Kategorija: Poezija

  Ko zaprem oči. Vdihnem. Diham. Utrip srca se ujame z ritmom pihanja vetra, mežikanja zvezd, padanja slapu, drhtenja mesečine. Izgubila sem se v toku nočne veličine. Brenčijo v travi, sikajo pod nogami. Zaprhutajo mogočna krila, ki se pomešajo v simfonijo glasov. Negibno stojim. Prazna glava,  nobene misli. Samo občutek. Tu in zdaj. Ne padem…

Daj vzemi dva oblaka iz nič, jim ustnice dodaj, oči. Prepričaj lastovičji rep, da jim nariše bel nasmeh. Zavij vihar jim ‘krog ušes, naj pramen las bo kakor dež, zastrl sonce, ki kleči, nad robom morja v mavrici. Okrog zavese iz dežja, sladkorčke zvezd nastavi da, ko sežeš z roko v prah noči, naj dlan…

Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni. Veter diha, dež drsi, dve dlani, kot kapljici. Ena je za srčno stran, druga sega preko sanj. Pod nogami raste mah, čelo je naguban čas. Brazde lic zastira list, in med listi, so oči? In nad njimi še oko, in…

Mar roža se vpraša: “Sem roža? Dišim?” In roka, ki trga to rožo, trenutek zastane v gibu in roža gre z njim, in vse kar ostane je Vse. In občutek, da nič ni minilo, da vse še mineva, da vse je bilo, da obstal bo ta svet četudi brez nas, mi smo le sled odseva,…

Spomnim se da je bilo nekoč svetlo mesta so utripala tako prodorno roke so bile varne spomnim se ognjemetov travnih bilk kresnic polnih želja po novem po dihanju po ljubljenju.

Ne hodi je rekla na vratih prihajajočega večera in mislila na vsakršne neprijetnosti ki prizadanejo mlado telo in hkrati je vedela da ni moč zaustaviti skrivnega spoznavanja prebujajoče narave v parku ob pol osmih zato je z najtišjim glasom dodala pojdi in ne vrni se več dekle    

Ko brez vonjav v zraku čutiš okus po koži, Po mehki bradavici, ki v ustih se strdi. Ta žametna odeja pokriva krepke mišice In poudari kost pod vratom, Kamor z veseljem stiskaš glavo. Se z poljubi podaš po dolgi poti krvne žile, Ki divje poganja vrelo kri lačnega mesa, Ki nima miru in ne gospodarja!…

Včasih si lubje na deroči reki, včasih te lasten obstoj boli, včasih ptič v gnezdu; še predno si odletela, so se zapacala. Včasih te je dneva strah tako zelo, da po mrežah brskaš o načinih, včasih si vztrajno rastlinje v žlebu in o pogumu lahno govoriš. Včasih bi načini odpravili zapacanost, drugič gnezdo, tretjič ptico….

1. Med meglicami in planeti, na prostoru, kjer sanjajo ptice in se rojeva nov svet,  kot hruška droban, in nemočen kot otrok, radoveden in neznan; je prostor, ki ga pometa črni veter, vrtinči puščavski pesek in zadnji osati lovijo sonce – tam je moje domovanje. Skrita v času časov sem verjela v samoto, tihoto vesolja…

Med zdaj in nekoč razpeto hitenje, življenje. Meglen pogled od tukaj  do tja.   Z razprtimi rokami zajemanje zraka, lovljenje besed.   Vsaj nežen šepet.   Čakam.   Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami. Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak. A čakam prepozno. Lovim besede. Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.   Mir vre do hrupa…