Objave uporabnika: zgodbarka

V ne povsem neugledni mestni četrti, na obzidanem kvadratu zemlje, se kruši omet zgradbi s prav tako okrušenimi stanovalci. Okrušeni, skrušeni, pobrušeni – samo igra besed. Če si si jo ogledal z dronom … zapor okvarjenih duš, ki so minevale čas v nezavedanju sebe in okolja, ki jih je zapahnilo pred polnim življenjem. Pod pretvezo…

Na travniku se visoke trave upogibajo v spirali vrtinca, ki odnaša semena v prosojnem lijaku in jih odlaga za obzorjem videnega. Polomljen dežnik s pogledom spremlja zrna; vzpne se na kljuko in svojo majavost podpira s polomljenimi špicami – samo zato, da jih lahko prešteva. Igrivi lijak potemni in valovanje preneha. Ustvari se vakum tišine,…

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

Vrata avtobusa so se sikajoč odprla in v klimatizirano notrino je kljub zgodnji uri butnil vroč suh zrak. To nas je presenetilo, bilo je šele konec marca – doma smo nosili še dolge rokave. Čeprav je bila temperatura okrog 40 stopinj, se jo je lažje prenašalo kot naših vlažnih 33. Tako smo stali na vrhu…

Na travniku, poraščenim s posameznimi, od vetra počesanimi in od mraza porjavelimi šopi ojstrice, so se pri tleh tiščale marjetice. Niso se še želele dvigniti z mehkih mahastih blazinic, čeprav je toplota že izvabljala življenje iz osušele prsti. Iz izkušenj so vedele, da zime še ni zares konec. Naveličane ždenja, čakajoče na pomladansko dežno kopel,…

»Brrr, želim si, da bi bilo že konec tega mraza. Pa sonce pogrešam – mislim, da mi že primanjkuje D vitamina,« se pritožuje trebušasto rdeče jabolko in pomenca v plastični vdolbinici. »Tale plastika pa tudi ni zdrava, otiščance dobivam. In če pomislim, da bo pristala nekje v oceanu in zadavila kakšno ribo -res sem jezno…

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se…

Brskal je po razsutku iluzij in poizkusil zlepiti črepinje v ponovni smisel življena. Slabo mu je uspevalo – sestavljenka je bila zabrazgotinjena tako, kot je bil zverižen njegov odsev v napočenem ogledalu. Izgubljen po nesreči, ki je prišla nenapovedana, je taval po spominih, v katerih ni našel balzama, temveč sol, ki je žgala in komaj…

Sproščeno vzdušje v lokalu se stopnjuje in ne manjka dosti, da preskoči na naslednji nivo; alkoholni hlapi se stapljajo z aromo kave in raznimi dišavami – od ženskih parfumov, postanega potu in v očeh zapisane feromonske sledi, neotipljive, pa vendar vseprisotne želje ugajati. Mešanico začinja razpoloženjska glasba, ki prihaja iz dobrih zvočnikov, obešenih pod stropom….