Kategorija: Kratka proza

Četudi je bilo poletje, je moral sredi noči zapreti okna, saj je nežna sapica, ki je pihala iz gora, prav nesramno ohladila njegovo podstrešno sobico, v kateri ga je nastanil star najemodajalec. Iz omare je potegnil še eno odejo in se pokril, nato pa do jutra zaspal. Zbudila ga je budilka njegovega telefona, in to…

ZIMA Gledam skozi okno. Zunaj naletava sneg. Ljudje so oblečeni v tople plašče in šale. Hitijo. Za sabo puščajo neme sledi v snegu. »So jim misli prav tako tople kot plašč v katerem so zaviti?« se vprašam. Zimska tišina mi ne da odgovora. A moje misli so tople. Vsa sem odeta v toplo dlan, ki…

      Noč čara s črno magijo in plodi nesmisel neona v ozaveščenost. Kamni ob cesti so tiho, le telefonske žice, visoko tam zgoraj nekaj nabrnevajo in si bržkone umišljajo, da vedo vse, kar more in zmore človek povedati. Že spet, ah že spet razmišljam v kotanji treznega predjutra. Ko sem stal pod tistim oknom in…

Popoldan je razrvan kot duša stare prešuštnice. Ljudje se mrzlično prestopajo sem in tja in napolnjujejo sveže orošen trg. »Eni beli, drugi rdeči, saj ni važ’n sam’ …« mi odmeva sprva v čelnem režnju, nato ta komična podoba otrok s klobuki in perjem odpleše mimo ušes, prek zatilja in vse do zastora zob, ko se…

Sedim na svojem fotelju in čakam na oddaje, ki jih zmeraj gledam. Navadil sem se, da sem sam. Držim se bolj zase, nikogar ne sekiram in jih ne opravljam.   Pa spet ne bo miru, kaj? Ne danes, ne nikoli! Venomer poslušam loputanje, šumenje, drsanje, korake … Nekoga pred vrati … Pa samo mir bi…

Fiziologija misli se mu ustavlja. Mrzle noge prelaga po obzorju postelje. Pogleda se v priročno ogledalce, ki ga najde na nočni omarici. Katera ga je že tam pozabila? Ah, da, da, to je bila Meta. Nasilna, bela Meta. Imela je jogurtno belo polt in dišala je po postanih parfumih. Sovražila je sonce, sovražila je cvetoče…

PRED-NAD-STAVEK: INTERPRETACIJA KONTEKSTA Petek je. Sonce mi sili skozi strešno steklovino, jaz sem nerazumljen in begunjska psihiatrična graščina je vsaj v mojem primeru le ponesrečen mentalni trkalnik – ne znajde se med drobci delcev smisla v širini mojega stvariteljstva. Tako kot hadronski trkalnik v Švici ne najde v Božjem delcu obljubljenega odgovora o zgodbi celotnega…

LOVELY GREEN   Zadnji sončni žarki so oblivali vhod v galerijo in prve tri ženske, ki so izstopile prisilili, da so začele brskati po torbicah za sončnimi očali. Kako prikladno! Približala sem se  prvi, suhljati ženski pri šestdesetih, ki ji je že uspelo natakniti si  sončna očala in se je ozirala okoli. Torej ni sama….

»Brrr, želim si, da bi bilo že konec tega mraza. Pa sonce pogrešam – mislim, da mi že primanjkuje D vitamina,« se pritožuje trebušasto rdeče jabolko in pomenca v plastični vdolbinici. »Tale plastika pa tudi ni zdrava, otiščance dobivam. In če pomislim, da bo pristala nekje v oceanu in zadavila kakšno ribo -res sem jezno…

       Ne bova razpravljala o sencah, zdaj ne. Tišina me zavezuje k misli na tisto okno, kjer je stala velika rumena sveča, mogoče je bila nekoč celo bela, takrat pa rumena, prašna. Strmel sem vanjo, kakor da je nek kip, ki nosi v sebi strjenko časa, ta pa po neki čudni logiki gori…