Kategorija: Kratka proza

Ni progresa Srečna sem. In počutim se kot pero, ki ga bo vetrič vsak trenutek odnesel iz ambulante. “Ni progresa. Vse po starem,” je rekel in se nasmehnil. Pričakovala sem, priznam … a ko vstopiš v to veliko sivo stavbo, te ta večna množica težko bolnih ljudi z zaskrbljenimi in prestrašenimi očmi posrka vase in…

List, barve obledelega starega papirja, visi na zaslonu nasproti mene. Strmiva. Čakam, me z utripajočo črtico pri strani izziva!? Obotavljam se, nimam ti česa zaupati, res ne. Nič takega se mi ne dogaja, da bi bilo vredno zapisati. Zakaj sva potem tu, domače naloge nimaš, službene zadeve precej  hitreje procesiraš. Torej? Zakaj si me priklicala,…

Vse bi bilo prav, če se ne bi te presnete zvezde vtikale v življenjsko energijo, če se ne bi dobrikale človeku. Sejmi dvomljive slave se dogajajo. Povzpetniki mi kratijo spanec in me pehajo v temno luč. Kaj, da ne obstaja temna luč? Seveda obstaja, le razumeti jo je treba. Temna luč, veste, kaj je temna…

  Pozno je. Spravim se v posteljo. Že nekaj časa imam nov jogi – veliko trši je od prejšnjega, a tudi neizmerno ”mehak” – posesa me vase, če se utrujena uležem nanj. Naporen dan je bil, vroč, soparen in po svoje – precej tečen. Zjutraj sem zmedena in malo jezna tavala po tržnici: iskala sem…

Gledam mali oblak, ki se ziblje; zdi se, da je to lebdenje dokaj čudno. Fizika gibanja … Tako lebdenje in počasi se zamika, nekam tja, kjer se spajata morje in nebo. To so samo naši pogledi, bog ve, kakšna je zares stvarnost; tista, ki ni samo materija in je odraz neke druge vednosti. Ja, ja,…

Mnogokrat je sanjala vlake; velike, zibajoče, udobne, zeleno-modre, z rjavo-rdečimi naslonjali, z neko ljubeznivostjo v kupejih. In kadar je sedla v rezerviran kupe in je pogledala skozi okno na peron, je bila srečna in varna – svet je tam zunaj, nič mi ne more! Zbudila se je v pomečkanih rjuhah in se skušala spomniti blodenj,…

Jutro. Maska. Veter. Mrzlota. Težka vrata portona so tresknila za njenim hrbtom, ko jo je ulica brez razsvetljave sprejela v hladni objem. Ona pa je razmišljala o maski. Na  boljšem trgu bližnjega mesta je nekdo prodal masko, umetnino, za pet eurov. In po nenavadnih poteh je maska njenega deda prišla v njen dom.  Domov. V…

Videl sem jo ob mrzli reki / Svetloba v vinu Pozno poletje ali zgodnja jesen, tam nekje, nedoločljivo. Toplo, soparno pozno popoldne, ko se sence že začnejo daljšati, utrujeni ljudje začnejo odlagati svoja orodja; spočita mladina začne razmišljati o večernih avanturah in nočnih ljubeznih. Tista ura, ko velik kozarec, poln bledozlate fermentacije grozdnega soka ……

Diši, kako diši ta zemlja, potegne dolg vdih skozi nosnici, da okusi bogat vonj prvih brazd, ki jih zaorjejo v prst, še vlažno od stopljene zmrzali. Zamiži sredi kolovoza med njivami, spusti nabirke misli, ki so se ji med tednom kopičile v glavi, se ji usedale na ramena in zrinile v želodec, da jo je…