8. Nočna nevihta

Todorjeve misli so zašumele. Nenadoma se mu je zdelo, da bi bilo najbolje, če bi na vse pozabil: na mrtveca, na ta kraj … Kamere, kamere, alarmi … Dobro, takrat bo ta mladenič dežuren, samo nočne so mu dali … Ker je mlad, hiter … Pa če bi … Nisem ga še videl. Mičo ima najeto hišo v samoti … Malega še nisem videl, mislim, tisti velik … A ja, sem ga, ko sem tekel tam mimo … Sedel je pred hišo pod sadnim drevjem z računalnikom v naročju, tisti … Svetlolas, dolginast … Žena, gospa Milivoja, je tudi visoka, plavolasa … Ne vem, trezno bo treba vse napisati, predebatirati. O, zdaj pa še Martin, pa je že nekaj do desete, danes je pa pozen, in ne več trezen, saj … petek … Polna luna, kakšna kombinacija.

»Todorče, Todorče, pivce za živce pa spat, kaj. Sem videl, daj je bil Mičo tu, ta stražmojster Olge. Ja, nimaš kaj, vede se kot plemkinja. Veš, kako bi rekel Mičo: ima se, može se. No, a bova še eno ta veliko točeno. Mater sem delal pa pil, ja … Enemu sem kopal za garažo v bregu, cel popoldan, pa me je nalival z uvoženim pivom, ena češka reč. Ni bilo slabo, samo pred spanjem bi si rad popravil okus, tak domač, to naše, točeno. Tega sem navajen, ko na materino mleko,« se je Martin pijansko zasmejal.

Natakarica Jana mu je hitro postregla in pri tem rekla: »Ja, Martin, materino mleko, ja. Bi pa že mogel še kaj zrasti, ko si pa ga že toliko spil.« Vse je spravila v dobro voljo.

»O, saj rastem, v vamp rastem, poglej,« je Martin rekel in si potežkal zajeten trebuh.

»Ja, tam te je pa zadosti, ja,« je Jana pokimala in jih pustila. Todor je molčal, gledal je, kako se je mesec neslišno zapeljal izza lipe; obelil je pesek na tleh in zapoznele pivce. Za trenutek se mu je zazdelo, da je na parkirišče zapeljal velik avto, črn volvo, ki je bil v vili C. C. na pol dostavnik. Njihov šofer Lojz je izstopil, si popravil osivele, a še močne lase. Bil je v beli srajci s kratkimi rokavi in z metuljčkom. Mesečina je sedala nanj, da se je ves svetil, ko je majaje prišel na vrt. Martin ga je takoj ogovoril.

»O, Lojz, kaj pa ti. Zadnje čase poredko hodiš sem. A boš tudi ti eno pivce. Na hitro se odloči. Jana ob enajstih, no, uradno zapira, veš. No, prisedi.  Saj se poznata, ne?« je Martin še navrgel.

»Ja, poznava, mojster za avtoštrom, pa tudi za boljše znamke, ja. Gospod Todor, ne, Bolgar,« je možakar rekel v angleščini, ker je vedel, da Todor govori angleško ali pa nemško – z Martinom sta se raje pogovarjala po nemško, tega je bil Martin bolj vajen.

»No, fanta, dajmo raje šprehat, saj ti Lojz to tudi obvladaš, čeprav vem, da je tvoja generalica dosegla, da si se naučil angleščine. Odkar so tu, si  njihov šofer, kaj?« je Martin vrtal vanj in spet mahal Jani, ki je klepetala pri tretji mizi in se nečemu smejala.

»Ja, bil je oglas, pa sem se prijavil. Volan sučem že, oh od dvajsetega leta, drugo leto bom star šestdeset, se pravi štirideset let. Najprej sem vozil kamione, potem taksi v velemestih, Dunaj, Milano, nekaj časa v Rimu, pa Torino, potem pa tu doma tudi šolski avtobus, pa še nekaj rednih linij, ki jih ni več. No, danes pa, fanta, danes sem gospo vozikal po Italiji. Iskala je obleke. Jutri dobijo goste. Rekla mi je, da bodo imeli neko žalno slovesnost, šele zdaj, menda piknik v spomin pokojnega. Pridejo iz Amerike, iz Pariza, menda stodvajset povabljenih. Ja, že cel teden je direndaj. Zdaj sem tudi nabavni, pa vozikam robo za kuhinjo. Madona bo požrtija, vam povem, to pa bo. Samo, dečka, se mi zdi, da je gospa Olga malo, no, malo jo živčki dajejo, vesta. Ko sva bila v Torinu, je kar naprej gledala, kdo vozi za nami. Pa sem moral spreminjati smer, parkirati drugje, nekaj časa čakati. Potem sem ji predlagal, da zastreva zadnjo šipo; šla sva z limuzino Maybachom. Ta je samo z njene daljše vožnje. Tam se da, pritisneš gumb in je tema v avtu, jaz pa na ekranu lahko vidim, kaj se dogaja zadaj. Madona, ko pilotska kabina. Ti Todor boš že vedel, o čem govorim, kaj,« se je Lojz razgovoril in žejno prijel steklenico – imel je navado, da je pil pivo izključno iz steklenice, nikoli iz kozarca ali točene.

»O, tisto je razkošje, usnje, udobje, klima, vsa mogoča tehnična pomagala, avtomatika, ni da ni,« je Todor prikimaval.

»Ja, res. Pa vseeno, zdaj vem, zakaj se v takih avtih radi vozijo Arabski princi, zdaj mi je jasno. Takega udobja in taka šoferska izkušnja, hja … No, tisti bogatuni se ne vozijo sami, jasno, da ne. Na zdravje fanta,« je rekel Lojz in sunkoma nagnil glavo, da so požirki hiteli vanj.

»Ti, Lojz, praviš, da staro dajejo živci. A veš, da sem že slišal to, res. Ja, ko pride k grobu, včasih še malo joče, malo jo stresa, včasih pa nekaj žebra, celo rusko nekaj govori in krili z rokami. En dan se mi je pritoževala, da je nekdo ukradel rožo, eno lončnico. Pa je ni, le huda nevihta je bila tisto noč in je lončnico pobralo, nekam za rob tretjega groba. Moral sem jo peljati tja in ji pokazati. Ona pa je še kar trdila, da so to naredili vandali, ki da jih ne marajo. Oba sva morala malo na glas govoriti, ker je moj stroj ropotal – kopal sem nov grob v peti vrsti; stara Tonovka je legla k večnemu počitku. No, pa sva le ugotovila, da je res bilo neurje, da je tudi drugo cvetje ometalo, polomilo, razneslo nekaj sveč. Potem je jokaje rekla, da komaj čaka, da bo njen ljubi imel večno močno hišo, da bo lahko v miru posedela pri njem. Ja, ne vem, z žensko je res hudo. Se ji tudi na obrazu vidi, vama povem. Poznam jo že od prej, ko sem jim urejal škarpo na zahodni strani. Oh takrat, čisto druga ženska. Ni še stara, petinpetdeset let ima. Saj je še zmeraj baba,« se je Martin bahavil.

»O, ja, gospa ima atribute, ima … In, da povem, ima oboževalce ima. V Torinu sva bila na odličnem kosilu; neki filmski producent naju je povabil. Nekaj se kreše med njima. Menda dela s hčerko, mislim nekaj angažira, kaj vem. Pol stvari nisem razumel, ker sta govorila v tisti hitri angleščini. Ja, ja, Martin, ta bi bila partija zate, a?« se je zasmejal Lojz.

»Ja, ja, saj vemo, kako je s tem. Sanja svinja o koruzi, a koruze nema.«

»Kaj pa veš, kaj pa veš,« se je dobrikal Lojz.

»Zakaj se pa ti ne angažiraš, saj si vsak dan tam. Se bojiš svoje Amalije, kaj. E, ta Štajerka te pa je zrihtala, ta. Ja, ja, ta te pa ima na  štrikcu, ima.«

»Kar preskoči njo. Že tako se žreva zaradi te moje službe, ki res nima urnika, samo keš pa je, to pa. No, a bomo še eno rundico,« se je Lojz ponudil.

»Oh, ne vem,« je prvi zavzdihnil Todor.

»Kaj ne veš. Se ti mudi dol v Metulja h kakšni metuljčici, kaj,« ga je zbodel Martin.

»Ne, ne, ni to. Ene stvari tuhtam, pa moram biti vsaj malo trezen. Eni problemi z računalnikom od Forda. Lastnik je tečen, samo je šefov prijatelj in, ja …« se je Todor diplomatsko vlekel iz rastočega večera.

»Cel vikend boš lahko študiral. Saj si sam rekel, da je treba računalnik kdaj pa kdaj resetirati. Nocoj ga lahko. No, kakšno boš, točeno, ali v steklenici, tisto uvoženo,« je bil Martin že kar bojevit.

»No, potem pa tisto uvoženo, malo, saj jo ima. Prej sem jo pil,« se je Todor vdal.

»Ti, Martin, že leta se poznava, veš, pa, oprosti, da te tako vprašam. Kako to, da si mislil iti študirat za duhovnika, če pa si bil tak radoživ fant, nagajiv,« ga je vprašal v znosni angleščini, da je tudi Todor razumel.

»Oh, no. Oče je bil delavec na cesti, pa grobove je kopal, tako kot dedek. In sem se dosti smukal tam okrog pokopališča, tudi pomagal kot dijak, pa gledal župnika, posedal je, bral, imel je kuharico. In tam sem dobil idejo, kako je to imenitno: malo mašuješ, malo poročaš, malo pokopavaš … Vsi te spoštujejo … Ja, nekako idealno se mi je zdelo, kaj vem. Saj bral sem rad, še zdaj rad preberem dober roman, to ja. Mogoče sem zato silil tja, kaj vem. Pa župnik se je veliko pogovarjal z mano, ko sem hodil v Jesnje na gimnazijo. Ja, cele ure sva debatirala o filozofiji, o veri. Nekako me je snubil za teologijo, no. In, vidiš, grem v Lubiano, pa … En študentski žur, pa drugi, pa … Potem, po božiču pa sem uvidel, da to pa ne bo zame. Doma je bil  tihi mesec. Našel sem si službo, kar na komunalo sem šel. Naredil sem tečaj za strojnika in evo. Počasi sem odprl S. P., kupil Korejca in zdaj služim, pogodbeno delam še za komunalo. Taka je bila ta zgodba,« se je Martin resnil.

»Mislim to, grobovi, kosti, to … Te to ni nikoli, kaj vem, groza pa to,« je vprašal Todor.

»Ah, na začetku, prvi grob, sesuta krsta, kosti … Pa tri male bele krste, pokopani otroci, pa, ja, našli smo grob ene ženske, ki je bila obrnjena na bok … Ja, očitno so živo pokopali … Vse sorte doživiš. Pa potem se nekako navadiš, delaš počasi s strojem, koščice pa drugi zbirajo in jih urejajo. Zato imajo na komunali posebno ekipo. Oddelek za ekshumacijo. Vidiš, moje je, da samo počasi odkopljem, previdno … To, tako pravijo, res dobro obvladam. Ja, v tolikih letih se navadiš na stroj, postaneš kar umetnik. In ja, bom iskren, zasluži se. Veliko se dela, škarpe, popravilo poti, izkopi za garaže, take reči. Dela mi, hvala bogu, ne zmanjka.«

»Jaz še na pokopališče težko grem, ne pa da bi se moral ukvarjati s kostmi. Groza me je,« je taktično rekel Todor.

»Ne, jaz tudi nočem imeti opravka z mrliči, ne. Imel sem možnost, da bi vozil mrliški avto za privat firmo v Torinu. Udoben mercedes, kombi. Pa sem raje ostal v Taxi službi. Ne, ne, ne bi vozil mrličev ne,« Je Lojz prikimal.

»No, zdaj voziš vdovo, kar je boljše, pa še tak vozni park, oho,« je Martin rekel in se presedel.

»Ja, imajo res mašince, ja. Stari se je najraje vozil v mercedesu. V Maybachu se je peljal, ja dvakrat ali trikrat. Najdlje sva šla vse do Pariza, pa ne v enem kosu, v treh etapah. Na krajše izlete je pa bil zadosti udoben mercedes, ja. Gospa hoče za daljše samo limuzino. Za frkarije pa ji je udobnejši manjši mercedes, ne pa tisti stari, velik, črn. Pravi, da jo spominja na pogrebni voz. Ta mali, je pa temno moder, dober letnik, solidna stvar, bencinar. Lepo gre, lepo je vodljiv, poslovni razred. Kaj vse sem že vozil, samo še rakete ne,« se je Lojz zasmejal.

»Ah, rakete,« je zavzdihnil Todor. »Jaz sem nekaj časa sanjal, da bi vsaj pilot bil, samo … Ja, slabe razvade, alkohol tobak in to. Pa nora mladost. Ne, nisem niti pomislil, da bi šel na nabor, zdravstveno zagotovo ne bi šlo skozi. Imel sem že takrat tudi težave z zobmi, to imam po mami, nekaj plomb in to. Strogi so glede tega. Pozanimal sem se. Moj prijatelj je pa šel skozi in je danes komercialni pilot v Nemčiji,« se je Todorju odpletalo.

»Meni pa je bilo najlepše, ko sem vozil avtobus, linijski in šolski. To ti je službica, klepetaš, si med ljudmi, cesto poznaš, rutina … No, včasih so bile težave, natrpanost, tečne stranke, pijane, vsega boga sem doživel. Enkrat sem moral celo na sodišče, ker sem dol vrgel nekega partijskega funkcionarja na občinski ravni. Oh, tisto, ej. Leta 1988, tak čas, vročina, on pa s kravato, pa aktovko, pa se ti zrine gor, pijan do amena. In mi začne težiti, da kako speljujem, da kaj se to pravi, da vozim ljudi, ne živino in to in ono. Pa lepo ustavim, pa še ni nehal. Pritisnem gumb, odprem vrata in ga zagrabim za kravato, pa ga odvlečem dol. Človeče pa je kričalo, da če ne vem, koga vozim, da bo že poskrbel, da ne bom več vozil, da … Ja, jaz pa lepo nazaj za volan, na hitro zaprem vrata in speljem. Malo po peti popoldan pa pridejo miličniki, zapisnik in ovadba, nasilje nad potnikom. Sodnica je bila uvidevna. Dobil sem kazen, moral sem jo plačati in začasno sem bil suspendiran, za pol leta. Ker pa je šoferjev že manjkalo, so me vzeli nazaj. No, tisto človeče je pa potem v novi državi prišlo v parlament, vidita, tako je to šlo,« je Lojz razgrinjal.

»Ja, komunisti,« je kimal Todor.

»Ma, fanta, pustita politiko,« je Lojz rekel in odpil pivo.

»Ja, tam na britofu so vsi enaki, če prav ne več. Gledam, koliko eni dajo za spomenike, za gobove. Prekleto dragi so mrtveci, so. In ta afnarija pri premožnih, madona no. Poznam vdovo, ki je vzela kredit za nov spomenik. Če to ni … mislim res. In vdovec, ki je prodal del posestva, da je ženi postavil dostojno kičarijo. Ni predpisov, kako naj bi britof bil videti. Sicer me ne briga, jaz svoje naredim, pomagam pri postavitvi, treba je pripeljat težje kose kamenja, marmorja, betona, to ja, drugo me pa ne zanima. Ja, ko bodo gradili grobnico, bo pa hudič ja. Po izračunih bo tri metre široka 4 dolga, v globino pa najmanj dva metra Obod bo betonski, debeline 30 centimetrov, zgoraj bo pa prava mala hišica in niše … Ne vem, tako sem tisti dan slišal, ko so bili tam. In v ponedeljek začnem z odkopom sosednjih grobov. Ja, malo mi je tako, no, neprijetno. Vse tiste ljudi sem poznal, samo zdaj se res ne briga nihče več za njih. Posmrtne ostanke bodo dali v drug grob, spodaj v mestu, da bodo, tisti, ki imajo še zveze s temi, imeli nek spomin … Menda je samo še ena ženska živa, spodaj v domu upokojencev, pa še tista je na vozičku. Ja res, grobovi so bili neopleti, spomeniki zapuščeni – samo najemnino je sorodstvo plačevalo. Ja, vsi so razseljeni, tujina, Lubiana in to. Hiše so prodane za vikende. Tako to gre. Kmetijstvo ne nese, turizem pa, o to pa. Še moja bivša je sanjala, da bi prizidali dva apartmaja, da bi … Pa ja, še kaj. Jaz imam rad doma mir. Ja, tako, v ponedeljek začnem. Potem, po desetih dopoldne, pa pride ekipa v kombinezonih, z maskami in rokavicami, da preloži kosti. Ja, tako to gre, ljubi Jezus.«

»Kdaj bodo pa dejansko začeli z grobnico,« je Todor nepričakovano zainteresirano vprašal.

»Oktobra, nič prej. Tak je načrt. No, jaz bom grobova nazaj zasul, poravnal, da bo vse pripravljeno za gradnjo. Ko bomo starega spet izgrebli, saj ne bo težko, je samo malo bolj zasut, do osemdeset centimetrov, tak je bil dogovor, ga bomo začasno dali v mrtvašnico. Krsto bodo spolirali, jo očistili in tak bo šel potem v grobnico. Baje bo takrat manjša žalna slovesnost, ker je bil zdaj pogreb samo v družinskem krogu. In sem slišal, da so ga delno mumificirali, ena ekipa iz ZDA, dan pred pogrebom … Ko si enkrat v zemljici, se začnejo spremembe, ja … Grdo rečeno, delno so ga konzervirali … Takrat, oktobra, pa da pridejo iz Amerike, pogrebni govor in spet muzika in to. Županu spodaj v mestu se že vihajo lasje. Zadnjič mi je rekel, da kaj nam je bilo tega treba, tega režiserja, da bo še večji dren. Ja nimaš kaj, tu je in naš bo, pa amen,« je Martin dorekel.

»A ni glede pokopa predpis za vse?« je Todor vprašal.

»Je, seveda je. A ti imajo privilegije, podmažejo jih. Komisija je dovolila, ker, saj veš. Institut začasnega pokopa praktično ne obstaja, odkar so hladilnice in krematoriji. Pepel lahko čaka na polici, kjerkoli,« je Martin zresnjeno pojasnil.

»Fanta, nehajta s temi mrliči, no. Poletje je, lepota, punce in to. A na morje pa nič vi, Todor?« je vprašal Lojz.

»Ne, šele septembra. Dežural bom v delavnici cel avgust, v juliju je še kar ekipa, avgusta pa gredo; šef gre z avtodomom, letos do Romunije, se mi zdi. Jaz pa v septembru, do Pule. Mi je všeč tam dol, dober hotel, plaža. V septembru ni več navala,« je Todor oddahnjeno rekel.

»No, zdaj bo pa počasi čas, da nesem svoj vampek na špampet,« je zapel Martin.

»Ja, saj tudi jaz moram domov. Jutri zjutraj moram takoj v mesarijo, pa še druge reči moram pripeljati. Zato sem šel kar s službenim volvom karavanom, ki nam služi za dovoz stvari,« je pojasnil Lojz in se pretegnil.

Še nekaj minut so namlevali običajnosti: vreme, turizem, dekleta in cene. Lojz bi zganjal še politiko, a se je Martin že dvignil. Lojz je plačal zadnji zapitek, se podobrikal Jani in se odmajal proti avtu. In spet je nanj sedala mesečina – njegova bela srajca je žarela v noč.

Todor se je melanholično zaziral v izčiščeno nebo, v belino mesečine, ki je trosila svetlobo in delala zmehčano noč. Kar nekaj časa je stal ob ograji, kjer je imel mali moped in gledal mlade, kako se razsuvajo v noč. Petek, petek, jaz pa … ga je pelinilo. Nič, domov moram. Danes moram napisati načrt, danes. Cel julij in avgust ga bova usklajevala in … Saj ne vem, če je prav, da sem v to zvlekel Piotra: mehak je, umetniški, in zdaj ima še dolgonogo … Denar mu pa kljub temu diši, vem … Rad se pokaže. Zato pa si je omislil tako dragega terenca z razkošno opremo. Pa mislim, da ga še ni vsega odplačal, ali kaj. Ne vem, v glavnem, tale Lojz, koristne informacije. Gospa Olga leze v preganjavice … Ja, o tem se morava pogovoriti s Piotrom. On se spozna na živčke, na bioelektroniko. Saj je hotel študirati psihiatrijo, da, da … Nič, domov, v jazbino moram.

Ko je parkiral moped pod nadstrešek, je videl, da so povsod temna okna, le pri Finki je gorela luč. Olajšano je odtočil kar v travo, zadaj za nekdanjim skednjem. Dolgo je stal in gledal sadna drevesa, lepo obrezana, negovana in obeljena z apnom; za trenutek se mu je zdelo, da so tam neke bele noge … Počasi se je le spravil v sobo, si pripravil nalivnik in zvezek – še vedno je rad pisal z nalivnikom, dragim, prestižnim; kupil ga je na Dunaju, pravzaprav je kupil dva, enega je poklonil mami, ona je rada pisala z nalivnikom. Grebel si je s prsti po gosti bradi in si na glas mrmral: kako naj to zapeljem, načrt … Po točkah, seveda.