Objave uporabnika: SimonLeBron

O čem razmišljam? … Tarla. Zadnje dni mi poleg ustaljenih blodenj skozi glavo šibajo rezila misli nate. Tudi letos me nisi obiskala ob novem letu. Ampak po tem, kar sem ti naredil, je povsem razumljivo. Celo sprejemljivo. Pa … jaz te še kar čakam. Čakam, da se ponovi vzhičeno popoldne, da se prelije v drhtavi…

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…

Pisal mi je znanec – občasno objavlja svoja dela na literarnih portalih. Spraševal je, zakaj ne pišem več. “Blokado imam. Pa brez pomote – še vedno pišem, ampak ne za javnost, NE! Dvakrat so me zavrnili pa sem se ujezil. Ampak mislim, da sem jezen vsepovprek. Zato mi v tekstih krulijo precej krvave kletvice. Verjetno…

To pregibanje treh f(r)az bolečine ob izgubi prijatelja sem … pač … dolgo sem vse to zarival vase in … V dneh pričakovanja vseh svetnikov me je iz nepričakovanih senc podrlo in zarezalo v globino solz. Eno težjih poslovil življenja. Ja. Tujina; cesta; smrt. Žara. In njegova smrt je govorila z mano. Tu, v papirju….

Po prstih ti polzim s preteklega življenja; v tišinah krivde in posipanja s pepelom; hranjen z muko in porazi krhke duše. Žal mi je … in ne bi smel. Nisem se poslušal, duša moja, in ranil sem te v soj odprtih rok, v plapolanje bele cunje za premirje. Sram me je … ker ne bi…

PRED-NAD-STAVEK: INTERPRETACIJA KONTEKSTA Petek je. Sonce mi sili skozi strešno steklovino, jaz sem nerazumljen in begunjska psihiatrična graščina je vsaj v mojem primeru le ponesrečen mentalni trkalnik – ne znajde se med drobci delcev smisla v širini mojega stvariteljstva. Tako kot hadronski trkalnik v Švici ne najde v Božjem delcu obljubljenega odgovora o zgodbi celotnega…

Včasih se zalotim v premikanju nazaj. Hodim skozi guganje hodnikov, grem naprej, a “ponazaj”. Z istimi koraki malega kretena, z isto ihto krivopetih zvinov med zavoji želatine sten. Moj namen je … moj namen je … Kristus z bičem! Kaj je moj namen? Stradam, ko se trže stih in se cefra v balast črkačja; kačjevlečnega…

Z višin pretekle sreče si se spuščala, odeta v bron poletja nad menoj. Leto najinih praznin je dosanjalo trenutek, brisalo nemire, bes v preži, zamolčane solze. Najine oči so se igrale med odsevanjem spominov na skrivnost oddaljene ljubezni. Sanjavo sem zaplapolal s pogledom vate, v mehkobe tihih peruti tvoje svilene miline. V obrisu drgetave lepote…