Kategorija: Roman v nadaljevanju

Take sanje, je zjutraj pomislil. Preklete sanje … In tiste, da sem z motorjem šel v Ameriko do groba Elvisa – kaj mi je? Pospravil je spalno vrečo, nastavil špiritni gorilnik, da si skuha kavo – brez tega ni dneva, si je šepnil. Pojedel je kos peciva, spil vitaminski sok in počakal, da se kava…

Ornament svetlobe se tke na stekleni steni in daje vtis, da se je tokrat sončna energija podpisala z vsemi pisavami, ki jih premore. Zakaj sem tu? se je Tomo vprašal in strgal po konzervi, da bi v sebi utišal procese prebave in hotenja po dodatni energiji. In še enkrat si ogledal stekleno steno, ki je…

»Joj, draga moja, meni se že malo meša. Pa kaj za boga je tem, tem … domišljavcem. Belega kruha so siti, to bo. Novica jutra, ja. Rado gre, v Ljubljano gre. A že veš,« reče Vinka in našopiri ob mizi. »Vem, vem,« reče Magdalena z vsevedno ponižnostjo. »Ja, ja, si mislim, da te je že…

Kakav, zdaj mi paše kakav, pomisli Magdalena in odrine kupček papirja pred seboj. Pogleda skozi okno, zunaj je moč avgusta in vročina stišano molze dan. Kakav, si šepne. Vzdigne se in gre do avtomata. Počaka, da se ji nacurka kakav, ga ovoha, okuša in je zadovoljna. Nese ga na mizo, pogleda na ekran, nekaj pošte…

Te naše nedelje in relikt nedeljskega kosila. Vedno isto, tišina razlomljena z neko pomembnostjo, z odkašljevanjem očeta, mrmranjem mame, sestre pa spet ni bilo. Odmika se, odmika: beži, pobeg, da pobeg. Oče s svojo strogo držo dobro stoječega intelektualca, ki zagovarja desničarske resnice in meni, da so si reveži sami krivi svoje glorije. Ne, o…

Ko se vozi v dolino, vidi, da se je temnost že zvlekla čez hribe in je le še pramen sonca obobjedal že zgodaj pokošene senožeti. V dolini je zlato žarela pšenica, ob potoku se je grmadil lapuh. Odprla je okno, da je lahko vdihovala ta poseben vonj pred nevihto. Od nekod je zadišalo po pečenju,…

Vonj pozne košnje se meša z vonjem nedeljske juhe. Magdalena sedi na starem stolu in gleda na travnik, ki se blešči od pripekljivega poznojulijskega sonca. Zdi se ji, da zrak trepeta, da je v njem nek nemir, morda celo mavričasta svetloba. Za njo je slišati klenke stare ure. Ta Brane, ji udari v misli. Zdaj…

Nekaj časa molčavo sedi, gleda ostanek pijače, pogleduje po ulici in se mršči. Konec, konec, nič več mehkih večerov, nič. Pa res še potrebujem to? Voziti kombi? Jaz, diplomirani sociolog pa samo šofer kombija. Ja no … Saj so v Ameriki doktorji zanosit, ki vozijo taksi. In jaz bi pa vozil kombi, pa kaj. Finančne…

Sopara, sopara, pivo leze iz mene, Si Brane prigovarja, ko zaklepa avto in se odpravlja v stanovanje. Ključe vrže na polico in se spet zazira v ogledalo – tak, debelušast, zaraščen – sem to še jaz? Si bom pustil brado, zakaj pa ne. Pivce, pivce … Ne, ne, danes sem že tri, to zadnje tam…

Julijska soparnost prekriva mesto in izdehteva nori hiteči čas. Vsi nekam rinejo, dopusti so že, a je še vse tako zagnano. Magdalena stopa počasi in gre skozi park. Namenoma je pustila avto na senčnatem parkirišču blizu osnovne šole, od koder ni bilo daleč do sladolednega vrta. Hodi lenobno in zamišljena. V parku na hitro pogleda…