Objave uporabnika: Beardo

Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat…

>Povej mi, o čem si sanjala.  >Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram. >Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉 >Dobro no, naj ti bo.  In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili…

Pričelo je snežiti; to vejo vsi. Še ena stvar, ki je znana vsem, je ta, da je pričelo snežiti na božični večer: ob tisti uri polsvetlobe, ko se ne zgodi nič, ko svet le obstaja; ko je še malo prezgodaj za pripravo intimne družinske božične večerje. Takrat je pričelo snežiti. Ni se ustavilo do novoletnega…

Kličem jih marjetice. Boste že videli zakaj. Lahko vam povem da zato, ker so lepe, nevsiljive, nežne in veliko jih je bilo. Nekoč. Verjetno. Začne se pa tako. Na smetišču zgodovine, na tisti brezkončni apokalipsi smeti in odrabljenih kosov aluminija, karbona in bakra, je nekoč nekdo našel nekaj. Nedoločljivost je namerna, mimogrede. Nekdo, ki se…

»Mišo, kje si, stari?« je glasno zavpil Joco že na vratih. Seveda so bili to le nadimki, rojeni v rani mladosti, ki so se najboljših prijateljev še vedno držali. Celo toliko, da marsikdo niti ni vedel njunih pravih imen. »Joco, ti pizda!« mu z nasmehom zakriči Mišo nazaj. Še zadnjič pogleda skozi okno, na zasnežene…

Skozi gosto januarsko meglo se je prav klišejsko filmsko vila neskončna vijuga pločevinaste gliste, ki se je v vseh barvah, med katerimi je prednjačila srebrna, črna in rdeča, vlekla čez hladen in utrujen asfalt prestolnice. V mrzlih kapljicah, ki so lebdele nad glavami v debele plašče zavitih pešcev, je bilo čutiti utrujenost post-novoletnih dni in…

Četudi je bilo poletje, je moral sredi noči zapreti okna, saj je nežna sapica, ki je pihala iz gora, prav nesramno ohladila njegovo podstrešno sobico, v kateri ga je nastanil star najemodajalec. Iz omare je potegnil še eno odejo in se pokril, nato pa do jutra zaspal. Zbudila ga je budilka njegovega telefona, in to…

Avtor: Beardo Režija, glasba in branje: Peter Krkoč

Za njo se zaprejo vrata in okoli golega vratu ji oktobrska sapa zavrtinči dežne kaplje, ki lebdijo v večerni megli. Popravi si plašč, se sumničavo ozre po sicer osvetljeni ulici, katere svetila skozi gost, vlažen zrak, zlovešče sipajo rumeno svetlobo. Nekje, verjetno v kakšni zakotni ulici, je slišati kruljenje, ki bi skozi filter alkoholnih promilov…