Kategorija: Kratka proza

Mnogokrat je sanjala vlake; velike, zibajoče, udobne, zeleno-modre, z rjavo-rdečimi naslonjali, z neko ljubeznivostjo v kupejih. In kadar je sedla v rezerviran kupe in je pogledala skozi okno na peron, je bila srečna in varna – svet je tam zunaj, nič mi ne more! Zbudila se je v pomečkanih rjuhah in se skušala spomniti blodenj,…

Jutro. Maska. Veter. Mrzlota. Težka vrata portona so tresknila za njenim hrbtom, ko jo je ulica brez razsvetljave sprejela v hladni objem. Ona pa je razmišljala o maski. Na  boljšem trgu bližnjega mesta je nekdo prodal masko, umetnino, za pet eurov. In po nenavadnih poteh je maska njenega deda prišla v njen dom.  Domov. V…

Videl sem jo ob mrzli reki / Svetloba v vinu Pozno poletje ali zgodnja jesen, tam nekje, nedoločljivo. Toplo, soparno pozno popoldne, ko se sence že začnejo daljšati, utrujeni ljudje začnejo odlagati svoja orodja; spočita mladina začne razmišljati o večernih avanturah in nočnih ljubeznih. Tista ura, ko velik kozarec, poln bledozlate fermentacije grozdnega soka ……

Diši, kako diši ta zemlja, potegne dolg vdih skozi nosnici, da okusi bogat vonj prvih brazd, ki jih zaorjejo v prst, še vlažno od stopljene zmrzali. Zamiži sredi kolovoza med njivami, spusti nabirke misli, ki so se ji med tednom kopičile v glavi, se ji usedale na ramena in zrinile v želodec, da jo je…

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

“Kje se je naša pot začela; in kje se bo končala? Kje je začetek; in kje konec vsega? Ve katera?” vprašam in ne počakam njihovega odgovora. “No, če gre po nekih fizikalnih zakonih običajno vse navzdol (ker tako veli težnost stvari), bi lahko začele zgoraj: pri nebu. Vendar pa veljajo tudi drugi naravni zakoni; po…

O čem razmišljam? … Tarla. Zadnje dni mi poleg ustaljenih blodenj skozi glavo šibajo rezila misli nate. Tudi letos me nisi obiskala ob novem letu. Ampak po tem, kar sem ti naredil, je povsem razumljivo. Celo sprejemljivo. Pa … jaz te še kar čakam. Čakam, da se ponovi vzhičeno popoldne, da se prelije v drhtavi…

Svetloba se je tkala v prt neke iluzije, da sva si bila dodeljena: dodeljeni smo si, si rekla, enkrat pred kino dvorano, kjer je smeh krepil sobotno popoldne in sva mislila na poljube v temi, ko bodo vlažna cmokanja utihnila v mavrici magije kino dvorane. Takrat še nisem vedel, da v tebi spi prezgodnja smrt…

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…