Objave uporabnika: pisunar

      Svežina jutra me preseneča. Hlad je sicer nekoliko večji kot sem ga pričakoval, a jutro je kot umito. Nikjer nobenega oblačka, ene sama jasnost, in tako globoka modrina, da bi kar odplaval nekam tja gor, kjer se kotali čas sem ter tja. Gledam stezice in ne vem, kam bi se napotil. Do sestanka z…

      Vsi ti obrazi, tolsti, pretirano zardevajoči, polni nekega ošabnega optimizma, ki jim kar vre skozi besede. Moram se prav z vsakim rokovati, okrog petnajst jih je. Grof jim je že razložil, da sem njihov besedni reformator, da sem izjemen psiholog, filozof in raziskovalec jezika. Sami aristokratski obrazi, res, nevajeni trdega intelektualnega dela. Še največji…

Dvorana je okrašena z majhnimi svetilci, jajčasta miza pa se kar šibi od jedil. Posedejo me poleg grofa in njegove žene, precej mlajše od njega, kipljive črnolaske, ki je mljaša celo od moje Minde. Kakšna zaobljenost, kakšne čutne ustnice … Baje je doma tam nekje iz zahodnega roba Evrope. Še dobro, da sem olajšan in…

 Res ni trajalo dolgo, samo nekaj minut. Pristala sva mehko, skoraj da bi se dalo reči, da nežno, na ploščadi nad ovalno hišo – res, tukaj težko najdeš hiše, ki bi bile zamejene z robovi; razen seveda, že omenjenih zgodovinskih naseljih. Dva služabnika v rdečih uniformah – pa si lahko sploh predstavljate drugo barvo v…

 »Ja, gospod Bobinsky, končno, končno,« drobi besede srednjevelik atletsko grajen moški. Oblečen je v togo obleko, nekakšen dres ali kaj. V obraz je malo zabuhlinast, bržkone, ga rad srkne. In njegove nežne negovane rokice ostanejo razširjene v zraku. Občutek imam, da bi me rad kar objel. Pa se samo rokujeva. Zažema mi roko in zdaj…

Začenjamo nov roman v nadaljevanjih – tokrat je to prijazna mešanica znastvene fantastie in humorja. Seveda ima roman tudi globjo razsežnost, saj se ukvarja z dilemo, kaj bo s Slovenci in slovenščino leta 2945. Pisatelj je domneval, da bo takrat velik kos Slovenije potopljen – zanimiva fantazija, in spet bodo grofije. V upanju, da vam…

      Noč čara s črno magijo in plodi nesmisel neona v ozaveščenost. Kamni ob cesti so tiho, le telefonske žice, visoko tam zgoraj nekaj nabrnevajo in si bržkone umišljajo, da vedo vse, kar more in zmore človek povedati. Že spet, ah že spet razmišljam v kotanji treznega predjutra. Ko sem stal pod tistim oknom in…

Fiziologija misli se mu ustavlja. Mrzle noge prelaga po obzorju postelje. Pogleda se v priročno ogledalce, ki ga najde na nočni omarici. Katera ga je že tam pozabila? Ah, da, da, to je bila Meta. Nasilna, bela Meta. Imela je jogurtno belo polt in dišala je po postanih parfumih. Sovražila je sonce, sovražila je cvetoče…

       Ne bova razpravljala o sencah, zdaj ne. Tišina me zavezuje k misli na tisto okno, kjer je stala velika rumena sveča, mogoče je bila nekoč celo bela, takrat pa rumena, prašna. Strmel sem vanjo, kakor da je nek kip, ki nosi v sebi strjenko časa, ta pa po neki čudni logiki gori…

Aja je stala ob oknu in kar ni mogla mimo slik, ki jih je v prejšnjih dneh videla – kako so mrtve odvažali na novo pokopališče. V mestu je bila prava panika. Grof je jezno hodil po svoji veliki sobani, kjer je po navadi sprejemal uradnike in kjer je tajniku narekoval odloke. Vsak dan je…