Čevelj

Moja mama … Moja mama septembrskega dne leta 1943 v nahrbtniku, nosi dragocen tovor. Maline. Nabrala jih je v Trnovskem gozdu, nekaj kilometrov proč od svoje rojstne hiše na Gori, v vasi Predmeja na zahodu Slovenije. Njen dom so imenovali pri Kolenčevcih. Pod velik lonec, poln gozdnih sadežev, skrije para moških črnih čevljev in gozdarskih gojzarjev, volnene nogavice, laneni srajci, zemljevid in pisma. Pred mrakom mora priti na kurirsko javko in predati pošto, ji ukažejo v štabu tridesete partizanske divizije, ki varuje Predmejo, Otlico in Trnovski gozd, in s kurirji vzdržuje stike s partizanskimi enotami.

Mama z loncem malin, s čevlji, z gojzarji, oblačili in s pismi prihiti na kurirsko javko. Pričakata jo kurirja, eden je maminih let, drugi mlajši, skoraj otrok. Iz nahrbtnika izvlečejo lonec in predmete, ki so pod dnom posode. Mlajši plane nanje, z obema rokama si polni usta z zrelimi sadeži. Ko zložijo stvari na klopco, se mama zgrozi, začudena obraza opazi tudi na kurirjih, prebledi, kmalu bledico preplavijo rdečica in znojne kaplje. Manjka črn usnjen čevelj, par še ne ponošenega, visokega, moškega čevlja z novimi vezalkami. Z obema rokama zgrabi ovratnik svoje temno zelene ponošene bluze, vlači ga sem in tja, potem si odpne volneno jopico, jo sleče in spet naglo obleče, mršči čelo, kuštra si lase, ponj gre, ve, kje ga je izgubila. Pograbi prazen nahrbtnik, vanj potisne posodo in steče v gozd. Teče do jase, kjer je z malinami napolnila lonec. Ko priteče na jaso, odloži nahrbtnik, poklekne in se po kolenih plazi po mahu, listju in vejah – kot da išče uhan, ne pa črni moški čevelj. Z rokami grebe po gozdni prsti in se ozira sem in tja. Naposled ga najde: leži na obronku, pod krošnjo mogočne bukve. Zazdi se ji, da hoče čevelj stopiti proti njej. Ko ga prime, in dvigne k očem, na podplatu opazi črko M. Je črka znak usnjarne, čevljarja, njegovega lastnika? se sprašuje in se nasmehne. M kot Marica. Čevelj potisne v nahrbtnik. Oprta si ga in steče proti kurirski postaji. Zasliši zamolkel topot. Konji? Drvarji? Vojaki? Potuhne se in prisluškuje. Po cesti, ki se vije skozi gozd, koraka nacistična vojska. Oborožena do zob. Strojnice na ramenih. Puške v rokah. Naperjene zdaj v levo, zdaj v desno. Topot škornjev postaja oglušujoč. Počaka, da vojaki odkorakajo, da jih vzame gozd. Sklonjena tik nad zemljo in v stalnem kritju dreves hodi za njimi. Vojaki se ji zdijo mogočni, podobni hrastom, njihova oblačila brezhibna, hlače zlikane na črto. Čeprav je toplo, nekateri nosijo usnjene rokavice, škornji se bleščijo le tik pod kolenom, spodnji deli so zaprašeni, umazani od zemlje. Nihče ne govori. Želi jih prešteti, a ji ne uspe, ker hodijo hitro. Ne bo tvegala, saj lahko namesto vojaka k vojski prišteje bukev, celo kakšno skalo. Hodijo celo večnost. Kurirska hiška in kurirja se morata zdaj zdaj prikazati. Ko se zave, da vojaki drvijo k njima, se mama sesede. Preleti jo srh, zamiži, vidi grozljiv prizor: vojaki se pritihotapijo k postaji, jo obkrožijo, eden od njih zavpije, gromkemu ukazu sledi rafal. Kurirja vstaneta, bežita v dolino … Pokosi ju rafal iz strojnice.

Na javko prispe pred nemškimi vojaki. Pokliče kurirja. Ne oglasita se. Močno zadihana in prestrašena sede na klopco. Pod njo opazi čevelj. Nenadoma poči. Strel iz gozda. Skloni se. Leže pod klopco in čaka. Po položni vzpetini se proti njej spusti vojska. Ko dvigne pogled, opazi vojaka, ogovori jo v nemškem jeziku. Vstane, povesi glavo in čaka. Vojak na klopco odloži puško in čelado, si odpne usnjeno suknjo in iz žepa izvleče zavojček cigaret in vžigalnik. Prižge in vanjo puhne dim. Drugi vojak, velik je in gladko obrit, izpod čelade mu štrlijo rdeči lasje, ji migne, naj sname nahrbtnik. Uboga ga. Vojak ga položi na tla, ga razpre, v loncu pograbi eno samo malino in jo razkazuje, kot da ima v rokah čarobno palico. Nasmehne se in z vso močjo brcne v nahrbtnik. Maline se razsujejo po zemlji in travi; iz nahrbtnika se zvali še črn čevelj. Vojak z usnjeno suknjo se skloni, pobere čevelj in ga vrže k drugemu, ki leži pod klopco. Spet puhne dim proti njej in se zareži. Smeji se tudi njegova vojska. Nekaj vojakov odloži čelade, plane na maline in jih v hipu pozoblje. Mama obsedi na klopci. Opazuje jih in se posmiha njihovi otroški lakomnosti. Previdno stegne nogo proti nahrbtniku in išče jermen, v katerega bi zataknila stopalo. Konec koncev je nahrbtnik njen, zato je prav, da si ga prisvoji. Ko bo v dosegu njenih rok, bo vanj, če bo le mogoče, na skrivaj potisnila čevlja.

Vojak v usnjeni suknji bo medtem pozabil na obutev, predvideva, in čevlja potisne v nahrbtnik. Na klopci se zravna in se zagleda v bližnja drevesa. Ko vojak pohodi cigareto, ukaže, naj vojska stopi v vrsto. Vojaki izpolnijo povelje. Iz toka, ki mu visi s širokega pasu, izvleče pištolo, jo dvigne do nosu, nato spusti in se s cevjo dotakne klopce. Pogleda mamo in ji nekaj govori. Ne razume ga. Ko se s cevjo dotakne svojega škornja, razume njegov namig. Nahrbtnik z naročja odrine na klopco, potegne čevlja iz njega in ju položi na prazen nahrbtnik. Vojak spet spregovori. S škornjem se dotakne njenega obuvala in z glavo migne na čevlja, ki ju je položila na nahrbtnik. Izgovori tri, štiri besede in s pištolo nekajkrat zaokroži okrog druge roke. Mama se sezuje. Roke se ji tresejo. Komaj obuje moška čevlja. Vstani, ukaže poveljnikova pištola. In vstane. Potna je, kaplje znoja so tako težke, da se z lahkoto s čela zlijejo čez obrvi in zaslepijo oči, zlezejo čez ustnice in z brade kapljajo na tla. Naj se zavrti, razume pištolo. Ne more se. Omotična je. V glavi in prsih čuti pritisk in bolečino. Naj pleše, sliši pištolo. Naposled uboga in zapleše. Poskakuje. A ne dolgo, spotakne se, izgubi čevelj in se sesede. Z dlanmi si pokrije obraz in ihti. Vojska zaploska in se noro reži. Naj vstane, se spet oglasi pištola, naj še pleše, ukaže. Zakaj z njo ne pleše vojak, se sprašuje, čevlja sta moška, zakaj ju ne obuje; če je že svet njegov, naj bosta njegova še čevlja. Eden od vojakov zapoje, pridružijo se mu še drugi in mama se dvigne. Obuje izgubljeni čevelj in zapleše v taktu, ki ga narekuje melodija pesmi. Pleše dolgo. Zanaša jo sem in tja. Pleše ob njihovem smehu in petju. Ne pleše zanje, ampak zase. Pade in se dvigne. Spet pleše. Pleše, ko vojakov in pištole ni več. Pleše vsa zmedena, prepotena, obupana in izmučena. Pleše do mraka. Konec septembra 1943 izve za usodo kurirjev. Pri njiju se ustavi partizanska patrulja, ki nadzoruje pohode nacistične vojske. Opozori ju je na pohod izvidniške enote. Ne obotavljata se, napolnita nahrbtnika, vreče in torbe in s patruljo odhitita s kurirske postaje, prezreta pa črn moški čevelj, ki ga pod klopco pusti kurirka Marica.