Kategorija: Kratka proza

      Frenk mi je rekel, da to vasico preprosto moram videti, če bom že tam. Faro je bil za menoj in  z lokalnim avtobusom sem prišel v vasico in iskal majhno gostilno, ki je oddajala tudi sobe, pravzaprav samo ležišča v skupni sobi, zgoraj nad veliko gostinsko sobo. Vasica je slovela po ribiški tradiciji in…

Moja mama … Moja mama septembrskega dne leta 1943 v nahrbtniku, nosi dragocen tovor. Maline. Nabrala jih je v Trnovskem gozdu, nekaj kilometrov proč od svoje rojstne hiše na Gori, v vasi Predmeja na zahodu Slovenije. Njen dom so imenovali pri Kolenčevcih. Pod velik lonec, poln gozdnih sadežev, skrije para moških črnih čevljev in gozdarskih…

                  Svetloba se je drobila v prostor, dišeč po konjaku in nečimrnosti. On ni prav vedel, ali je car ali je sanjač, ki bi hotel ubiti čas v sebi. Saj čast … Sekvence sanj je še enkrat presanjal, jih presejal skozi skrknjeno zavest. Menda je res dremal in zavideval neke sličice: pohojena žitna polja,…

Deček močno zajame sapo. Razširjene oči mu zaplujejo čez spalnico – od leve proti desni, kjer se skozi okno modrika nežna svetlovina jutra. So bile sanje? Strop se mu ne vrtinči. Zato se dvigne iz postelje, poravna srajčko in opazi, da je že oblečen. Začudi se, ker je srajca suha in je hladni pot bolezni…

Rudi je slonel na ograji parnika in gledal, kako se valovi neuničljivo zaletujejo v bok mogočne in trdno grajene ladje. Segal je v žep suknjiča in spet izvlekel veliko žepno uro, ki jo je kupil v Ameriki, da bi mu odmerjala zemeljski čas. Premišljal je, kako ga je lomilo zadnje leto, ko je le dočakal…

Njegove oči nad valovi se bleščijo – zdi se, da se v njih zbira svetloba zvezd, ki so tako zelo molčale sinoči, ko sva pila poljube na pomolu in poslušala orkester morja; močan južnik je tolkel in metal valove na ploščad. In ona je vedela, da so v njenem srcu pridni škratje, ki dolbejo in…

Danes ponoči se mi je sanjalo, da sem kuhala kavo Janezu Janši, njegovi ženi, Vrtovcu, Reberšku, Stevanoviću, Špeli Ocvirk in še nekaterim, katerih obrazov pa nisem razločila. Bila sem vznemirjena in nervozna. Skrbelo me je, če bo moja kava dovolj dobra za te ljudi in obremenjevala sem se s tem, ker nimam dovolj enakih skodelic…

Zeleni odtenki se nizajo vzdolž pokošenega travnika. Zdi se, da se je poletje ujelo v te hribe in ne more naprej; še veter se je utrujeno ulegel na pozlačeno senožet: da, res se ji zdi, da tam leži neka pozlata. Kar strmi in gleda, kako je huda vročina izpila milost sokov in je zdaj pokošenina…

V nadaljevanju drame sem. Globoka in stoletje dolga zgodba hoče konec. Pravkar se je začelo novo poglavje, ki nevidno in spretno povezuje dogajanje in pojasni neizpolnjeno potrebo po lastni vrednosti. Nekje v času je izpuhtela, prenehala ohranjati sama sebe in ukinila varnost v družini. Na stranski tir je potisnila toplino in povezanost. Njena odsotnost pa…

Ves zadihan sem prisopihal do trgovine, se na hitro pogledal v izložbo in nasmejano stopil v prodajalno. Cel dan sem čakal, da jo bom spet videl, sem sanjaril o njej, opazoval najine fotografije na telefončku in brskal po spominih za najinimi skupaj preživetimi dogodivščinami. Le težko sem se zbral, ko se mi je na obrazu…