Kategorija: Poezija

Ne hodi je rekla na vratih prihajajočega večera in mislila na vsakršne neprijetnosti ki prizadanejo mlado telo in hkrati je vedela da ni moč zaustaviti skrivnega spoznavanja prebujajoče narave v parku ob pol osmih zato je z najtišjim glasom dodala pojdi in ne vrni se več dekle    

Ko brez vonjav v zraku čutiš okus po koži, Po mehki bradavici, ki v ustih se strdi. Ta žametna odeja pokriva krepke mišice In poudari kost pod vratom, Kamor z veseljem stiskaš glavo. Se z poljubi podaš po dolgi poti krvne žile, Ki divje poganja vrelo kri lačnega mesa, Ki nima miru in ne gospodarja!…

Včasih si lubje na deroči reki, včasih te lasten obstoj boli, včasih ptič v gnezdu; še predno si odletela, so se zapacala. Včasih te je dneva strah tako zelo, da po mrežah brskaš o načinih, včasih si vztrajno rastlinje v žlebu in o pogumu lahno govoriš. Včasih bi načini odpravili zapacanost, drugič gnezdo, tretjič ptico….

1. Med meglicami in planeti, na prostoru, kjer sanjajo ptice in se rojeva nov svet,  kot hruška droban, in nemočen kot otrok, radoveden in neznan; je prostor, ki ga pometa črni veter, vrtinči puščavski pesek in zadnji osati lovijo sonce – tam je moje domovanje. Skrita v času časov sem verjela v samoto, tihoto vesolja…

Med zdaj in nekoč razpeto hitenje, življenje. Meglen pogled od tukaj  do tja.   Z razprtimi rokami zajemanje zraka, lovljenje besed.   Vsaj nežen šepet.   Čakam.   Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami. Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak. A čakam prepozno. Lovim besede. Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.   Mir vre do hrupa…

Zvon večerni bo spominjal name Prihaja dan – ko bo zavladala tišina, ko te zvon večerni bo spominjal name na ljubezen, ki bo vstala iz spomina, tisto, v katero več nihče ne verjame. Takrat zvečer boš štela – prazne ure, ker ti bo v tišino tulil – nemi volk, spraševala veter, ki veje preko Mure,…

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.

Vetrovi umirajo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc. Vetrovi umirajo v vzdihljajih ljubimcev, v zelenem listju v mrtvi senci v vodnjaku vseh tišin. Vetrovi umirajo: v trsju, v slapu razpenjene vodne melodije umirajo v trepalnicah hriba, ki se zazira v večnost obzorja. Vetrovi dokončno umrejo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc.