Kategorija: Kratka proza

Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega  nizko nad glave: Ko prideš sodit z ognjem in mečem … Svet je spačen, postavljen na glavo. Obrazi so razpotegnjeni, telesa nizko pri tleh. Trave polegajo čisto brez reda. Med resje se zaganjajo čebele, ljudje strmijo v nebo….

Če bi se lahko začaral in bi postal neviden, bi se sprehodil po dnevnih sobah, kuhinjah, gostilnah, frizerskih salonih, koncertnih dvoranah, nogometnih stadionih,  povsod, kjer se zbirajo ljudje. Ugotovil bi, da me tisti, ki trdijo, da so moji prijatelji, opravljajo, da mi želijo slabo samo zato, ker se sami ne morejo imeti dobro. Ugotovil bi,…

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem…

„Oprosti, ljubica,“ šepeče z nežnostjo, za katero v njegovem življenju – vedno na robu med biti in ne-biti, ubiti ali ne ubiti – ni bilo mesta. Bila bi le nepotreben pomislek, zaseda svetemu poslanstvu, ki ga je opravljal, morda celo smrtna obsodba. Ustnice komaj zaznavno drhtijo v tihi molitvi, edini, ki jo pozna in priznava….

Jutro je vlažno. Megla se  ovija okoli hiš in se zgoraj nad zvonikom raztaplja v žarkih prvega sonca. Modri opel z vso hitrostjo zavije na sredo ulice in se zaustavi. Podobno stori drug avto na zahodni strani. »Umaknite se, ljudje,«  kriče policisti in usmerjajo ljudi na prostor za zadnjimi hišami. Mlada policistka s prikupno čepico…

»Živjo Tone, si doma?« Milan lovi zrak in se oslepljen od obeljenih sončnih kolobarjev obrne proč od nebesne peči. Zatilje mu ovije naborek nelagodnega ščemenja. Zagorel bom in se razpustil v kupček pepela … Kaj, če ga ni … moral bi prej poklicati, ja neumno od mene … res. »Doma, doma. Kam pa naj v…

Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi lahko…

Nočem. Beseda nabija v možganih kot kovaški norec, ki neusmiljeno udriha po vročem železu. Žena me je že pred tednom spomnila. Takšne so, z nami ravnajo kot z otročički, ki sami še na kahlico ne znajo splezati. Že navsezgodaj, ko sem zvit pred ogledalom preučeval kraljestvo sivih dlak na hrbtu in deblastih nogah, ki oznanjajo…

“Kopalnica je čista, dobro.” si je zašepetala, ko je stala pred čistim štedilnikom njene kuhinje. Njegove. On jo je kupil, on skrbi zanjo. A čistoče ni videla, zanjo je na veliko, z umazanimi črkami pohote, pisalo, kurba in sramota! “Prasica sem. Ne zasližim si ga.” si je ponavljala, ko je z bogato dozo najboljšega čistila…