Objave uporabnika: burjacek
Nova izbranka uredništva
Zgodba Izgubljeno s prehodom, ki je pred vami, drage bralke in bralci, pa tudi poslušalci, ima vse tisto, ka kratka zgodba ponudi. Kompozicijsko je strnjena, v tehniki drugoosebne pripovedi v sedanjiku, ki zdrseva v preteklik, pa se spet poveže s tekočim dogajanjim. Očarljivo nas nagovori skozi dilemčnost, skozi notranje spraševanje, skozi sočutnost, ki jo bodo…
Nova izbranka uredništva
Kratka zgodba, Četrti oleander, ima v sebi zapredek silne izpovedi, ki je, skoraj gotovo, zavestno precejena skozi cedilo metafizike – in prav to ji daje tisto dodano vrednost, da nam nakaže smisel verjetja v obnavljajočo moč ljubezni. Zgodba ima primeren tempo, jezik je čist, mestoma nekoliko preboden s šablonami, vendar so te v kontekstni strukturi…
Izbranka uredništva
Zmagovalka prvega tromesečja, zgodba Zvonček na tuji zemlji ima v sebi tisti prepotrebni naboj kratkoprozne kondicije in prepoznavno slogovno zgoščenost. Zgodba je zelo preprosta – avtor uporabi orodje personifikacije, in tako izvemo, da ima čisto običajen pomladni zvonček precej stresno življenje, vendar odigra pomembno vlogo, saj bo darovan za tako banaliziran praznik – osmi marec. …
Prepir mojih adidask
Toplo mi je kakor v peklu. Nemirno se premetavam po postelji, iščoč udobnejši položaj. Pižama se kar lepi name, vendar sem preveč utrujena, da bi vstala. Šele ko začne sosed pod mano nabijati narodnozabavno, razdraženo odprem oči. Kremžljavo se zazrem v budilko. Pol devetih?! Mater, spet sem pozna. Poženem se iz postelje, oblečem, pograbim ključe…
Zasledovanje
Spet mora po tej temni ulici. Hladna noč je. Grozeča tišina pritiska nanjo. Iz megle prši. Mularija je razbila ulične svetilke in zanikrni komunalci jih niso menjali. Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Nekdo hodi za njo. Bednik v tem pozabljenem delu mesta. Naj ga malo počaka in potarna nad razsvetljavo? Ne, nima smisla. Pink,…
Pogovor v parku
Spet sta tu. Vsakič, ko pridem v park, ju zagledam. Njega, včasih visokega in pokončnega, a zdaj sključenih ramen. Njo, majhno in okroglo, z belimi prameni v nekoč povsem črnih laseh. Drug ob drugem sedita na klopci pod topolom, sklenjenih dlani in spokojnih obrazov. Nikoli ne ujamem njunega pogovora. Morebiti sem vedno preveč zatopljena v…
Jeza mešalca betona
Dum, dum, dum, dum, dum, dum, piririri, dum, dum, dum, dum, dum, dum, …. Že spet imajo zabavo. Samo to znajo. Popivanje in zabavanje. Hektolitri vina in ducati platojev piv, ki se nato prazne valjajo okrog mene. Mulci, ki v samih gatah letajo okrog hiše, pijani ko krave. Saj ne rečem, kdo sem pa jaz,…
Na avtobusu
»Kdo si, ženska?« Sopranovski glas, brez posluha in občutka za okolico, dokončno preseka mojo zen meditacijo. Že nekaj minut prihaja tole neustavljivo čebljanje do mojih slušnih centrov, vendar ga vztrajno zavračam, dokler ni preseglo mejo dopustnega. Previdno, z diskretnim pogledom preko rame, sem poskusila ugotoviti kdo seka moje misli. »Da bi imela glavo ptice,« zavidam…
Rumena je barva strahu
Noč sem. Ne izbiram. Tisti, ki zadiši moji nenasitljivi želji po hlapljivem vonju strahu, je moja žrtev. …Strah; pobarva žrtev rumeno. Puhti iz nje kot vroča sopara turške savne. Imam jo. Tukaj je prva nocojšnja žrtev. Pozibavajoče hodi skozi revno osvetljeno ulico. Pripravljena na nočni paritveni lov. A prelahko bo postala plen, vendar se tega…
Galina
Samo še omarico zloščim. Rada gladim to starinsko pohištvo. Zamišljam si, da sem v svojem velikem meščanskem stanovanju na obrežju Dnjepra. Če bi pogledala skozi okno, bi se v daljavi zalesketale zlate kupole sv. Mihaela – ne, skozi okno vidim le sivo Viale Miramare. Daleč, daleč je Kijev in čas, ko sem se sproščeno smejala….