Kategorija: Kratka proza

Vse pogosteje se je umikal smradu komunalnih odpadkov in postanih pristaniških duš v ta zakotek na nasprotni strani zaliva. Plivkanje morja ga je pomirjalo in mu osvobodilo um, da se je potepal pa prostranosti mladosti, ki jo je pustil za sabo pred časom, ki ga ne more ovrednotiti. Zdaj mu je bil blizu, da bi…

Po vsej verjetnosti si nisem izbral pravega kraja za samotni razmislek. Popoldanski park utripa v veselem raznoglasju teles. Razprostrte odeje obkrožajo balet kosmatih, nazdravljajočih podpazduh. Povsod okrog mene se sliši otroške napade teptanja na pomladne bilke. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo…

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

„Bodi voda, bodi voda, bodi voda“ si ponavljam. Se spomniš, kako sva sedela točno na tem mestu in te občudovala? Osvobodila podivjane misli, da se razpasejo po okolici, in je ostalo le še tvoje žuborenje? Kako sva pustila, da se valovi strasti zlijejo čez najine in tvoje bregove, in si jih odnašala na daljne obale…

  Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi…

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……

Piše se leto 1979, meseca marca. Sklanja se mož nad tekstom, ki ga piše. Zvoni. Zvok zvonca gre predirno skozi stene. To je tisti starinski zvonec na beli gumb, ki para ušesa s svojim vztrajnim, ušesa parajočim zvokom. Električna čebela na steni ne popusti. Parket oživi. Zapoje pod copati. Ob matinejski deseti uri dopoldan lahko…

Zrineš se skozi vrata kupeja in zapreš drsna vrata. Nepripravljena na smrad, ki se zažene vate in se prične zgoščati v duhove, uklete in pozaprte v steklenicah preteklosti. Spet si v njegovem stanovanju … V pajčevine oblečene stene ljubosumno varujejo nezgrešljiv vonj po odsotnosti ženske roke … Po prepričanju, da je svežina razkošje, ki si…

Za devetimi gorami in devetimi vodami, ne daleč od obale modrega morja sta nekoč bili dve kraljestvi: Zahodno in Vzhodno. In tu se vsa pravljičnost neha. Obe kraljestvi sta se namreč od nekdaj razumeli bolj kot pes in mačka, prisiljena deliti isto kmečko dvorišče, kljub medsebojnemu sovraštvu. V zgodovini je bilo med njima veliko pihanja…