Objave uporabnika: pisunar

          Mraz je zaškrabal v tišino, šilasto se je zavrtal v večerjenje v samotni kamniti hiši, odročno postavljeni pod reber, na kateri se je še vlekel gozd in se odeval v novo snežno obleko. Od starega štedilnika je posevalo nekoliko toplote, le toliko, da se je mraznina v hiši odmikala v prazne prostore,…

Poznam vas, poznam gospa. Nekam čemerni ste. Mogoče ste slabo spali? Pa kaj me tako gledate? Vem, nisem primerno oblečen za tak lokal in za svoja leta. Vi pa lepo urejeni, z modno revijo v roki, zamišljeni, zgrbančeni v svoja srednja leta, pa vendar še tako pohotni. Zaljubljeni ste v svoje udobje.  Kreacija časa na…

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.

Vetrovi umirajo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc. Vetrovi umirajo v vzdihljajih ljubimcev, v zelenem listju v mrtvi senci v vodnjaku vseh tišin. Vetrovi umirajo: v trsju, v slapu razpenjene vodne melodije umirajo v trepalnicah hriba, ki se zazira v večnost obzorja. Vetrovi dokončno umrejo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc.