, ji pravijo, naj si zdrgne blato z obraza,«  zamrmra z mračnim obrazom. Njen glas postaja z vsako besedo tišji, kakor da bi ji stavki, ki jih izgovarja, prizadejali bolečino.

»Pa mi je rekel, da je bil edini, ki se ji je postavil v bran, vzgojiteljice so bile kar tiho. Ko so začeli mulci vreščat umazanka, umazanka, se je s ta glasnim stepel. In koga so potem vzgojiteljice dale sedet v kot? Njega. Le kam to pelje …,« trpko zaključi.

Opazujem, kako ji mož ohrabrujoče stisne dlan, sama pa se spomnim na sošolca Adila, ki so ga zbrcali za smetnjaki. Menda zato, ker je bilo južnjaškemu izmečku treba pokazati, kdo je tukaj glavni. Ko jih je naslednji dan za šolo pričakal Adilov starejši brat, so kmalu spremenili mnenje.

»… so ji v vrtcu rekli, da je njen sin pretepač. Nasilnež. Kako da so ga vzgajali, če mu niso vcepili v glavo, da se ne pretepa. Katastrofa. Sta mogla priti oba z Andrejem v vrtec, da so se »pogovorili«,«  razlaga skozi stisnjene zobe. »Sedaj mali noče več v vrtec. Zadnjič se mi je usedel v naročje in mi razložil, da ne bo šel v nebesa, ker je nasilnež. Bojda mu je to rekla vzgojiteljica.«

Za trenutek vsi obsedimo v tišini, ujeti v mislih. Ne vem, o čem razmišljata onadva. Morda o njunem hrabrem vnuku, ali o svetu, ki ne pozna več pravice.

Nemo zrem v daljavo in opazujem valovanje krošenj. Po glavi se mi podi misel, ki sem jo pravkar prebrala v knjigi.

Pekel so drugi.

Mia H.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.