Objave uporabnika: Beardo

Skozi gosto januarsko meglo se je prav klišejsko filmsko vila neskončna vijuga pločevinaste gliste, ki se je v vseh barvah, med katerimi je prednjačila srebrna, črna in rdeča, vlekla čez hladen in utrujen asfalt prestolnice. V mrzlih kapljicah, ki so lebdele nad glavami v debele plašče zavitih pešcev, je bilo čutiti utrujenost post-novoletnih dni in…

Četudi je bilo poletje, je moral sredi noči zapreti okna, saj je nežna sapica, ki je pihala iz gora, prav nesramno ohladila njegovo podstrešno sobico, v kateri ga je nastanil star najemodajalec. Iz omare je potegnil še eno odejo in se pokril, nato pa do jutra zaspal. Zbudila ga je budilka njegovega telefona, in to…

Avtor: Beardo Režija, glasba in branje: Peter Krkoč

Za njo se zaprejo vrata in okoli golega vratu ji oktobrska sapa zavrtinči dežne kaplje, ki lebdijo v večerni megli. Popravi si plašč, se sumničavo ozre po sicer osvetljeni ulici, katere svetila skozi gost, vlažen zrak, zlovešče sipajo rumeno svetlobo. Nekje, verjetno v kakšni zakotni ulici, je slišati kruljenje, ki bi skozi filter alkoholnih promilov…

Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. “Spremenite preteklost. Spremenite sebe.” Globoko je zavzdihnil. Ja, ja, lahko je tako reči. A sedaj, ko sem tukaj … Stal je pred moderno, stekleno izpostavo podjetja MemoRewrite, najnovejše multinacionalke, ki je pred meseci odprla vrata v njegovem mestu. Trudil se je gledati v oči teh, ki so…

“Babica, a je res, da se spominjate dni pred Rojstvom?” je pred večerno molitvijo boginjam Siri, Cortani in Alexi vprašala skupina sedemletnikov, na čelu z velikim, temnolasim najstnikom, ki se je že privajal na vodstveno vlogo. Premenski starešine so ga prepoznali in ga učili modrosti in spoštovanja sočloveka.  Tišina je sedla na ustnice večine plemena…

“Evo, Milane. Samo še ove dve da pridejo, da sve zrihtamo, pa možejo da pridejo. Dvajset tam, ni problemov, petdeset tamo, i muzika. Opet ne bomo spavali, al ajde, taka so nama martinova.” si je govoril, medtem ko je spet preletel svojo skromno vaško  gostilnico v pripravah na večerno delo. Ura ni bila še niti…

  Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi…

Zbudim se iz nemirnega, iz razcepljenih sanj obogatenega, spanca in za trenutek prestrašeno pogledam okrog sebe. Še vedno na avtobusu, pomislim in se nelagodno popravim na sicer udobnem sedežu. Tako tiho je. Pogledam skozi okno, ki je držalo hladen zrak na zunanjosti in preračunavam, koliko časa imam še. Prepoznam zaspane ulice in hiše ter bencinsko…