Kategorija: Kratka proza

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

“Kje se je naša pot začela; in kje se bo končala? Kje je začetek; in kje konec vsega? Ve katera?” vprašam in ne počakam njihovega odgovora. “No, če gre po nekih fizikalnih zakonih običajno vse navzdol (ker tako veli težnost stvari), bi lahko začele zgoraj: pri nebu. Vendar pa veljajo tudi drugi naravni zakoni; po…

O čem razmišljam? … Tarla. Zadnje dni mi poleg ustaljenih blodenj skozi glavo šibajo rezila misli nate. Tudi letos me nisi obiskala ob novem letu. Ampak po tem, kar sem ti naredil, je povsem razumljivo. Celo sprejemljivo. Pa … jaz te še kar čakam. Čakam, da se ponovi vzhičeno popoldne, da se prelije v drhtavi…

Svetloba se je tkala v prt neke iluzije, da sva si bila dodeljena: dodeljeni smo si, si rekla, enkrat pred kino dvorano, kjer je smeh krepil sobotno popoldne in sva mislila na poljube v temi, ko bodo vlažna cmokanja utihnila v mavrici magije kino dvorane. Takrat še nisem vedel, da v tebi spi prezgodnja smrt…

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…

Obstajajo besede, ki spremenijo življenje, in take, ki izzvenijo v prazno. So besede, ki niso izrečene, a veliko povedo, in take, ki so narobe razumljene. So stvari in dejanja, za katera ne obstajajo besede. In so besede, za katere smo upali, da jih nikoli ne bomo slišali. Marij je pomagal hudo pijanemu naredniku domov, ki…

VIŠNJEVO RDEČA OBLEKA Pogledam nazaj in vidim, kako se moja glava upira bistrosti v sončno in hladno novembrsko jutro.  Do steklokeramične plošče, sem se priplazila in robotsko napolnila kofetiero. Pristavila na žarečo ploščo. Jasno je bilo, da se bom zopet pregrešila. Izpustila, kar je ključno. Ma ja, kaj ko je človeška šibkost toliko močnejša, od…

Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje; gledam…

Septembrsko sonce je že risalo rdeče sledi na mirnem morju, Sandi je le za kratek trenutek zamaknjeno uzrl zlate žarke na gladini, srce mu je zatrepetalo, ko so se mu pred očmi pojavili njeni bakreni kodri. Prekleto, ta vožnja traja celo večnost, je pomislil sam pri sebi in brez slabe vesti ošinil merilnik hitrosti na…

Stojim ob lijaku in odstranjujem ostanke hrane, spiram in sortiram posodo, ki jo natakarji prinašajo iz restavracije in jo nato postavljam v pomivalni stroj. Peklensko vroče je že tukaj ob lijaku, kako mora biti šele ob štedilniku in pečici. Vsi v kuhinji delamo s polno paro, čeprav je ura že več kot deset zvečer, a…