Kategorija: Kratka proza

VIŠNJEVO RDEČA OBLEKA Pogledam nazaj in vidim, kako se moja glava upira bistrosti v sončno in hladno novembrsko jutro.  Do steklokeramične plošče, sem se priplazila in robotsko napolnila kofetiero. Pristavila na žarečo ploščo. Jasno je bilo, da se bom zopet pregrešila. Izpustila, kar je ključno. Ma ja, kaj ko je človeška šibkost toliko močnejša, od…

Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje; gledam…

Septembrsko sonce je že risalo rdeče sledi na mirnem morju, Sandi je le za kratek trenutek zamaknjeno uzrl zlate žarke na gladini, srce mu je zatrepetalo, ko so se mu pred očmi pojavili njeni bakreni kodri. Prekleto, ta vožnja traja celo večnost, je pomislil sam pri sebi in brez slabe vesti ošinil merilnik hitrosti na…

Stojim ob lijaku in odstranjujem ostanke hrane, spiram in sortiram posodo, ki jo natakarji prinašajo iz restavracije in jo nato postavljam v pomivalni stroj. Peklensko vroče je že tukaj ob lijaku, kako mora biti šele ob štedilniku in pečici. Vsi v kuhinji delamo s polno paro, čeprav je ura že več kot deset zvečer, a…

Bili sva prijateljici od prvega srečanja s šolo. Spominjam se je, kako je prišla s svojo mamo v garderobo – z veliko rdečo šolsko torbo, oblečena v ujemajočo se obleko, posuto z belimi pikami. Odložila je malho na klop, da se sezuje, a nagajiva torbača je padla na tla enkrat, … dvakrat, … a tretjič…

Junij je zaplaval v prostor s svojimi vonjavami, in se izrazil z nenadno vročino. Z njo so izginile vse sapice in pojavilo gibanje zraka, ki mu nismo znali določiti imena. Govorice  o obetajočem turizmu, so dvigale samozavest in upanje …   A, glej morje se je uprlo in prekrilo z rjavo sluzasto  plastjo. To se…

      Katji se zdi, da je danes v bloku tako turobno pozno julijsko vzdušje, morda tudi zaradi vročine, ki je zunaj. Na balkonu strahoma pogleduje na toplomer, ki je kazal že 33 stopinj. Klimatska naprava je šumela in jo le deloma pomirjala. Nekaj časa še posedi in gleda kup perila, dve bluzi, ena lepa, sicer…

V ne povsem neugledni mestni četrti, na obzidanem kvadratu zemlje, se kruši omet zgradbi s prav tako okrušenimi stanovalci. Okrušeni, skrušeni, pobrušeni – samo igra besed. Če si si jo ogledal z dronom … zapor okvarjenih duš, ki so minevale čas v nezavedanju sebe in okolja, ki jih je zapahnilo pred polnim življenjem. Pod pretvezo…

Bil je tišji od teme, ki mu je sledila kot senca. A njegova prisotnost je v hladni noči vseeno odmevala preglasno. Čutila sem jo v srcu, ki je z glasnimi kriki opozarjalo na nevarnost. Čutila sem jo v suhi praznini grla, oropanega kakršnegakoli glasu. Njegove krute oči sem čutila na vsakem drobcu svoje kože, ki…

Rada pridem v mesto, moje mesto starih palač in modernih stolpnic, lepo speljanih cest; široke so in kažejo smeri, kje je Celovec, Maribor ali pa Trst … In reka vijuga v počasnem zavoju in ločuje baročne mestne palače od starih in še starejših vkup stisnjenih hiš, naslonjenih na grajski hrib. Nemara podpirajo breg, strmo vzpenjajoče…