18. Nočna nevihta

Inšpektor Zigmund se je lagodil pred znano restavracijo v Puli. Dobro kosilo in kozarec močnega rdečega vina, sta mu vrnila vzneseno radovednost in zagnanost. Obrisal si je usta, prisrknil vino, se naslonil v udobnem stolu in premišljal: Kaj imamo: noč, ko je bil dlje odsoten. Stanje kombija je poznal. Sandi so njegovi sodelavci povedali, da je tehnično zelo sposoben. Tole sem dobro načrtoval, hkratno zaslišanje več oseb, ja, to je dobra taktika. No, povedali so, da je vešč varjenja, da je zelo inovativen, da mimogrede naredi kakšno orodje, škripec, take reči, če je treba. Da pa se občasno napije pri Gamsu. No, prej me je Sanda klicala, okrog enih da gre do Piotra, uvidevna da je, ker je imel nočno službo v sanatoriju. No, no, ne bo ušel, ne, tisti Poljaček. No, dejstva, si je rekel in vzel beležnico. Prebiral je: Todor je bil dolgo odsoten v noči iz petka na soboto. Preveriti stanje morja takrat. No, to sem naredil; res je bila topla noč, mirna, na severu pa nevihte. Teorija o toplejšem toku, je bila pravilna. Okrog osmih je šele prišel nazaj v hotel. Če računam, tri ure vožnje tja gor, če je šel okrog desetih od tu, je bil ob enih tam gor. Do pete zjutraj sta bila gotova, s komer koli že in ob osmih je bil spet tu. Nič, dal bom gospodu Bojcu povod, da takoj preiščejo finančno poslovanje gospoda Todorja, kdaj je nazadnje natočil bencin, kje. Vse to se da izslediti, in to me bo potem peljalo na pravo sled. Nič, zdajle pokličem Bojca. Naročil si je še en kozarec vina in čakal, da ga Bojc pokliče nazaj. Minilo je skoraj pol ure. A tako, v petek popoldan je natočil tank goriva, aha. Zdaj smo že bliže. Meni se ta bradati tip zdi malo hazarderski, da. Samo vprašanje je, kdo je bil drugi. Poljaček, no … Počakati moram na razgovor Sande z njim, pa bomo videli. Tale tukaj, da bi … Navrgel mu bom, da je nočno plavanje tokrat sumljivo, da nima zanesljivih prič; nihče ni potrdil, da ga je v tisti noči videl na plaži, niti stari Romeo, ki je tja hodil vsako noč med enajsto in drugo uro zjutraj. Enkrat sta res celo klepetala. To so preverjali Hrvaški policisti. Nihče ni potrdil. Prebrisano, šel je po stranskih cestah, šele v Slavniji je šel na avtocesto. Čakaj, čakaj, kamere, kamere tam. Jasno na mejnem prehodu, če prav se ni treba več ustavljati, bel Audi, novejši … registrska … In vsi bencinski servisi, morda se je kje le ustavil. Nič, pokličem Bojca in mu naročim, naj preverijo posnetke, trajalo bo, vsaj eno uro … Pa naj, malo se bom še sprehodil, si ogledal, kje je bil naš pradedek, naš admiral … Si kar predstavljam, kako so lagodno tu živeli, Mediteran, razkošne zabave, hrana, ugled … Lepe uniforme, lepe dame … Imeli smo morje, danes pa … Ja, prva svetovna vojna je vse pokvarila. Poklical je Bojca. Čez čas se je odpravil v mestno jedro, potem pa v predel, kjer so bile palače admiralov in drugih uradnikov. Čez tričetr ure pa ga je poklical Bojc in mu povedal, da je bil bel Audi s tistimi registrskimi tablicami ob enih in deset minut na bencinskem servisu blizu Gorice. Očitno je možakar kupoval nek prigrizek in cocacolo. Preiskali so račune in se vse ujema. Aha, tole bo moral pojasniti. Ja, samo še prej moram kontaktirati preiskovalnega sodnika, da mi da nalog za dodatno bolj konkretno zaslišanje. To bo hitro urejeno. Poklical je preiskovalnega sodnika, mu povedal, kako poteka preiskava, kaj je Bojc odkril in kam peljejo sumi. Dobil je nov dokument, obvestili so tudi Hrvaško policijo in se je stvar začela zapletati. Če je šel potem ob Rubinariji navzgor, tam ni kamer. Lahko bo rekel karkoli, da je šel h kakšni drugi Ljubici, celo to si je najbrž organiziral, da bi imel alibi. Poznam te finte: vedno so ženske pripravno orodje, vedno … Ej, Todor, Todor, si je Zigmund kimal. Nič, počakati moram, da se Bojc in preiskovalni sodnik uskladita, potem pa gremo spet v akcijo. Todor bo nadzorovan, vse premike bodo beležili. Ne bo ušel, ne, bel Audi, ne. Topel dan ga je omamljal in hkrati utrujal. Tale Pula, nekdaj naša … In rimska, seveda … Mislil sem, da bom vse opravil in da se bo izkazalo, da je v igri velika skupina, pa … Začelo se je s podatkom, da je sum na samo dva, potem servis, kombi, ta Todor. Čakam, čakam, kaj bo opravila Sandra. Zdaj bi že morala poročati, blizu pol štirih je.

*

Piotr je začudeno gledal damo, v strogih, oprijetih hlačah in lahki bluzi, čez pa nekakšen telovnik, lasje strogo pristriženi, šminka diskretna, roki pa opletavi; v desnici snemalnik, v levici cigareta, ki je že dogorevala. Sedela sta za nekdanjim hlevom pod lipo ob stari mizi in začenjala zaslišanje, že drugo ta dan.

»Takole, gospod Piotr, 32 let vam je, delate v sanatoriju, prihajate iz Vroclava, kjer ste najprej študirali medicino, no v Varšavi ste jo, potem pa ste delali v javni bolnici v Vroclavu. Sem dol ste prišli, ker ste našli ta mali sanatorij, dobra plača, možnost nastanitve, turističen kraj, lepo akumulacijsko jezero, blizu je Italija, drug svet za vas, tako ste rekli, ne. Greva zdaj lepo naprej. Zaupali ste mi, da imate partnerko, ki je noseča, da radi delate to kar delate, da pa bi si želeli malo več zaslužka, žal za zdaj ne gre, kaj?« je živahno rekla Sandra in ga gledala. Ti gibi, je premišljala, z levo nogo kar naprej trepeta in drsa po pesku, roki tišči sklenjeni nad stegni, živčno grize s prsti v meso, zatiska se. Obraz je malo rdeč, pulz mu najbrž nori … Ni naraven, ni umirjen, ni … V ekstatični fazi je …

»Ja, ne rečem, plača je res dobra, če nabereš še več dežurstev, je pa še večja, samo zadnje čase imam problem s hrbtom, uklet živec in to,« je Piotr skušal speljati pogovor drugam.

»To že veva, v tisti noči vas je spet prijelo, dali ste si analgetik, ena od sester je to potrdila. Potem ste legli, menda zaspali, zjutraj ste se tuširali s precej vročo vodo, to so dejstva, ki sem jih preverila. Veste, bom odkrita. To dolgo zaslišanje je potrebno, ker sta dobra prijatelja s Todorjem, zato so vas dali na seznam za zaslišanja. No, zjutraj ste potem šli domov, prespali lep del dneva, popoldan ste malo šli naokrog. Poklicali so vas, ker je bilo treba gospe Olgi dati neko infuzijo, doktor Miljenko vas je prosil, če greste z njim. Vse to smo do sedaj preverili. Zdaj si najbrž mislite, da vas sumimo, da ste sodelovali, kaj?« je Sandra kar udarila.

»Ne, ne, to …« je Piotr zamolknil.

»Pač protokol zahteva, da zberemo čim več informacij, da sestavimo sliko. In zdaj se bom ustavila ob dejstvu, da vas je nekako ob pol petih opazila skozi okno, kako prihajate po poti do sanatorija: bolnica, ki je slonela ob oknu, ker pač rada zgodaj vstaja. Še mahala je vam, ampak vi ste bili zamišljeni in ste hitro šli. Nevihta je takrat že odnehala. Mene zdaj zanima, mimogrede, tudi kamera nad vhodom je pokazala, da ste šli ven ob enih in trinajst minut, prišli pa ste nekaj pred peto. Tu se zdaj najina zgodba ne ujema. Če vas je bolel hrbet in ste si dali injekcijo analgetika in legli, potem ni logike v tem, da ste šli ven, kam, po kaj?« je siknila vanj in ga gledala s strogimi očmi Madžarske lepotice.

Ja, sem pač šel na daljši sprehod, ker sem menil, da mi bo tako bolj odleglo,« se je skušal Piotr izvleči.

»Res daljši, skoraj štiri ure … Jaz to vidim drugače. Vi ste v navezavi s Todorjem, skupaj sta, kaj vem. Veliko berete, kaj?« ga je umirila.

»Berem, ja,« je prikimal.

»Mogoče ste pa brali slabe kriminalke. Odkrita bom. Tista pacientka je po nekem čudnem slučaju rekla, da vas je videla prihajati, da se ji je zdelo čudno, ko pa ste ji zvečer dali infuzijo in ste ji ob petih zjutraj prišli naravnati drugo. Povedala je to eni od sester, ta je to povedala drugi, tista pa vas je zatožila dopoldanskemu dežurnemu, doktor Miljenku, ki je imel potem precej dela z gospo Olgo. No, govorice pač. Sem zaslišala tudi zdravnika, ki ima opravka v vili C. C., in je nanesel pogovor na vaš nočni manever. Zdravnik je potrdil, da ste imeli že težave s hrbtom, to ste mi že ob enih rekli, na prvem zaslišanju, potem sem stvari začela dodatno preverjati – da sva si na jasnem, kiropraktika ni bilo. Šli ste v Lubiano, to je res, samo pojasniti boste morali po kaj in kam, to naju še čaka. Torej užaljena bolnica se je pritožila, da se niste odzvali na zvonjenje okrog pete ure, potem so prišle sestre; nestrpna ženska očitno. Nekaj čez pet ste ji uredili infuzijo. Malo ste se zamudili s tuširanjem, to drži. No, zdaj pa glavno, kaj ste počeli v Lubiani. Namreč prvi mejl je gospodična Lora dobila včeraj dopoldan, natančna ura, ne spomnim se, v zapisniku je. Potem je bil drugi in potem je bil dogovor, naj bi danes bilo nakazilo plačano. To smo preprečili, ker je tisti račun v Švici sumljiv, to Interpol še preiskuje. Tu sva zdaj gospod Piotr, tu. Odkrito povem, sumim vas, da ste sodelovali pri tej skrunitvi,« je Sandra udarila.

»Čakajte, čakajte, kako bi sodeloval, če …«

»Ja, ja, seveda, imate alibi, kaj. Bili ste v službi, bolel je vas hrbet, šli ste h kiropraktiku, ki ga ni … Ja, obstaja kiropraktik v Lubiani, ja, samo vi ga niste obiskali. Preverili smo, tudi to smo preverili. Šli ste po avtocesti od Gorice do Lubiane, tudi to smo preverjali. Žal vam moram izročiti nalog za pridržanje. Lahko pokličete svojega pravnika, ampak dejstev je preveč, vsaj takih, ki vaše izgovore izpodbijajo. Šli ste iz Sanatorija, prišli ste po akciji nazaj. Bolečine v hrbtu najbrž šele pridejo,« je Sandra zafrkljivo rekla.

 In potem ga je zlomilo. Ves se je stresel, se zazibal in jecljaje rekel:

»Ja, bil sem v akciji tisto noč, bil.«

»No, tole je vaša olajševalna okoliščina. Takoj ste priznali. Pogovor sem snemala, tistega ob enih tudi, zdaj pa se pripravite: odpeljani boste v preiskovalni zapor. Lahko še greste gor v apartma, koga obvestite in čez petnajst minut vas pričakujem tu z najnujnejšim: kozmetika, zobna ščetka, dokumenti, nekaj rezervnega perila. Policija bo poskrbela za vse drugo. Ne bom se spuščala v moraliziranje, zakaj in kako. To je stvar sodnega procesa. Pa srečno gospod Piotr,« je še rekla in mu dala roko.

Ko je bil v apartmaju, je na hitro poklical Todorja – številka ni dosegljiva, pokličite kasneje … Mater mu, spizdil je, je pomislil. In tista gospa iz Torina, tista, ki ni spala, antibiotiki ob petih zjutraj. Pa še rekla mi je, sem vam mahala … Tista … Nisem je resno jemal, pa … Mater se je zapletlo: zdaj je konec, konec … Kako bo to, ko bo izvedela Melita … Meliti moram povedati, zdaj je še doma … Mislim to, v pripor, v preiskovalni, mislim … Tista stara na oknu … In pred vhodom je močna luč, njeno okno pa je tik nad vhodom, vse vidi … In jaz, bedak, v lahkem plašču spodaj pa uniforma sanatorija, v akciji pa kombinezon čez … Bedak na kvadrat. Kaj bo rekel brat, teolog … Oče, oče se bo smejal, mama pa v jok, seveda. Moral jim bom nekako sporočiti, da me oktobra ne bo, ker … Zdaj pa Melita. S tresočo roko je prijel telefon in globoko dihal. Počakaj je, da se je javila in potem jecljaje rekel:

»Pozdravljena, danes se mi je nekaj zapletlo,« je začel.

»Kaj pa, je hrbet slabše?« je Melita skrbno vprašala.

»Ne, ne to,« je jecljal na robu joka.

»Ja, kaj pa?« je Melita zaslutila, da nekaj res ne bo v redu.

»Poslušaj, brez panike, v preiskovalni zapor moram, čez nekaj minut, spodaj me čakajo. Dovolili so mi, da vzamem nekaj stvari in koga obvestim. Spotoma bom obvestil še starše, brata, zdaj pa pakiram,« je bil živčen in hlipajoč.

»O, Madona, kaj pa to, zakaj pa to?« je bila Melita vznemirjena.

»Vse boš zvedela, samo zdaj se mi res mudi. In … oprosti … Ne vznemirjaj se, to škodi najinemu otroku, ne vznemirjaj se, prosim. Nobenega nisem ubil, samo, saj veš ukradena krsta in moj prijatelj Todor, to je to. Adijo za zdaj, čakajo me,« je še rekel.

»Kaj, mislim, to, ta afera, in so te potegnili zraven. Pa ja nisi, mislim …«

»Ne, ne Melita, za zdaj samo preiskava. Sum je padel tudi name, ker sva prijatelja s Todorjem. Res moram iti. Drži se, vse bo OK. Poljub,« je še vzneseno rekel in odložil telefon, na mizico. Nestrpen policist je potrkal in ga vprašal, če je že pripravljen. Na hitro je v malo športno potovalko zmetal stvari, vzel telefon, zaklenil in sta šla.

*

Inšpektor Zigmund je vrtel pisalo med prsti in nekaj časa strmel v prazno, v horizont. Peta ura popoldan je bila, vrvež pred kavarno in v njej se je gostil. Mlačen dan je prinašal nemir; vse je bilo napeto od neznane elektrike. Tako torej, Sandra ugotavlja, da je bil Piotr zraven; pridobila je nalog za priprtje, no … Kaj naj jaz s tem kujonom … Ta Todor, čez deset minut bom spet v hotelu in ga bom zaslišal, hja … Zdaj je že očitno, da sta ta dva sodelovala. Todor bo tajil, da ne, da je na dopustu. In tole, pri tistem Piotru. Da ga je bolel hrbet, celo injekcijo si je dal tisto noč, bog vedi česa, lahko da samo vitamine in sladkor, za koncentracijo v akciji, pa tista ženska, ki mu je mahala in klepetava medicinska sestra, pa je bil pečen. Seveda, sodstvo bo imelo veliko dela, ni konkretnih dokazov, samo posredni, izjave in to. Če se bo na sodnih zaslišanjih zlomil, potem dodatni dokazi ne bodo potrebni. Ja, Bojc je preveril, tip, mislim Ta Todor je res tankal, bel Audi je bil izsleden blizu Gorice, in … Vse to mu bom na zaslišanju predočil, pa naj se jeguljasto izvija. Dal bom pobudo, da preiskovalni, da nalog tudi za njegovo pridržanje; FBI je našel njegov DNK. Pa še nekaj, od določene ure naprej jima morejo blokirati telefona, da se ne bosta mogla usklajevati, to po navadi deluje. Kolikor vem zakonodaja, v Evropski uniji to dovoljuje, dokler je osumljenec v priporu. Ja, počasi bo treba tja. Popoldan je bil po mestu z Blanko, bila sta na kosilu, malo kopanja, nabavljal je malenkosti, kozmetika, in ostrigel si je brado, uredil se je, tako poročajo. No, tja moram.

In sta spet sedla, tokrat v odročen separe, hotelskega bara. Todor je kazal neko slabo kontrolirano vznemirjanje. Na obrazu mu je sedala senca potuhnjene vednosti, da je blizu razkritja, da pa se ne bo kar tako vdal.

»Takole gospod Todor. Situacija za zdaj razkriva, da smo preverili, kaj ste zares počeli v tisti usodni noči. Policija je izsledila vaš avto blizu Rubinarije, na bencinskem servisu, kjer ste kupili energijski napitek in še neke malenkosti. Potem sta zavili na cesto, ki pelje ob Rubinariji navzgor, domnevam vse do Smrečne,« je bil Zigmund neposreden.

»Samo domnevate,« je Todor rekel in se pri tem zakrknjeno nasmehnil.

»Take domneve dobijo novo razsežnost, če vam povem, da je vaš prijatelj Piotr v tem trenutku že v priporu,« je Zigmund nasladno rekel.

»Briga me za njega,« je Todor rekel in se še naprej delal neprizadetega.

»No, prijatelje se ne pušča kar tako na cedilu, kaj?« je bil Zigmund rahlo  dražljiv.

»Ja, navadno ne. Samo, kar njega dolžite, mene ne morete. Nimate nobenih dokazov. To, da ste izsledili moj avto, da sem v tisti noči kolovratil naokrog, to še nič ne pove. Dobro, na plavanju res nisem bil, to ste že dopoldan ugotavljali. Samo kam sem res šel, tega pa ne veste.«

»No, od tam naprej so stvari neizsledljive, drži. Ampak, ker ste se že zdaj zapletli, to nakazuje, da pa morda imam močan sum, da ste bili zraven. Glejte, najprej ste navajali, da ste bili na dolgem nočnem plavanju, nihče ni tega potrdil, potem, da ste šli naokrog, to je seveda vaša pravica, kako in na kakšen način si urejate nočno življenje. Sandra, moja sodelavka pa mi poroča, da so vaš bel Audi videli v bližini servisa, tam po eni uri ponoči. Slučajno je tam mimo šel nek starejši moški, nekdaj mehanik na servisu, menda je peljal psa na sprehod, si nekaj časa ogledoval vaš avto, ker je novejši model, za katerega še odplačujete. In tisti moški je povedal to naslednji dan v gostilni, da se mu zdi čudno, da je Bolgar delal tudi ponoči, če pa je na dopustu. Očitno je bil možakar, kljub upokojitvi, še navezan na servis in je tam mimo nostalgično vozil svojega nemškega ovčarja. Torej, kako lahko to pojasnite?«

»Z lahkoto. Na servisu sem pozabil kreditno kartico v svojem delavnem pajacu, eno od treh, pa sem jo šel iskat, ker ne bi rad izčrpal ostalih dveh računov. To lahko preverite, kar izvolite. Takrat še ni bilo nič sumljivega. Potem sem se vrnil na morje,« je Todor zapletal stvari.

»Trenutek, bom preveril, počakajte tu,« je bil zdaj inšpektor Zigmund nasršen. Šel je v avlo hotela in poklical Bojca. Trajalo je petnajst minut, da so preverili: res je imel tri kreditne kartice, a iz ene ni ničesar plačeval, iz ostalih pa, na nobeni ni bilo kritično stanje.

Ko je prišel nazaj, mu je rekel:

»Takole, preverjeno. Torej, če ste vzeli tisto kartico, in šli nazaj na morje, pa je niste uporabili, kaj?« je bil zdaj inšpektor že napet, razdražljiv.

»A je to pomembno. Jaz lahko delam s svojimi karticami, kar me je volja,« je bil Todor še kar napadalen.

»Veste kaj, odkrit bom. Lahko se izgovarjate na take malenkosti, kartica in to. Predolgo sem v tem poklicu, da bi vam nasedel. Vzemiva, da ste res vzeli samo kartico in šli nazaj. Kamere ste vi izključili ob tem, kaj …«

»Ne, nisem,« je Trdo rekel Todor.

»Zdaj vam bom zaupal, imamo rahlo sled, ki pelje do vas?« je bil Zigmund potrpežljivo zadržan.

»Kakšno!?«

»Vaš DNK material že ima Bolgarska policija. Primerjali smo ga s tistim, ki je bil na kljuki vhodnih vrat puščen v tisti noči. Tako se vam je mudilo na dvorišče do kombija, da ste si rahlo odrgnili desno roko, ker ste v temi zadeli v slabo zakrivljen nadstrešek nad ključavnico; tam so ga našli. In torej niste šli samo v garderobo, šli ste na dvorišče, po kaj le? V kombi seveda in odpadno olje za kurjenje, pa po že prej pripravljen kovinski sod. In eden od sodelavcev je povedal, da je videl, da ste ob večerih nekaj varili, ko se je vozil tam mimo s kolesom. Domnevam, da ste sestavljali voziček in dvigalo. Pa še nekaj. Inšpektor Bojc je večkrat zaslišal grobokopa, s katerim sta se ga včasih zapila v gostilni pri Gamsu. Ta je povedal, da ste se en večer, ko sta bila oba že malo natreskana, kar naprej pijansko zanimali, kašna da je bila tista krsta, koliko težka, kako globoko so jo zakopali. No, zgodba se je na ta način počasi zaključila. Svojo DNK materijo ste pustili na sedežih nekega drugega ukradenega avtomobila; niste ga vi ukradli, ukradel ga je vaš sodelavec in ga vam posodil za nočno avanturo, in tam ste pustili sled. Ker je pa tisti avto bil potem zjutraj najden in so z njim pred tednom dni zbili pešca do smrti, je policija, mislim njihova forenzična služba, pobirala DNK sledi. Oprostite, sledi vaše sperme so bile na sovozniškem sedežu: kako in zakaj, zdaj ni pomembno. Zaslišali vas niso takrat, ker so bile še druge sledi, treh ljudi. Ker je gospod, ki je prvotno vozil tistega športnega malega BMW – ja, tisti se je sam javil in stvar pojasnil. Verjetno ste že pozabili na to afero. Kasneje, na obravnavi ste bili kot priča, da ste enkrat tudi vi vozili avto, da ste pač mislili, da ga je sodelavec legalno pridobil in da bi rad naredili vtis na novo dekle. Tako, dragi moj, tako vidite, si zapletate življenje,« je trdo rekel Zigmund.

»Ja, ja, vem …« je zdaj poraženo prikimal Todor in na hitro skril desno roko, na kateri se je še poznala odrgnina iz tiste noči. Prekleti bedak, brez rokavic sem šel do kombija, šele tam sem si jih nadel, mudilo se je, Piotr je čakal v križišču, skrit za grmovjem, jaz pa … O, pizdarija …

»Torej, zdaj sva v fazi, ko lahko rečeva, da se je zgodba tiste noči tu začela, pri tisti kovini nad ključavnico težkih železnih vrat na dvorišče in do skladišč z rezervnimi deli. Kamere niso delale do ponedeljka, dokler jih niso sodelavci spet vključili. Temu niso dali pozornosti, ker ob nevihtah se je že večkrat zgodilo, da je izpadel signal. Seveda, vsa druga pojasnila boste dali preiskovalnemu sodniku. Še nocoj boste premeščeni v Lubiano, v preiskovalni zapor. Morate vedeti, da ste se zapletli v afero, ki ima mednarodni značaj, zato je toliko inšpektorjev vključenih. Glejte, jaz vam ničesar ne očitam. Meni se celo zdi, da bi se še vse dobro končalo, samo malenkosti so odločale, da se je stvar podrla. Če povzamem, vaš načrtovani dopust, kraja kombija; alibiji bi bili mogoči, le … Samo jaz … veste, preiščem vse okoliščine: ne prepuščam se fantaziji, samo dejstva štejejo, samo dejstva, dragi moj. No, Piotr pa … spet malenkosti, zaigrana bolečina v hrbtu, injekcija in odhod k počitku, pa ja … Slika je zdaj sestavljena. Potem sta vzela kombi, krsto odkopala, prepeljala nekam; tega še ne vemo, pa bomo zvedeli: mislim toliko časa vas bodo zasliševali, ne vem sicer na kakšen način, kakšno stopnjo pritiska imajo v Slavniji, pa se mi zdi, da to obvladajo, če so le malo tistega, kar je znala komunistična policija, povzeli. V to ste lahko prepričani, da znajo. Meni bi bilo zanimivo slišati, kam ste ga skrili. Pametno je bilo to, da sta sporočala, da bo krsto požrlo morje, če ne bo plačila. FBI in CIA, obe agenciji še zdaj besno iščiti ladjo, na kateri naj bi bili vi in Piotr s krsto – to že tudi oni vedo, da sta bila dva. No, gospa Olga, vdova, se je potem odločila, in njeni odvetniki, da prevzamem jaz stvar s svojim uradom v sodelovanju z vsemi policijami, tudi s tukajšnjo, Hrvaško. Tako, vidite, se je potem tuja agentura ukvarjala s tem, da je zadaj organiziran kriminal, zarota in to. Vidva pa lepo hop s krsto nekam. Zažgala sta zaščitna oblačila, obuvala. Domnevam da tudi zaščito za obuvala, ker ni bilo sledi v razmočeni zemlji. Gozdarji so našli sod, kjer sta zažigala. Zdaj policija, preiskuje širše območje. In kolikor vem, je za zdaj najbolj sumljiva neka opuščena kmetija; tam je nekaj sledi kombija, voda ni vsega izprala, nekaj je ostalo. Jaz mislim, da sta ga skrila na tisti opuščeni kmetiji. Imam prav?« je Zigmund zmagovalno dvignil obrvi.