Kategorija: Kratka proza

Odkar hodim v šolo, zamujam. Zamujala sem, ko sem bila učenka, dijakinja, študentka in tudi zdaj, ko sem začela delati na bližnji srednji šoli kot profesorica likovne vzgoje, se me ta navada še naprej drži. Trudim se, da bi to spremenila. Januar je kot nalašč za nadvse pomembne novoletne zaobljube. V tem novem letu bom…

Vlažna gozdna prst drhti med koreninami visokih smrek. Vonj mahu in gob ovija podrastje in najnižje veje dreves. Le tu pa tam je med gostimi krošnjami videti drobec modrine, ki opominja na to, da gozd vendarle ni vase zaprto kraljestvo.   Nenavadno tiho je jutro v starem gozdu. Ni tačk, parkljev, nožic ali peruti, ki…

  Sreda, 11. 8. 1999. Močne avgustovske barve se iz širjave stekajo v daljavo, kjer zlagoma bledijo in zmedlijo na kraju. Žitna polja in strnišča, razvlečena čez ravnino, bežijo mimo naju v nasprotno smer. Kot pozabljena vesoljska jajca ležijo po razgretih tleh buče, se debelijo, zorijo v tuzemeljskem obilju. V preorani prsti morda že ležijo…

Za njo se zaprejo vrata in okoli golega vratu ji oktobrska sapa zavrtinči dežne kaplje, ki lebdijo v večerni megli. Popravi si plašč, se sumničavo ozre po sicer osvetljeni ulici, katere svetila skozi gost, vlažen zrak, zlovešče sipajo rumeno svetlobo. Nekje, verjetno v kakšni zakotni ulici, je slišati kruljenje, ki bi skozi filter alkoholnih promilov…

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se…

Še jo vidim, maha mi v pozdrav. Na pomolu se je poslovila od mene in zdaj se poslavlja od naju, tako kot je njena roka vedno težja in utrujena, globlje se spoznanje zariva v srci obeh – šest mesecev me ne bo videla, šest mesecev je ne bom mogel objeti, pol leta je ne bom…

Kadar sem zvedel kaj takega, kar mi je dalo posebej misliti, sem še isti dan vpisal zaznamek v zvezek. Dolgo sem tisti svoj geslovnik s kaširanimi platnicami, z razdelki označenimi po abecedi, povsod nosil s seboj. Vanj sem vnašal raznorazne pojme s področja umetnosti in kulture (v ožjem pomenu besede), kar me je edino zanimalo,…

Brskal je po razsutku iluzij in poizkusil zlepiti črepinje v ponovni smisel življena. Slabo mu je uspevalo – sestavljenka je bila zabrazgotinjena tako, kot je bil zverižen njegov odsev v napočenem ogledalu. Izgubljen po nesreči, ki je prišla nenapovedana, je taval po spominih, v katerih ni našel balzama, temveč sol, ki je žgala in komaj…

Tresenje koles elegantne lakasto-črne kočije, ki v svojem počasnem tempu potuje po blatni gozdni cesti, stresa tudi njeno notranjost. Utesnjena v svojem stezniku in ukleščena v svoji kletki nasprotujočih si čustev s konicami prstov kroži po pismu, ki počiva na njenem bogato okrašenem dolgem krilu. Svoje stopala vsakih nekaj sekund dvigne na pete, jih zavrti…

          Mraz je zaškrabal v tišino, šilasto se je zavrtal v večerjenje v samotni kamniti hiši, odročno postavljeni pod reber, na kateri se je še vlekel gozd in se odeval v novo snežno obleko. Od starega štedilnika je posevalo nekoliko toplote, le toliko, da se je mraznina v hiši odmikala v prazne prostore,…