19. Nočna nevihta

Todor je zdaj uvidel, da je naredil nekaj napak: tista praska … sledi kombija na kmetiji ob njivi, polomljena koruza. Nimam več kaj Tajiti, naivno je bilo, naivno … Ja, imajo me, imajo … Nič, v zapor bo treba, samo kam. V Bolgarskega ne bi šel, vem, kako je tam, nimajo ravno evropskih standardov. Pobegniti ne morem, kam le. Zdaj me imajo v vseh sistemih, Interpol, Amerika … Ja, ja tisto z ladjo, ja … Vžgalo je, vsaj nekaj …

»Molčite, torej. … sva na pravi sledi,« je čez čas rekel Zigmund in zaprl beležko, drago nalivno pero pa je skrbno spravil v notranji žep poleg snemalne naprave.

»Ja, nimam več kaj dodati. Zgodilo se je. In da vas ne bodo morili, kje je krsta. Na njivo sva jo dala, na njivo v koruzo. Malo sva še kolovratila po koruzi, da bi zmedla morebitne firbce, čeprav tam mimo hodi malo ljudi. Ni globoko zakopana, samo malo. In to bo to,« je Todor melanholično rekel.

»Dobro, takoj pokličem inšpektorja Bojca. Pogovor sem posnel. To, da ste priznali, je močna olajševalna okolnost. Hja, v koruzo, na njivo, oprostite, precej naivno. Razumem, pričakovala sta hitro plačilo, ker družina pokojnega premore kapital, to se ve, ampak so bila pogajanja nespretna in preveč agentur se je obesilo na dogodek, da bi šel gladko. Žal je bil pokojnik precej znan in še državljan tudi ZDA, zato so se lahko vtikali. No, servis so mi ponujali, tako sem prišel tudi do DNK dokazov. Ja, zdaj sledi pripor v preiskovalnem zaporu, za sojenje pa ne vem, kje bo potekalo. Preiskovalni uradni organi morajo natančno rekonstruirati dogodek, ki je zelo redek: kraja mrtveca, mislim da eden in edini v Evropski praksi. Ko boste v Lubiani, lahko pokličete odvetnika. Iz prakse vem, da vam bo sojeno v Slavniji, kazen pa, najbrž je bolje za vas, če jo odslužite tu, kjer imajo višji zaporni tretma, tako sem obveščen. Torej, potek bo tak: zdaj boste pospremljeni nazaj v sobo, vzeli boste osebne stvari, poravnali račun na recepciji. Partnerka lahko ostane tu, ali pa ji organizirajte prevoz domov. Vas bo odpeljala hrvaška policija do meje s Slavnijo, tam vas bodo sprejeli kolegi iz Slavnije in vas peljali v Lubiano. Do zapora lahko še uporabljate telefon, Piotr za vas ni več dosegljiv in vi zanj; tam vam bo številka zablokirana. Tak je protokol. No, gospod Todor, veselilo me je, da ste vendar tako dobro sodelovali. Čisto osebno, jaz v tem ne vidim hude kiriminaltitete. Pač poskusili ste na hitro priti do zajetne vsotice, in to je to. No, neetično je, da mrtvecem ne pustimo miru, to že. Na koncu je v bistvu vse izpadlo kot neka igra, kaj. Ja, življenje je zapletena reč: napake delamo tam, kjer jih v ognju dogajanja ne pričakujemo. Moje izkušnje, štirideset let sem že v preiskavah, mi to potrjujejo. Želim vam hitro prestajanje kazni. Po mojih vedenjih več kot štiri leta ne boste dobili. Odvisno koliko in kakšno odškodnino bo zahtevala vdova; to je pa že drugo vprašanje. Saj veste, duševno trpljenje in ameriški advokati pa to. Za osnovno dejanje bo pristojno tukajšnje sodišče, za odškodnino pa, o tem si nisem na jasnem, kako se bo to razjasnjevalo, če sploh se bo,« je Zigmund rekel, vstal in dal Todorju roko. Ta mu jo je močno in odločno stisnil, pokimal in se sesedel na stol. Sklonil je glavo. Čez minuto sta prišla dva inšpektorja v civilnih oblekah in Todorja diskretno pospremila do sobe. Bel Audi je ostal na parkirišču pred hotelom.

Oh, na njivo, na njivo sta ga dala. Kakšna naivnost, saj človek ne more verjeti. Da, da njiva …

***

Nemir v pivnici pri Gamsu se je skrčil na tri pivce. Martin je globoko sklanjal glavo, Lovro je umirjeno pil pivo, Lojz pa je srkal oranžado. Natakarica Jana je nesla nekaj za točilni pult, med tem, ko je mlada nameščenka skakala na vrt, kjer so še sedeli neki Američani in se na glas pogovarjali. Petkov večer se je tako polnil z razvnemo, ki jo je povzročilo razkritje afere z ukradeno krsto.

»Ti, Martin, ti si bil kar dobro v stikih s tema dvema, kaj. Ja, kdo bi si mislil. Ja, ja saj vem, za zdaj so samo kratice v novicah, mi pa vemo, kdo sta bila, o vemo. Oh, gospa Olga, zjutraj sem jo peljal v Lubiano, da tam spozna oba, soočenje. Poljak da je jokal, oni drugi pa da se ji je globoko opravičeval. Ja, po toči zvoniti ja. Ma ne gre mi v glavo, kaj sta imela v beticah, da sta to skuhala. Ti, takole ne: odkoplješ, odpelješ, skriješ v koruzo, tam v mrzli dolini na nekdanji kmetiji Jančkovih. Ja, no, tam je res prazno. Včeraj popoldan sem se zapeljal tja. Še so trakovi okrog njive. A si ga ti odkopal, a?« je Lojz rekel in pogledal skrušenega Martina.

»Sem, ja, sem. Pa so bili tam iz sodnije, inšpektorji, mali tovornjak, na tistega smo ga naložili. Odpeljali so ga v Ljubljano na Žale, menda v hladilnico za take primere. Seveda ga bodo izvedenci pregledali, če je vse kot mora biti in to. Tam bo, dokler ne bo tu grobnice. V ponedeljek že začnejo z deli. Tak je zdaj plan. Moral sem poravnati zemljo, razširiti pot, ja, sitnosti bodo. V ponedeljek pride ekipa in začne. Samo ta dva, ej … Veš, koliko večerov je Todor tu sedel, z mano pil, potem pa … Pa ni napačen človek ne, ni. Samo, kaj ga je gnalo, to ne morem verjeti. Poljak pa, ja, on, on je bil bolj filozofski, mehka duša, bolj tih. Pravijo, da ima nosečo tisto Melito, od Žgajnarja. Ja, zdaj pa bo hudič ja. Stari je bil včeraj tukaj in bi se skoraj stepli, dedci stari. Očitali so mu, da bo dobil fajn zeta, pa da bo šla dota za sodnijo. Ni bilo prav, da so ga tako napadli, ne. Žgajnar je poskrbel, da je hči doštudirala, da ima sin obrt, sam še dela po malem na kmetiji, je dober lovec, ugleden krajan; veliko je naredil za vas, pa ga takole. Ne, ni prav, ne. Melita pa, zanjo se ne bojim. To je močna punca, ki ve, kaj hoče. Pravijo, da bo specialistka za srce, da bi potem lahko imela svojo ambulanto. Kaj pa veš, mogoče je hotel tale Poljak denar za zagon,« je Martin resno rekel.

»Zagonska sredstva, saj,« se je Lovro zasmejal.

»Ja, no,« je pokimal Lojz.

»Pa se ve, kakšna je bila zahtevana vsota?« Je Martin vprašal in si pritegnil že skoraj prazen kozarec.

»No, to,« je Lojz obotljivo rekel. »Fanta takole, zaupno. Ko sem bil v veži, tam na levi ima gospa Olga svoj urad, tam je tajnica, malo naprej pa njena pisarna, ker podjetje še vedno imajo, filmska distribucija in to. No, pa slišim, ko se pogovarja s tajnico. Povedala ji je, da ji je Lora sporočila, da je najprej bil milijon evrov, da pa so pravkar znižali zahtevo na osemsto tisoč evrov. To je bilo v ponedeljek dopoldan, ja. To sem slišal, ker sem tam čakal, da pride gospa Olga, da jo peljem dol v mesto. Namenila se je v nakupovalni center v tisto parfumerijo, kaj vem. Enkrat mi je rekla, da jo parfumi pomirjajo, da pa so taki, da jo tudi poživljajo, samo da je tu bolj šibka izbira, da pa bi le rada preizkusila neko novo znamko, ki da jo imajo tudi v nakupovalnem centru v novi parfumeriji. Vama povem, ko sem jo vozil naokrog, je cel avto dišal, vedno dišal. Gospa kar plava v teh vonjavah, res. In meni je poklanjala kar naprej neke vodice po britju. Zahtevala je, da pridem v službo negovan, nadišavljen, ja … Na, še zdaj sem v tej lepi beli srajci in zlikanih hlačah pa čisti čevlji, služba pač. In ja, bele rokavice sem vedno imel, pozimi in poleti, tako je zahtevala. Pokojni gospod pa ni nikoli kompliciral; on je vedno rekel, da ima vsak svoj osebni stil. Cenil je mojo vožnjo, mehko, umirjeno, rad si je ogledoval pokrajino. Včasih, ko je bil še pri moči, je rekel, Lojz, danes greva raziskovat to vašo Slavnijo. In tako sem ga vozil na Dolenjsko, v Prekmurje. Navdušen je bil ob Krki, pa Logarska Dolina, ja, skoraj celo državo je videl. V Logarski dolini je imel namen posneti en krajši romantičen film, menda v koči naj bi zaživel moški par, moška ljubezen. Ja, o tem mi je tri mesece pred smrtjo govoril. Da hoče biti namenoma provokativen, da je tukaj preveč srednjeevropsko mrtvilo, da so ljudje naveličani tradicionalne ljubezenske idile, da bi naredil neko komedijo … Pa mu ni uspelo, ne. Šel je. Jaz sem vedel, da ne bo dolgo, saj sem ga videval, hiral je. Prej tak dedec, potem ga je pa zmanjkovalo. Madona je hujšal, ko sneg marca meseca, kar topilo ga je. Ja, potem pa ga še po smrti premetavajo,« je Lojz odkimal.

»To, to s to njivo,« je začel Lovro in namignil Jani, da bo še naročal.

»Ja, z njivo ja. Kar beri, kaj vse pišejo na internetu pa časopisi. Zdaj pa imajo senzacijo, zdaj pa ja. In to je zdaj najboljši turistični plakat za naš kraj,« je rekel Lojz.

»Ja, najbolj popularna njiva, vam rečem,« je rekla Jana, ki je prinesla tri kozarce. »Meni se ne eden in ne drugi ni zdel, da bi bil kaj takega zmožen. Sploh pa poljaček, tak spotegnjen, plavolas, nasmehljan, taka, na pol otroška faca. Kaj veš, kaj se skriva v ljudeh,« se je nasmehnila in pobrala drobiž.

»Ja, Jana, res ne, samo jaz in Todor sva marsikakšno rekla. Bom odkrit, mene je osebno prizadelo. Prijatelj mi je bil. Mimogrede mi je privaril, če sem kaj zlomil, pogledal je motor, preveril to in ono; avto mi je pred tehničnim spravil v red. Pomagal je, če je bilo treba. Koliko traktorjev je kar zastonj servisiral, kar na dvoriščih. Znal je, sposoben je bil. Andreju je lahko žal, da je izgubil takega mojstra. Pravijo, da je bil eden redkih, ki se zares spozna na avtoelektriko. No, zdaj se bodo pa morali zanašati na druge, bolj oddaljene servise, če bo kaj narobe z elektroniko. Od Bojca, inšpektorja, sem slišal, da sta zdaj v preiskovalnem zaporu, da ju je dobro obrnil tisti Dunajčan Ja, nič se ne ve, kaj je šlo zares narobe. Za zdaj ne. Brez skrbi, vmešani so bili tudi Američani, kaj Lojz?« je Martin vneto rekel.

»Ah, polna hiša je bila te golazni. Ja, dva Američana, sta bila. K sreči je gospa prepovedala vse novinarje in snemalce, niti okrog vile, policije pa za malo četo. Tista dva Američana, eden je bil sajast, mislim črn, visok. No, galantno se je obnašal, me zaslišal, kako to, kako ono, če me je kdo kaj spraševal, če imam kakšne stike, s kom, kam, kdaj, take reči. Potem, to je bilo že v nedeljo popoldan, sta se pa pobrala, ker je gospa Olga zaprosila sovje odvetnike, naj to uredijo, da bo Dunajčan peljal vso stvar. Pa jo je, jo je. O, tisti gospod, že siv, z belimi brčicami, močan, visok, vljuden. Ja, se mu je kar videlo, da obvlada stvari. Mene je tudi spraševal, na hitro v desetih minutah sva se vse zmenila, čisto vse. Je bil pa smešen, ker si je nekaj kracal z nalivnikom v usnjeno beležnico. Ne vem, lahko da je nekaj tudi snemal; saj vesta, danes se da mikrofon skriti v žep; že z telefonom lahko snemaš. No, samo da se je rešilo, samo da se je. Gospa Olga je bila na močnih pomirjevalih, ni šlo drugače. Zdaj je kar stabilna. In, toliko sem zvedel, da ko bo grobnica gotova, bodo posebna vrata, še boljši nadzorni sistem in ja: ponoven pokop, tokrat pogreb odprtega tipa; kolona bo, kolona. To sem slišal, ker uboga Mily ima zdaj dela čez glavo. Ja šunder bo in dren,« je Lojz pokimal.

»Ti, ko sem prišel nazaj z dopusta, včeraj zvečer, namenoma, ker sem prebral na novicah, kaj se je prejšnji petek, no na noči iz petka na soboto zgodilo, sem mislil, da bodo tudi mene kaj vintaali,« je rekel Lovro. »Naši gozdarji so našli tisti sod, kjer sta sežigala, vse kar je gorelo v odpadnem olju. Ja, ni nora ideja, pa tisti klump od kombija, baje ga je prvi našel en gobar. Ja, pa sem bil firbčen, kaj da je. No, takoj sem šel na teren, si ogledal kraj, kjer je bil kombi, kje je bil sod. Samo, a sta peš šla od tiste kmetije pa do avta. Logika je v tem, da sta krsto dala v kombi, tam je bilo nekaj sledi ob njivi, potem pa sta kilometer in pol v gozdu kombi pustila in šla v avto: čigav, v bel Audi ne. Se pravi v Piotrovega terenca, on je potem šel nazaj v sanatorij, Todor pa nazaj na morje z belim Audijem. Nimam pojma, kako sta res vse izpeljala. Po svoje zelo prebrisano, samo se ni izšlo. In tole, da sta zahtevala najprej milijon, milijon za pokojnika, noro. Je pa res, da sta bila zadnje čase veliko skupaj in sta tekala tam blizu tiste kmetije; dvakrat sem ju srečal. In ko sem gledal tisto njivo, koruza, pozabljena koruza, rjava stebla, na več mestih polomljena. In videlo se je, da so šle v njivo nekakšne sani, potem pa z več strani pohojena. Kot da bi prišli vesoljci na njivo. Pa kako ni nobeden od policajev pomislil, da je tam nekaj narobe. Niso šli za tem, ker so bile sledi kombija tik ob njivi, na kolovozu do kmetije pa ne, ker je naliv ponoči spral grušč, na gozdni cesti pa sploh, tam je vse razdiralo. Hud naliv da je bil, ne?« se je Lovro zanimal.

»O, ja je treskalo in lilo, madona. Šel sem ponoči premaknit limuzino v garažo, ker sem se bal toče, ja,« je rekel Lojz.

»Ma, zdaj je kar je. C. C. je varno spravljen in hudo zastražen, ona dva pa tudi. Tu so pa zdaj ti prekleti novinarji, in ja, gostilna dobro dela, hotel še bolje in spodaj v mestu se je podaljšala sezona. Njiva pa, njiva pa bo največkrat slikana njiva, najbolj popularna njiva koruze na svetu, evo!« je skozi smeh rekel Martin.

Do enajste zvečer so še premlevali o dogodku, potem je prišla Jana in jim vljudno rekla, da bodo zaprli, da je čas. Zunaj je ležala blaga mesečina, le nekaj oblakov je mrknilo za staro lipo. Martinu se je zdelo, da se nekje daleč oglaša čuk. Kar peš se je odpravil domov in spotoma odtočil ob nekem grmu. Ostala dva sta se odpeljala. Njiva, ja, njiva, ta je slavna, ta … In Smrečna je vas v vseh poročilih, v vseh svetovnih medijih, jaz pa glavni grobar: jaz sem ga enkrat pokopopal in dvakrat odkopal, smešno, saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tako noro … Ja, njiva njiva, v koruzo z njim … Eden od policistov je rekel, da take letine pa še ne … Mater bi ga udaril. Nima pojma, kaj je družina prestajala, nima pojma, nima spoštovanja do mrtvih. Jaz sem jih dosti pokopal, tudi nekaj odkopal, preložil … Oh ja, kaj bo zdaj s Todorjem, kaj. Ja no, močan je, bo že. Bojim se, da … ma briga me, jutri grem na svojo njivo pobrat zelje pa ga zribat nekaj glav, tistih prvih, to bom. Ja, ja, na njivo, ja …

Epilog

V Dunajski razkošni vili, v severnem predmestju, je pozno v noč gorela luč v kabinetu gospoda Zigmunda. Odložil je očala, ki jih je potreboval za delo na računalniku. Še nekajkrat je prebral zapis:

Kraja krste Charlieja Chaplina leta 1978 je bil eden najbolj nenavadnih in bizarnih kriminalnih dogodkov, ki je deloval kot scenarij za črno komedijo, povsem v slogu njegovih lastnih nemih filmov. 

Slavni komik je umrl na božični dan leta 1977 v starosti 88 let in je bil pokopan na pokopališču v švicarski vasici Corsier-sur-Vevey, blizu Ženevskega jezera. Le tri mesece pozneje pa se je začela bizarna drama. 

Potek bizarnega ropa

• Nočna izkopava: V noči s 1. na 2. marec 1978 sta dva neznanca pod okriljem močnega dežja izkopala leseno krsto s Chaplinovim truplom.
• Skrivališče v koruzi: Krsto sta naložila v avto in jo prepeljala približno kilometer stran do vasi Noville, kjer sta jo zakopala na navadnem koruznem polju.
• Zahteva za odkupnino: Storilca sta stopila v stik s Chaplinovo vdovo, Oono O’Neill, in zahtevala odkupnino v višini 600.000 švicarskih frankov (takrat približno 600.000 dolarjev) za vrnitev trupla. 

 Reakcija vdove in policijska zaseda

Vdova Oona je plačilo odkupnine odločno zavrnila. Izjavila je, da bi se njenemu možu zdela celotna situacija “popolnoma smešna” in da bi plačilo pomenilo nespoštovanje njegovega spomina. 

Ker pa so se kmalu začeli javljati še lažni izsiljevalci, sta morala prava roparja policiji dokazati, da imata krsto res v posesti. To sta storila tako, da sta fotografirala krsto poleg izkopane luknje na polju. 

Policija je v sodelovanju z vdovo in družinskim odvetnikom začela prisluškovati telefonskim pogovorom. Ker sta roparja vsakič klicala iz druge javne govorilnice na območju Lausanne, je švicarska policija nadzorovala več kot 200 telefonskih govorilnic hkrati. 

Kdo sta bila roparja?

Po 11 tednih preiskave, natančneje 16. maja 1978, je policija enega od storilcev ujela neposredno med klicanjem iz govorilnice. Aretirana sta bila: 

• Roman Wardas – 24-letni politični begunec in avtomehanik iz Poljske, ki je bil možgani celotne operacije. Navdih za dejanje je dobil v italijanskem časopisu, kjer je bral o podobnem primeru.
• Gantčo Ganev – 38-letni bolgarski pribežnik in avtomehanik, ki je pomagal pri fizičnem delu. 

Moža sta bila preprosto obubožana in sta s tem denarjem želela odpreti lastno avtomehanično delavnico. Ker nista želela nikomur fizično škodovati, sta izbrala krajo trupla. 

Najdba in betoniranje krste

Roparja sta policijo odvedla do polja, vendar so imeli težave z iskanjem točne lokacije. Zaradi dolgih pogajanj in dežja je koruza v dveh mesecih zrasla in popolnoma spremenila videz polja. Krsto so na koncu locirali s pomočjo detektorjev kovin, ki so zaznali kovinske ročaje na leseni krsti. 

Sodišče je Wardasa obsodilo na štiri leta in pol prisilnega dela, Ganev pa je zaradi manjše vloge dobil le 18 mesecev pogojne kazni. Žena enega od roparjev je vdovi Ooni pozneje napisala opravičilno pismo, ki ga je ta sprejela in storilcema javno odpustila. 

Da se zgodba ne bi nikoli več ponovila, so Charlieja Chaplina ponovno pokopali na istem pokopališču, vendar so krsto tokrat obdali z debelo plastjo armiranega betona. 

Če te zanima več o tej nenavadni plati njegove zapuščine, mi lahko sporočiš in ti razložim, kako so to zgodbo pozneje upodobili v francoskem filmu The Price of Fame

        Kaj je zares bilo tole: tudi ta je bil C. C., samo da ta je bil sodoben režiser; režiral je tudi komedije, tudi … In tu je bil Poljak medicinec, oni pa res mehanik. Mar se stvari ponavljajo, časi so se menjali, ljudje pa očitno ne. In tale C. C. ni bil tisti C. C in Slavnija ni Švica, še zdaleč ne. Kakorkoli, kmalu bo božič in v noge me je začelo zebsti; spat bo treba, spat.