Kategorija: Kratka proza

V nadaljevanju drame sem. Globoka in stoletje dolga zgodba hoče konec. Pravkar se je začelo novo poglavje, ki nevidno in spretno povezuje dogajanje in pojasni neizpolnjeno potrebo po lastni vrednosti. Nekje v času je izpuhtela, prenehala ohranjati sama sebe in ukinila varnost v družini. Na stranski tir je potisnila toplino in povezanost. Njena odsotnost pa…

Ves zadihan sem prisopihal do trgovine, se na hitro pogledal v izložbo in nasmejano stopil v prodajalno. Cel dan sem čakal, da jo bom spet videl, sem sanjaril o njej, opazoval najine fotografije na telefončku in brskal po spominih za najinimi skupaj preživetimi dogodivščinami. Le težko sem se zbral, ko se mi je na obrazu…

Pa kaj je zdaj to?! Saj sem se že popolnoma sprijaznila s posegom; uredila sem svojo »podstreho« – nič več skrbi in strahu – zdaj pa kar naenkrat dvom in bojazen. Zaradi nervoze me začne boleti želodec, nato me začne zvijati, črvičiti v trebuhu … konča se na stranišču z drisko! To me je totalno…

VETROVI V GLAVI Zanemarjena luknja smrdi po zehanju. Nekje ure stražijo bežanje časa. Tam je še, tam, na mizi, skleda polna dopoldanskega premišljevanja in z ostanki olivnega olja, tistega cenenega; zdi se, da je to nek ponaredek. Če bi bil kralj, premišlja Samo. Pogrizne si spodnjo ustnico in se zazira na prazno nedeljsko ulico, ki…

Recimo, da ti bo uspelo. Že zdaj se nasmihaš, kot da imaš v zavestju neko načrtno spogledljivo energijo in si zjasnjena s pomladnim dihom čez zaspane travnike, ki trobentajo v rumenem molu in dodajajo bele note, pa čeprav je zdaj šele marec … mrzli vetrovi bodo še vlekli, tega se zavedaš, ko zazehaš in si…

TIHI Prepih vleče skozi pasažo in strga zabuljene obraze, prilepljen na viziranje izložb, prepolnih preplaha, da bo nekaj, kar je poceni, izpuhtelo iz nabora želja. On pa nič, zaviha si plašč in gre skozi mrežo hitečih. Mnogi imajo ušesne podaljške in nekaj govorijo, spet drugi imajo zaposlene roke na svetlečih ekranih telefonov, vsi so samo…

      Sonce, prekleto sonce, je Blaž nergal, nekako sam zase v kotu ob mizi, na njej so se že sušile luže – polival je tisti njegov brizganec, katerih ni niti štel več. Zagledal se je v ostro luč, ki je skozi manjkajoči kos starih žaluzij tipala v mračnat prostor, kjer so se mešali glasovi z…

Saj, kava, takole na balkonu v majskem jutru. Ne bom rekel, da mi ne prija, doma, v miru, ampak … Dvom je v vsem, je že skoraj paranoja. Gledam tja čez, kjer se sence tkejo v zaveso nekega davnega spomina, ko so tam mimo hodile neke druge zastave in se je zaklinjalo k drugim bogovom….

»Aaah,« široko odprte oči uzrejo s črnino prekrito sobo; ni prepričana ali je minulo zgolj nekaj sekund ali par minut, preden se oko privadi svetlobi, ki jo dovoljuje noč in se globoko dihanje umiri. Dlan krčevito prižeta na koži nad srcem popusti prijem; zavest se dokončno prepriča, da je spet v resničnosti. Z dlanjo si…

SESTRI »Ojoj, ojoj, poglej, pridi, hitro …« so odmevale stene. Kriki s primesjo panike, so vijugali in iskali pot iz kopalnice. Starejša je, kot v posebnem ritualu, z glasom urgentne vibracije klicala mlajšo. Slednja, vajena dram in tudi sama v bolečinah, je počasi oddrsala proti mestu klicanja. Ni bila vedno tako nonšalantna, večkrat so jo…