Kategorija: Poezija

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…

               Tokrat prvič objavljamo nekaj prevodnega – Hvala Franjo, da si nam to poslal. Diamati su večti Hiljadugodišnja propadaju carstva Ni iz čega, ko’ od sebe sama Izjedena sopstvenom veličinom Oronula od nemoći Divovi na staklenim nogama Skrhani izmaštanim vrednostima Svojim trulim idealima. Dijamanti su večiti. Umiru večne ljubavi Uništene zelenim očima prevare Modrim očima zasićenosti…

V rdeči blazini sem pustila svojo moč – in v tvojih rokah se svetlika na moje oči … Želim jo nazaj, svojo moč, ki je napolnjena od sonca, mi bila podarjena od stvarstva … … V rdeči blazini še čutim nje strast, kako trže obleko iz sebe, in veli k svobodi! Hočem jo nazaj –…

Ker je danes svetovni dan pesništva, vam ponujamo pesniško zbirko Besedoljuba. Upam, da boste našli kašno pesem zase, za svoj mir, za mirno uživanje v estetski ubeseditvi občutji. STEKLOVINA JUTER                                     STEKLOVINA JUTER RAZPIRANJA Odkrhki luči so polegli v dlan, ki je zajela topel veter jutra, da bi ogrela mrzlo srce ptice, bežno vržene čez…

Narava je stkala res čudne vezi, je nama obema zvezala dlani. Je usoda tako hotela? Je tako hotel Bog? Pa Bog sploh je, ali ga ni? Če je, je kje? Ne vem, kdo ve. Si zaželela je tega nevidna sila; tista, ki naj bi ljubezen rodila? Skoz’ žilo nek odmerek mi krvi vzela, pa poslala…

Dobro jutro, dolina naša reka Vipava te krasi, tvoja solza najbolj glasna, v njej ljudje iz vseh vasi. Cvetovi, polja, vrtovi zemlje, sveži vonji pojočih ptic, lepota tvoja dih mi jemlje, dolina potokov, reke, tok brzic. Na gričih hiše, cerkve svete, v njih najboljši smo ljudje, ponos na tebe v srcih cvete, ko strmim v…

Koliko prošenj je poletelo pod oboke svetišča, preden so se silnice usode ukrivile, in prepletle najina svetova. Čez rob spomina sveti mi tvoj obraz, tako poznan, tako domač, da čudno drhti srce. Ne oziram se nazaj, predolgo je megla legala na strme poti usode. Grem naravnost, naprej, do konca. Noč počiva v vseh kotičkih mesta…

Še nerojene besede dihajo v preddverju ust – čakajoče na svoje utelešenje. In želje – te sramežljive potepinke zvračajo kozolce na križpotju domišljije. Skozi zenice trza hrepenenje, svetloba v temi. Tisočera sonca prešinjajo telo. S prašne vitrine sanj so se oluščili poslednji strahovi. Nekje v breztežnosti so obviseli dotiki, plahutanje metuljih krilc. Tiho kapljanje časa…

Tanja Badalič Navadni potrošnik Cichorium intybus Njiva bo pozimi v temnordečih cvetovih. Iz te puste zemlje se bodo ponovno vrtinčile pesmi v silhuetah rozet starih staršev, katerih otrpli prsti so nekoč krotili pozeble sunke mahedrave burje. Preteklim časom je spodrknilo na motiki. Pozabljene zeli se razraščajo med polji korenin in zajcev. Se kosa še kleplje?…

LUČ Z JUGA Veter zvoni v abscisi čela kamnitega boga, ki je bil izmoljen v neki pomladi. Zaman sem se nadejal mlade tišine med listi dreves v topli noči, ko sem čakal na luč z juga. Pršec metuljev je prekril bron bolečine. In luč z juga je izbliskala hromost srca. DOLINA IZ SANJ Trave poljubljajo…