Objave uporabnika: zgodbarka

Skozi luknjice na roletah, ki jih za čez noč ni spustila do konca, si je jutranja svetloba utirala pot do zidu in nad njeno glavo narisala popačen pravokotnik. Z naraščanjem dnevne svetlobe je po spalnici poplesovalo vse več likov in jo dramilo. Poskusila je odmisliti vstajanje, se prevalila na drugo stran in se trudila še…

List, barve obledelega starega papirja, visi na zaslonu nasproti mene. Strmiva. Čakam, me z utripajočo črtico pri strani izziva!? Obotavljam se, nimam ti česa zaupati, res ne. Nič takega se mi ne dogaja, da bi bilo vredno zapisati. Zakaj sva potem tu, domače naloge nimaš, službene zadeve precej  hitreje procesiraš. Torej? Zakaj si me priklicala,…

V ne povsem neugledni mestni četrti, na obzidanem kvadratu zemlje, se kruši omet zgradbi s prav tako okrušenimi stanovalci. Okrušeni, skrušeni, pobrušeni – samo igra besed. Če si si jo ogledal z dronom … zapor okvarjenih duš, ki so minevale čas v nezavedanju sebe in okolja, ki jih je zapahnilo pred polnim življenjem. Pod pretvezo…

Na travniku se visoke trave upogibajo v spirali vrtinca, ki odnaša semena v prosojnem lijaku in jih odlaga za obzorjem videnega. Polomljen dežnik s pogledom spremlja zrna; vzpne se na kljuko in svojo majavost podpira s polomljenimi špicami – samo zato, da jih lahko prešteva. Igrivi lijak potemni in valovanje preneha. Ustvari se vakum tišine,…

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

Vrata avtobusa so se sikajoč odprla in v klimatizirano notrino je kljub zgodnji uri butnil vroč suh zrak. To nas je presenetilo, bilo je šele konec marca – doma smo nosili še dolge rokave. Čeprav je bila temperatura okrog 40 stopinj, se jo je lažje prenašalo kot naših vlažnih 33. Tako smo stali na vrhu…

Na travniku, poraščenim s posameznimi, od vetra počesanimi in od mraza porjavelimi šopi ojstrice, so se pri tleh tiščale marjetice. Niso se še želele dvigniti z mehkih mahastih blazinic, čeprav je toplota že izvabljala življenje iz osušele prsti. Iz izkušenj so vedele, da zime še ni zares konec. Naveličane ždenja, čakajoče na pomladansko dežno kopel,…

»Brrr, želim si, da bi bilo že konec tega mraza. Pa sonce pogrešam – mislim, da mi že primanjkuje D vitamina,« se pritožuje trebušasto rdeče jabolko in pomenca v plastični vdolbinici. »Tale plastika pa tudi ni zdrava, otiščance dobivam. In če pomislim, da bo pristala nekje v oceanu in zadavila kakšno ribo -res sem jezno…

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se…