Kategorija: Kratka proza

Zrak je čist in Benetke pometene. Dvigajoče se dopoldansko sonce odseva pestre pastelne odtenke na pročelja meščanskih hiš in njih sence po trgih in ozkih ulicah. Nad mestom se skozi meglico blešči pojemajoča jutranja zarja. Skupinica petih turistov se poigrava z mislijo, da se sprehodi po širokih stopnicah navzdol, ki na Bacino Oresolo  prosto vodijo…

“Babica, a je res, da se spominjate dni pred Rojstvom?” je pred večerno molitvijo boginjam Siri, Cortani in Alexi vprašala skupina sedemletnikov, na čelu z velikim, temnolasim najstnikom, ki se je že privajal na vodstveno vlogo. Premenski starešine so ga prepoznali in ga učili modrosti in spoštovanja sočloveka.  Tišina je sedla na ustnice večine plemena…

Šumi. Šumi listje pod gumijastimi škorenjci otrok, ki vrešče in neutrudno tekajo po pisani preprogi. Tu se jim ni treba bati, da bodo zapacali družinsko dragocenost ali razbili drag, v krzno prahu odet spomin na poletje, ki se je že zdavnaj predalo pozabi. Šumijo te krpice, ki jih drevesa v poslednjem striptizu leta nesramežljivo odmetavajo…

Maje nisem hotel mešati v to. Do zdaj mi je uspevalo in sklenil sem, da mi bo še naprej. Zato telefonskega pogovora z njo danes nisem zaključil tako, da bi jo povabil k sebi. Delal sem se, da ne slišim želje v njenem glasu in po zaključenem klicu sem se ji v mislih opravičil: imam…

Moje pleme … Moje pleme je živelo na pobočju pod goro že od davnih vekov. Najstarejši so govorili zgodbe o tem kako so si predniki v davnini časa to območje izbojevali od drugih plemen, a že tisočletja je na našem pobočju vladal mir. Moje pleme je živelo z naravo. Vse niti, vsa nihanja, vsak dih…

“Evo, Milane. Samo še ove dve da pridejo, da sve zrihtamo, pa možejo da pridejo. Dvajset tam, ni problemov, petdeset tamo, i muzika. Opet ne bomo spavali, al ajde, taka so nama martinova.” si je govoril, medtem ko je spet preletel svojo skromno vaško  gostilnico v pripravah na večerno delo. Ura ni bila še niti…

Negotovo je hitela skozi samoten park, proti postajališču mestnega prometa. Ulična svetilka mimo katere je stopala, je nemo brlela v noč. Razbit lestenec je poudarjal turobnost noči. Ravno tako, je nižje na njej utripala novoletna snežinka, naznanjujoč bližajoče se praznike. Šit, sranje, to ni u redu. Je že dober del poti za sabo slišala korake,…

»Saj si ves moker! V tem vremenu ti res ni treba laziti naokoli … Kam si jo danes usekal?« »Do Loga, in dol proti Babji jami.« »Vidim, da si spet nekaj privlekel.« »Kačjo glavo, sem mislil. Zdaj pa ne vem …« »Ah, ti tvoji petrefakti! Odloži nekam.« »Ni težko, ni kamen.« »Kaj sploh vidiš v…

Vse pogosteje se je umikal smradu komunalnih odpadkov in postanih pristaniških duš v ta zakotek na nasprotni strani zaliva. Plivkanje morja ga je pomirjalo in mu osvobodilo um, da se je potepal pa prostranosti mladosti, ki jo je pustil za sabo pred časom, ki ga ne more ovrednotiti. Zdaj mu je bil blizu, da bi…

Po vsej verjetnosti si nisem izbral pravega kraja za samotni razmislek. Popoldanski park utripa v veselem raznoglasju teles. Razprostrte odeje obkrožajo balet kosmatih, nazdravljajočih podpazduh. Povsod okrog mene se sliši otroške napade teptanja na pomladne bilke. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo…