burjac@ajd.sik.si

Kategorija: Kratka proza

Mrzel veter mene žene

Avtor: macolin
13 Maj, 2020

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

Preberi več...

Rezina limone

Avtor: besedoljub
11 Maj, 2020

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….

Preberi več...

Zlata Kočija

Avtor: janakim
07 Maj, 2020

    Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji…

Preberi več...

Dom

Avtor: hvalaburji
25 Mar, 2020

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih…

Preberi več...

Panika

Avtor: pisunka
17 Mar, 2020

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …

Preberi več...

Kuba

Avtor: pisunka
05 Mar, 2020

»Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov.  Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu…

Preberi več...

Sanje

Avtor: zgodbarka
09 Feb, 2020

      Belina, ki je Gašperju grizla izmučeno hišo tegob, mu lezla pod ščitke zrcala duše in silila v zamotek črvine, ki jo znanstveniki že tako dolgo in z neutrudno trmo neuspelih dokončnih odgovorov proučujejo na mrtvih in živih, ga je živcirala. S trzanjem zenice jo je poskusil pregnati onkraj čutnega zaznavanja, kjer vladata blagodejna zarjasta…

Preberi več...

Krive lizike

Avtor: janakim
09 Feb, 2020

Iz tramvaja so zvedave deške oči srkale vedno večje zgradbe in ulice, ki so se proti centru mesta še krepile v svoji mogočnosti. Z ročicami se je držal za rob pod oknom in nosek pritiskal na steklo. Opazoval je okrašene novoletne jelke in bleščeče zvezde na mestnih svetilkah. Stegnil je jeziček in polizal šipo, da…

Preberi več...

Zgodba starega fotelja

Avtor: trepetlika
04 Feb, 2020

  Znajdem se na ulici, na kupu med staro šaro. Pred nogami mi leži lepo zaobljen vrč, poslikan z modrimi rožami. Vprašam ga, če ve, kaj se dogaja. A le zavzdihne: »Suh, suh …« Na mojem sedežu počiva luster. Tudi ta ne mrdne. »Kaj ti je žarnica pregorela, al’ kaj!« dvignem glas. Pa pravi: »Ne,…

Preberi več...

Zločin in kazen

Avtor: pisunka
23 Jan, 2020

Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči. Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z…

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice