Kategorija: Kratka proza

Berlinski poet

Avtor: suko
16 Apr, 2019

Po vsej verjetnosti si nisem izbral pravega kraja za samotni razmislek. Popoldanski park utripa v veselem raznoglasju teles. Razprostrte odeje obkrožajo balet kosmatih, nazdravljajočih podpazduh. Povsod okrog mene se sliši otroške napade teptanja na pomladne bilke. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo…

Preberi več...

D Muc – ali kako sem zapravil osem življenj

Avtor: zgodbarka
12 Apr, 2019

Sem D Muc. To ime sem si izmislil sam, ker me je sram priznati, da so me moji ljudje (mačke nimamo gospodarja – to je samo za pse, da smo si na jasnem), krstiti z močno poniževalnim Muci Cuci. V ti bajti vsi pišejo, pa je še mene prijelo, da bi nekaj natačkal, ker sem…

Preberi več...

Zeleno mesto

Avtor: beardo
12 Apr, 2019

Zbudim se iz nemirnega, iz razcepljenih sanj obogatenega, spanca in za trenutek prestrašeno pogledam okrog sebe. Še vedno na avtobusu, pomislim in se nelagodno popravim na sicer udobnem sedežu. Tako tiho je. Pogledam skozi okno, ki je držalo hladen zrak na zunanjosti in preračunavam, koliko časa imam še. Prepoznam zaspane ulice in hiše ter bencinsko…

Preberi več...

Kristali neba

Avtor: amelia
12 Apr, 2019

Zgodilo se je pred davnimi, davnimi časi, ko človekov um še ni zanikal obstoja višjih sil in so ljudje bolj kot z očmi, prilepljenimi na zaslone pametnih telefonov, živeli s srcem v naravi. Bogovi so bili … no, bogovi pač. Poljubno so spreminjali obliko, brez laserskih posegov in dietne prehrane ohranjali večno mladost, in se…

Preberi več...

Ugasla luč

Avtor: suko
11 Apr, 2019

Janka Križnarja bi človek težko opisal kot nestrpnega človeka. Osem od njegovih desetih sosedov bi vam potrdilo, da je Janko Križnar zgled krščanske potrpežljivosti, ostala dva bi vam sicer povedala, da je Križnar zmene najhujše vrste, a razlaga, zakaj sta prišla do takšnega sklepa, bi bila za to zgodbo predolga in jo zato prikladno puščamo…

Preberi več...

Pokvarjena

Pomagal mi je zbežati. Letela sva skozi drhtavje noči. “Čakaj, Ferenc! Krilo, zataknilo se mi je v ograjo.” “Stoj, pomagal ti bom.” “Tiho, tiho … nekaj sem slišala. Ne, nič ni.” “Tako, rešena. Daj mi roko. Greva!” Želela sva … na plažo, nato hitro nazaj. “Uuuuhuuuu, uspelo je! Bi šla v vodo?” “Ne, nisem dobra…

Preberi več...

Solze za Tilna

07 Apr, 2019

Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega  nizko nad glave: Ko prideš sodit z ognjem in mečem … Svet je spačen, postavljen na glavo. Obrazi so razpotegnjeni, telesa nizko pri tleh. Trave polegajo čisto brez reda. Med resje se zaganjajo čebele, ljudje strmijo v nebo….

Preberi več...

Če bi lahko postal neviden

Avtor: ostrinar1
28 Mar, 2019

Če bi se lahko začaral in bi postal neviden, bi se sprehodil po dnevnih sobah, kuhinjah, gostilnah, frizerskih salonih, koncertnih dvoranah, nogometnih stadionih,  povsod, kjer se zbirajo ljudje. Ugotovil bi, da me tisti, ki trdijo, da so moji prijatelji, opravljajo, da mi želijo slabo samo zato, ker se sami ne morejo imeti dobro. Ugotovil bi,…

Preberi več...

Dih aprila

Avtor: pisunar
27 Mar, 2019

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Preberi več...

Zvonček na tuji zemlji

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem…

Preberi več...

Prijava na E-novice

Arhiv