17. Nočna nevihta

Inšpektorju Zigmundu se je zdelo, da je vožnja že kar dolga. Še enkrat je pogledal na navigacijo, na ekranček in prebral – Hotel Brioni. Vmes je poklical inšpektorja Htrvaške policije. Gospod Franjo mu je natančno opisal protokol, da gospoda Todorja in njegovo spremljevalko neopazno nadzirajo, da so obvestili lokalno policijo in da je vse pripravljeno za zaslišanje. Preveril je še dokument slovenskega preiskovalnega sodnika, ki nalaga zaslišanje uslužbenca servisa, kjer je bil odtujen kombi, znamke Ford. Kako naj primem tega, tega … Tista kraja v Bolgariji, tisto je bilo samo sostorilstvo, pomagal je odkleniti avto, kasneje mu zamenjati računalnik in še nekaj drobnarij, prebarvali so ga in prodali … Tisto je zastaralo, ker je lastnik enostavno odstopil od preganjanja. Od takrat je živel na Dunaju, delal na več servisih, nazadnje na velikem, kjer so se specializirali za Audijevo znamko. No, imel je še nekaj prometnih prekrškov, prehitra vožnja, v Avstriji samo enega, napačno parkiranje, pa še tisto je bila pomota redarja – njihov servis je imel tam pravico parkirati – bil je s službenim avtom. Ja pa enkrat malenkost prevelika hitrost v bližini srednješolskega centra … To je vse, kar vemo. No, Bolgarska policija ima njegov celoten opis, študent strojništva in elektronike v Sofiji, prekinil študij, šel v tujino. Ja, ja, živahna mladost, si je Zigmund zamrmral in parkiral. Videl je, da je na parkirišču diskretno parkiran avtomobil hrvaške tajne policije – opisali so mu ga. Najprej se je namenil do njih, da so se pogovorili, kako in kaj. Odločili so se, da bo eden od inšpektorjev šel najprej diskretno do receptorjev, se z njimi pogovoril, potem pa bodo, malo po deveti, seveda šli v sobo, čeprav, zakon dovoljuje, da bi lahko vstopili kadarkoli. Zigmund je šel nazaj do avta in si na prenosnem tiskalniku natisnil dokumente slovenskega preiskovalnega sodnika, pripravil svojo izkaznico, potipal pištolo v lahkem suknjiču, preveril radijsko zvezo z obema inšpektorjema – na srečo sta dobro govorila angleščino. Uskladili so se. Usedel se je in čakal. Živčno je tapkal po volanu in čakal, čakal. Minilo je pol ure, da se mu je oglasil glavni in mu poročal, da je v noči iz petka na soboto gospod Todor zapustil hotel okrog enajste ure in se vrnil šele malo pred osmo zjutraj. Da je imel to navado, da je hodil vsako noč ven, vendar, da je prihajal nazaj mnogo bolj zgodaj, okrog štirih ponoči. To, da nekateri hodijo na nočno kopanje, to da se prakticira. Aha, okrog osmih, no, smo že bližje. Nič, zdaj je nekaj do devete, v akcijo bo treba. Šli bomo vsi trije.

Trkanje na hotelska vrata je votlo zvenelo na hodniku. Sobarice so bile že v svoji sklepni dejavnosti; na hodniku je brnel velik sesalec, ki je hkrati pomival tla. Potem so se odločili, da ga budijo glasneje. Eden od inšpektorjev je bolj po moško udaril in v balkanščini rekel, da bodo sicer vdrli, da je tu policija, ker da je na seznamu za zaslišanje po nalogu Interpola. Po nekaj minutah, se je na vratih pojavila Blanka, svetlolasa, zmedena, v kopalnem plašču, razkuštrana.

»Kaj bi radi?« je strahoma vprašala.

Zigmund je stopil naprej, pokazal svojo izkaznico in rekel:

»Gospodična, nerodno mi je, da takole motimo vašo idilo. Glejte, tu imam papir, ki dokazuje, zakaj smo tu. Bi bili tako prijazni in s tem dejstvom seznanili gospoda Todorja, ki najverjetneje še spi, domneva pač. Če ga pa ni tu, kar dvomim, recepcija bi ga opazila, da je šel ven, tudi kamere, potem ste to dolžni pojasniti. Ne razumite me napak, vi v to niste vpleteni.«

»Ja, samo, za kaj se gre, no,« je bila mladenka  nestrpna in se je živčno prestopala. Za njenim hrbtom se je zdaj pojavil bradati Todor, gol do pasu, v kratkih hlačah in v natikačih. »Kakšen cirkus je zdaj to?« je moško odločno rekel.

»Oprostite gospod Todor. Tukaj imam nalog za zaslišanje v zvezi z odtujitvijo kombija. Preiskovalni sodnik v Sloveniji, ki vodi zadevo odtujitve krste pokojne C. C. mi je dovolil, da vas zaslišim. Vzemite to, kot kultivirani pomenek. Ničesar vam ne očitajo, samo nabiranje informacij. Zato vas prosim, da nam omogočite, da se pomeniva. Gospoda iz Hrvaške policije sta tu, zgolj zaradi varnosti. In če se vam predstavim, sem Zigmund Hitcinger, vodja specializirane zasebne agenture. Najamejo me, kadar so stvari res delikatne. No, kako, boste privolili v pomenke?« se je vljudno vsiljeval Zigmund.

»Pa kaj je zdaj to, kakšno odtujitev? A, ja, to je tisto, ko je Blanka brala na telefonu. Veste kaj, jaz sem na dopustu, ne berem novic, me ne briga, kaj se zdaj dogaja tam gor, res ne. Kombi, kakšen kombi?« se je delal začudenega Todor. Za zdaj je dobro igral igro, na katero je bil pripravljen.

»Takole se domeniva. Vi se lepo uredite, jaz pa vas bom pričakal spodaj. Skupaj lahko sedeva v enega od separejev in stvar opraviva, tako, civilizirano, ob kavi. Inšpektorja bosta seveda v bližini. Opozarjam pa vas, da ste pod nadzorom, mislim hotel je policijsko nadziran. Ne mislite na nobeno neumnost. Za zdaj niste ničesar obdolženi, nujno pa potrebujemo nekaj informacij, za katere domnevamo, da jih veste. Bi tako šlo?« je bil Zigmund viteški.

»Dobro, dobro, stuširam se in pridem dol,« se je Todor vdal. Tale, tale … Dunaj … Kaj pa če so tudi Piotra že obdelali, on … Mater on je taka dušica, zlomil se bo. Vem, skrbi ga noseča partnerka in zdaj tole. Kaj sploh zares vejo, kaj. Kako naj odgovarjam. Vse je tako no … In vsako noč sem hodil ven, samo, da sem prej prihajal, kamere, kamere v avli, ponoči … O, mater, na to pa nisem pomislil. V soboto sem bil tu šele ob osmih … U, mater, tu bo kavelj. Kaj naj rečem, kdo me je videl še zjutraj na plaži, nihče … Kaj naj rečem … Ja, nič, dva Nemca sta hodila tudi na nočno kopanje, tudi to lahko preverjajo in stari ribič … Hrvaška policija jih bo zaslišala … Nihče me ni videl, svinjarija … »Blankica, a mi daš vitaminski sok prosim, pod tuš skočim potem pa moram dol. Ne sekiraj se, samo formalni pogovor, ker sem uslužbenec tistega servisa, kjer so ukradli kombi, samo to. Piotr mi je razlagal, da zaslišujejo vse živo tam gor, da je cela frka. Saj veš ne, kdo je bil C. C. Ma razlagal sem ti, še dva filma sva si ogledala na računalniku, se spomniš?« je vrelo iz njega. Ženska je samo kimala si nekaj mrmrala in kazala očitno nezadovoljstvo, ker … Ravno se je pripravljala, da bi se spet ljubila, pa … Dala mu je sok, svežo majico, druge kratke hlače. Pograbil je še mobitel in šel.

Separe je bil udoben, diskretno osvetljen in zavarovan pred firbci. Inšpektorja sta diskretno sedela pri mizi na hodniku, ki je peljal v separeje. Naročila sta si kavo in pomarančni sok. Inšpektor Zigmund je pripravil beležnico in drag nalivnik. Todor je pomislil, tale je pa še stari romantik; povsod vse snemajo, običajno kar s pametnimi telefoni, ta pa … Ja, morda se pa drži protokola, ki ni pravno definiran, ampak, kolikor vem, Interpol lahko uporablja snemanja. Saj ne veš, lahko da je to samo videz …

»Takole, gospod Todor. Kot najbrž veste, zgodilo se je v Smrečni, v vasi, kjer je vaš delodajalec, kjer ste začasno nastanjeni. Kar se tega tiče, je preverjeno: vse imate urejeno, delovni vizum, začasno bivališče, te formalnosti. In na servisu, kjer delate, slovite kot strokovnjak za elektroniko: redki so, priznam, teh računalnikov v avtomobilih pa vedno več. No, torej, veste, kaj se je zgodilo?«

»Ja, bežno, kot sem že rekel. Ne prebiram novic. Blanka me je zbudila v soboto dopoldan in mi brala, kar je pisalo na telefonu. Ona redno brska po novicah, jaz nikoli. Za politiko se ne zanimam pretirano, za šport, samo za evropsko nogometno ligo. Navijam za Bayern,« se je Todor trdo nasmehnil.

»Ja, taka senzacija, vi pa ne veste nič. No, saj ni nujno, da so vsi ljudje novičarsko žejni, ni nujno. Torej v noči iz petka na soboto so neznanci odtujili kombi z dvorišča vašega servisa. Ste vedeli, kakšno okvaro je imel kombi?«

»Mislite tisti star Ford, last Turka spodaj v mestu, tisti?«

»Ja, tisti, modri, res star. Po podatkih forenzikov ima več kot pol milijona kilometrov in je v slabem stanju, tudi motor. Zato me zanima, če ste bili seznanjeni z omejeno zmožnostjo vožnje tistega kombija.«

»Ja, veste, jaz, jaz se ukvarjam pretežno z elektroniko, čudnimi prikazovanji na armaturi, nezaklepanjem, neodklepanjem, svetila, take reči. Včasih pomagam kolegom pri demontaži, pri večjih servisih motorjev, ja. Tisti kombi, kaj je že bilo, kaj so fantje govorili, čakajte … Ja mislim, da so rekli, da … A ni nagajal eden od šestih injektorjev, nekaj takega, omejena zmožnost vožnje. Ni več razvijal popolne moči, delal je v rezervnem stanju. Na to se spoznam ja, računalnik preklopi motor na zmernejše obrate, to vem … Mislim pa, da je ob sprejemu gospod Andrej vse zapisal v služben računalnik. Z vsemi vozili tako naredi; tja zapiše, kaj je v načrtu za popravilo. Jaz nisem bil določen, da bi popravljal tisti kombi, zato nimam pojma, kaj je še vse bilo narobe. Vem, da je tam čakal, da v septembru menjajo nekaj delov, to vem, drugega pa ne,« je bil Todor zadržano in kontrolirano zgovoren.

»Ja, ja, preverili smo. Res je vse vestno zapisano. Na dopust ste odšli že prvega septembra. Preveril sem, rezervacijo ste imeli, da … No, kamere na dvorišču servisa so beležile, da ste bili v petek 28 avgusta tam na dvorišču in ste si ogledovali kombi, vzdignili ste pokrov motorja, nekaj gledali. S kakšnim namenom?« je zategnjeno vprašal Zigmund.

»Preden grem na dopust, malo pregledujem, kaj me morebiti čaka, ko pridem nazaj. Lahko vprašate druge fante. Spraševal sem jih, kaj je s tisto kripo tam. In sem šel, malo pred zaključkom res tja, da se tudi sam prepričam v kakšnem stanju je kripa. Pregledal sem kontakte z računalnikom, ker je to včasih prva težava, da gre kaj narobe, nekaj minut sem gledal tisto čudo, ja. Nič takega, firbcanje pač. Fantje lahko potrdijo, da pogledam vsak avto na čakanju.«

»Če mi malo razložite, to z injektorjem, torej, je bil vozen ali ne?«

»Sem že rekel, če eden od injektorjev ne dela, ostali pa še, ima motor nekoliko manj moči. Računalnik zazna, da nekaj ni z motorjem v redu in preklopi na varnostni režim. Ko ga poženete, vas znakec na armaturni plošči opozori, najprej je oranžen, potem pa rdeč, in ko vas ima zadosti, začne še piskati. No, takrat pa se lahko zgodi, če avta ne pripeljete na servis, da preprosto obstane. Kolikor vem, je bil tisti kombi v oranžni fazi. Poglejte zapisnik pri gospodu Andreju, na pamet ne vem. Veste, koliko vozil gre skozi naše roke,« je Todor rekel in živčno raztegnil roki.

»Ja, ja, zapisnik smo preverili. To, kar pojasnjujete, to bo držalo. Načeloma torej bi se dalo kombi ukrasti za kratko vožnjo, kaj?« je šel inšpektor v napad.

»Drži. Do kje pa so prišli z njim?« je Todor vprašal.

»Ja, po podatkih policije, kašne štiri kilometre v gozd, ne dlje. Forenziki so ga preiskali, žal ni nobenih bioloških sledi, razen nekaj odtisov lastnika kombija, drugih ni, ampak tu smo še na delu, se razume. No, zdaj vem, v kakšnem tehničnem stanju je bil kombi. Lepo ste mi pojasnili, hvala vam. Drugo kar je, me zanima, ker stanujete v istem objektu kot gospod Piotr, so se tam nastanili v zadnjem času kakšni tujci. Namreč lastnik tistih apartmajev ne vpisuje vseh, malo goljufa državo, to menda veste?« je Zigmund peljal razpravo drugam.

»Ne da bi vedel. V avgustu sem veliko tekal skupaj s Piotrom po gozdu, dokler ni petnajstega šel na morje, potem sam; hočem pridobiti kondicijo. In je medicinec in obvlada to, vadba, prehrana in to. Jaz sem v srednji šoli treniral tek, samo potem, potem me je vleklo v življenje,« se je nasmehnil Todor.

»Ja, razumem,« se je Zigmund zaustavil in pomislil: tipček je predvidljivo samovšečno prebrisan. Nič mu ne bom omenjal, da vem vse o njem, to bi ga dodatno zaklenilo. In seveda, snemam ga, samo zdaj tega še ne ve – dovoljeno je.

»Torej, kombi je bil do neke mere vozen. Seveda, tisti, ki so ga ukradli, najbrž niso vedeli, v kakšnem stanju je, mogoče pa. Čisto tako bom vprašal: mislite, da so za tem zelo organizirani storilci, ki se spoznajo tudi na vozila? Meni se zdi nenavadno, da greš na nek servis in tam ukradeš vozilo, ki čaka na popravilo, res nenavadno,« ga je začel Zigmund provocirati.

»Ja, res, ja. Da greš na priznan servis in tam šariš. Ne vem, kaj se je zares dogajalo, od prvega septembra sem tu. Slišim se samo s Piotrom. On veliko dežura v bolnici, pa še hrbet ga muči in to. Ja, ne vem. To mora biti dobro organizirana banda, da si upa ukrasti star kombi, samo za eno noč,« je Todor hladno rekel in se nagnil v senco; ni se hotel izpostavljati luči, ki je razkrivala trzljaje obraza.

»Še ena malenkost. Po podatkih, ki smo jih nabrali, ste v noči iz petka na soboto šli na nočno kopanje malo prej, že okrog desete zvečer, v hotel pa ste prišli šele ob osmih zjutraj. Kaj vas je zadržalo tako dolgo zunaj?« je Zigmund vprašal in si mislil: Ja, gospod  Todor, mislim, da zdaj že veva, kdo je tole skuhal. Delujete mi preveč kontrolirano, vaši zakrčeni gibi, prekrižali ste roke na prsih. Sandra pravi, da je to očitna gesta branjenja, ko dregnemo v napadenega. Če bi bil res sproščen, se  ne bi umikal v senco. Nalašč sem izbral to možnost, ker vem, da osumljenci ne marajo svetlobe. Instinkt pač, biti skrit.

»A, to, čakajte … Ja, seveda zelo toplo morje je bilo v tisti noči, zelo, ker se je spremenil tok, vode so se mešale. Plaval sem in zaspal na plaži, ogrnjen z brisačo in kopalnim plaščem. Prebudil me je običajen ropot v bližini, pa tista dva Nemca sta bila še tam in še nekaj drugih, ja. Ja, res, topla noč je bila, zelo topla, plavanje me je uničilo. Tokrat sem najbrž tudi pretiraval, saj nisem več v tako solidni kondiciji. Zato sem prišel šele okrog osme. Blanki, partnerki sem povedal, da bom celo noč zunaj, ker v sredo greva nazaj in bi rad izkoristil nočno plavanje. Včeraj sva bila pa malo naokrog, ogledovala sva si Pulo.

»Ja, torej ste zaprisežen nočni plavalec. No, to razumem, ja. Oprostite, pač preverjamo stvari. Vem, da vam je to vprašanje zvenelo kot rahla napoved osumljenosti. V mojem sistemu ni nedolžnih in ne obsojenih, če razumete. Vse pretaknem, preverim, vsaka informacija se vgradi v celotno sliko. Logika je bila v tem, da se je vse začelo s kombijem; tako je pokazala rekonstrukcija. In očitno so v kombi naložili tudi neke tehnične priprave, da so kasneje lahko krsto dvignili. To je morala biti tehnično izurjena ekipa, nedvomno. Tistih priprav nismo našli, to še iščejo. Drugih podrobnosti vam ne bom razlagal, ker smo v fazi preiskovanja. Dobro, gospod Todor, za zdaj bi bilo to vse. Hotel sem samo vedeti, zakaj ste si ogledovali kombi, preden ste šli na dopust. Poglejte tu je formular, ki ga morate podpisati, nalog za zaslišanje, ki sva ga opravila – vse mora biti dokumentirano. Za zdaj ni potrebno, da bi sodeloval vaš pravnik, ker gre zgolj za zaslišanje po uradni napotitvi preiskovalnega sodnika. To še ni stopnja osumljenosti. Razumete to?« je bil Zigmund vzdržno pojasnjevalen.

»Ja, razumem,« je Todor oddahnjeno rekel in se komaj zdaj raazkrčil. Naglo je podpisal tisti papir, spil mlačen pomarančni sok in se spet skril v udobje teme.

»Dolžan sem vam pojasniti, da morate, dokler traja preiskava, biti dostopni. Tukajšnja policija je o tem obveščena. Vem, to se vam zdaj spet zdi, kot da ste neposredno obdolženi. Žal, ta nalog je izdal preiskovalni sodnik, ki je sestavil protokol, koga vse morajo nadzirati. To je zdaj bolj vprašanje za advokate, zame je bistven samo nabor podatkov. Zdaj vem, v kakšnem stanju je bil kombi, potrdili ste to, kar je navajal lastnik servisa in nekaj fantov iz delavnice. Vaš dopust pač poteka kakor poteka, v to se nima nihče pravice vtikati, in za zdaj, gospod Todor, je to vse. Tako, midva sva to korektno opravila. Hvala vam za sodelovanje. Veste, zdaj si bom malo ogledal Pulo. Avstrija je tu imela pred stoletjem in pol močan pomorski center, glavna avstrijska baza za vojaško ladjevje. Moj pradedek je bil admiral in je bil tu nastanjen. Veliko so Avstrijci tu naredili. Iz malega ribiškega mesta je zraslo, za tiste čase moderno mesto, z vodovodom, železnico, plinsko razsvetljavo. Ja, imeli so že takrat 60 000 prebivalcev. No, po prvi svetovni vojni, smo pa odšli. Ostalo je veliko obrambnih naprav, vile, vojaška bolnica, pokopališče. Malo se bom razgledal.« In je pomislil: Plačilo je zadržano. Gospa Olga je obveščena, kako stvari potekajo, blizu smo, blizu, je bil Zigmund dobrohotno razgret.

»Nič od tega nisem vedel. Slabo poznam zgodovino Balkana, slabo. No, če sva končala, bi šel gor,« je Todor zadržano rekel, ne še povsem sproščen. Začutil je trnek v goltancu, trnek, ki ga je navezal na nit spraševanja. Na hitro je pomisli: Prekleti Dunajski staruh … Mater mu dela logika. Jasno, zapičil se je v nekoga, ki je vedel za stanje kombija. Tu sva zgrešila, tu … Morala bi ukrasti ali pa preskrbeti drug kombi, tu bo sranje. Od tu se bo začelo. Ne vem, ne vem … S takimi dvomi je prišel v spalnico, kjer je Blanka še vedno brskala po telefonu in ga opljuskala z veselim, hotnim pogledom. Rekla mu je:

»Ej, Američani so poslali močno snemalno ekipo. Vse snemajo, domačine, lepe kraje tam okrog. Mater bo vse popularno, Rubinarija, jezero, hotelček, sanatorij in jasno lega pokopališča ob cerkvi. Intervju je dal tudi župnik, ki je razlagal, da je v tisti noči grmelo in treskalo, da ni mogel nič videti ali slišati v župnijski hiši, ki je na drugi strani ceste, kakšnih osemdeset metrov oddaljena od pokopališča. Pa ena ženska, da je slišala nekaj, da je videla kombi, ko je šla zapirat polkna, ki je peljal ponoči mimo hiše. Ma kaj vse snemajo, ej?«

»Ma daj, ne zanima me to sranje, no. Pa kaj, so pač sunili krsto, in kaj. Zdaj še mene nervirajo s tem, ker delam na tistem servisu. Mater jim. Ne, ne, z novim letom jo stisnem nazaj v Bolgarijo,« je bil odločen in se je sesedel na posteljo.

»Ja, in jaz,« je zapela Blanka in le odložila telefon.

»Ti, kaj ti …« je zabolščal vanjo. »Ti, lahko greš z mano,« se je zmehčal.

»Odrinila se je in ga ogrnila z vročim telesom. Utišala je v njem tisto treskavo noč.