Kategorija: Kratka proza

Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat…

Slepota na obrobju vidnosti, se je tanjšala z namigi, da bodo jutri prišle nevihte in polizale izmučen prah iz pregretih teles. Zvok dleta se je pomešal z vibracijami kričanja, visoko zgoraj na brežini, kjer je stal še en trpin, ogrnjen s soncem. Delavci na drugi strani kamnoloma so odhajali na dopoldansko malico. Nenadni zamolk je…

  Vlak je sopihal skozi jutro v rahel klanec, kot starec, ki mu počasi že zmanjkuje moči. Pokrajina je bila prekrita z lesketajočim se ivjem. Kovinska kolesa so enakomerno udarjala ob tire: en, dva, en, dva, en, dva … kot utrip nekega pozabljenega srca. Sama je sedela, ob oknu, v tretjem kupeju drugega vagona in…

V daljnem kraljestvu je živel ostareli kralj. Jesen življenja je najraje preživljal v svojem sadovnjaku, zelo ponosen na drevesa, ki jih je sam posadil in negoval. Grel se je na prvem pomladanskem soncu in opazoval prve cvetove češenj in marelic. Tam, čisto ob zidu je samevalo staro drevo marelice. Grčasto deblo, borne veje in samo…

Počasi sem se sprehodila po moj bivši kuhinji – takšna je kot je bila, ko sem jo zapustila. Z dlanjo grem nežno po pultu … čez kuhalno ploščo – koliko večerij sem skuhala na njej za prijatelje, sem pomislila. Ustavim se ob stekleni vitrini s kozarci: še vedno so tu – kozarci na pecljih z…

>Povej mi, o čem si sanjala.  >Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram. >Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉 >Dobro no, naj ti bo.  In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili…

Skozi luknjice na roletah, ki jih za čez noč ni spustila do konca, si je jutranja svetloba utirala pot do zidu in nad njeno glavo narisala popačen pravokotnik. Z naraščanjem dnevne svetlobe je po spalnici poplesovalo vse več likov in jo dramilo. Poskusila je odmisliti vstajanje, se prevalila na drugo stran in se trudila še…

Ni progresa Srečna sem. In počutim se kot pero, ki ga bo vetrič vsak trenutek odnesel iz ambulante. “Ni progresa. Vse po starem,” je rekel in se nasmehnil. Pričakovala sem, priznam … a ko vstopiš v to veliko sivo stavbo, te ta večna množica težko bolnih ljudi z zaskrbljenimi in prestrašenimi očmi posrka vase in…

List, barve obledelega starega papirja, visi na zaslonu nasproti mene. Strmiva. Čakam, me z utripajočo črtico pri strani izziva!? Obotavljam se, nimam ti česa zaupati, res ne. Nič takega se mi ne dogaja, da bi bilo vredno zapisati. Zakaj sva potem tu, domače naloge nimaš, službene zadeve precej  hitreje procesiraš. Torej? Zakaj si me priklicala,…

Vse bi bilo prav, če se ne bi te presnete zvezde vtikale v življenjsko energijo, če se ne bi dobrikale človeku. Sejmi dvomljive slave se dogajajo. Povzpetniki mi kratijo spanec in me pehajo v temno luč. Kaj, da ne obstaja temna luč? Seveda obstaja, le razumeti jo je treba. Temna luč, veste, kaj je temna…