Nevidnost

Deček močno zajame sapo.

Razširjene oči mu zaplujejo čez spalnico – od leve proti desni, kjer se skozi okno modrika nežna svetlovina jutra. So bile sanje?

Strop se mu ne vrtinči. Zato se dvigne iz postelje, poravna srajčko in opazi, da je že oblečen. Začudi se, ker je srajca suha in je hladni pot bolezni preteklo noč ni prav nič namočil.

Soba se polni z vijolično sladkobo – lahko jo diha. Ob tem se zave, da mu danes kašelj ne renči po grlu. Mogoče se je le potuhnil v kakšno skrito pljučno luknjo. Izzove ga: globoko vdahne! … nič. Zlobni kašelj se ne zažene po sapniku in nič več ga ne ščemijo njegovi pretekli vbodi.

Nekoč je slišal, da lahko v  kresnih nočeh povsem ozdraviš.

Čudež!

»Čudež!!! Mama!«

Spodaj v kuhinji je – sliši jo – pomiva posodo – zavonja tudi peno njene domače milnice – dom. In objem. Res je doma! In samo grde sanje je imel.

Iz navade previdno pridrsa do stopnic, a skoraj lebdi od novega zdravja. Na robu stopnišča postoji: opazuje; nekaj ni v redu. Je jezna?

Sklonjena glava se z ohlipom obrne vanj: »Adam?« Njene boleče oči se zazrejo in v praznih tišinah postrmijo skozenj. On se posmeje … ji odzdravi, a … nič. Zdaj ve.

Danes je tisti dan, ko mu nasmeh ne bo vrnjen. Občasno je tako (ne prepogosto).

Mama je včasih utrujena; strašansko.
Njene oči so rdečkaste; sevajo motno steklenino.
In veke se ji gubajo z oteklinami žalosti.
Joka – iz spalnice se malce sliši.
Solze jo perejo in potem …
je (mogoče) spet malo bolje.

Danes je tisti dan, ko je žalostna.

V takih dneh je ne navduši risbica z rumeno rožo in veselo kapljo. Niti nova šolska pesmica o prijazni gori in veselem hribčku. Ali recimo … pravljica o macesnovem mlinu na smaragdni reki. Vse to je v takih dneh odveč; preveč … precej več.

Ko ga pogleda, v njenih očeh ni več samo Adam. Kot bi se ji v misli nastrgala svinčena mast. Njena glava je težja od rudniške jame; v njej ni prostora za otroške sanjarije.

Mama ne sliši – prazno posluša.
Ne vidi – samo gleda.
V nevidnost.

Mrzlo se obrne h koritu in drgne, drgne v trdo sivino krožnika. Zdi se jezna. Niso bile sanje. Kaj, če je res šel ven po češplje?! Mogoče je res padel v brezno?! Spravil jo je v skrbi.

»Mama?«

Ne sliši. Temeljito drgne. S postano krpo drgne, drgne v vedno isti krožnik in ga neprestano potaplja v sivkasto brozgovje. Potem postoji in se z rokama tesno oprime pomivalnega korita.

»Mama, poglej … bolje se počutim. Danes grem lahko v šolo.«

Ne ozre se. In ko je jezna, ne odgovori. Takrat se deček čisto tiho premika po hiši. Po lesenih stopnicah in ladijskem podu stopa samo na dobro poznane grče. Oprezno! Da katera od nagajivih desk ne zaškriplje čez tišino. Vsi koraki so obuti v neslišne copate, ko je mama jezna; da ne izbruhne ognja. Njeni izbruhi povzročajo pekoče krivde v trebuščku. In silne tiščobe v malih prsih.

Na mizi danes ni zajtrka. Nič hudega: »Nisem lačen,« se izlomi tihi glasek. Mama molči. Ne kaže obraza, a prav lepo se vidi, da je jokala. Dobro. Mogoče bo popoldan bolje. Pomagal ji bo izpirati utrujenost.

Takoj po šoli bo k štedilniku nanosil drva:
v zabojnik jih bo previdno polagal;
v skrbno poravnan sklad.

Ne bo na hitrico razsipal polen:
mama tega nima rada;
ne sme se dvigati prahu.

In za sabo ne bo puščal ostankov lubja,
niti drobcene žagovine.
Pometel bo;
celo kuhinjo.

Pravzaprav bo z metlo šel od sosedove meje čez domače kamnito dvorišče. Ja. Bo.

Ne skrbi, mama – zmogel bom. Zdaj sem precej bolje. Stopnice me niso zadihale, si videla? In niti enkrat še nisem zakašljal. Za večerjo bom skuhal koruzni mlečnik. Pa mizo bom pripravil – še preden mi bo treba reči. In dva prtička bom poravnal ob najinih skledah, da bo res lepo. Tako, kot ti je všeč.

»V šolo grem,« in mama ne pogleda. Danes je neviden. Nič hudega.

Jezna je.
Popoldan bo bolje.
Mama vedno oprosti.