Toskana

TOSKANA
Tiha hotelska soba; jutro posije skozi balkonsko okno in nežni piš vetra pleše s svetlo modrimi zavesami.
Svetloba seže vse do usnjenih črnih čevljev moškega, ki sedi na fotelju z rožastimi vzorci. Naslonjen je vznak, kot da bi počival po napornem dnevu težaškega dela; njegovo telo se utaplja med blazinami. Kljub sproščenemu občutku je v njegovi hrbtenici zrno napetosti, kot bi bil v podzavesti v pripravljenosti na nekaj … Na grožnjo. Leva dlan mu počiva na stegnu v skrbno polikanih hlačah; prestiž in kvaliteta sta opazna od daleč. V desnici drži kozarec vina.
Poleg fotelja leži drug kozarec; raztreščen na kosce, loveče svetlobo. Debelo vzorčasto preprogo prekrivajo rdeči madeži, a moškega očitno ne motijo. Njegov prsni koš se spušča in dviga v enakomernem ritmu in razteguje blago bele srajce. Ura neutrudoma bije nekje v ozadju razkošne sobe in ostaja edini dokaz, da se čas ni ustavil, da drobci peska dalje drsijo po ozkem grlu. Visok strop, s preprogami in tapetami, celo s slikami v masivnih okvirjih opremljena soba … Vse premišljeno in okusno oblikovano za užitek težkih denarnic. A resnična vrednost iluzije je pravzaprav v razgledu. Če bi moški vstal in stopil do balkona, bi lahko odmaknil zavese in užil pogled na morsko gladino, ki se lesketa nad rdečimi strehami majhnega mediteranskega mesta. Z malo napora bi lahko preslišal trušč fiatov in čebljanja na tržnici in se osredotočil na zvok valov, ki poljubljajo obalo; ne vedoč ali je zvok zgolj odmev spominov.
Šele okrog enajstih se dvigne z objema mehkih blazin, njegovo telo nenaravno težko, se nerodno skloni k nizki hrastovi mizici in odloži še vedno poln kozarec. Čez razbito steklenico stopi v kopalnico. Celotni rutinski jutranji obred uspe izvesti ne da bi se enkrat samkrat pogledal v ogledalo, posledično je kajpak izpustil britje. Preobleče si že prepoteno srajco v prijetno dišeče svežo. V komaj občutni naglici zakoraka čez prostrano sobo proti vhodnim vratom, kjer z obešalnika sname lahek spomladanski jopič in si čez strogo kratko ostrižene lase povezne klobuk. Za trenutek postane; s prsti že na hladni kovinski kljuki. Čeljust se mu napne, ko s pogledom še zadnjič ošini prazno stanovanje; tiktakanje ure, za katero ni prepričan, kje se skriva, enkrat samkrat ne zataji dopolnjevanja celote: tihe hotelske sobe. Na steni z balkonom ujame premikanje zaves v prepihu, ki se lahno zibajo, kot bi mu mahale v zadnji pozdrav.
Šele takrat jo opazi, ležati na tleh; negibno lutko, porcelanasto belo v rožasti obleki, skladni s pohištvom do potankosti premišljeno razporejenim v prostoru. Le kdo jo je pozabil, kdo se je odločil tako nasilno razbiti kompozicijo popolne slike, ki ji manjka samo še okvir. Nekdo drug jo bo prišel iskat; zavrženo igračo, on mora ven – po svobodo.
Njegovo sestopanje po stopnišču je sprva togo, a ko doseže pritličje, se njegov tempo in bitje srca umirita. Njegova drža se sprosti, popravi si pas težke ure na levem zapestju in nadaljuje korak čez širok hodnik salona, s prijaznim nasmehom in vljudnim kimanjem odzdravi osebju in gostom. Hotel je odlično prezračevan in hlajen, zato ga poletna vročina zadane z vso težo, ko se nasloni in odpre visoka lesena vrata, ki vodijo na dvorišče. Suknjič si nemudoma sleče in odpne nekaj gumbov srajce. Vonj citrusov mu razdraži nosnice, ko se sprehodi mimo bogatih krošenj v velikih opečnatih loncih. Očitno je pozabil sončna očala, a sedaj je prepozno, da bi se vrnil ponje. Klobuk potisne globlje čez čelo in nadaljuje proti ulici, kjer ga kaos prometa končno doseže v vsej svoji nepredvidljivosti. Z dlanmi v žepih hlač zakorači na pločnik, preči cesto in izgine med zidovi gručasto posajenih hiš. Senca ozkih ulic učinkuje nebeško, a smrad urina pomešanega z algami, ga sili na bruhanje; nestrpno pričakuje vrnitev na odprto in ugled modrine. Neravno tlakovana pot se vije navzdol in med apnene stene odbija zvok pet njegovih čevljev. Iz žepov je primoran izvleči dlani, saj ni prepričan, da lahko obdrži ravnotežje na zlizanih kamnih.
Nazadnje se le nakremži pod ostrimi žarki sonca, ki ga ujamejo nepripravljenega. Znajde se na manjšem odprtem prostoru – na trgu, kjer klepet z vseh kotičkov naraste na nerazločljive zloge, zbirajoč se ob odprtih vratih trgovinic, ki vabijo s prepolnimi pladnji in policami doma narejenih dobrot in izdelkov. Vonj je tu bistveno prijetnejši; pekarna je gotovo nedaleč stran. Nagonsko se prime za želodec; že lep čas ni jedel, tudi skodelica kave mu ne bi škodila. Piti temno tekočino na prazen želodec sicer ni modro, a misel na hrano mu je povzročala slabost; gotovo je kriva vročina.
Nadaljeval je čez trg in navzdol; iz samozavesti v njegovem koraku je bilo moč razbrati, da točno ve, kaj išče. Še nekaj zavojev po osenčenih ulicah in znajde se na cilju.
Terasa s pogledom na morje, brez motečih strešnih korcev in hrupa množic; mirno je in presenetljivo zapuščeno. Usede se za mizo nedaleč od kamnitega zidu na robu
terase. V nekaj minutah se mu pridruži natakar. Naroči cappuccino; ura še ni odbila dvanajst. “Še zadnjič,” si misli, med opazovanjem modre neskončnosti.
Tako hitro se lahko vse konča; danes si še tu in svoboden, jutri pa ti je že grobo odvzet; ali pa si ga sam sebi ukradeš … Nadzorovati svoj značaj in preko njega svoje obnašanje; dejanja, ni enostavna naloga. Potreben je čas in zgodijo se napake, preizkušnje in padci ostajajo stalnica; nekateri bolj usodni od drugih. Trudil se je, nihče ne more zanikati tega, a tako izjemno težko mu je bilo ohranjati čustva pod nadzorom, preveč demonov je nanj prežalo v sencah.
Skodelico ponese k ustom in nasloni na ustnice, po grlu mu steče zadnji požirek. Modrina valov se blešči v daljavi, hrup prometa in smeh otrok za trenutek potihneta, v dlaneh obrača prazno skodelico; zadnje kaplje se nemočno pretakajo po dnu bele keramike; bele kot porcelan … »Tako lepo je tu, želim si, da bi lahko dlje ostala.«
Od daleč se zasliši zavijanje siren, ki s potenco narašča.
Pa so jo le našli …