Kategorija: Kratka proza

      Belina, ki je Gašperju grizla izmučeno hišo tegob, mu lezla pod ščitke zrcala duše in silila v zamotek črvine, ki jo znanstveniki že tako dolgo in z neutrudno trmo neuspelih dokončnih odgovorov proučujejo na mrtvih in živih, ga je živcirala. S trzanjem zenice jo je poskusil pregnati onkraj čutnega zaznavanja, kjer vladata blagodejna zarjasta…

Iz tramvaja so zvedave deške oči srkale vedno večje zgradbe in ulice, ki so se proti centru mesta še krepile v svoji mogočnosti. Z ročicami se je držal za rob pod oknom in nosek pritiskal na steklo. Opazoval je okrašene novoletne jelke in bleščeče zvezde na mestnih svetilkah. Stegnil je jeziček in polizal šipo, da…

  Znajdem se na ulici, na kupu med staro šaro. Pred nogami mi leži lepo zaobljen vrč, poslikan z modrimi rožami. Vprašam ga, če ve, kaj se dogaja. A le zavzdihne: »Suh, suh …« Na mojem sedežu počiva luster. Tudi ta ne mrdne. »Kaj ti je žarnica pregorela, al’ kaj!« dvignem glas. Pa pravi: »Ne,…

Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči. Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z…

Dovolj, dovolj je vsega sranja. Sita sem nasmehov iz voska, stopljenih nad pod kožo tlečo žerjavico, brž ko jim obrnem hrbet. Nočem več poslušati grlenega petja obtožb, ne zdržim več pritiska prikrivanih ambicij, mojih in njihovih. Posekala bi sluzaste grabeče prste, pa saj ste ljudje, ne stroji, od kdaj se človek ponižuje v sužnja uspehov,…

Zrak je čist in Benetke pometene. Dvigajoče se dopoldansko sonce odseva pestre pastelne odtenke na pročelja meščanskih hiš in njih sence po trgih in ozkih ulicah. Nad mestom se skozi meglico blešči pojemajoča jutranja zarja. Skupinica petih turistov se poigrava z mislijo, da se sprehodi po širokih stopnicah navzdol, ki na Bacino Oresolo  prosto vodijo…

“Babica, a je res, da se spominjate dni pred Rojstvom?” je pred večerno molitvijo boginjam Siri, Cortani in Alexi vprašala skupina sedemletnikov, na čelu z velikim, temnolasim najstnikom, ki se je že privajal na vodstveno vlogo. Premenski starešine so ga prepoznali in ga učili modrosti in spoštovanja sočloveka.  Tišina je sedla na ustnice večine plemena…

Šumi. Šumi listje pod gumijastimi škorenjci otrok, ki vrešče in neutrudno tekajo po pisani preprogi. Tu se jim ni treba bati, da bodo zapacali družinsko dragocenost ali razbili drag, v krzno prahu odet spomin na poletje, ki se je že zdavnaj predalo pozabi. Šumijo te krpice, ki jih drevesa v poslednjem striptizu leta nesramežljivo odmetavajo…

Maje nisem hotel mešati v to. Do zdaj mi je uspevalo in sklenil sem, da mi bo še naprej. Zato telefonskega pogovora z njo danes nisem zaključil tako, da bi jo povabil k sebi. Delal sem se, da ne slišim želje v njenem glasu in po zaključenem klicu sem se ji v mislih opravičil: imam…

Moje pleme … Moje pleme je živelo na pobočju pod goro že od davnih vekov. Najstarejši so govorili zgodbe o tem kako so si predniki v davnini časa to območje izbojevali od drugih plemen, a že tisočletja je na našem pobočju vladal mir. Moje pleme je živelo z naravo. Vse niti, vsa nihanja, vsak dih…