Objave uporabnika: zgodbarka

»Brrr, želim si, da bi bilo že konec tega mraza. Pa sonce pogrešam – mislim, da mi že primanjkuje D vitamina,« se pritožuje trebušasto rdeče jabolko in pomenca v plastični vdolbinici. »Tale plastika pa tudi ni zdrava, otiščance dobivam. In če pomislim, da bo pristala nekje v oceanu in zadavila kakšno ribo -res sem jezno…

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se…

Brskal je po razsutku iluzij in poizkusil zlepiti črepinje v ponovni smisel življena. Slabo mu je uspevalo – sestavljenka je bila zabrazgotinjena tako, kot je bil zverižen njegov odsev v napočenem ogledalu. Izgubljen po nesreči, ki je prišla nenapovedana, je taval po spominih, v katerih ni našel balzama, temveč sol, ki je žgala in komaj…

Sproščeno vzdušje v lokalu se stopnjuje in ne manjka dosti, da preskoči na naslednji nivo; alkoholni hlapi se stapljajo z aromo kave in raznimi dišavami – od ženskih parfumov, postanega potu in v očeh zapisane feromonske sledi, neotipljive, pa vendar vseprisotne želje ugajati. Mešanico začinja razpoloženjska glasba, ki prihaja iz dobrih zvočnikov, obešenih pod stropom….

      Belina, ki je Gašperju grizla izmučeno hišo tegob, mu lezla pod ščitke zrcala duše in silila v zamotek črvine, ki jo znanstveniki že tako dolgo in z neutrudno trmo neuspelih dokončnih odgovorov proučujejo na mrtvih in živih, ga je živcirala. S trzanjem zenice jo je poskusil pregnati onkraj čutnega zaznavanja, kjer vladata blagodejna zarjasta…

Vse pogosteje se je umikal smradu komunalnih odpadkov in postanih pristaniških duš v ta zakotek na nasprotni strani zaliva. Plivkanje morja ga je pomirjalo in mu osvobodilo um, da se je potepal pa prostranosti mladosti, ki jo je pustil za sabo pred časom, ki ga ne more ovrednotiti. Zdaj mu je bil blizu, da bi…

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

Sem D Muc. To ime sem si izmislil sam, ker me je sram priznati, da so me moji ljudje (mačke nimamo gospodarja – to je samo za pse, da smo si na jasnem), krstiti z močno poniževalnim Muci Cuci. V ti bajti vsi pišejo, pa je še mene prijelo, da bi nekaj natačkal, ker sem…

»Živjo Tone, si doma?« Milan lovi zrak in se oslepljen od obeljenih sončnih kolobarjev obrne proč od nebesne peči. Zatilje mu ovije naborek nelagodnega ščemenja. Zagorel bom in se razpustil v kupček pepela … Kaj, če ga ni … moral bi prej poklicati, ja neumno od mene … res. »Doma, doma. Kam pa naj v…