Kategorija: Kratka proza

Inženirja sta se najpoprej sestala v Trstu. V kavarni Orientalis.  Nekoliko pred izglasovanjem odloka o gradnji železnice. Obudila sta spomin na študentska leta, ki sta jih preživela na Tehnični univerzi v Pragi. In potem sta spregovorila o dejavnikih, ki delujejo zaviralno pri premikanju vlaka. Vse te dejavnike pa sta povezala z odljudno naravo v Baški…

  Očitno sem se izmazal. Toda dozdelo se mi je, da se nekdo dela norca iz mene. Z desne proti levi – že to se mi je zdelo čudno – so se namreč na steni vrstile žive slike znanih ljudi, in to dvojne: spredaj v barvah, v ozadju, z zamikom v desno, pa črno-bele. Le…

Poznam vas, poznam gospa. Nekam čemerni ste. Mogoče ste slabo spali? Pa kaj me tako gledate? Vem, nisem primerno oblečen za tak lokal in za svoja leta. Vi pa lepo urejeni, z modno revijo v roki, zamišljeni, zgrbančeni v svoja srednja leta, pa vendar še tako pohotni. Zaljubljeni ste v svoje udobje.  Kreacija časa na…

Topla, a trda skala mi nudi oporo in naslon. Poleg mene se med skalami plazi neka  rastlina, odebeljena, očitno je nekje v začetku maja bujno cvetela. Občutek imam, da če ji prelomim en piramidast list, bo vse steklo iz njega. Sočno in bogato, a hkrati raste v skalah, torej tudi ugnano in vajeno razpenjenih viharjev….

Misli so mi zbežale. V poplavi spominov je majhna, toda svetla točka. Na trenutke jo jasno vidim in tisti topli val me spet oblije. Spet lebdim, plavam, letim. V svetlobi te točke zagledam sebe. Tisti dan sem spet prišla k svetilniku. Neka nevidna moč me je gnala, pogon na neskončno neverjetnost. Nikjer ni bilo nikogar,…

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….

    Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji…

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih…

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …