Objave uporabnika: Zinalina

  Vlak je sopihal skozi jutro v rahel klanec, kot starec, ki mu počasi že zmanjkuje moči. Pokrajina je bila prekrita z lesketajočim se ivjem. Kovinska kolesa so enakomerno udarjala ob tire: en, dva, en, dva, en, dva … kot utrip nekega pozabljenega srca. Sama je sedela, ob oknu, v tretjem kupeju drugega vagona in…

Počasi sem se sprehodila po moj bivši kuhinji – takšna je kot je bila, ko sem jo zapustila. Z dlanjo grem nežno po pultu … čez kuhalno ploščo – koliko večerij sem skuhala na njej za prijatelje, sem pomislila. Ustavim se ob stekleni vitrini s kozarci: še vedno so tu – kozarci na pecljih z…

Ni progresa Srečna sem. In počutim se kot pero, ki ga bo vetrič vsak trenutek odnesel iz ambulante. “Ni progresa. Vse po starem,” je rekel in se nasmehnil. Pričakovala sem, priznam … a ko vstopiš v to veliko sivo stavbo, te ta večna množica težko bolnih ljudi z zaskrbljenimi in prestrašenimi očmi posrka vase in…

  Pozno je. Spravim se v posteljo. Že nekaj časa imam nov jogi – veliko trši je od prejšnjega, a tudi neizmerno ”mehak” – posesa me vase, če se utrujena uležem nanj. Naporen dan je bil, vroč, soparen in po svoje – precej tečen. Zjutraj sem zmedena in malo jezna tavala po tržnici: iskala sem…

Vsak večer je komaj čakal, da je Beti vstala izpred televizije in rekla: ”Grem še malo brat v posteljo,” ter odšla v spalnico. On je še malo posedel, potem je previdno vstal iz naslonjača, se po prstih sprehodi do pisalne mize, vzel svoj prenosni računalnik in se z njim udobno namestil v kot sedežne, katerega…

Zgodilo se je tisti dan, ko se je dokončno vselil v hišo, v stanovanje poleg najinega. Že večkrat sem ga videl, srečal na hodniku, pred hišo – Plinovodarja – doktor medicine, specialist anesteziologije je in jaz! bedak!, sem mu pomagal nositi stvari v njegovo stanovanje! Sam sem bil doma, na študijskem dopustu – pripravljal sem…

Sedi mi nasproti – Zajec, mlajši, precej zanemarjen možak, po izgledu bi si upal trditi, da ima v sebi dosti ciganske krvi; okoli vratu se mu bohoti debela zlata ketna, lesketa se med košatimi, skodranimi, črnimi kocinami, ki silijo izpod sprane, flanelaste srajce, pod oguljeno usnjeno jakno. Ketna spomni na pasjo ovratnico. Tudi okoli zapestja…

Jutra se najlepša, tista zgodnja. Odkar imam psa in sem ostala doma, vstajam zgodaj, malo po peti, se uredim, vzamem psa in greva. Doma hodiva ob reki – do prvega mostu in po drugi strani nazaj, ko sva na morju pa ob obali – do koder se da … Leta dva tisoč šest, konec poletja,…

Pred nekaj meseci sem se preselil v to stanovanje. Prejšnje ni bilo zame: trinadstropni blok, klasična gradnja, v pritljičju, pogled na dvorišče – zaprto, z nekaj drevesi, klopmi – ni kaj videti – občasno le razposajene, vreščeče otročaje iz sosednje hiše in upokojence, ki posedajo po klopeh – žalostno. V vsakem nadstropju so štiri stanovanja…

Nekaj jo je prebudilo. Kaj? Kje sem, je pomislila. Sedla je. Moker hlad ji je obdajal telo – mokra je bila, tudi lasje so bili prilepljeni na Lašiče in čutila je, da ji po obrazu drsijo kaplje potu. Njen dih je bil globok in sunkovit. Nekaj groznega se ji je moralo sanjati … a, kaj?…