burjac@ajd.sik.si

Prepir mojih adidask

Toplo mi je kakor v peklu. Nemirno se premetavam po postelji, iščoč udobnejši položaj. Pižama se kar lepi name, vendar sem preveč utrujena, da bi vstala. Šele ko začne sosed pod mano nabijati narodnozabavno, razdraženo odprem oči. Kremžljavo se zazrem v budilko. Pol devetih?! Mater, spet sem pozna.

Poženem se iz postelje, oblečem, pograbim ključe in švignem skozi vrata. Zadnjih par tednov se grem zdravo življenje, v katero je vključen jutranji tek. Ali bolje dopoldanski. Ni ga namreč dneva, da ne bi preslišala budilke.

Leno se vlečem po drevoredu, ko zaslišim:

»Pa ne, no. Spet je šla teč po parku. Že včeraj sem bila vsa blatna, zdaj pa bom še polna prahu. Res super.«

»Ha, ne pritožuj se. Glej na to kot na novo plast pudra. Itak si ga potrebna, prekril ti bo tiste grozne gube.«

Zmedeno se ozrem okrog sebe, a sem edina zgubljena duša, ki teče v tej vročini. Zmajem z glavo v prepričanju, da je za to kriv primanjkljaj kofeina, ko spet slišim:

»Ej, a greš danes na tisto zabavo?«

Korak mi zastane in zopet se oziram za lastnikom glasu.

»Ne vem še. Saj bi šla, pa nimam kaj obleči. Sem mislila, da bi morda oblekla tiste roza vezalke, saj veš, s srebrnimi bleščicami. Krasno se podajo na mojo belo polt.«

»A si ti nora? To je 2012 stil, ta kombinacija je že totalno z mode! Ampak ne bom se vmešavala, ker tako ali tako nikoli ne upoštevaš mojih nasvetov. A ne pritožuj se, ko te Najkica ne bo niti pogledal.«

Premikam se kakor v transu. Avtomatično premikam noge, a moj osupel pogled je usmerjen v Adidaske. Prepričana sem, da glas prihaja iz njih.

»Kaj? Meni pa všeč Najkica? A se ti je popolnoma zmešalo? Na take kmete pa res ne padam. A veš, da je iz kolekcije 2009? Kaj naj počnem s takim tipom? Mislim, saj nima niti vezalk, še vedno se zapenja na ježka, za božjo voljo.«

»Pha, kar izgovarjaj se,« ji je zabrusila leva. »Tvoji pogovori z njim so tako osladni, da sem med branjem skoraj dobila sladkorno.«

»Med branjem? Si slučajno brala moje sms-je?!« se je razburila desna.

»Jasno da sem. Le kako naj drugače kaj izvem? Tvoje geslo vem že odkar sem morala udreti v tvoj telefon, da sem lahko dobila šifro za dostop do tvojega bančnega računa.«

Najkica? Kolekcije? Bančni račun? Od kdaj imajo copati bančne račune? In kako za vraga lahko pišejo sms-je?! Gotovo se mi že blede od vročine, to je edina možnost.

»Udrla si v moj bančni račun?! Kdo sploh si ti?! CIA? Saj se mi zdi, da te sploh ne poznam več. Vse bom povedala očiju, da veš!« je zavreščala oškodovana.

»Na tvojem mestu bi se raje izpovedala mami. Saj veš, da ona ni tako rasistična. Če tvoj stari izve, da si se zatreskala v črnega tipa, bo hudič v bajti. Spomni se, kakšne je zganjal, ko si hodila z rumeno Allstarko. Prepričan je bil, da te bo ugrabil in odpeljal na Japonsko,« je povsem hladnokrvno pripomnila leva.

»Misliš, da mu je on na gumo nasprejal Čing-čong rad igra ping pong?« je desna zaskrbljeno vprašala.

»A ne, to sem bila jaz. Živciralo me je, da je ves čas visel pri tebi doma, zato sem se ga hotela znebiti,« je ravnodušno odvrnila.

»Ti si bila kriva, da me je zapustil?! Tako te bom prebutala, ti, ti …ti Crocsa!«

»Ti mene primerjaš s Crosci? Boš že videla, pridi sem!«

Noge so nenadoma ubrale svojo pot. Zapletem se, spotaknem in pogrnem po asfaltu. S težavo  se spravim na noge in odvlečem do najbližjega bara, kjer naročim espresso. Ves čas sumničavo pogledujem copate, ki pa zdaj hinavsko molčijo. Dobro vedo, da so one krive za to. Bog, kaj pa govorim. Za padec obtožujem par superg, ki sem jih slišala govoriti. Ampak saj copati sploh ne govorijo. Gotovo sem se med tekom zasanjala. To bo to. Že pričenjam trdno verjeti v svojo teorijo, ko zaslišim:

»In ne pričakuj, da si boš lahko še kdaj sposodila moje vezalke.«

Planem in zavpijem: »Natakar, še eno kavo! Pa naj bo res močna!«

 

Mia H.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica. 

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice