7. Nočna nevihta

Sobotni nemir na gostinskem vrtu je rastel, se razbohotil, da je še v pivnico priletelo nekaj smeha in glasnih pomenkov. Vaški mladci so se zbirali, da bi potem šli dol v mesto in se raztepli po dveh treh lokalih, kjer je bila občasno glasba in so se zapirali šele zjutraj; vsaj eden je bil znan po tem. Med njimi je bil tudi sin varnostnika v vili C. C., še najstnik, ki si je včasih dovoljeval objestnost in napihnjenost. Gospod Mičo, njegov oče, ga je že znal krotiti. Morda se je pa mladenič zato trudil, da bi bil še bolj uporniški. Todor tokrat ni bil v točilnici; izbral si je mizo blizu velike grmovnice in zbrano pil svojo uvoženo pivo. Vedel je, da Piotra tokrat ne bo, ker je spet šel nekam s svojo Melito. Tu se nekaj resnega plete, se, si je prikimaval, potem pa ga je zmotilo pomenkovanje mladeničev. Slišal je, da se menijo, kako bi šli lulat na grob slavnega C. C. pa jih je Nino, sin varnostnika Miča ustavljal: »Ej, ej, klapa ne ga srat no.  Grob je tehnično varovan, kamere in to. In on vsako jutro pregleda posnetke in to. Ne se zajebavat. To je v bistvu ameriški grob. In nekdo drug mu je rekel: »Ma dej, nakladaš … Kamere na britofu. Kje pa so, a, v grmovju za zidom, a.« In so se smejali. Nino pa je rekel: »Ja, vem, kje so, pomagal sem jih inštalirati, ne ena, štiri so, vrhunske, take za nočno snemanje. In ne bom povedal, ker potem bi staremu naredil škodo. Če bi se karkoli zgodilo, bi bil on kriv  in adijo job,« je Nino rekel in si pritegnil cocacolo. Nekdo se je oglasil: »A zdaj bodo še mrtve vahtali s kamerami. Mater no, so ti Američani pritegnjeni, no. Pa kdo mu kaj hoče. Naj mu bo naša zemljica lahka ….« In nekdo drug: »Ja, saj sem te videl, ko si plezal na staro lipo. Tam gor ste dali kamero, a?« Pa se je Nino branil: »Nimaš pojma, kam. Na lipo sem res splezal, da sem z višine videl ene stvari, stari mi je pa govoril, kaj naj gledam. Grem stavit, da jih ne najdete, tako dobro sva jih skrila. Postavila sva tak sistem, da bi bil prepoznaven vsak, ki bi se motovilil okrog kamer. »Ja, kaj pa štrom, akumulatorji niso vedno polni, a?« je nekdo vprašal.  »Ne, niso. Imamo pa napajanje preko sončnih celic. Tudi te sva dobro skrila. Ja, in kakšno noč gre stari, pa menja akumulatorje. On je big bos za tehnično varovanje, spozna se na to. Delal je za velik vojaški sistem včasih, pa smo prišli sem gor. Jaz sem bil tečen, meni se ni šlo iz Beograda, ma nimaš kaj. Stari je tu dobil dobro plačano službo in ni bilo druge. Majka mi cvili, da so to jebene planine, da bo ona šla kar nazaj. Ja, saj bi šel z njo. Gimnazija tu, jezik. Ma dobro, vse štekam, tudi obvladam že, ma Beograde je Beograde … Stari pravi, da bo tu, dokler bo tak keš … Plača je res dobra. In tista vila, e dragi moji, tam je keša, da se userješ. Slike, kipci, pet dragih avtomobilov. Imajo tri pse, zverine. Samo enkrat sem bil tam, pa ne v hiši, pri ograji, staremu sem nesel eno pošto iz upravne enote. Notri ne spustijo nobenega, taka so pravila. Ni šanse. Stari dela dnevne turnuse, šef zavarovanja je, še trije delajo. In tudi tam imajo vse pod kamerami. Zdaj, ko je stari, C. C. rikinil, zdaj je vse še bolj pod nadzorom. Moj stari pravi, da je vojno stanje, da ona stara komandira ko admiral. In da jo mora včasih spremljat na grob, vi pa bi si upali, da greste ponoči tja scat. Zaradi mene lahko greste, jaz ne bo v tej akciji,« je najstnik možato rekel. In se je vmešal najstarejši, dolgolasec, nekdaj kitarist pri nekem manj znanem ansamblu, zdaj pa dela na lokalnem radiju. »Ej, poba, saj je bila samo šala. Fantki se dolgočasijo, pa bi se igrali heroje. Ma ste vi normalni, scanje na grobove, ej klapa. Gremo raje dol v mesto in sunimo kakšen čoln. Nočno veslanje, a. Danes je polna luna, pa še kakšne punce bi peljali, da bi bilo malo vreščanja, a?« Smeh je zavibriral pod staro lipo. Utrujena natakarica je prišla ven in jih vprašala, če bodo še kaj naročili?« Bivši kitarist se je takoj ponudil, da da še za eno rundo. Todor jih je na hitro preštel, pet jih je, ravno zadosti za kitaristov kombi, še star, nekdaj ikoničen … O, ja, dostikrat smo mu ga popravljali, zdaj je končno mir, motor bo delal, bo … si je Todor prikimal.

»Kaj pa ti Todorče. Nekam zamišljen si mi nocoj, a. Ti prinesem še eno, ali boš čakal, da pridejo kompanjoni. Martin bo kmalu tu, bliža se njegova ura. Lovro je že prej bil, pa je rekel, da gre odganjat divjega prasca v Jalovi dolini, tam blizu opuščene kmetije. Da so se zaredili. Vidiš, tako gre to pri nas, eni na lov, drugi v gostilno, mularija pa, saj jih vidiš, pa telefone bulijo. No, a boš malo točeno?« je še kar vztrajala.

»Pa bom,« se je Todor vdal. Ni se več zmenil za mladce. Kamere, je premišljal, kamere. Kako, da na to nisem prej pomislil. Vem, zdaj obstajajo tiste majhne in učinkovite, na daljavo povezane z računalnikom za nadzor … Naš šef tudi sanja, da bi imel take. Kako sem to lahko prezrl. En dan je bil varnostnik Mičo pri nas, pa sta se prav o teh kamerah pogovarjala. Šef da bi menjal tisto zadaj pri skladišču rezervnih delov – enkrat so vdrli in nekaj pokradli, zato je nabavil kamero, tako, zastarelo, da jo je videti na vogalu in brez dodatne luči ni nič videti – ni za nočno snemanje, ne. Mater sem butast, kamere, preklete kamere. Kako bova to rešila. Tole moram nujno predebatirati s Piotrom, samo danes ne, danes je petek … Čez vikend ga ni, njegova dolgonoga … Kamere, kamere … Če se avtonomno napajajo, potem … Obstaja pa naprava za motenje signala … To, to vem, da obstaja. Samo, kje jo najti? Tehnično bi torej šlo. Motilec signala skritih in uradnih kamer, ki oddajajo signal. Ja, to bi pa vedel Gustav. Ta tip ve vse o daljinsko vodenih sistemih … Specialist za tako elektroniko … On ve, s katero napravo najdeš frekvenco oddajanja naprav in … Oh, razlagal mi je, kako so se še kot študentje vozili po neki dunajski soseski in za štos vzdigovali garažna vrata, tista, ki jih lahko na daljavo odpreš iz avta … Ja no … Samo, kako ga prepričati, da bi mi prodal tako napravo, on jih sam sestavlja, se mi zdi, za zabavo … Policija jih ima, to vem … On bi mi to lahko. Kaj pa naj mu rečem, da bi to rabil to, za … Ne, tipa ne bo brigalo, samo dober denar hoče, to vem … Se pravi, to bi bila neka predinvesticija za … Ja, prihranki so, samo … Njegovo številko še imam, mejl tudi. Opa, to bi bila še ena sled, ne, ne. Imam pa tudi fizični naslov, saj sva se enkrat pošteno napila, ne enkrat, kar nekaj nedelj, ker se je ravno razhajal z eno punco in je imel slavne sladke muke. In igral se je s tem, da ji je s tisto napravico odpiral vrata avtomobila, da je nanjo naredil vtis, pa njihova garažna vrata je za šalo odprl. Mogoče se ji je prav s tem zameril, saj mi je v pijanosti priznal, da mu je rekla, da je nevaren … Ne vem, ni se dobro bahati s takimi rečmi, ne. Pisal mu bom, uporabil bom tiskalnik v službi, pismo pa takoj zbrisal v svojem računalniku. Oddal bom na pošto. Prosil ga bom, če mi lahko odgovori po navadni pošti, ker da imam v planu eno resno reč, dol v Bolgariji. Vem, da je za enega Grka že naredil nekaj podobnega … No, šlo je za daljinsko upravljanje ladijskih dvigal, se mi zdi. Gustav obvlada te sisteme, pa avtomobilske računalnike. Od njega sem se veliko naučil, vse tiste male finte, vse tiste podprograme, ki krmilijo te škatle, vse ima naštudirano. Ja, tako bom naredil. Če uspe, potem bova v tisti noči preprosto zablokirala signal. Ja, kaj pa nočni dežurni, vidiš … Gotovo, kdaj pa kdaj pogleda na računalnik, kaj se dogaja na pokopališču. In ko bo izpad signala, potem … Ah, nov problem. Vila je oddaljena skoraj kilometer … Se pravi, če bi pa midva postavila kamero ob cesto, ki pelje do sem, prav blizu vile … Malo pred dovozom je mali gozdiček, tam bi jo lahko skril, tam mimo dostikrat tečem. Piotr bi tekel z mano. Tam nimajo nadzornih kamer, ker je javni prostor, vsaj mislim, da ne. Mičo, on … Včasih pride na pivo, Srbsko razumem, za silo govorim … Sosedje smo bili. Dostikrat sem bi v Srbiji. V Novem Sadu, posli … Ne! mu je zadonelo v glavi, ne!! Pritegnil si je pivo, naredil dva hitra požirka in spet poslušal mladce. In je slišal. »Moj stari včasih dežura ponoči in buli tiste ekrane, nadzor okrog vile in to. Zadnjič, da je videl malo pred pol nočjo eno starko na britofu, tam blizu groba C. C. – ja. Motovilila, da je tam, stala ob grobu in dvakrat pljunila. Kaj hočeš, ni vsem všeč, da je tisti tam. Da se je smejal, popestrila mu je noč. Drugi dan je zvedel, da je to stara Karolina, tista, ki ga rada srkne in nabira rože, pa dela neke likerje, zelišča, no,« se je popravil mladenič. Da pa so ji enkrat podtaknili kanabis, da je kadila, da je vlekla ko nora in da se je potem smejala in se valjala, da je padla s klopi tam pred njeno hišo. Pa da so imeli žur, to je poslušal Todor. Bežno se je spomnil tiste starke, no starke, ženske pri sedemdesetih, malo suha, posebna. Včasih ima spodnji del trenirke, pa še krilo čez, včasih pa krilo in zgoraj moški suknjič, pa ruto okrog vratu. Srečal sem jo že v gozdu, ko sem tekel. In ona da gre zvečer na britof, še ena nevarnost. Pred akcijo, jo bova morala nekako uspavati, to bo naloga za Piotra. On zna spraviti substance v pivo. Razlagal mi je to, še celo v pločevinko piva … Z injekcijo naredi luknjico in … Potem da gor neko nalepko pa … Stara ga rad srkne, vem. Sem slišal enega vaščana, tisti ima mercedesa, pa je na dvorišču govoril, da stara Lonovka opleta po cesti, pa da si nese piksne piva iz trgovine … Lonovka, ja … Na vse bo treba misliti, na vse. In je spet poslušal mladce: »Ti, tista Lonovka, ej. Ene likerje dela, kako zdravilne. Moj stari pri njej kupuje nekaj za želodec. Pravi, da je kul, da ga zdaj ne boli več. Ena črna reč, kaj vem. Jaz sem naredil dva požirka. Ma kurac, grenko za popizdit, sem kar pljunil ven. Tega ne moreš piti, ne. Pa še druge reči ponuja, ene čajčke za gripo, pa za mehur, pa kaj jaz vem, kaj še vse. Ti, je pa včasih gonila belo kolo, tako s košaro spredaj. In grem jaz z mopslnom, pa jo prehitim. Mater ej, je zaplesala tam s tistimi rožami v košari, da sem jo komaj obvozil. Saj ne veš, kaj misli, res ne. In moja matka jo je enkrat pobirala, ko je nažgana ležala spodaj pod cerkvijo, ker da se je odpravljala gor na britof do svojega pokojnega moža. Prescana da je tam ležala, pa lev komolec je imela opraskan. Matka ji je pomagala, ji očistila rano in to, ker je pač medicinska sestra in dela v sanatoriju. Ti, da pa je stara smrdela, ubi bože …« se je mladenič pridušal. »Ma ja, ta Lonovka, enkrat pozimi, lansko leto, ej, sem kašljal ko slon, mislim prav tisto no. Pa je šla moja matka k njej in prinesla neke smeti, pa mi je tisto kuhala. Ja, čez dan in pol, pa konec. Res, ej … Oni klinčevi antibiotiki sploh niso prijeli, tiste smeti, tisti čaj pa. Ni bil dober za pit, brez cukra, samo malo žličko medu,  niti limonce ne. Za kozlat … sam, nucalo pa je, to pa,« je privrelo iz mladeniča. »Ma ja, meni je matka prinesla eno žavbo za rano na nogi. Mater sem se usekal s pedalom od bicikla in se je zagnojilo. Sranje.  Nisem šel dol v zdravstveni, v sanatoriju so pa dragi za take intervencije. Ti, pa mi matka prinese tisto rjavo reč, da na gazo pa gor. Čez dva dni sem imel lepo krasto, evo, je odšumela pripoved. In še so se menili, kaj vse da vari ta ženska … Počasi so se le spravili v kitaristov kombi. Todor se je nasmehnil, ker je vedel, da bo to njihova divja noč. Lansko poletje so si privoščili čolnarjenje z vojaškim gumijastim čolnom, s takim, ki ima dve plasti in so punce dražili, ker so na jezeru simulirali, da bodo spustili zrak iz čolna … Prav tu so razpletali tisto zgodbo, je premišljal Todor, prav tu. Mladost, mladost, se mu je stožilo … Mi pa smo enemu vaščanu zažgali koruzo v septembru; tistemu, ki nam je odrekal avto, ker smo vozili po bližnjici mimo njegovega skednja … Ah tisto, kako je pokalo, kako je ogenj norel tja proti skednju in traktorju. Gasilci so le uspeli preprečiti najhujše. Če danes premislim, ni bilo prav, ne … Lahko bi bila katastrofa, če bi ogenj preskočil na skedenj, traktor in potem na hišo. Tisti je puščal koruzo do zadnjega, pozno v september … Ne vem, zakaj. Mi pa mulci, najstniki, najstarejši, naš vodja bande, je pa že imel izpit in staro Lado od strica … Še predenj je imel izpit, se je vozil tam mimo skednja, da ni šel po glavni cesti, in to je staremu šlo na živce. In je zapel cisterno za gnojevko, prišel do stare Lade in jo odrekal … Tile bi pa scali na grob … Nemogoče … Kje je nocoj Martin, kje je Lovro … A bom sam tu žulil pivo, petek … Lahko bi šel dol v mesto, v nočni klub Metulj do Blanke … Ne, ne nocoj začnem pisati načrt, tako sem si obljubil … Blanka, nova, Romunka … Pravijo, da je za oralni seksa najvišja avtoriteta in kvaliteta … Bom preizkusil, samo cena … Noro, koliko damo za tiste vzdihe, noro … Če bi imel partnerko, bi imel dodatne sitnosti … Za zdaj še ne, potem, ko bo denar, potem mogoče … O, Tamle je parkiral Mičo. Ni v uniformi …

»Gospodine Mičo, boste prisedli, ga je v srbščini povabil Todor. Že večkrat sta posedela ob pivu in se spominjala Srbskih krajev in običajev. Mičo je imel strašno željo, da bi zaživel nekje na podeželju, kupil star traktor IMT, malo kmetoval, imel njivo, dve, morda še konja za zabavo. Enkrat sta se ga zapila, pa mu je to tvezel.

»E, Todorče, ti tukaj, kot vsak večer, a?« sta nadaljevala v srbščini.

»Ma ja, pivce za živce, poletje je in ja … Kaj boš?« ga je Todor vprašal.

»Ma isto, malo točeno … Ne smem preveč, dežuren bom, novega imamo tam v vili, pa moram malo da kontroliram. Ta novi je mlad, bivši policaj dol pri nas, žlahta od žene, saj veš. Svojim rihtamo posel, če je le možno.«

»Ma, vsi mi z Balkana, ista sranja,« se je Todor zasmejal in namignil natakarici, da bo naročil. Nekaj časa sta bila v preji molčanja, odpivala in gledala mladež, ki se je sukala med mizami; eni so prihajali, drugi so odhajali, nekaj deklet v gručicah, menda ena odbojkarska ekipa na pripravah … Kakšni teleščki, je zamišljeno gledal Todor, vse sloke, postavne. V malem hotelu so in …

»Kaj gledaš Todorče, a. Jagnjetina, jagnjetina. E, i stari vuk traži mlado jagne,« mu je rekel v spevni srbščini.

»Traži, traži, alj jagnje beži,« se je Todor zasmejal. Ti, pa služba, zdaj, ko ni stratega, mislim, zdaj je tam nova komanda. Jaz si ne prestavljam, kako to, da še vztrajaš. Verjetno je dober keš?« je Todor napeljeval na pomenek o vili C. C.

»Ja, keš je ok. Lepo živimo, jaz, žena, no ona malo pomaga pri administraciji, ker njihova tajnica res ne zmore vsega, zdaj pa sploh ne, ko še kar letijo žalna pisma in to. Pa seveda upravljanje premoženja, advokati in to. Vidiš, če nekaj imaš, imaš tudi skrbi. Še kašnih pet let bom zdržal, toliko, da Nino gre študirat, potem, bomo videli … Močno domotožje imam, močno. Doma sem iz okolice Novega Sada, ravnica in to. Moj stari je bil uradnik in kmet, pa me vleče. O tem sem ti že večkrat govoril,« se je Mičo namrščil in počasi odpival prineseno pivo.

»Ja, si. Mene moja vas sicer potegne, samo … Ja, nabiram kapital za življenjski obrat. Tudi moja plača je solidna, še višja kot je bila na Dunaju, kar je čudno, a. A takih strokovnjakov ni veliko, avtomobilski računalniki in to. Saj tudi tvoj poklic, varnostne naprave, tehnično varovanje, teh ni ravno na stotine, kaj?« je Todor lezel v pomenek.

»Ni, ni. Sploh pa, če imaš specialna znanja okrog varnostnih sistemov. Dobro, jaz sem  včasih delal tudi za našo vojsko tam dol, varovanje skladišč, baz in to. Samo je bila plača tako – tako pa stres in to. Vojska ni zajebancija. Tu, dokler je bil stari živ, sva lahko vsaj veliko debatirala, zdaj pa gospa Olga, Rusinja. Veš, kar naprej poudarja, da smo Slovani ena sama velika družina, da bi se morali slovanski narodi povezati, da bi bila to svetovna sila, tako pa da so še vedno Američani in Kitajci. Ja, z njo se včasih spravim v take debate. Ženska je hudičevo razgledana. Bere, študira, včasih igra na klavir; tega se je učila še kot mladenka … Ne more iz svoje kože. Našteva mi koncerte, ki jih obvlada, avtorje, samo jaz sem na tem področju popoln butec. Muzika, samo naši narodnjaki, to je to. Vse drugo, ta moderna sranja, niti ne spremljam, nič. In včasih imam slušalke in poslušam stvari, ki jih imam na telefonu. No, ko sem v nadzorni sobi pa ne. Zna se zgoditi, da pride včasih tajnica Mily naokrog, stara jo pošlje. Zdaj, ko ni starega, je še bolj panična. Razmišlja, da bi najela še enega agenta, Američana, ki je delal za FBI, ker da se počuti ogroženo v tej državi. Pa ne v smislu, da bi ji kdo kaj hotel, samo, da je tudi tu  več kriminala, več droge, da spremlja to. In tu je veliko gozda okrog in ja … Mislim, da je stara padla v neko paranojo. Ni problem v tem, da meni ne bi zaupala, problem je v njej. Včasih ponoči vstaja, gre v svoj kabinet in preverja varnostne kamere, če prav je v dežurni sobi varnostnik, ki mora spremljati, kaj se dogaja. In ne samo v vili in v parku, zdaj jo zanima, kaj se dogaja okrog groba. Si misliš, z najnovejšo tehniko, ki sem jo moral inštalirati, varujemo grob. Pred kom, za boga, pred kom. Kaj ti bo mrtvec. Ne vem, totalna paranoja,« je Mičo zavzdihnil.

»Ja, res … Tako je, če imaš denar. Ti, kaj pa lepa Lora, kdaj pride spet. Pred kratkim je bila tu. Na našem servisu sem ji menjal olje v njenem malem porscheju. Malo sva klepetala, da je tu zanjo kul,« je Todor vztrajal v pomenku.

»Ona, hja mislim, da v ponedeljek spet pride. Menda z novim frajerjem, nek Italijan Enrico, neki poslovnež, ki vlaga tudi v filmsko industrijo. Baje starejši, tam, blizu šestdeset. Ja, denar ga naredi mladega in lepega,« se je Mičo zasmejal.

»Denar, ja,« se je zamislil Todor in si primaknil pivo.

»Ja, gledam jo včasih, kako se sonči spodaj ob bazenu. Mater, kašna žival … Saj bi si jo človek privoščil, samo … Si nor, če bi stara zvedela, da … Ne, stara ima vse pod kontrolo, vse hoče vedeti. In te preklete kamere na britofu. Zdaj moramo ponoči še to kontrolirati. Signal pride do zbirnega računalnika, ki s pomočjo umetne inteligence ponuja slike, kjerkoli; lahko gledam tudi na telefonu, stara lahko vidi na svojem računalniku, v dežurni sobi pa to nadzira dežurni. Ne znam si predstavljati panike, če bi zaradi neurja bil signal lahko prekinjen … O, v eni noči, ko je bil drugič dežurni prav ta, ta, ta nov Jovane, ti … Pa me ob pol dveh kliče in mi pove, da je izpadel signal z britofa. Ja mater no … Izkazalo se je, da je bilo napajane preslabo, ni bilo zadosti štroma, preprosto. Novi akumulatorji potrebujejo nekaj polnjen, da dosežejo svojo optimalno kapaciteto, čez dan se itak to sranje napaja s pomočjo sončne energije. Ja nič, do jutra je pač tako bilo. Zdaj stara po novem spi s pomočjo uspaval. En doktor, oni Miljenko, hodi k njej in ji daje ene injekcije zvečer, da potem stara spi ko skala. Prej smo imeli problem z njo. Vstajala je in hodila v knjižnico, v kopalnico, tudi v dežurni sobi se je znašla, taka, v domači halji, v copatah in je hotela klepetati … Saj razumem, prizadelo jo je, ampak je že dve leti vedela, da je stari v slabem stanju, rak prostate in srce … Flikali so ga, kemoterapije, samo, stari si je preprosto želel oditi. Vem, da je v zadnjem tednu samo še na pol spal, odklanjal je hrano, bil je na infuzijah in je preprosto zaspal, lepo doma, v svoji postelji. Neko noč, ko je grmelo zunaj, je prišla v dežurno sobo in mi začela razlagati, da so ga pa namenoma ubili, da ona nič ne ve, kaj je bilo v infuzijah, da so bile sestavine pripeljane iz Amerike, da … Psihoza, stari moj, psihoza. Govoril sem o tem z Miljenkom. Potrdil mi je, da je gospa Olga psihiatričen primer, samo da odklanja psihiatre in psihologe, ker da jih zanima samo visok honorar, tako kot advokate. Po svoje ima prav. Ja, tisto noč, mi je nakladala, kakšno je bilo njeno otroštvo, v malem mestu, južno od Moskve. Oče, da je bil strog, ker je bil oficir v armadi, mama da je učila na lokalni srednji šoli francoščino. Dva brata da sta tudi šla v vojaški poklic. Ona, da je od vsega začetka hotela biti igralka. In ko je dobila štipendijo za Londonsko igralsko šolo, je pač šla. In ni se več vrnila. Da pa jo je oče velikokrat maltretiral, da ji je nalagal kazni, prepovedi, da je bil doma oficir, tak kot v kasarni. In na živce da ji je šlo, ker je bila ona določena da čisti njegove oficirske škornje ob sobotah zjutraj. In dokler se niso svetili, ni smel k zajtrku. Zato da si je želela pobegniti od doma, samo v svet se ni moglo kar tako. V Moskvi je potem naredila igralsko akademijo, se izkazala in dobila mednarodno štipendijo. Dovolili so ji, da gre. In je šla. Včasih sem moral popoldan k njej na čaj, da je imela sogovornika. Moral sem ji govoriti v srbščini, da se jo je sproti učila. In enkrat, enkrat mi je zaigrala lastno skladbo na klavirju. Ja, meni, ki sem popoln idiot, kar se resne glasbe tiče. Moral sem ji zaploskati, če prav … Piotr bi to razumel, on je tak umetniška duša. Kaj pa ti, resna glasba in to,« je Mičo vprašal.

»Jaz, jaz, ne … Stari moj, jaz sem ti za rok, za trd rok, to. Saj veš, motorji, dolgi lasje, svoboda, to … Kot najstnik sem bil večni upornik. V vojsko nisem šel, ker se mi upira … leta 2008 so itak uvedli profesionalce. Bila je opcija, da bi šel, pa sem imel male delikte in … To zgodbo že poznaš. No, in tako smo hodili k vam, na koncerte tudi, pa biznis, saj veš, rezervni deli, kakšen ukraden avto in to. Novi Sad, Beograd … Ja v Novem Sadu sem nekaj časa celo imel neko žensko, še mlad … Nora je bila na tipe z brado, in moja, črna, ja … In ne vem, tista je bila ravninsko melanholična. Kar naprej je vrtela enega vašega, tistega, Balaševiča, ja, tudi že pokojni. Če prav, jaz sem poslušal Ribljo čorbo, to pa, pa Bjelo dugme, te je še moj stari poznal. Ne boš verjel, tri njihove plošče je imel. Ne vem, kako jih je spravil domov, ne vem. Saj veš, da je bilo v njihovem času to velika pizdarija, carina in to. Prepovedane so bile tudi knjige, si misliš, knjige so ti na carini zaplenili. Ja, mater no. Danes lahko pelješ slona čez,« se je Todor zasmejal.

»Ja, Novi Sad, mesto moje mladosti. Tam sem odraščal, potem sem šel v Beograd na študij, pa vojska in, ja … Zdaj lezem v petdeseto leto in … To  s carinami, to poznam. Moj stric je bil carinik na zahodni meji v Novi Gorici … Poznam to. Tudi v bivši Jugi so zaplenjali knjige. Noro … In dolge vrste, mali šverc in to. Zdaj lahko greš, levo, desno, z osebno izkaznico. Vi ste na boljšem, v Evropski Uniji ste že od leta 2007. Čakaj, kdaj si ti rojen?« ga je Mičo resno vprašal.

»Jaz, 22 Maj 1994.  v vasi Kalina, blizu znane poti … Blizu meje … V srednjo šolo sem šel v Sofijo, tam je že bila sestra …«

»No vidiš, jaz sem se rodil še v bivši trdni jugi, leta 1976; septembra, osmega, jih bo petdeset let. Ja, takrat je še bil Tito, močna armija … Zdaj sem pa tu,« se je kislo nasmehnil Mičo. No, počasi bom moral nazaj. Ta moj nečak, ta obvlada novo tehnologijo, samo vmes igra igrice. Se mi zdi, da je malo preveč mahnjen na te fore. Rad igra neke vojaško taktične, kjer poka in grmi, ko da si na fronti. Ma ja, saj ne zamerim, komaj 23 let mu je, dve leti je bil v navadni policiji, samo promet in to. Potem je šel na usposabljanje za tehnično varovanje, in zdaj ga imam tu. Ne vem, če bo vzdržal. Boji se Olge. Pravi, da je zmaj … Moral se bo navaditi discipline. Tu dežurstva niso zajebancije, ne. Tam dol so lahko igrali igrice, saj veš, kako je, samo da ide vreme,« se je Mičo zasmejal. »In te nove tehnologije; ti mladi jih prej razumejo, ker so rastli s tem, jaz sem se moral sproti učiti. Imamo ameriško opremo, nek svetovalec je bil v takoj po pogrebu tu in nam je dal konkretna navodila, kako in kaj. Dva dni me je masiral s temi sranji, nov sistem v vili, v parku, v okolici, nov sistem … Pa še te kamere na britofu, Nino mi jih je pomagal montirati. Ja, dobro sva jih zamaskirala: pa tudi če bi jih našli, bi bili mi kmalu tam in … Ja, še eno službeno sranje več. In prav zato moram tja, da malemu povem, kako naj ravna, če izpade signal iz britofa. Stara je zahtevala, da ga uvedem v to, da ga seznanim tudi s to možnostjo. V tem primeru bi moral klicati, najprej mene, če mene ne bi bilo pa lokalno policijo, češ da gre za skrunitev groba. Pa kdo je še kaj takega slišal. Nimaš kaj, staro daje paranoja, da ji ga bodo ukradli, mislim resno, odbito. In zato moramo preigravati scenarije. Nocoj mislim namenoma malemu izključiti signal, da vidim kako bo reagiral, to bo že tretji test. V prvem, je rabil celo uro, da me je poklical – igral je neko igrico, mater mu. V drugi je bil hitrejši … Bom videl, kako bo nocoj, namenoma se mu ne bom oglasil … S policijo sem dogovorjen, da bo prišlo sporočilo, da bo samo vaja. Ja, mater, da moremo še mrtvega varovati. Malo me skrbi, ker grem prvega septembra na daljši dopust v Grčijo. Tri tedne me ne bo. O, Grčija, sarmice, dobro vino,« se je Mičo mehčal.

»A prvega,« se je delal Todor začudenega.

»Ja, žal, lej, uvajanje in to. Stara hoče garancijo, da bo to ustrezen kader. Drugače je pa že razmišljala, da bi lokalni policiji obesila nadzor nad grobom, če bi doplačala. Pa so ji rekli, da nimajo zadosti ljudi za kaj takega, da ni to zakonsko opredeljeno in te fore. Jaz ne vem, kaj jo je strah. Do jeseni bo menda zdržala, potem bodo imeli betonsko grobnico in bo mir. Lora pravi, da jo bo delal nek arhitekt, ki je specializiran za take objekte, menda francoz. Mater, s čim vse služijo, a. Risati načrte za grobnice … Ja no, keš je keš … Nič, hvala za pijačo in ja, se vidimo Todorče, se vidimo …« je Mičo rekel in se vzdignil.