Kategorija: Poezija

Na samotnem otoku si žarek ki za otroški mezinec zgreši moje utrujene veke na ulici polni ljudi si trenutek izmuzljiv kot sekunda nujne tišine na belem polju tam odzgoraj si dlan ki jo stiskam ko zaprem oči.  

To pregibanje treh f(r)az bolečine ob izgubi prijatelja sem … pač … dolgo sem vse to zarival vase in … V dneh pričakovanja vseh svetnikov me je iz nepričakovanih senc podrlo in zarezalo v globino solz. Eno težjih poslovil življenja. Ja. Tujina; cesta; smrt. Žara. In njegova smrt je govorila z mano. Tu, v papirju….

Po prstih ti polzim s preteklega življenja; v tišinah krivde in posipanja s pepelom; hranjen z muko in porazi krhke duše. Žal mi je … in ne bi smel. Nisem se poslušal, duša moja, in ranil sem te v soj odprtih rok, v plapolanje bele cunje za premirje. Sram me je … ker ne bi…

Pregibi samega sebe po vzoru Hieronymusa Boscha. POVRŠINA: ZAPAHNJENA SIVINA Prazen, siv in v hlad poslikan z bolečino najinih tišin, zapahnjen je, oltarni triptih tihega razblina. Zemlja, stisnjena v ploščat nesmisel, med iskanje pozitive, blodnje v jedru, kjer nas žge sivina, in se razpira noč v ruševinah.   LEVI PREGIB: NEMA BOLEČINA Bila si tih…

Z višin pretekle sreče si se spuščala, odeta v bron poletja nad menoj. Leto najinih praznin je dosanjalo trenutek, brisalo nemire, bes v preži, zamolčane solze. Najine oči so se igrale med odsevanjem spominov na skrivnost oddaljene ljubezni. Sanjavo sem zaplapolal s pogledom vate, v mehkobe tihih peruti tvoje svilene miline. V obrisu drgetave lepote…

na polju rož najdi eno zase skloni se k njej, bodi tam občuti njeno povezanost njeno samost med vsemi vdahni njeno prisotnost dotakni se njene kože pusti ji svobodo, naj raste naj oblikuje svoj cvet se opira in zapira v svojem ritmu nudi ji zavetje, podporo hrano in moč   skupaj sta boljša za svet

Kak dan se mi zazdi da sem popolnoma razčlovečen moje dlani sanje podplati so razbrazdani od hotenja goltanja svojega srca ko si želi ven med ljudi tekat za oblaki   morda sem nekega dne ko mi je zastal dih in so mi otrpnile blazinice na prstih postal skorja odmev zataknjen pod čevlje neznanca    …

Nebo se je razpolovilo konica mojega jezika je nemočno obtičala med tvojimi grebeni v mislih od nekoga drugega v nekih lepših časih okušam najine letne čase iz voljnih popkov poganjajo marjetice hranim te me hraniš s cvetovi pomarančevca vonjem jasmina ko sva prehajala časovne pasove in so se iz najinih zenic rojevala nova sonca naju…

Ne vedoč kaj prihaja hodim po tej zemlji dal si mi ta nasmeh dal si mi to ime še preden sem vedel sam zase tako daleč še nisem bil nikoli ta veter ti travniki bodo za zmeraj v meni odzvanjali v zenitu sonca.  

V meglici mladosti se zaletavam v tuja prepričanja,  ki postanejo moja.    Pogumno jih branim,  kot bi branil sebe,  kot vojak, ki brani državo,  a države ne pozna, kot jaz ne poznam sebe.    Le, ko z besedami nežno jadram po listu papirja,  v ritmu svoje biti,  se spomnim kdo sem.    Plujem skozi meglice…