Kategorija: Poezija

V noči, ko angeli padajo v svoja zrcala, mi z ustnicami netiš ognje.   Vzrdhtevaš sred snegov. Z vijoličastimi cvetovi jemleš strahove praznim vejam.   Poiščiva si pomladno zavetje v škarpah pri modrasih; naj še nama oluščijo kože.   Vzemi me v tvoje ničje. Prebodi me s turkizno svetlobo hladnih tolmunov.   V noči, ko…

      Beli galebi jadrajo čez skledo neba, na obrežja svetlobe in smeha. Lepo zloženi kamni že od nekdaj pojijo noč z belino in v sebi skrivajo praritem vesolja. Preperele mreže ne žanjejo več ribje smrti. Čolni, zvrnjeni na bok, nikogar ne vozijo v vodne daljave, pod lunine luskine, da bi tam utopili spomine….

Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt in vseeno so. Rada se vračaš v dlani brez razpok, skozi katere se rojevajo stoletja. Rada lomiš besede na ustih, medtem ko se v srcu nastanjaš kot vešča v pozabljenem muzeju. Rada imaš abstraktne samostalnike, kot so seks, premična ukročenost in francoski camembert. Rada imaš enolončnice in polinezijske…

Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Nikoli do konca spoznati zakaj prav ti to telo v tej kvadratni realnosti treba je zarezati globoko in pustiti da odteče otroštvo z njim vsi nezaceljeni spomini in razpoke odpustiti preteklosti in se vsak dan znova roditi v življenje želeti si več kot bi lahko doživeli poljubiti več ustnic kot bi jim lahko bili zvesti…

Iz plamenov sveče, ki jo prižigam zate, prideš z mehkimi koraki, neslišno kakor mačka. Kot nežna toplina pomladnega sonca, tih šum vetra skozi listje.   Nepovabljena, a tista, po kateri sem zaman hrepenela.   Naenkrat si na sredini mojega srca. V rokah imaš veliko, mehko, snežno belo radirko.   Potem začneš brisati, kot da bi…

Hodiš po mestu, mrke postave mimo tebe hite. Otožni obrazi, katerih misli v neznano beže. Osamljena ptica, pozdravi tvoj notranji nič, na poti prazna piksna, čas te tepe kot bič. Pogled zre v daljavo, daleč tja nekam proč, tam za obzorjem, kjer tudi podnevi vedno je noč. Čakaš svetlobo, da prižge ti notranji žar, v…

Vedel sem da moram to narediti zase napisati slavospev nežnosti se odeti v cvetje potopiti v mleko si dovoliti biti krhek tako krhek skoraj prosojen da bi lahko v mojo notranjost lila svetloba. 

Med vetrom in sanjami radostne roke grabijo vrče. Skrinja bodočnosti se je že odklenila. S tančico pajkovih mrež je obdana luč v duši. Le kdo zmore ukrotiti morje z enim samim zamahom. Orkani bodo podrli ciprese in raztrgali zavese, ki skrivajo tebe, človek. Šepet križev pove: Človek je luč ali tema. Bitje svobode je, brez…

Zvezde zlate in srebrne, šivajo skoz šipe, line, iz blaga luči in teme, krinolino domišljije. Svet s teboj je lep kot roža, ki se pne po katedrali.  Cvet se vije, kipe boža listna roka, dlan petali. Nekje med oboki mraka, žubori potoček petja, majhen zvonček pritrkava, sredi zime, vonj poletja. Hlad stebričev, vroče čelo, polno…