15. Veter prihodnosti

19. poglavje

“Nisem se ti še zahvalila.” je Undorma iz razmišljanja povlekel glas. Bila je Graciela; oblečena je bila v belo poletno obleko, ki je nežno padala po njenem telesu. Nekaj sekund jo je le gledal, bila je popolnoma drugačna, kot je bila ko jo je prvič srečal. Izgledala je vesela, zdrava; le oči so bile utrujene, vedno utrujene, tako kot njegove. Bila sta pozabljena od časa, obsojena na nečloveško dolgo življenje in trpljenje.

“Za?” jo je vprašal kratko.

“Pridi, sprehodiva se, dokler je jutro še sveže.” je le rekla, a z očmi nakazala, naj pogleda nekam visoko za njo. Potrudil se je biti čim bolj neočiten; za oknom tretjega nadstropja je stal sivoglavi Mojomit, in gledal navzdol, približno v njegovo smer.

Vstal je, in se začudil, ko je mu je Graciela ponudila svojo roko, češ naj jo prime. Kolebal je, ali čarovnica kaj naklepa: a zdelo se mu je, da je starec hotel tudi od nje nekaj, zato ji je dovolil, da je tudi ostala. Tako kot je hotel tudi od njega nekaj. Drznil si jo je prijeti, in počasi, brez besed sta se sprehodila proti ulici in nadaljevala proti mestu.

Ko sta že nekaj dolgih minut hodila v tišini skozi deloma poznane ulice mesta, je končno spregovorila.

“Najprej. Resnično, hvala…tam v gorah, tistikrat. Rešil si mi življenje. Meni in Cathi.”

“Kje pa je? Catha?” je vprašal. Prvih nekaj tednov jo je še opazil v Zavodu, nato pa je kar naenkrat izginila. Nikoli se ni pretirano spraševal, kam, nikoli ga ni preveč zanimalo; vseeno pa je sedaj hotel vprašati.

“Šla je. Domov. V bistvu, nisem vedela o njej skoraj nič. Zame je bila samo igrača; za fuk in za kri.” Premolknila je. “Pač, ima otroka. Hči. Petnajst let staro. Šla je k njej, jo poiskusiti poiskati.” Zopet je utihnila in samo hodila naprej. “Res, še enkrat hvala.”

Hotel je nekaj reči, a nekako ni našel pravih besed. Hotel je omeniti, da bi pred mnogimi leti sam poskrbel, da bi umrla še prej; da bi ji zaril nož v srce…a je raje ostal tiho.

“Pazi se ga, veš. Mojomita.” je nadaljevala. “Tvoj mali pretepaški klub. Dovoli ga samo, da lahko ocenjuje, kolikšna nevarnost si mu. Da vidi, kako se boriš. Velikokrat je na vezi z Dolino. Imajo dolge pogovore, verjetno tudi o tebi, in duši ko je iščeš.”

“Sva zato tukaj? Na sprehodu?” je vprašal, tišje; kot bi hotel biti prepričan, da ga ne bo Mojomit slišal.

“Ja. Se mi zdi prav, da veš.”

Prikimal je in spet sta sprehod nadaljevala v tišini.

“Koliko si star?” je spet vprašala. “Pač, vem da si…izpred Miru.”

“Kako pa to veš?”

“Čutim ga lahko. Napoj v tebi. Pač, narejen je z pomočjo čarovnije, zato ga lahko čutim v tebi. Si bil naš ali…”

“Ujetnik. Svobodnjakov, verjetno.” jo je odrezal.

“Ahjaj…” se je skremžila. “Ja, kar smo počeli…Tako je, ko pozabiš na kaj je prav in kaj ne bi smel početi.” Zamislila je se in pogledala nekam v nebo.

“Si ti imela kaj z mano takrat?” je potihoma vprašal.

Odgovorila ni, le dolga tišina in zvok okolice. Mesto okrog njiju se je začelo spreminjati; stavbe so postajale novejše; avtomobilov na cesti pa več.

“Si že našel, kar iščeš? Način, kako prenesti dušo.” je spet vprašala okorno.

“Ne.” je bil iskren. “Mislim, da mi starec ne dovoli, da me vodi okrog odgovorov.”

“Verjetno ti res ne. Dokler si pri njemu, te lahko opazuje.” je odgovorila Graciela. pogovor je zamrl, dolgo sta le molčala in hodila naprej. Zalotila sta se, da se še vedno držita za roke, a se nista spustila.

“Em…Lahko ti pomagam. Recimo.” je končno priznala.

“Kako? In zakaj?” je postal sumničav.

“Zato, ker si rešil življenje. in…Pač…Svobodnjaki smo počeli vse, kar je bilo prepovedano. Tudi jaz sem nekajkrat poizkusila prenesti dušo iz enega v drugo telo.”

Nadaljevala sta s hojo proti mestnemu centru.

“S kakšnimi rezultati?”

“Torej…Moja duša iz mojega prvotnega telesa v to…je bila uspešna, a čarovnik, ki jo je izvajal, je umrl. Ko sem jaz prenašala dušo, je izvorno delo eksplodiralo, a dušo mi je uspelo vsaditi v drugo telo.”

“Lahko še vedno to narediš?”

“Mogoče. Mislim, da lahko, a ne vem če sploh hočem.” je potiho priznala. “Če hočem nazaj v to…sranje.”

“Kri?” je le vprašal in Graciela je prikimala.

Spet sta nadaljevala s hojo v tišini, nista imela skoraj nič skupnega, ničesar, s katerim bi lahko premostila neprijetno tišino.

“A veš kdo je?” je končno vprašal. “Dekle, ki je šlo v Dolino.”

“Alani Kastelman iz Borovode. Toliko sem lahko ujela. Jo poznaš?”

“Ne, le to vem, da je duša, ki jo iščem v njej.” Pretehtal je svoje naslednje besede. “Lahko mi poplačaš, ker sem te rešil, tako, da mi pomagaš. Poveš, kako pridem do nje in kaj potrebujem. In na koncu, preneseš dušo.”

Ni odgovorila takoj.“Prav bi bilo, da ti pomagam, ja. V bistvu bi ti morala. Ampak…”

Hotel jo je razumeti, nekaj v njemu mu je govorilo, naj jo razume, naj jo pusti; a sedaj je bil preblizu Adori. Po toliko letih se je njegovo iskanje, v katerem je neštetokrat že obupal, bližalo koncu. Alani Kastelman, Borovoda. Dolina čarovnikov. čarovnica, ki bo prenesla dušo iz njenega telesa v telo tiste punce…tisto dekle je živelo ravno tako v Borovodi. Vse se je poravnavalo na to, da bo moral v Borovodo.

“Moral bom v Borovodo, torej.” je rekel bolj sam sebi, kot njegovi sogovornici. “Izvedeti več o tej Alani.”

“Verjetno te bi lahko spravila tja. Pač, s portalom.”

Postrani jo je pogledal, ne povsem prepričan ali se šali ali je mislila resno. “Zadnji tvoj portal je bil…neposrečen.”

“Zdaj sem boljše. Verjetno bi mi uspelo. ” je razložila.

“Potreboval bom tudi tebe tam. Prej ali slej. Lahko narediš portal in hkrati greš skozenj?”

Le nasmehnila se je in hodila naprej, s nekim skrivnostnim pogledom nekam naprej. “Čakaj, čakaj, umiri se. Ne bova šla zdaj takoj. Če greš med ljudi, se boš moral najprej urediti. Verjemi mi, dosegel boš stokrat več, kot..” nekako je pokazala na njegov zunanji izgled. “Tak.”

Pogledal se je. Klub poletju je bil težkih vojaških oblačilih, ki so jih je sicer opral; a na njih so bila še vedno znamenja dolgoletne rabe: raztrganine, zbledele barve in umazanija, ki je že postala del tekstila. Ostrigel in obril se ni že desetletja; kaj šele počesal. Bil je utelešenje neurejenosti, zanemarjenosti in jeze.

“A te lahko zrihtam za pred ljudi?” je nadaljevala in v njenem glasu, pogledu, je bilo nekaj privlačnega, skoraj bi lahko rekel, da si ga je želela videti urejenega.

“Za Adoro.” si je rekel.

20. poglavje

Prvotno razočaranje, ki so ji ga pripravili učitelji tistega dne v stolpu Vode, je počasi zbledelo. Morala se je sprijaznilti s tem, da pač ni mogla čarati; da je Adora, druga duša, ki je živela v njej, nekako zavirala njen potencial, nekako še naprej skrbela, da je njeno življenje ostalo žalostno, neizpolnjeno. Zdelo se ji je, da bi nekoč lahko ta notranji glas nekako prisilila v sodelovanje, a bila je tako utrujena od notranjih bojev, da se je vsaj zaenkrat vdala v usodo.

Na njeno srečo so vsaj njeni novi prijatelji bili vse to, kar si je od nekdaj želela od njih. Na še večjo srečo se ji ni bilo treba boriti za vsak grižljaj hrane; kot delavka v kantini je bila zadolžena za pomoč v kuhinji, pripravo hrane; kar je pomenilo da lačna ni bila nikoli. To se je videlo tudi na njeni podobi; upadla lica so končno dobila nekaj zdrave oblike ter rdečice, in nekaj novih kilogramov na njenem telesu je dalo novo figuro njenemu telesu. Še vedno je bila skoraj koščena nasproti ostalim prebivalcem doline, a vsaj ni izgledala bolestno podhranjena.

Prosti čas je še vedno deloma posvečala Tamas Wuti, njeni božansko lepi, potrpežljivi učiteljici, ki se je še vedno trudila z njenim dostopom do čarovniških moči; a Alani se ni pretirano grebla in trudila, saj je lahko vedno čutila tisto toplino v sebi, ki se je ustavila ob trku z Adorino dušo.

Veliko raje se je povečala prijateljem in raziskovanju doline. Eneja ji je z veseljem delila informacije o Dolini, običajih in ostalih ljudeh. Eneja je bila rojena tu, v Dolini; njena starša pa sta se, ko je Eneja odrasla, preselila nazaj v navadni svet; Enejin zaročenec, visok, mišičast moški z urejeno tridnevno bradico, ki je Alani malo preveč spominjal na starejšega Vida, njenega najhujšega posameznika na svetu, pa je vedno imel na zalogi zabavno, smešno pripombo, rad pa ji je pomagal tudi pri športnih nasvetih.

Počasi, vsak dan le po malo več, se je poskušala ukvarjati s športnimi aktivnostmi; vsi so ji svetovali naj to počne. Veliko hrane, veliko dela; je bilo osnovno načelo, in v nekaj tednih je res začela opažati, da so bile nekatere njene mišice že bolj poudarjene, da lahko dvigne več in teče hitreje; ko se je poletje že končevalo, pa je bila s svojo postavo že skoraj zadovoljna; in ostali okrog nje tudi…sploh fantje, ki so iz dneva v dan kazali več zanimanja zanjo. Ni bila še pripravljena na to, ne še…ampak kmalu…

Glede na vse, kar se je dogajalo, je bila pripravljena na spremembo. Želela si je nekaj drastičnega, nekaj, kar bo pokazalo svetu, če se bo kdaj vrnila, da ni več isto dekle, kot je bilo. Nekaj velikega. Vsakič, so se je pogledala v ogledalo, je videla pozitivne spremembe, le njeni dolgi svetli lasje, ki so sedaj segali že pod njeno zadnjico, so bili spomin na njeno preteklost. Dolgo je zbirala pogum, iskala argumente, a nekaj ji je govorilo, naj tega ne stori; naj ohrani vsaj nekaj od njenega prejšnjega življenja, nek simbol, ki jo bo spominjal. Ni hotela pozabiti svojega prejšnjega življenja, a vseeno se ga je bala spominjati. Mogoče nekoč, si je rekla. Ko mi uspe premagati Adoro, recimo.

Vedno večkrat se je znašla v večji skupini mladine in mladih odraslih; ki so ob večerih posedali zdaj ne enem mestu, zdaj na drugem, navezovali stike, gledali sončne zahode za strašljivo visokimi gorami skozi neprodorno meglo, se prijateljsko dražili in uživali po delavnem dvenu. Alani se je počutila v redu; nihče ni omenil, ali pa ni hotel omeniti njenih težav pri osvajanju čarovniških veščin. Bili so prijazni z njo, Adora v njej pa je vse to le spremljala in se ni trudila spodkopavati novo pridobljenih prijateljev; dovolj škode je namreč naredila že z njenim blokiranjem nadnaravnih moči. Alani  se je celo zalotila, da ne razmišlja več o Davidu kot o neki očetovski figuri, kot o nekem nedosegljivem idealu, ampak da skoraj ni več pomisli nanj.

Dokler se jim ni pridružil nekega hladnega večera na robu jeseni, kot vedno urejen, popoln. Spet je nekaj zbudil v njej, nekaj nežnega, nekaj lepega…Spomnila se je, da je še vedno otroško zatrapana vanj, četudi je vedela, da so to le njene neresnične sanje.

“Alani, lahko spregovorim s tabo?” je vprašal “Na samem?”

Začudeno je pogledala in se pobrala s peščenih tal, kjer je sedela; otresla si je morebiten prah z hlač, kot bi hotela biti pred njim čim bolj popolna; kot da je ni še videl jokati in v njeni najnižji točki življenja, nekoč daleč nazaj, na pločniku mesteca Borovode, pol sveta stran.

“Ja, kaj je? Je kaj narobe?” je vprašala, ko sta naredila nekaj korakov stran.

“Tvoja babica…Umrla je.”

21. poglavje

Vzelo mu je nekaj dni spraševanja po neznanem mestu; kogarkoli je srečal približno enakih let, kot je bila punca iz njegovega spomina, o njej ni vedel nič; kot da ne bi živela tukaj. Vseeno ni obupal, v vsaj nekakšno zadovoljstvo mu je bilo to, da je na daleč videl dekle, ki je imelo Adorino telo. Hotel se ji je približati, jo prijeti in nekam odpeljati … a ne še … Ne še.

Končno je dobil otipljivo sled: nek možak je na ulici preslišal, da je spraševal po Alani in se sam ponudil, da mu pove, kar ve. Omenil je, da je Alani v popoldanskem času delala pri njem v lokalu, a da je odšla z nekim daljnim sorodstvom, že pred začetkom poletja. Omenil je tudi, da je,  kolikor je bilo njemu znano, imela babico v domu za ostarele. Ušlo mu je tudi, da je sicer pinca živela sama, in da ji je družina umrla, ko je bila še otrok.

To je torej bil Undormov naslednji cilj.

Moral je priznati, da je urejenost, v katero ga je prepričala Graciela,  pustila na ljudeh določen pozitiven vtis. Vse je bilo lažje: bil je ostrižen, z urejeno brado in novimi oblačili, čist in dišeč. Na ulici ni nihče pogledal za njim z gnusom in njegovi sogovorniki se ga niso bali, temveč so mu bili pripravljeni pomagati kot sočloveku. V preteklosti bi to velikokrat prišlo prav, si je mislil … Mogoče je imela čarovnica prav.

Ko je bil pripravljen, je vstopil v dom ostarelih in povsem lahkotno dejal, da je prišel obiskati Alanino babico. Imel je ravno dovolj informacij, da je lahko suvereno držal pogovor s receptorko; potrdil ji je, da je Alani v redu, pri daljnih sorodnikih v mestu Tragarus; sam pa da je sodelavec tistega, s katerim je šla. Služba ga je pripeljala v bližino, in Alani ga je prosila, če lahko preveri; kako je babica. Vse je šlo gladko, pospremili so ga do sobe, kjer je stara, sivolasa ženica gledala skozi okno. Hlinil je zanimanje nekaj minut, a hitro omenil, da mora za danes oditi. Obljubil pa je, da se vrne kmalu. Ena od medicinskih sester je omenila, da imajo še vedno Davidov kontakt, v primeru kakršnih koli zapletov.

Potrdil si je, da si z babico ne bo pomagal, bila je v svojem svetu; nekje v njenem otroštvu, kamor so možgani regresirali. Potreboval je nov načrt.

*****

“Uf, ta je kruta…” mu je rekla Graciela, ko ji je razložil zametke načrta.

“Ne skrbi ti o tem.” je Undorm odgovoril Gracieli. “Starka nima nič več od življenja.”

“Nič ne bom rekla. Samo komentiram.” se je branila Graciela. “In potem?”

“Še vedno imajo Alanin kontakt. Predpostavljam,da se bo hotela udeležiti pogreba. Takrat…”

Po nekaj sekundah tišine je nadaljevala z vprašanji.

“In telo?”

“Je nekje v tem mestu. Tisto ne bo problem.”

“Okej, ampak …,a misliš, da te bo ta punca ta čas čakala? ‘Oprosti deklica, na tebi bom nekaj probal, ampak počakaj, da grem ugrabit še drugo dekle nekje v tem mestu’. Tako nekako?”

“Naj te to ne zanima. Tvoje delo bo samo urok.” ji je rezko odvrnil, čeprav je vedel, ima Graciela prav. Spet si je moral priznati, da je bila čarovnica veliko bolj sposobna, iznajdljiva in pametna, kot je kazalo; našla je prazno hišo na obrobju mesta, kjer sta lahko v miru prespala in nadaljevala s planiranjem. In spraševala je ravno prava vprašanja, kar ga je prisililo v iskanje rešitev, še preden bi se problemi pojavili.

Res je bilo še najtežje obe dekleti, Alani in tisto, ki je sedaj posedovala Adorino telo, spraviti v isti prostor. Predlagal je portal, tak kot ga je Graciela pripravila, da sta iz Ostaorja skočila do Borovode; in ni bila kategorično proti, a raje bi hranila svoje moči za sam urok; najočitnejša rešitev so bili sedativi ali uspavala.

Spet mu je vzelo nekaj dni, da je pripravil vse potrebno. Potreboval je nekaj, s čimer bi lahko pospravil starko, nekaj, s čimer bi samo uspaval vsaj eno izmed deklet; še raje pa kar obe. In nekako vse to ne bi smelo biti preveč očitno naključnim mimoidočim. V lekarni, ki ni bila preveč daleč od doma starejših, je znova uporabil svojo novo pridobljeno karizmo; odrasel, utrujen mož, ki sprašuje po močnih uspavalih: starejša debelušna farmacevtka ni niti trenila z očmi ko mu je dala modro zeleno škatlico in ga opozorila, naj ne pretirava. Le pol tablete pred spanjem, kar bi bilo več, bi lahko povzročilo težave s srčno mišico. Popolno.

Končno je imel vse pripravljeno. Ni si hotel priznati, a bilo ga je strah, še zadnji drobci morale so ga prisilili, da se je moral vprašati, če je to res potrebno. Ko je stal v sobi, nekaj metrov za starko, s kozarcem vode v roki, v katerega je zdrobil tri tablete, se je za nekaj dolgih sekund vprašal, a bo res to storil. Roka se mu je zatresla, ko je sledil pogledu ženice tja na obe jezeri, a nekako se je prepričal, da bo res to storil…Moral je to storiti, ker je Adori to obljubil.

Nekako je pridobil starkino pozornost in jo skoraj prisilil, da je popila vodo in zapustil dom starejših občanov.