Kategorija: Poezija

Dobro jutro, dolina naša reka Vipava te krasi, tvoja solza najbolj glasna, v njej ljudje iz vseh vasi. Cvetovi, polja, vrtovi zemlje, sveži vonji pojočih ptic, lepota tvoja dih mi jemlje, dolina potokov, reke, tok brzic. Na gričih hiše, cerkve svete, v njih najboljši smo ljudje, ponos na tebe v srcih cvete, ko strmim v…

Koliko prošenj je poletelo pod oboke svetišča, preden so se silnice usode ukrivile, in prepletle najina svetova. Čez rob spomina sveti mi tvoj obraz, tako poznan, tako domač, da čudno drhti srce. Ne oziram se nazaj, predolgo je megla legala na strme poti usode. Grem naravnost, naprej, do konca. Noč počiva v vseh kotičkih mesta…

Še nerojene besede dihajo v preddverju ust – čakajoče na svoje utelešenje. In želje – te sramežljive potepinke zvračajo kozolce na križpotju domišljije. Skozi zenice trza hrepenenje, svetloba v temi. Tisočera sonca prešinjajo telo. S prašne vitrine sanj so se oluščili poslednji strahovi. Nekje v breztežnosti so obviseli dotiki, plahutanje metuljih krilc. Tiho kapljanje časa…

Tanja Badalič Navadni potrošnik Cichorium intybus Njiva bo pozimi v temnordečih cvetovih. Iz te puste zemlje se bodo ponovno vrtinčile pesmi v silhuetah rozet starih staršev, katerih otrpli prsti so nekoč krotili pozeble sunke mahedrave burje. Preteklim časom je spodrknilo na motiki. Pozabljene zeli se razraščajo med polji korenin in zajcev. Se kosa še kleplje?…

LUČ Z JUGA Veter zvoni v abscisi čela kamnitega boga, ki je bil izmoljen v neki pomladi. Zaman sem se nadejal mlade tišine med listi dreves v topli noči, ko sem čakal na luč z juga. Pršec metuljev je prekril bron bolečine. In luč z juga je izbliskala hromost srca. DOLINA IZ SANJ Trave poljubljajo…

Zamera te za roko zgrabi in popelje te na dolgo pot. Zamera te v objem svoj zvabi in zapelje te v mnogo zmot. Ovijalke krog srca požene, čez veke ti položi pisan cvet. Cvetlica črna, ki ne vene, sedaj postala je tvoj svet. Kot prijateljica dobra zamera se dobrika ti. A v resnici kakor kobra…

STEZE Nočem, da bi s smehom pometal prostor, v katerem sem vzgojil kaktus najine ljubezni. O, kako bode misel nate, kako bode šivanka, s katero sem prišival nebo nad pokrajino v katero sva s poljubi narisala steze. Po kateri naj grem, da končno izvem, na kateri obali so snubci použili jutro, ko si iz svetlobe…

Nanos me je ujel na drobni laži, v katero sem se zavila z metulja krili, da bi zavarovala polet, da bi pustila tam še nedotaknjen cvet.   Resnico je spoznal … Mimoidočih dveh postav. V šepetanju trav, v svitanju noči, v zibanju vetra, čez še speče skrbi … Je Nanos že vedel kaj sledi?

DOLINA IZ SANJ Trave poljubljajo nebo rumenih sanj. Odškrnjeno veko boga so našli v pozabljeni dolini, kjer se je smeh zasrkal v rep reke, ki je omahnila v prazen krik preznojenih rodov, raztrošenih v skromne žepe strasti. Svileni prsti tam zgrabljajo ptičja gnezda v gomilo joka, ki plemenito odzvanja skozi star zvon krušečega se zvonika….

globoko v gozd odpelji svoje telo v zemljo porini nežne roke naj tam najdejo svojo naravo globoko v gozd odpelji svoje misli pusti jim nad krošnje dreves naj tam najdejo svoj mir globoki v gozd odpelji svojo dušo pusti jo takšno, kakršna je naj se zlije sama vase zadrži trenutek spusti ga v večnost spusti…