Kategorija: Kratka proza

Še jo vidim, maha mi v pozdrav. Na pomolu se je poslovila od mene in zdaj se poslavlja od naju, tako kot je njena roka vedno težja in utrujena, globlje se spoznanje zariva v srci obeh – šest mesecev me ne bo videla, šest mesecev je ne bom mogel objeti, pol leta je ne bom…

Kadar sem zvedel kaj takega, kar mi je dalo posebej misliti, sem še isti dan vpisal zaznamek v zvezek. Dolgo sem tisti svoj geslovnik s kaširanimi platnicami, z razdelki označenimi po abecedi, povsod nosil s seboj. Vanj sem vnašal raznorazne pojme s področja umetnosti in kulture (v ožjem pomenu besede), kar me je edino zanimalo,…

Brskal je po razsutku iluzij in poizkusil zlepiti črepinje v ponovni smisel življena. Slabo mu je uspevalo – sestavljenka je bila zabrazgotinjena tako, kot je bil zverižen njegov odsev v napočenem ogledalu. Izgubljen po nesreči, ki je prišla nenapovedana, je taval po spominih, v katerih ni našel balzama, temveč sol, ki je žgala in komaj…

Tresenje koles elegantne lakasto-črne kočije, ki v svojem počasnem tempu potuje po blatni gozdni cesti, stresa tudi njeno notranjost. Utesnjena v svojem stezniku in ukleščena v svoji kletki nasprotujočih si čustev s konicami prstov kroži po pismu, ki počiva na njenem bogato okrašenem dolgem krilu. Svoje stopala vsakih nekaj sekund dvigne na pete, jih zavrti…

          Mraz je zaškrabal v tišino, šilasto se je zavrtal v večerjenje v samotni kamniti hiši, odročno postavljeni pod reber, na kateri se je še vlekel gozd in se odeval v novo snežno obleko. Od starega štedilnika je posevalo nekoliko toplote, le toliko, da se je mraznina v hiši odmikala v prazne prostore,…

Snežinke so se vztrajno vrtinčile okoli ulične svetilke. Stal je nekoliko odmaknjen, naslonjen na bližnje drevo. Njegov ponošeni rjavi plašč se je zlil z razbrazdanim hrastovim lubjem in od daleč je bil pravzaprav neviden. Tako se je tudi počutil, neviden in nepotreben. V notranjem žepu plašča je čutil ovoj. Dvanajst voščilnic je bilo v njem….

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se…

»Cenim, spoštovani Koroni, da ste se tako hitro odzvali na moj poziv. Ker zdaj gre zares – če seveda ne želita ostati pod krinko in anonimni še sto, tristo let … Zdaj je čas, Koroni, da končno izpeljemo svoj načrt!« nagovori množice novi vodja, Kovid XIX, ki se je izkazal že pred meseci, v prvem…

Kdor še ni taval sam po gozdu in slišal zavijanja volkov, ki odmeva med debli, da njegovega izvora ni mogoče prav določiti, ne more razumeti prvinskega strahu, ki ga je takrat doživljal mladi Tibej. To je tiste vrste strah, zaradi katerega ti zastane srce, telo zalije hladen pot in noge se same po svoji volji…

Glasba je utihnila in zahladilo jo je. Ozirajoč se po prostoru, se je zdrznila iz zasanjane omotičnosti. Noč divjega plesa in vročih teles je zgubila svoj čar ob pogledu na pospravljene stole na mizah, med katerimi se je, s krpo na omelu, smukala čistilka. O sranje! sranje! Vsi so že šli!  Spet sem zajebala. Zakaj…