Kategorija: Poezija

LUČ Z JUGA Veter zvoni v abscisi čela kamnitega boga, ki je bil izmoljen v neki pomladi. Zaman sem se nadejal mlade tišine med listi dreves v topli noči, ko sem čakal na luč z juga. Pršec metuljev je prekril bron bolečine. In luč z juga je izbliskala hromost srca. DOLINA IZ SANJ Trave poljubljajo…

Zamera te za roko zgrabi in popelje te na dolgo pot. Zamera te v objem svoj zvabi in zapelje te v mnogo zmot. Ovijalke krog srca požene, čez veke ti položi pisan cvet. Cvetlica črna, ki ne vene, sedaj postala je tvoj svet. Kot prijateljica dobra zamera se dobrika ti. A v resnici kakor kobra…

STEZE Nočem, da bi s smehom pometal prostor, v katerem sem vzgojil kaktus najine ljubezni. O, kako bode misel nate, kako bode šivanka, s katero sem prišival nebo nad pokrajino v katero sva s poljubi narisala steze. Po kateri naj grem, da končno izvem, na kateri obali so snubci použili jutro, ko si iz svetlobe…

Nanos me je ujel na drobni laži, v katero sem se zavila z metulja krili, da bi zavarovala polet, da bi pustila tam še nedotaknjen cvet.   Resnico je spoznal … Mimoidočih dveh postav. V šepetanju trav, v svitanju noči, v zibanju vetra, čez še speče skrbi … Je Nanos že vedel kaj sledi?

DOLINA IZ SANJ Trave poljubljajo nebo rumenih sanj. Odškrnjeno veko boga so našli v pozabljeni dolini, kjer se je smeh zasrkal v rep reke, ki je omahnila v prazen krik preznojenih rodov, raztrošenih v skromne žepe strasti. Svileni prsti tam zgrabljajo ptičja gnezda v gomilo joka, ki plemenito odzvanja skozi star zvon krušečega se zvonika….

globoko v gozd odpelji svoje telo v zemljo porini nežne roke naj tam najdejo svojo naravo globoko v gozd odpelji svoje misli pusti jim nad krošnje dreves naj tam najdejo svoj mir globoki v gozd odpelji svojo dušo pusti jo takšno, kakršna je naj se zlije sama vase zadrži trenutek spusti ga v večnost spusti…

gor grem, h gori kjer se svet ne dogaja kjer se svet le zgodi megla in potem sonce ko ponovno odprem oči uči me potrpežljivosti uči me ponižnosti trdote življenja in miline nenadne jasnine vsak moj stopljaj je sestavljen iz najine bližine   za ljubljenega se ponovno zaljubim in ljubim 

  Greva se vojno, ti napadaš s tišino, moje cevi so okrašene z rožami. Nočem te vojne. Čemu, odvečne besede se odbijajo od oklepa, vanj si skril svojo glavo. Nevidno krvavim, nekje noter, kapljica krvi je že na ustih. Borim se naprej, iz okopa ponujam dlan, nihče se je ne dotakne. Čez ruševine je zavel…

Tvoje svetišče je odsekana veja starega bora visoko pod nebom. Tam ždiš v sveti tišini. Tvoj neskončni mir diši po borovi smoli in poletju.   S tvojih belih kril čas kaplja na zemljo.   Nastavim dlani in vanje lovim najine skupne minute neskončnosti.   Tam zgoraj, visoko nad mano, nisi na preži za zemeljsko hrano….

Na samotnem otoku si žarek ki za otroški mezinec zgreši moje utrujene veke na ulici polni ljudi si trenutek izmuzljiv kot sekunda nujne tišine na belem polju tam odzgoraj si dlan ki jo stiskam ko zaprem oči.