Objave uporabnika: pisunar

ORNAMENTI POLJUBOV Mrtva zemlja diha med prsti, ki mrežijo jutra v nova spoznanja. Angeli ptic zoblje zrnje ljubezni brezvestno razmetane v nihaje svetlob, tako čudežnih, da je dih nepotreben in se vreteno dneva nagne nad brezno nemoči. Njena koža je čudežni prt na katerem so postreženi vroči poljubi zakvašeni s sočutjem. In za poobedek tih…

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

»Joj, draga moja, meni se že malo meša. Pa kaj za boga je tem, tem … domišljavcem. Belega kruha so siti, to bo. Novica jutra, ja. Rado gre, v Ljubljano gre. A že veš,« reče Vinka in našopiri ob mizi. »Vem, vem,« reče Magdalena z vsevedno ponižnostjo. »Ja, ja, si mislim, da te je že…

Kakav, zdaj mi paše kakav, pomisli Magdalena in odrine kupček papirja pred seboj. Pogleda skozi okno, zunaj je moč avgusta in vročina stišano molze dan. Kakav, si šepne. Vzdigne se in gre do avtomata. Počaka, da se ji nacurka kakav, ga ovoha, okuša in je zadovoljna. Nese ga na mizo, pogleda na ekran, nekaj pošte…

Rado še enkrat prebere ta zadnji stavek in pomisli: saj, tole pisanje – sogovornikov nimam pa pišem dnevnik. Vstane, odpre okno in si oddihuje. Čuti ponevihtni zrak, ki tako dobro seda v sobo, polno knjig in zgoščenega vonja. Umiriti se, umiriti se, si prigovarja. Kako bom jutri povedal Magdaleni, da pa … Kje, pri malici,…

Te naše nedelje in relikt nedeljskega kosila. Vedno isto, tišina razlomljena z neko pomembnostjo, z odkašljevanjem očeta, mrmranjem mame, sestre pa spet ni bilo. Odmika se, odmika: beži, pobeg, da pobeg. Oče s svojo strogo držo dobro stoječega intelektualca, ki zagovarja desničarske resnice in meni, da so si reveži sami krivi svoje glorije. Ne, o…

Ko se vozi v dolino, vidi, da se je temnost že zvlekla čez hribe in je le še pramen sonca obobjedal že zgodaj pokošene senožeti. V dolini je zlato žarela pšenica, ob potoku se je grmadil lapuh. Odprla je okno, da je lahko vdihovala ta poseben vonj pred nevihto. Od nekod je zadišalo po pečenju,…

Vonj pozne košnje se meša z vonjem nedeljske juhe. Magdalena sedi na starem stolu in gleda na travnik, ki se blešči od pripekljivega poznojulijskega sonca. Zdi se ji, da zrak trepeta, da je v njem nek nemir, morda celo mavričasta svetloba. Za njo je slišati klenke stare ure. Ta Brane, ji udari v misli. Zdaj…

Nekaj časa molčavo sedi, gleda ostanek pijače, pogleduje po ulici in se mršči. Konec, konec, nič več mehkih večerov, nič. Pa res še potrebujem to? Voziti kombi? Jaz, diplomirani sociolog pa samo šofer kombija. Ja no … Saj so v Ameriki doktorji zanosit, ki vozijo taksi. In jaz bi pa vozil kombi, pa kaj. Finančne…

Sopara, sopara, pivo leze iz mene, Si Brane prigovarja, ko zaklepa avto in se odpravlja v stanovanje. Ključe vrže na polico in se spet zazira v ogledalo – tak, debelušast, zaraščen – sem to še jaz? Si bom pustil brado, zakaj pa ne. Pivce, pivce … Ne, ne, danes sem že tri, to zadnje tam…