Kategorija: Poezija

Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Nikoli do konca spoznati zakaj prav ti to telo v tej kvadratni realnosti   treba je zarezati globoko in pustiti da odteče otroštvo z njim vsi nezaceljeni spomini in razpoke odpustiti preteklosti in se vsak dan znova roditi v življenje   želeti si več kot bi lahko doživeli poljubiti več ustnic kot bi jim lahko…

Iz plamenov sveče, ki jo prižigam zate, prideš z mehkimi koraki, neslišno kakor mačka. Kot nežna toplina pomladnega sonca, tih šum vetra skozi listje.   Nepovabljena, a tista, po kateri sem zaman hrepenela.   Naenkrat si na sredini mojega srca. V rokah imaš veliko, mehko, snežno belo radirko.   Potem začneš brisati, kot da bi…

Hodiš po mestu, mrke postave mimo tebe hite. Otožni obrazi, katerih misli v neznano beže. Osamljena ptica, pozdravi tvoj notranji nič, na poti prazna piksna, čas te tepe kot bič. Pogled zre v daljavo, daleč tja nekam proč, tam za obzorjem, kjer tudi podnevi vedno je noč. Čakaš svetlobo, da prižge ti notranji žar, v…

Vedel sem da moram to narediti zase napisati slavospev nežnosti se odeti v cvetje potopiti v mleko si dovoliti biti krhek tako krhek skoraj prosojen da bi lahko v mojo notranjost lila svetloba. 

Med vetrom in sanjami radostne roke grabijo vrče. Skrinja bodočnosti se je že odklenila. S tančico pajkovih mrež je obdana luč v duši. Le kdo zmore ukrotiti morje z enim samim zamahom. Orkani bodo podrli ciprese in raztrgali zavese, ki skrivajo tebe, človek. Šepet križev pove: Človek je luč ali tema. Bitje svobode je, brez…

Zvezde zlate in srebrne, šivajo skoz šipe, line, iz blaga luči in teme, krinolino domišljije. Svet s teboj je lep kot roža, ki se pne po katedrali.  Cvet se vije, kipe boža listna roka, dlan petali. Nekje med oboki mraka, žubori potoček petja, majhen zvonček pritrkava, sredi zime, vonj poletja. Hlad stebričev, vroče čelo, polno…

  Ko zaprem oči. Vdihnem. Diham. Utrip srca se ujame z ritmom pihanja vetra, mežikanja zvezd, padanja slapu, drhtenja mesečine. Izgubila sem se v toku nočne veličine. Brenčijo v travi, sikajo pod nogami. Zaprhutajo mogočna krila, ki se pomešajo v simfonijo glasov. Negibno stojim. Prazna glava,  nobene misli. Samo občutek. Tu in zdaj. Ne padem…

Daj vzemi dva oblaka iz nič, jim ustnice dodaj, oči. Prepričaj lastovičji rep, da jim nariše bel nasmeh. Zavij vihar jim ‘krog ušes, naj pramen las bo kakor dež, zastrl sonce, ki kleči, nad robom morja v mavrici. Okrog zavese iz dežja, sladkorčke zvezd nastavi da, ko sežeš z roko v prah noči, naj dlan…

Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni. Veter diha, dež drsi, dve dlani, kot kapljici. Ena je za srčno stran, druga sega preko sanj. Pod nogami raste mah, čelo je naguban čas. Brazde lic zastira list, in med listi, so oči? In nad njimi še oko, in…