10. Veter prihodnosti

14. poglavje

“Moram priti noter.” je le dejal, bolj sam sebi kot komu, ki bi ga poslušal. Pozabil je na njegovi partnerici oziroma sopotnici, ali bolje rečeno bremeni, sedaj jih ni več potreboval. Sedaj je vedel, kje je tisti, ki ga je iskal; sedaj ju ni več potreboval. Našel jo je; bil je popolnoma prepričan, v tistem slabotnem suhljatem telescu blond dekleta je prebivala Adora; v njenih očeh, skozi njen pogled je videl, da je trpela. Moral jo je rešiti.

Roki so ga še vedno pekli. To je moral storiti tisti tip. Kdo drugi pa. Pred vrati sta sedaj stala dva varuha. Nasmehnil se je.

“Vidve.” je revsnil proti blizu stoječima dekletoma. “Kako pridem noter?”

“Zakaj bi šel not?” je vprašala starejša.

“Duša, ki jo iščem. Ona je tam. V napačnem telesu.”

Mlajša se je razgledovala po okolici, stavbi, ki je izgledala prav bolestno bogata. Sukala je glavo, zdaj sem, zdaj tja, kot bi ovohavala zrak. “Tukaj smo.” je prazno rekla.

“Kaj?” je vprašal Undorm.

“Tukaj živi. Tisti, ki ve.” je nadaljevala v istem tonu, popolnoma brezbrižno, hladno, prazno.

“Popolno. Oboje je na kupu.” je rekel, bolj sebi kot komu drugemu. Vseeno ga je mlajša slišala.

“Kaj to?” je vprašala nekam začudeno.

“Duša, ki jo iščem, je tam noter.” je odgovoril.

“Kaj ti bo pa duša?” je nadaljevala, zbegano.

Undorm je le strogo gledal. Ni imel potrpljenja za tako obnašanje. Ne več, a ni vedel kaj ga lahko čaka tam noter. Motilo ga je, da si je moral priznati, da je čarovnici verjetno še vedno potreboval.

“Ni važno.” je le odvrnil. Še vedno sta bili šibki od efektov pitja krvi; je predvideval, in še vedno se je spomnil starejše, ki ga je prosila, naj jima prepreči nadaljnjo pitje. Starejša se je praskala po podlakti, nemirno, živčno. Pomislil je, kdaj bodo začele potrebovati nov fiks. V bistvu, ga niti ni brigalo. Le da pride v stavbo. “Torej, kako pridem noter?”

“Zakaj bi šel noter?” je spet vprašala mlajša. Undorm je le globoko vdihnil. “Dušo iščem. In urok.” S kotičkom očesa je spremljal tista dva varnostnika, ki sta se na videz brezskrbno pogovarjala pred vhodom v dvorec. Na videz; Undorma nista pretentala.

“Ja, ma uroka ni tu.” je spet rekla mlajša.

Moral se je zadržati, zamižati in globoko vdihniti, da ga ni impulz nasilja prepalvil. “Vem. Ti si rekla, da tu živi nekdo, ki ve, kje je.”

“Aja? Kdaj?” začela se je razgledovati po ulici, kot da bi pričakovala nekoga. “Kdo živi tu?”

“Prisežem, če me še enkrat tako zajebavaš, ti prerežem vrat v spanju.”

Sedaj se je v pogovor vmešala tudi starejša čarovnica. “Prosim ne, pusti jo. Še nekaj ur bo taka. Jaz sem bolj pri … sebi.” je dejala, a v njenem glasu je bilo čutiti negotovost. “Samo, pusti jo, prosim.” je težko izgovorila, kot bi bila na smrt utrujena.

“Kako pridemo noter?” je spet želel vedeti.

“Ne vem.”

“Ograja, ima kakšne zaščite?” je nadaljeval.

Popravila si je pramen las za uhelj in se razgledala. “Ja, nekaj lahko čutim. Precej močne uroke. Tista dva tam.” je pomignila z glavo.

Torej je pravilno razmišljal, da varnostnika bdita nad njimi. Trenutek presenečenja mu je ušel; to ga je jezilo. Ampak, moral se je umiriti, poiskati drugo pot čez čarobne ograde in uroke. Pod napravo na njegovem zapestju se mu je v sončnem dnevu nabral pot. Stresel je roko in začel razmišljati.

Na drugi strani ceste je počasi hodila starejša gospa, ki si je pomagala z palico. Stekel je čez cesto k njej. “Kdo živi v temle dvorcu?”

Premerila ga s pogledom, in na njenem obrazu se je naredilo vidno neodobravanje z videnim.

“Samo to hočem vedeti.” je nadaljeval.

“Živi, nihče, kar vem.” je počasi dejala. “Knjižnica je noter, pa neka šola, kar vem. Ali nekaj podobnega.”

Prikimal ji je in se vrnil k čarovnicama. “Pojdimo od tod.” je le rekel in se odpravil v isto smer, od koder je prišel, dovolj daleč od stavbe, da niso bili več sumljivi. Ustavili so se v parku nekaj sto metrov stran. Mlajša potrebuje nekaj ur, da pride k sebi, je pomislil. Kaj se bo z Adoro zgodilo v tem času? Če je tam noter čarovnik, jo bo prepoznal? Odvisno od čarovnika.

Z ničemer ni izdal, o čem razmišlja, česa ga je strah. Le sedel je na klopci, ženski pa so nemirno stale ob njem, kot pohlevna kužka čakajoč na ukaz. “Torej, kaj je z vama?” je končno vprašal starejšo čarovnico, saj je opazil, da je postajala nemirna. “Kaj je s krvjo?”

Ob besedi kri se je mlajša zdrznila, a še vedno je nekam prazno gledala predse odsotno in pasivno.

“Ne vem. Kot droga.” je počasi začela. “Par ur ti da neverjetno moč. Energijo. Počutiš se lepo.”

Prikimal je. To je bilo očitno. Razmišljal je, kaj bi lahko še vprašal. Imel je seveda še veliko vprašanj, a prioriteta je bila Adora. Edino, kar je bilo važno, je bila Adora.

“Mi boš pomagal? Ne morem več. Nočem več…” je nenadoma izbruhnilo iz starejše čarovnice. Pogledal jo je, jokala je.

“Ne.” je bil  kratek in jedrnat. “Pomagaj si sama.”

“Vse bom storila, samo … ne morem sama. Ne skupaj z njo, ona noče končati. Ona…” in izgubila se je v solzah; sesedla se je na klopco ob njem.

Ah, sranje … je pomislil, a rekel ni nič.

“Ona je predaleč. Preveč časa je že v tem…”

“Ti lahko tam noter pomagajo? A niso tam noter vaši ljudje?” je vprašal.

“Kri je prepovedana. Najhujši zločin. Pomoje naju…ne vem.” je rekla hitro, med lovljenjem same.

Nato ni več spraševal. Seveda je imel še veliko vprašanj in poglobljeno znanje svojega sovražnika je nekaj, kar ga je do sedaj že mnogokrat rešilo, a ni hotel dati ženski upanja; upanja, da ga briga zanjo, da mu je mar. Pomislil je, da ju v bistvu niti ne potrebuje več. Ve, kje je Adora, videl je stavbo in vhod, moral je samo še priti notri. Vseeno se je odločil, da bo trpel njuno družbo še nekaj ur. Naslednjih nekaj minut je le gledal v smer, kjer se stala stavba; ocenjeval morebitne šibke točke.

“Koga iščeš?” ga je vprašala. “Ta duša? Adona?”

Ni takoj odgovoril. “Adora.” jo je le popravil. “Bila je moja žena. Rešila me je, nekoč.”

“Kako je umrla?” je vprašala čarovnica.

“Ubiti sem jo moral. Le tako sem jo lahko rešil.”

Po tem šokantnemu odgovoru pogovor ni stekel naprej, kar mu je ustrezalo. Po nekaj minutah spominjanja Adore se je dovolj umiril, da se je lahko skoncentriral na glaven problem. Po nadaljnjih nekaj minutah so se mu izoblikovali zametki načrtov, eno bolj riskantni, drugi manj. Še vedno pa je poreboval informacije mlajše čarovnice, ki je prejšnji dan zatrdila, da ve kam in h komu je treba.

“Ti.” je siknil in mlajšo čarovnico nalahno udarnil po nogi. “Si bolje?”

Nekam prazno je prikimala.

“Kako je ime tistemu tipu, ki pozna urok?”

“Mojo…nekaj. Mojolir, Mojovid.”

“On. Kdo je? Kaj je?”

Potrebovala je nekaj sekund, da se je sploh zavedla, da je spregovoril z njo. “Um. Star je. Močen. Ima … um, knjige … ja, knjige ima.” Govorila je počasi, kot bi bila vsaka beseda zanjo napor; in spomnil se je bruhanja pred hišo tiste debelušne čarovnice. Pričakoval je, da se bo nekaj podobnega zgodilo vsak trenutek, in ni se motil. Skrčila se je in padla na kolena ter izbruhala tisto malo, kar je zjutraj pojedla ter velike količine želodčne kisline. Gosta tekočina se je počasi začela vpijati v pesek na tleh.

To, da ima knjige, bi se ujemalo z besedami starke, ki je omenila knjižnico. Toda starka je rekla tudi šola. To je seveda pomenilo, da ni sam; ta neznani star Mojo…nekaj. Vedel je za vsaj tista dva, ki sta prišla ven, ter tistega, ki je šel v stavbo z Adoro.

“Koliko drugih je z njim?” je vprašal.

Mlajša je skomignila z rameni, rekoč, da ne ve. Opazil je, da je nekaj izbruhanega končalo na njenih laseh. “Ja. Najbrž.” si je zamrmrala

“Kako pridem noter?”

Zamižala je in začela kimati z glavo, nato pa spet izbruhala, kar se je še vedno zadrževalo v njej.  Naslednje minute je preživela sklonjena čez lužico v trebušnih krčih, a tudi ko se je vsaj za odtenek poboljšala, vseeno ni odgovorila. Že je hotel nekaj reči, ko ga je zmotil naključni mimoidoči, uglajeno oblečen, ki jih je gledal zviška. Undorm mu je sledil s pogledom. Pešec se je še enkrat obrnil, nato pa iz žepa potegnil mobilni telefon in se oddaljil od njih.

“Moramo iti.” je rekel dekletoma. “Kako pridemo k tistemu tipu?”

“Kaj je narobe?” je vprašala starejša.

“Gremo.” pod roko je prijel mlajšo ter jo potegnil za sabo. “Kako, sem vprašal.”

“Bom jaz.” je le rekla mlajša, ter se opotekala za njim. Starejša jima je sledila, zmedena ob nenadni potrebi po hitrem odhodu. Vrnili so se pred luksuzno vilo, pred katero ni bilo več varuhov.

“Tu smo. Kako pridem noter?” je še enkrat vprašal, z jasnim nezadovoljstvom.

Mlajša se je skoraj čudežno izboljšala, kot bi bližina stavbe blagodejno vplivala nanjo. Nasmehnila se je in pod umazanijo, izmučenostjo in izhiranostjo je lahko opazil, da bi bila punca nekoč lahko lepa. “Pozvonili bomo na vratih, kako pa.”

Undormu je zastal korak. “Ne.” je le dejal.

“Ja. Samo …” je rekla z neko korajžo v glasu in pomežiknila.

Spomnil se je, kako je bilo, ko je prepustil stvari njej. “Tako kot portal deset metrov nad tlemi?” je le rekel. Z pogledom je ošvrknil starejšo, ki se je njegovemu komentarju nasmehnila. Z njenega obraza je videl, da se bolj strinja z njim kot z mlajšo kolegico, obenem pa je izgledala zadovoljna, da ni bila več sama s svojimi mislimi.

A mlajša je že pritisnila tipko na zidu ob velikih kovanih vratih. Bila so električno gnana, je opazil, tako da bi se jih dalo zaobiti, in sam bi jih bil zmožen preplezati,  onidve pač ne. Za čarovnici, je pomislil, so precej uboge, nemočne. Teorija, ki jo je razvil, je bila ta, da je bila za to kriva kri in njeni stranski učinki.

“Prosim?” se je zaslišal glas, pomešan s statiko iz majhnega zvočnika.

“Ja, dan.” je začela mlajša čarovnica. Undorma je zelo zanimalo, kaj se bo zgodilo sedaj. “Za vašega šefa…Kaj je že …Mojo… Mojo nekaj, no. Zanj imam štiri besede. Mathar, Dusaldin, Nozkol, Aamlaela. Samo to mu povejte.”

In sledila je tišina. Undormu besede niso pomenile ničesar, čeprav so zvenele nekam poznano. Pogledal je starejšo, ki je samo skomignila z rameni. Kakšno minuto se ni zgodilo nič, nato se je iz zvočnika pojavil glas. “Dobrodošli. Kar naprej, na vratih vas bo nekdo pričakal.”

In vrata se se začela odpirati.

“A je blo težko?” je pripomnila mlajša in pogumno zakorakala na posestvo proti vhodnim vratom.

Undorm in starejša sta za trenutek postala, nato pa je čarovnica brez prevelikega obotavljanja sledila ter ga pustila samega pred vhodom na posest. Ni mu bilo všeč, preveč je bilo lahko. Bil je prepričan, da jih čaka past. Kadar je lahko, je past, to je vedel.

Ko so naredili nekako pol poti do stopnic, ki so vodile do vhodnih vrat, so se široka vrata začela odpirati in iz temne notranjosti se je pokazala mlada glava moškega; izgledal ni nič posebnega, le še en povprečen fant nekako petindvajsetih let, rjavih las in nekajdnevne brade. Undorm je premaknil roko na ročaj noža in s prikritim gibom odpel zaponko na toku. Še nekaj metrov, je pomislil, nato bom dovolj blizu. Z ničemer ni izdal, kaj namerava; čeprav je verjel, da še nekdo gotovo stoji za vrati. Ko so prišli v neposredno bližino stopnic se je tisti fant umaknil z vrat ter jih glasno povabil naprej. Povzpeli so se po stopnicah ter vstopili.

Potreboval je nekaj sekund, da so se mu oči navadile na nov nivo svetlobe. Vsega je bilo preveč, je takoj opazil. Preveč čisto, preveč razkošno, preveč stvari na kupu, strop previsok, predsoba preširoka. Bogastvo je sililo vanj iz vseh smeri.

“Kar za menoj.” je rekel mladenič. Undorm je opazoval njegovo držo, njegovo hojo. Videti je bilo, da je mladec natreniran. Držal se je pokončno, z ravnim hrbtom, pokončno in močno. Lahko je opazil komaj vidno migetanje v fantovi dlani; tudi on je bil pripravljen na težave, ki jih prinašajo nenapovedani gostje. Undorm je pomislil, kako hitro lahko vklopi svoj ročni ščit, odločil se je, da verjetno ne dovolj.

Mladenič se je sprehodil skozi vrata, nato skozi svetel hodnik, in skozi težka lesena vrata v temnejšo, ogromno knjižnico. Pri mizi je sedel star mož. Sivi lasje, kratka bradica, črna majica. Še eden izmed mnogih povprečnih obrazov.

“Dobrodošli.” je dejal toplo, prijazno. Undorm je sovražil prijazne ljudi. “Kako vam lahko pomagam?”

“On je hotel priti sem.” je bleknila mlajša, starejša pa je stopila korak nazaj. Undorm ga je le gledal.

“Kje je punca?” je rekel, počasi in kar se da grozeče.

“Iha, lahko nas pustiš.” je starec rekel mulcu; ta je le pogledoval, zdaj dedka, zdaj njih. “Res, res, lahko greš ven.” se je ponovil starec.

Iha, kot je Undorm predvideval, da se fant kliče, je počasi zapustil knjižnico.

“Torej, Še enkrat pozdravljeni. Kako vam lahko pomagam?” je uporabil iste besede še enkrat.

“Kje je punca?” je Undorm še enkrat vprašal. Še enkrat počasi in kar se da grozeče.

Stari ga je le pogledal, mirno, nato pa pogledal ženski. “No, katera izmed vaju je izgovarjala imena pozabljenih bogov?”

“Ne bom se ponavljal.” je Undorm rekel glasneje. Starec ga je gotovo slišal, a ga je ignoriral.

“Jaz.” je rekla mlajša. Bogov? Ah. seveda…, je pomislil Undorm. a se takoj nazaj osredotočil na dejstvo, da ga je starec ignoriral. Vklopil je svoj ščit in skočil.

V trenutku je iz toka potegnil nož in ga naučeno, podzavestno vrgel proti starcu. Ciljal je nogi, ni ga hotel preveč poškodovati … zaenkrat. Gledal je njegovo telo, ki ni reagiralo. To je dobro, je pomislil, ne more se več izogniti. A nato je zadel v nekaj trdega, hladnega. Instinktivno je zamižal, četudi ne bi smel, in ko je odprl oči, je ležal na tleh, z nevidno silo, ki ga je dušila, ga držala za vrat. Res postajam nepreviden, je pomislil. Konec je … Zakaj sem napadel?

Starec se je obrnil k njemu in z nespremenjenim, prijaznim glasom rekel “Si gost v moji hiši. Pričakujem lepše obnašanje. Sedaj počakaj.”

Obrnil se je k ženskama ter naredil nekaj korakov proti njima. Undorm ga ni več videl, lahko je le še poslušal in razmišljal, kako je bil lahko tako nepreviden.

“Torej, vi, gospodična?” ga je slišal reči. “Naj te pogledam. Ja ja, seveda. Lepo, da si še vedno živa, Graciela.”

“In kdo je tvoja prijateljica? Učenka? Ljubimka?”

“Nekako tako.” je Undorm prepoznal glas mlajše.

“Vedno si se raje družila s puncami kot s fanti.” V starčevem glasu je bilo čutiti nasmeh, naklonjenost.

“Nočem govorit. Od … za nazaj.” je rekla mlajša, v glasu je Undorm prepoznal sram, strah.

“Verjamem, da ne. Vsi smo počeli stvari, ki jih ne bi smeli … Kaj je z vama punci? Oprostita, ampak izgledata grozno.”

Po dolgih sekundah tišine je starejša rekla je “Kri.”

“Ojoj.” je le odvrnil starec. “To pa ni v redu.” spet nekaj dolgih sekund mučne, težke tišine.  “Potrebujeta pomoč?”

“Da.”

“Ne. Kaj? Sem mislila …”

“Ne morem več, Graci. Res ne … rada bi končala, ampak ne morem. Ne morem več.” Undorm je prepoznal roteči glas starejše čarovnice. Spet je prosila za pomoč, tako kot je prosila njega.

“Če hočeš, ti lahko pomagam.” je rekel starec. “Kako ti je ime?”

“Catha. Ja, prosim. Prosim.” je znova roteče prosila.

Starec je zavzdihnil. “Graciela, Graciela. Nikoli ni bilo dolgčas okrog tebe.” je dejal pokroviteljsko.

Undorm je lahko le ležal in razmišljal. Se pravi starec pozna mlajšo. Mlajša je potemtakem tudi bolj izkušena. Bil je besen, ker ga je starec tako onesposobil, tako enostavno ponižal. Nevidne spone so ga še vedno držale za vse okončine; a bile so čarobne in proti čarovniji se je lahko boril. Le še malo mora počakati,  analizirati situacijo. Ščit! Moj ščit. Nekako je bil izklopljen. Ga je izklopil starec? Ne bi ga mogel, vsi gumbi njegove zapestne naprave so bili kodirani na njegov prstni odtis. Bil je nepotrpežljiv, bil je tako blizu Adore, da je hotel preveč in to ga je skoraj stalo vsega. 

“Catha, si rekla. Seveda, če hočeš, ti bom pomagal.”

“Rada bi samo … končala s tem. Hočem videti svojo hčer … Če je sploh živa. ” je skozi hlipanje in solze začela starejša, imenovana Catha.

Mednje je legla kruta tišina, katero je prekinjalo samo hlipanje Cathe in težko dihanje Undorma v neprijetnem položaju na tleh.