Objave uporabnika: Zinalina

Vsak večer je komaj čakal, da je Beti vstala izpred televizije in rekla: ”Grem še malo brat v posteljo,” ter odšla v spalnico. On je še malo posedel, potem je previdno vstal iz naslonjača, se po prstih sprehodi do pisalne mize, vzel svoj prenosni računalnik in se z njim udobno namestil v kot sedežne, katerega…

Zgodilo se je tisti dan, ko se je dokončno vselil v hišo, v stanovanje poleg najinega. Že večkrat sem ga videl, srečal na hodniku, pred hišo – Plinovodarja – doktor medicine, specialist anesteziologije je in jaz! bedak!, sem mu pomagal nositi stvari v njegovo stanovanje! Sam sem bil doma, na študijskem dopustu – pripravljal sem…

Sedi mi nasproti – Zajec, mlajši, precej zanemarjen možak, po izgledu bi si upal trditi, da ima v sebi dosti ciganske krvi; okoli vratu se mu bohoti debela zlata ketna, lesketa se med košatimi, skodranimi, črnimi kocinami, ki silijo izpod sprane, flanelaste srajce, pod oguljeno usnjeno jakno. Ketna spomni na pasjo ovratnico. Tudi okoli zapestja…

Jutra se najlepša, tista zgodnja. Odkar imam psa in sem ostala doma, vstajam zgodaj, malo po peti, se uredim, vzamem psa in greva. Doma hodiva ob reki – do prvega mostu in po drugi strani nazaj, ko sva na morju pa ob obali – do koder se da … Leta dva tisoč šest, konec poletja,…

Pred nekaj meseci sem se preselil v to stanovanje. Prejšnje ni bilo zame: trinadstropni blok, klasična gradnja, v pritljičju, pogled na dvorišče – zaprto, z nekaj drevesi, klopmi – ni kaj videti – občasno le razposajene, vreščeče otročaje iz sosednje hiše in upokojence, ki posedajo po klopeh – žalostno. V vsakem nadstropju so štiri stanovanja…

Nekaj jo je prebudilo. Kaj? Kje sem, je pomislila. Sedla je. Moker hlad ji je obdajal telo – mokra je bila, tudi lasje so bili prilepljeni na Lašiče in čutila je, da ji po obrazu drsijo kaplje potu. Njen dih je bil globok in sunkovit. Nekaj groznega se ji je moralo sanjati … a, kaj?…

  Jutro v parku Bilo je pozno poletno jutro, ko je sonce že žejno srebalo zadnje kaplje rose v mestnem parku. Sprehajalci psov so že odšli, tudi osamljenih jutranjih trimčkarjev ni bilo več, le tu in tam se je po poti izza zelenih ovinkov prikazal kakšen starec na sprehodu ali mlada mamica z otrokom v…

Jana. Večkrat je pomislil nanjo. Največkrat takrat, ko je drvel po avtocesti z obale proti domu in so mu pogled pritegnili grmički ruja, ki se na Krasu bohotijo ob robu ceste in se v tistem času začno odevati v barve z nešteto žarečih odtenkov. Takrat se, z vsemi tistimi barvami, v njegove misli naslika tudi…