burjac@ajd.sik.si

Kategorija: Poezija

Didaskalije

Avtor: primus
25 Jun, 2019

Ne hodi je rekla na vratih prihajajočega večera in mislila na vsakršne neprijetnosti ki prizadanejo mlado telo in hkrati je vedela da ni moč zaustaviti skrivnega spoznavanja prebujajoče narave v parku ob pol osmih zato je z najtišjim glasom dodala pojdi in ne vrni se več dekle    

Preberi več...

Okus predigre dobrega zla

Avtor: sebicas
14 Jun, 2019

Ko brez vonjav v zraku čutiš okus po koži, Po mehki bradavici, ki v ustih se strdi. Ta žametna odeja pokriva krepke mišice In poudari kost pod vratom, Kamor z veseljem stiskaš glavo. Se z poljubi podaš po dolgi poti krvne žile, Ki divje poganja vrelo kri lačnega mesa, Ki nima miru in ne gospodarja!…

Preberi več...

Bipolarnici

Avtor: mravlja
08 Jun, 2019

Včasih si lubje na deroči reki, včasih te lasten obstoj boli, včasih ptič v gnezdu; še predno si odletela, so se zapacala. Včasih te je dneva strah tako zelo, da po mrežah brskaš o načinih, včasih si vztrajno rastlinje v žlebu in o pogumu lahno govoriš. Včasih bi načini odpravili zapacanost, drugič gnezdo, tretjič ptico….

Preberi več...

Mesečev lovec

Avtor: sibila
09 Apr, 2019

1. Med meglicami in planeti, na prostoru, kjer sanjajo ptice in se rojeva nov svet,  kot hruška droban, in nemočen kot otrok, radoveden in neznan; je prostor, ki ga pometa črni veter, vrtinči puščavski pesek in zadnji osati lovijo sonce – tam je moje domovanje. Skrita v času časov sem verjela v samoto, tihoto vesolja…

Preberi več...

Dotik

Avtor: anja0912
01 Apr, 2019

Med zdaj in nekoč razpeto hitenje, življenje. Meglen pogled od tukaj  do tja.   Z razprtimi rokami zajemanje zraka, lovljenje besed.   Vsaj nežen šepet.   Čakam.   Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami. Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak. A čakam prepozno. Lovim besede. Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.   Mir vre do hrupa…

Preberi več...

Zvon večerni bo spominjal name

Avtor: vasilij
29 Mar, 2019

Zvon večerni bo spominjal name Prihaja dan – ko bo zavladala tišina, ko te zvon večerni bo spominjal name na ljubezen, ki bo vstala iz spomina, tisto, v katero več nihče ne verjame. Takrat zvečer boš štela – prazne ure, ker ti bo v tišino tulil – nemi volk, spraševala veter, ki veje preko Mure,…

Preberi več...

Bezgov raj

Avtor: pisunar
17 Mar, 2019

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.

Preberi več...

Vetrovi umirajo

Avtor: pisunar
16 Mar, 2019

Vetrovi umirajo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc. Vetrovi umirajo v vzdihljajih ljubimcev, v zelenem listju v mrtvi senci v vodnjaku vseh tišin. Vetrovi umirajo: v trsju, v slapu razpenjene vodne melodije umirajo v trepalnicah hriba, ki se zazira v večnost obzorja. Vetrovi dokončno umrejo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc.

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice