Gerbera

Gospa Gina je dolgo molče sedela na balkonu in, tako je kazalo, uživaško vlekla cigareto. Čez nekaj časa si je pritegnila telefon, gledala na zaslonček – iz tiste pozicije nisem dobro videla, kakšne barve ima, videla pa sem, da ima telefon oblečen v usnjen etui, rjave barve – moj je črn. Nasploh obožujem črno barvo: črn avto, črne obleke, črna sončna očala. Poznam to gospo, že ves čas, kar sem se preselila v ta predel Trsta. Mislim, da dela na banki, tako mi je rekel znanec, ki občasno pride k meni na kavo, in klepetava: lahko bi se reklo, da na veliko opravljava. Ta moj Erminijo, črnih las, skuštranih, zdi pa se mi, da, da ima raje moške. Sam ne pripoveduje o tem, ampak tako se oblači, dišavi. Včeraj je bil tu, ves prostor mi je nadišavil s svojo vodico po britju. In sva sedla na balkon, po tistem, ko sem pripravila čaj ­– zaljubljen je v čaje. Indijski, malo temnejši, tistega obožuje. Razlagal mi je, kako je njegov oče kot kapitan trgovske ladje, zbiral te čaje; od povsod jih je vlačil. In se je morala mama naučiti, kako se jih pripravlja. Še posodo da si je umišljal, in nekaj zbirk dragocenih skodelic. Otročji je bil, ko mi je razlagal, da si je kot najstnik smel privoščiti skodelico pravega čaja in da je imel posebno skodelico, na kateri so bili narisani slončki, cela čreda, od velikih do majhnih. In da ju fantaziral, kako sedi na hrbtu slona in potuje po afriški savni. Po tistem pitju, da ni mogel dolgo zaspati in da je pisaril neke divje misli, o vsem – naivno da je filozofiral: če sem iskrena, filozofira še zdaj, ta snob. Nič ne dela, vzdržuje ga mama, pa čeprav ima že 35 let in doma lenari, bere, hodi v družbo s prijatelji. Spoznala sva se na nekem srečanju slikarjev v mali zasebni galeriji, ki ima tudi občasno javne razstave: tam je bil, v črni srajci, v črnih hlačah, z brezhibnimi čevlji in bel šal, čez pa lahek pomladni površnik, lepo krojen; in dišal je, dišal … Pil je samo mineralno vodo, češ da ga alkohol dela paranoičnega … In govorila sva o simetrijah v razstavljenih slikah, o nanosu barv, o umetnici, ki je razstavljala, mlada dama, pravkar diplomirala v Benetkah in … Gino pa je spoznal preko mame, ki še dela v banki: strokovnjakinja za naložbe, oče se je odselil, z vsemi čajniki in skodelicami, ker je našel mlajšo, bolje rečeno, pripeljal si je mlajšo, menda neko Indijko. Ta moj Erminijo … Čudi me, da se še nisva zbližala, ker, vsak moški, ki pride k meni, hoče tudi posteljo, hoče moje telo, za dušo se večina njih ne zmeni. In tako je naneslo, da ta Gina stanuje tik pod mano in da jo lahko prikrito opazujem, ko je na balkonu. Kako trapasto je arhitekt narisal to stanovanjsko zgradbo. Balkoni so do tretjega nadstropja pomaknjeni vedno bolj navznoter, da ja lahko kukaš, kaj je pod teboj – noro! Na zunaj to deluje inovativno, novo, kot terase v vinogradu, tako nekako. In ta Gina … O, saj ima včasih, kakšen moški obisk, ima. Videla sem tudi že mlajše od nje. Erminijo mi je zaupal, da jih ima gospa že blizu štirideset. Pozanimal se je in zvedel vse o njej, ker on je, on je družabni transformator – turbo opravljivec, ženska duša v moškem. Ženska je bila poročena z nekom z Balkana, tisti jo je bogato varal, ji ukradel avto in izginil. Hčerko, ki ima zdaj 15 let je pustila pri mami nekje na Krasu, v Sloveniji, da tam hodi v šolo, zdaj že v gimnazijo, prvi letnik. Pride včasih dol v Trst, pride, samo kdaj pa kdaj. Večkrat gre najbrž Gina na Kras s svojim malim fiatom bele barve. Ona je nora na belo, res. Kako sva si nasprotni, črno in belo. Obožuje bele obleke, doma je največkrat v belem kopalnem plašču, videvam jo spodaj na balkonu, kako lagodno sedi in kadi; kadi preveč imam občutek. Včasih zaznam vonj trave, prav gor pridiši, vem … In tisti, že malo siv dolgolasec, ki hodi k njej, tisti pride z motorjem. Parkira ga tam na desni in nese neko polivinilasto vrečko; očitno ji prinaša tisto marihuano, bi rekla. Sedeta na balkon, pijeta pivo, videla sem, še celo znamko piva, sem videla. Dolgolasec počasi toči pivo v kozarec, pije hitro z dolgimi požirki, ona ne, ona pije počasi, prefinjeno. Vedno počaka, da se ji pena posede. In nekega nedeljskega jutra, ko sem imela napad samousmiljenja, sem pila kavo na balkonu in slišim spodaj povišan glas njene hčerke, ki je v cvileči italijanščini govorila: Matka, ti si zafrustriran, ne zdaj še name zlivat teh frustracij no. Ne mi težit s temi sranji, alora, nehaj. Nisem jaz kriva, da sem se zaplodila, nisem, razumeš. Briga me to, razumeš. Hočem svoj lajf. In ne mi spet pridigat, da bi morala več hodit v cerkev, daj no. Jaz sem za svobodo, za svobodno pamet, razumeš to. In ne bom šla s tabo k maši, ne. Nona gre sama, nono včasih, ti pa kakor hočeš, jaz ne bom šla. Jutri pišemo matko, delat moram vaje. Če mi boš težila, ne pridem več dol, ja. Pač mali najstniški uporček, ki je bil pričakovan, saj, kako pa je to, da hčerko pahneš od sebe in jo lepo daš k svoji mami. Če bi jaz imela otroka – ne to se ne bo zgodilo, ne. Stara sme 32 let, prepozno bo za take sanje. Ko sem živeli pri Brunu, sem upala, da bom zanosila, tistih pet let … Smrdel je po ribah, po znoju, po strojnem olju, mornar, strojnik, ribič … Po starših je bil Slovenec iz Devina … Pil je samo črno vino in ljubil je črna oblačila, tako kot jaz … In vozil je črn star fiat … Bilo je užaljen, ko sem mu rekla, da je v njem slovanska melanholija. Za rojstni dan mi je prinesel gerbere, oranžne gerbere, februarja, tistega leta, pred osmimi leti. Takrat sem delala v malem podjetju, tajnica, administracija, urejanje dokumentacija in to … Zdaj, zdaj sem v šoli, trudim se z jezikom, s književnostjo – to sem doštudirala in si s pomočjo mame kupila to stanovanje v tem delu Trsta. Bruno pa … Veliko noči je bil na morju, veliko je pil, prismrdel … Ja, dobesedno je prismrdel domov. Navajala, bolje rečeno, skušala sem ga navajati na to, da bi bolj skrbel za higieno, ker sem vedela, da imajo v podjetju, kjer je delal, ribiška kompanija, prostore, da se lahko uredijo, preden gredo domov, tuš, mila, garderobne omarice in to. Nekateri so to uporabljali, Bruno pa ne, on ne. On je bil ležeren tip. Danes je torek, začenjam šele ob desetih, tretji letnik … Včeraj smo se v četrtem letniku dolgo pogovarjali o Italijanskih mojstrih kratke proze in tista zgodba Pirandello, Sicljanske limone; ena od deklet jo je lepo prebrala na glas … Potem smo komentirali stil in estetsko vrednost. Naš mentor na univerzi, na kreativnem pisanju bi to tako bogato razlagal … Saj res, do naslednjič moram napisati zgodbo na temo prikritega opazovanja: pa saj to pravkar pišem. In poglej si zdaj Gino, že spet pogleduje telefon, briše z rokavom ekranček in gleda, gleda. Pepelnik je najbrž še od sinoči poln. In s kašno ihto tlači čik med druge. Koliko je ura, nekaj čez osem. Petnajsti april je že, blago vleče dol s Krasa, skoraj hladno. Vidim košček morja med hišama, tisti sosed nad mano pa ga dobro vidi. Nad mano stanuje sivolas gospod, menda upokojeni advokat, ločen. Njegovo stanovanje je dražje in večje, Gina ima najcenejšega, pritličje z zelo izpostavljenim balkonom – noro res. In tisti gospod nad menoj. Prejšnjo nedeljo, ko sem malo telovadila na balkonu, bila sem v črni trenirki, jasno … Pa sem migala, delal vaje, potem sem se zazrla gor in ga videla, da se smehlja in mi vošči dobro jutro. Odzdravila sem in se pobrala noter. Trapasta sem, da se takole raztegujem, delam predklone, napenjam rit, tisti tam zgoraj pa lahko pohotno vse to gleda. A taki sivolasci še imajo take potreba – ne bi rekla. Na zvoncu spodaj piše Dr. Alberto Parancini. Pobrskala sem po internetu in ugotovila, da je doktor prava, da je bil mestni svetnik, da je bil tudi že v Rimu, da je napisal razpravo na temo ločitvenih postopkov, sam pa je ločen … In glej no, Erminijo je tudi o njem vedel, da je gospod imel ljubezensko razmerje z mlajšo sodelavko v advokaturi, v zasebni pisarni, ki jo je vodil, da ima dva zunajzakonska otroka, poleg treh zakonskih, da je velik pristaš desničarjev, da je še zdaj kot nekakšen fašist, da pa priznava  likovno umetnost in zbira nekatere slikarje, ki jih im deponirane v vili, kjer še vedno živi  bivša žena, da je pravzaprav poznavalec trga z slikami, takorekoč ekspert. Joj, ta Erminijo, kaj vse ve. Saj se ne čudim, reden gost je ekskluzivnih barov, nočnih klubov, dragih restavracij, povsod se pusti pozdravljati in povsod pušča svojo odišavljenost ­­– kot duh je, duh, ki ima vonj. Tako torej, gospodič si je tu kupil stanovanje, da sem lahko hodi njegova ljubica, zdaj, ko ni več uradno poročen. No, če pa je ekspert tudi za ločitve, menda je to njegova specialnost. In tudi on ljubi črno, videla sem, črno in belo, to ga obvladuje. Avto ima črn, velik BMW, mestni terenec, nekaj takega. In videla sem ga, da nosi črne elegantne obleke in črne srajce, eleganca … Le včasih je bolj športno napravljen … Imam še celo uro časa. Sicer bi moral biti že takoj po sedmih v zbornici, ampak ravnateljica ve, da bom svoje obveznosti do potankosti opravila, natančno po programu, ki je na Liceo classico predpisan. Nekaj časa kar obstrmi in gledam na uvele rože v moji lepi turkizni vazi na okrogli mizici. Knjiga je odprt, že nekaj dni se trudim s tem avtorjem; pripravljam predavanje na to temo, pa mi ne steče. Slovanski avtorji so mi hkrati blizu in ne … Tale Čeh, kaj vem … Nimam še izdelanega mnenja. Erminijo jih pa rad prebira, on mi ga je predlagal. Saj, on, ki zbira klasike, nobelovce in to … Ima nekaj talenta, nekaj pesmi je napisal, pa … Ne upam si mu reči, da so še amaterske. Naj živi v iluziji, da je pesnik, naj. Srčkan je, kadar bere, srčkan. Tole cvetje … Pobral je cvetje, ga nesla v smeti, da bi spotoma vse odvrgla v namenskem zbiralniku. Pa pomisli: In potem me je zmotilo zvonjenje zvonca, najprej plašno, prizanesljivo, potem pa dolgo in zahtevno. Erminjo ni, zanj je prezgodaj, sem pomislila. Poštar, poštar zvoni samo na domofon, tudi nihče ne more v stavbo, če mu kdo ne odpre in nima ključa. Kdo hudiča je zdaj, me je grelo. Zategnila sem si pas črne domače halje s cvetnimi vzorci na hrbtu, zadrsala v udobnih copatih do vrat, pokukala skozi kukalo in … In zunaj je stal moj zgornji sosed z nekakšnim papirnim etuijem. Kaj mu je, temu, sem pomislila. Dolgo sem se borila s tem, ali naj odprem ali ne. Končno sem se le odločila in odprla varnostno ključavnico, obrnila ključ in malo priprla vrata. Rekel mi je, dobro jutro moja spodnja soseda. Oprostite, da tako vdiram v vašo zasebnost, ampak veste, kavalir sem stare šole in bi rad, da sosedstvo oplemenitim z majhnim darilcem, tako, za lepši dan. Izvolite, prinesel sem vam svežo oranžno gerbero, ne čudite se, da samo eno, ker imam svojo filozofijo, kar se tiče cvetja, veste. No, jo boste veli, se je še kar trudil.

Postalo mi je vroče in nerodno. Premišljala sem o možnosti, da bi ga povabila v stanovanje, pa … Na široko sem odprla vrata in zavonjal njegov prijeten vonj; kakšna eleganca, sveže obrit, črn suknjič, črne hlače, bleščeče čisti čevlji beli brki, lepo začesani še vedno bogati sivi lasje in sončna očala, zataknjena visoko na čelo, kravat usklajena, lepa … In vonj, vonj … Ja hvala, res. Všeč so mi gerbere, kadarkoli, oranžne pa sploh. Zdi se, kot da potem sije sonce. Pa prav malo prej sem nesla v smeti rože z balkona, tja jo bom dala, da bo sijalo sonce, sem izbesedičila. Me vesli, da jo sprejemate, draga soseda, na zvoncu piše, da vam je ime Loredana Acceto, moje ime ste pa najbrž tudi že prebrali spodaj, kaj?« je bil možakar taktičen. Prikimala sem in nežno prijela zavito rožo.

Še malo sva klepetala, o aprilu, o tej hiši s temi trapastimi balkoni, da je to res nerodno, da pa je zgoraj odličen razgled vse do morja, da je tu komaj nekaj mesecev, da se še privaja.

Danes je dan za gerbere, sem olajšano pomislila in zaprla vrata. Ovohala sem papir, dišal je po njegovem parfumu … Nesla sem gerbero na balkon, zasijala je. In dan je bil lep.