Kategorija: Kratka proza

Saj, kava, takole na balkonu v majskem jutru. Ne bom rekel, da mi ne prija, doma, v miru, ampak … Dvom je v vsem, je že skoraj paranoja. Gledam tja čez, kjer se sence tkejo v zaveso nekega davnega spomina, ko so tam mimo hodile neke druge zastave in se je zaklinjalo k drugim bogovom….

»Aaah,« široko odprte oči uzrejo s črnino prekrito sobo; ni prepričana ali je minulo zgolj nekaj sekund ali par minut, preden se oko privadi svetlobi, ki jo dovoljuje noč in se globoko dihanje umiri. Dlan krčevito prižeta na koži nad srcem popusti prijem; zavest se dokončno prepriča, da je spet v resničnosti. Z dlanjo si…

SESTRI »Ojoj, ojoj, poglej, pridi, hitro …« so odmevale stene. Kriki s primesjo panike, so vijugali in iskali pot iz kopalnice. Starejša je, kot v posebnem ritualu, z glasom urgentne vibracije klicala mlajšo. Slednja, vajena dram in tudi sama v bolečinah, je počasi oddrsala proti mestu klicanja. Ni bila vedno tako nonšalantna, večkrat so jo…

Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat…

Slepota na obrobju vidnosti, se je tanjšala z namigi, da bodo jutri prišle nevihte in polizale izmučen prah iz pregretih teles. Zvok dleta se je pomešal z vibracijami kričanja, visoko zgoraj na brežini, kjer je stal še en trpin, ogrnjen s soncem. Delavci na drugi strani kamnoloma so odhajali na dopoldansko malico. Nenadni zamolk je…

  Vlak je sopihal skozi jutro v rahel klanec, kot starec, ki mu počasi že zmanjkuje moči. Pokrajina je bila prekrita z lesketajočim se ivjem. Kovinska kolesa so enakomerno udarjala ob tire: en, dva, en, dva, en, dva … kot utrip nekega pozabljenega srca. Sama je sedela, ob oknu, v tretjem kupeju drugega vagona in…

V daljnem kraljestvu je živel ostareli kralj. Jesen življenja je najraje preživljal v svojem sadovnjaku, zelo ponosen na drevesa, ki jih je sam posadil in negoval. Grel se je na prvem pomladanskem soncu in opazoval prve cvetove češenj in marelic. Tam, čisto ob zidu je samevalo staro drevo marelice. Grčasto deblo, borne veje in samo…

Počasi sem se sprehodila po moj bivši kuhinji – takšna je kot je bila, ko sem jo zapustila. Z dlanjo grem nežno po pultu … čez kuhalno ploščo – koliko večerij sem skuhala na njej za prijatelje, sem pomislila. Ustavim se ob stekleni vitrini s kozarci: še vedno so tu – kozarci na pecljih z…

>Povej mi, o čem si sanjala.  >Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram. >Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉 >Dobro no, naj ti bo.  In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili…

Skozi luknjice na roletah, ki jih za čez noč ni spustila do konca, si je jutranja svetloba utirala pot do zidu in nad njeno glavo narisala popačen pravokotnik. Z naraščanjem dnevne svetlobe je po spalnici poplesovalo vse več likov in jo dramilo. Poskusila je odmisliti vstajanje, se prevalila na drugo stran in se trudila še…