Ljubosumje

Ves zadihan sem prisopihal do trgovine, se na hitro pogledal v izložbo in nasmejano stopil v prodajalno. Cel dan sem čakal, da jo bom spet videl, sem sanjaril o njej, opazoval najine fotografije na telefončku in brskal po spominih za najinimi skupaj preživetimi dogodivščinami. Le težko sem se zbral, ko se mi je na obrazu samodejno risal nasmeh, v želodcu pa me je žgečkalo.

Samo, da jo pozdravim, sem si rekel in jo že navdušeno iskal z očmi. Srečna bo, da sem ji med odmorom za kosilo prišel napravit presenečenje …, sem bil prepričan. No, jaz vsaj bi kar skakal od veselja, sem si na tihem zaželel, da bi me tudi ona s čim podobnim presenetila. Z levico sem se popraskal za ušesom, desnico pa sem vtaknil v žep. Le kje je? sem sukal glavo na levo in na desno.

Kaj?!? Nisem mogel verjeti svojim očem. Kaj se to pravi?!? Presenečenje pa tako! Z drugim je!!! Pa da mi ne bo govorila, da samo nekomu zaračuna blago na blagajni … z nekom se pogovarja! Tako, pogovarja se! Glej, kako ji žarijo oči, me je zabolelo.Nenadoma je blažen občutek mirne zaljubljenosti pustil prostor jezi. Desnica se je vklenila v pest, z levico pa sem segel po telefončku. Poklicati jo moram! In že sem avtomatično v imenik tipkal njeno ime: Moja Sanja. Preden je palec pritisnil na gumb za klicanje, sem se ustavil. Čakaj, Igor, sem si ukazal. Poglej, katere namene ima. Bil sem potrpežljiv, jeza je nekoliko splahnela. Opazoval sem jo. Kupec ji je plačal, ona pa ga je kar gledala in gledala. Bila je očarana. In jaz, ki sem mislil, da tako nežen pogled namenja samo meni, je v želodcu ponovno začelo vreti. Čutil sem, kako postajajo rdeča moja lica; tudi čelo se mi je začelo gubati, ko sem se začel mrščiti. Meč v srce pa mi je zabodla, ko se je odmaknila od blagajne, stopila do kupca in … ga objela. Kaj?!? Da mi ne bo govorila!!! To pa ni prijateljski objem … bil sem razjarjen. Z velikimi, hitrimi koraki sem začel stopati v njuno smer. Nisem se menil za ljudi, ki so ob koncu blagajn v svoje vrečke pospravljali nakupljeno blago. Pred očmi sem imel samo njo … Mojo Sanjo … v objemu … DRUGEGA!!! Tisti pogled, ki je zdaj za … za DRUGEGA!!!

V vsej svoji ihti sem se počutil kot bik na corridi, a ni mi bilo mar. Ne bom mu dopustil! Ne bom JI dopustil! Da me bo takole vlekla za nos …, sem bil odločen. Pa še sanjala sva o svojih skupnih počitnicah … o skupnem življenju …, se nisem mogel pomiriti. V vrtincu misli in čustev sem končno dospel do njene blagajne, z vso silo sem iztegnil desnico in moškega, ki mi je kazal hrbet močno prijel za ramo, da sem ga zasukal. »Tega pa ne!« sem mu zarenčal v njegov zmedeni obraz. »Oh, ne glej me tako! Kot … kot da sem nor! Ne boš mi je kradel … kar tako … za mojim hrbtom!!!« sem zasoplo rjovel in ga nisem pustil do besede. Roke so se mi tresle od jeze, lica so bila vroča kot razbeljeno železo. Na sebi sem čutil poglede množice, ki se je zbirala okoli nas. No, pa naj imajo dramo, me ni zanimalo. Zdaj moram poskrbeti zase, sem bil odločen, ko sva se z možakarjem gledala iz oči v oči. Ne bom dopustil … da se ponovi, me je zaskelelo.

»Ne bom dopustil … da se ponovi,« sem ponovil tudi na glas, ko sem občutil nežen prijem, ki se skušal odstraniti mojo dlan. Otresel sem se Sanjine roke. »Ne bom dopustil, da se ponovi … Ne bom … spet … prevaran …« Besedo sem z gnusom izstisnil skozi zobe, v želodcu me je močno stisnilo. Spet ta občutek … občutek nemoči … kot takrat … ko je ona odšla z drugim, se me je vse bolj lotevala tesnoba. In zdaj … in zdaj spet, nisem mogel dihati, a sem se potrudil, da sem jo pogledal. Njene oči … njene rjave oči … ravnokar sem ji začel zaupati … in spet so se razblinile moje sanje, bil sem uničen. »Sanja, Sanja, prosim te … Ne odidi z drugim, Sanja,« sem začel moledovati. Komaj sem prepoznal svoj glas, tako se mi je tresel; tako je bil tih. Komaj sem občutil njen topli prijem; tako se mi je zdel tuj. Komaj sem videl njen začudeni pogled, tako sem se odtujil od samega sebe – zdelo se mi je, da na prizor gledam od drugod. Od kjerkoli, sem si zaželel. Nočem biti tu, nočem biti jaz … spet … spet skozi to bolečino …, sem sključil ramena in upal, da me bo kdo kmalu zbudil: Gotovo je to nočna mora.

»Igor, Igor!« sem zaslišal. Bil je Sanjin glas. Daj, no, Igor, odpri že oči, sem se trudil, a zaman. Še vedno sem stal v trgovini, pred Sanjo, pred moškim … moškim, ki mi jo je … sunil. Njeni prsti so bili resnični, topli, sklenjeni v odločen prijem okoli moje podlahti.

»Igor, Igor,« je ponovila. Zbistril sem misli, poskušal sem se zbrati, osredotočil sem se na vir glasu – na njene ustnice. Ustnice … s katerimi me je poljubljala …, me je pobožal spomin. Ustnice … s katerimi … me je … varala, mi je spomin primazal krepko zaušnico.

»Igor, poslušaj me, vendar,« je postala stroga. Ko je videla, da je končno pritegnila nase mojo pozornost, je nadaljevala. »Kaj pa govoriš? Za koga me pa imaš? Se ti zdim mogoče punca, ki vara?« je postajala vse bolj jezna. Seveda ne, sem hotel odgovoriti, a videl sem te! Sem ji hotel zavpiti v obraz.

»Še včeraj sva se pogovarjala … kaj pogovarjala, sanjala sva! Sanjala o najinem skupnem življenju! Razumeš? In jaz, naj bi te medtem … varala?« je tokrat ona skozi zobe nejeverno izpljunila besedo.

Skušal sem ji povedati, da dejstva so dejstva, a ni me pustila do besede. Kljub temu je odgovorila na moje dvome, kot da bi mi bila brala v mislih. Kot običajno, sem pomislil. Kot običajno, me tako dobro pozna, mi je bilo zato še težje.

»Samo zato, ker si me videl, da sem objemala … objemala …,« je še enkrat podčrtala njeno dejanje in v eni sapi nadaljevala: »… nekoga, ki je med drugim moj brat!, si se me drznil obtožiti?!? Sram naj te bo!«

Besede so vrele iz njenih ust direktno v moje srce. Naenkrat me je postalo sram. Le kaj sem si mislil? Objem pa je res nedolžen, se mi je začelo svetlikati. Če so bila prej lica rdeča zaradi jeze, so zdaj žarela zaradi sramu. Zbral sem ves svoj pogum in tiho, skoraj neslišno, izjavil: »Oprosti, Sanja.« Upam, da bo zadostovalo, sem si želel. Ker pa sem hotel biti res prepričan, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, da sem lahko rešil najin odnos, sem dodal: »Bolečina, ki mi jo je prizadelo varanje bivše punce, je bila prevelika … ljubosumje je postalo moj oklep. Nisem te hotel prizadeti. Ljubim te,« sem se ji izpovedal.

Njen mirni, ljubeči odgovor me ni presenetil, predobro sem jo poznal, čeprav le par mesecev: »Vem, Igor. V redu je. Rade volje ti bom pomagala sneti oklep ljubosumja in skupaj se bova odela v plašč zaupanja. Obljubim ti.« Dvignil sem glavo in se zazrl v njene oči, v katerih se ni zrcalila le moja poklapana postava, temveč tudi najina skupna prihodnost.