14. Nočna nevihta

Ponedeljkovo jutro je še trosilo lahek pršec, ko je šef zasebne detektivske pisarne na Dunaju, gospod Zigmund, strmel v ekran računalnika in si čisto na rahlo tapkal s kazalcem leve roke po močnih sivih brkih. Pregledoval je sporočila, ki so prihajala že vse od sobotnega jutra, ko ga je poklicala gospodična Lora in v joku povedala, da so ukradli krsto z njenim očetom. Kmalu za njo je klicala še gospa Olga, prav tako jecljaje in jokaje – ukradli krsto, si je Zigmund prikimal. Ukradli krsto s slavnim C. C. Ameriški kolegi so mi postregli z nekaj zbranimi podatki: vas Smrečna nad Blagojskim jezerom v dolini reke Rubinarije, v Slavniji, naši južni sosedi. Ja, poznam tisti kraj. V mladih letih sem tja hodil na rafting z ekipo, ja … Lepa reka, dober hotel tam blizu, restavracije in kulinarika tiste gospe … Zdaj pa tole, vas Smrečna … In FBI se je ponudila, da mi servisira nekatere stvari … Ja no … Na prošnjo gospodične Lore, sem le prevzel primer. Njej so me svetovali ameriški kolegi. No ja, z njimi zgledno sodelujemo, ko gre za mednarodni kriminal, to je res. Torej, dejstva: krsta je bila odtujena iz petka na soboto – natančna ura ni navedena. Do sedaj je znano, da je signal kamer izpadel okrog dveh zjutraj, vrnil se je pa okrog petih – takrat je bilo že vsega konec, grob je bil površno zasut, samo delno. Ker je bil plitko zakopan, nek začasni pokop, seveda je šlo lahko – zemlja še rahla in to. Policija je vestno opravila svoje. Glavni inšpektor Bojc mi je poročal … Zdaj mu je že jasno, da bodo samo servis, ne pa glavni preiskovalci, zakonsko in formalno seveda. Pravno je pa stvar taka: pokojnik je bil državljan ZDA, imel pa je prijavljeno stalno bivališče v Slavniji, kar daje tamkajšnji policiji, da stvar preiskuje pravno dovoljenje. No, to sva z Bojcem uredila. Včeraj popoldne sva kar dolgo klepetala. Razumem jih, zdaj so na nogah, ker … Torej dejstva: krsta je bila odpeljana, sledi ni … Oziroma sledi okrog groba, stopinje in to. Nobenih sledi čevljev, samo odtisi nog, kar daje skope podatke: številka čevljev, približna teža udeležencev. Niso si še na jasnem, koliko jih je bilo. Bojc navaja domnevo, da bi bili najmanj štirje … Si mislim ja, težko krsto ukrasti … To je zagotovo bila uigrana ekipa profesionalcev. No, sledi kombija, to so dognali, ukradenega kombija, ki pa je potem izginil nekam v gozdove. Včeraj popoldan ga je našel nek gobar, zapuščen kombi. Policija ni tam našla nobenih oprijemljivih sledi, razen nekaj prstnih odtisov na volanu, zaslišali so tiste ljudi, pa niso imeli pojma … Jasno, tisti, ki so kombi ukradli, so se zaščitili. Niti na stopalki za plin ni bilo odtisov čevljev, nič … Profesionalci. Policija je vse zaščitila in vzela nove vzorce za forenzike. Našli so sledi zemlje iz pokopališča v kombiju, drugega pa nič … Kombi je bil le pogojno vozen – torej ga je nekdo usposobil za te namene, tak, ki se na to spozna … No, to je že prvi namig, samo … Takih je na tisoče … Da bi kdo iz tiste delavnice … Vse so že zaslišali, vsi imajo trdne alibije, pa tudi naivno in nelogično bi bilo. Dalje, filtracija vsemogočih prisluhov ni dala rezultatov. Elektronsko sporočilo je prišlo iz računalnika, lokacijo so določili nekje iz Lubiane, potem Italija. Gospodična Lora jim je odpisala, da bi se pogajala, da bi se lahko zmenili, ne pa za milijon evrov, kolikor so zahtevali. Milijon evrov, ej, za pokojnika … Tretje sporočilo je bilo trmasto, niso se hoteli pogajati, dali so ultimat do dvanajste in navedli račun, registriran v Švici. Oblika tistega računa, jasno; zasebnost tistega računa je ščitena s švicarskimi zakoni in ne moremo izslediti lastnika, žal … Včeraj je sledilo novo dopisovanje, točno ob dvanajsti je izsiljevalec pristal na vsoto osemsto tisoč evrov, nižje, da ne bodo šli. Če do zvečer ne bo nakazan denar, bo krsta zavedno izginila … Svetoval sem Lori, da jih malo zavlačuje, da jim pove, da ne more poslovati preko računalnika, da naj počakajo, da gre v Italijo na sedež banke, kjer imajo družinski račun, in da bo skušala urediti. Kar dolgo je trajalo, da je prišel odgovor. No, danes zjutraj je Lora šla v Italijo, zdaj je nekaj čez devet, kmalu bi me morala poklicati. Popoldan grem pa dol, cel teden, morda še več bom v vili C. C., z menoj bo šla, Sandra, sposobna inšpektorica … Pred dvema letoma sem jo zaposlil. Njen um, oh … Hitro sklepa. Sinoči sem jo poklical. Rekla mi je, da je verjetno jasno samo to, da je to naredila uigrana ekipa, ki ve, kaj dela, ker ni nobenih fizičnih sledi. To, da so našli kombi, to še nič ne pomeni, služil je samo za prevoz do tam, od tam naprej pa bog vedi kam so ga odpeljali. Celo to, da so načrtovali na noč, ko so bile proti jutru napovedane močne plohe, ki so pogoste v tistem hribovju, tudi to kaže na hudo profesionalno ekipo. Ja, Sandri je komaj 35 let, vsa kariera je še pred njo. Če še malo premislim: kombi, nič sledi, stari odtisi na menjalniku, nekaj DNK sledi na sedežu, na armaturni plošči, ki so pač tam. Nič oprijemljivega. Lastnik kombija, zelenjadar, menda Albanec ali Turek, ne vem natančno, to bom izvedel tam dol, je povedal, da je bil v tisti noči na poti iz Nove Makedonije sem gor. To je bilo potrjeno, tudi kamere na mejah, ki jih je prešel, so potrdile – on je izključen. Imel je smolo, da je njegov kombi čakal na popravilo na dvorišču mehanične delavnice. Nekdo ga je usposobil za tisto noč, nekdo, ki to zna … Vsi mehaniki so bili že zaslišani, vsi imajo trdne alibije. Od cele ekipe manjka samo tisti elektronik Bolgar, ki pa je z ljubico na morju. Preverili so, tam dol je v hotelu. Če bo treba, ga bomo zaslišali, za zdaj še ne. Je pa bilo ugotovljeno, da je telefonska številka, na katero je bil speljan na novo registriran elektronski naslov, bila registrirana na Dunaju. Takoj po tisti noči je ugasnila. Nobene lokacije nismo našli. Profesionalci. Če sklepam po njihovo, omislili so si novo številko, da so lahko registrirali elektronski naslov. In lokacija računalnika, za zdaj ostaja v Lubiani … V soboto zjutraj je še bil v Italiji, na Italijanski obali, ne v Dalmaciji, napačna informacija. FBI je potrdila, da je bil v vasici Križ, v Italiji … Zmešnjava, logična zmešnjava. Sandra je rekla, da je to pač namenoma tako, da tako delajo samo profesionalci. In zataknila se je v sistem nadzora kamer. Tam je sumila, da bi lahko bila šibka točka. Varnostnik, ki je bil dežuren tisto noč, bi moral takoj v avto in na pokopališče; takoj, ko je izpadel signal. Tak varnostni protokol je imel jasno napisan. Baje je v sorodu z glavnim varnostnikom, kaj pa če …. Ne, ne, glavni je bil zaslišan, lojalen je družini, ta novi, mlad, še neizkušen. Povedal je, da je tam okrog treh preverjal sliko na pokopališču, da je ni bilo, ker pa je bila napovedana nevihta, se mu je zdelo, da je to pač naravno, da občasno izpade signal. Dvakrat je menda tudi res zagrmelo. Z glavnim, da je v dogovoru, če slike ni več kot pol ure, naj gre, a je potem nadziral okolico vile, ker je videl, da je nekdo hodil z lučjo na severni strani. Kasneje se je izkazalo, da je šel nad gozdičem nek turist z naglavno svetilko, nek Danec iz malega hotela. Tudi tistega so identificirali in ga zaslišali. Možakarja so spravili skorajda v živčni zlom. Imel je pač smolo, da je prav v tisti noči tam v bližini vile šel na nočni sprehod, ker da ga navdušuje nočni zrak, mir, vonj … FBI je preiskala vse o njem, nič sumljivega, Inženir v neki tovarni v Nemčiji, sicer Danec na dopustu v Smrečni, prvič tu, niti  ni vedel, da je tu vila C. C., niti tega ni vedel, kdo je bil ta C. C., ker da se za filme ne zanima, da bere knjige, če že, ostalo da pa je itak vse na internetu. Ne, ne tisti nima zveze s to akcijo, zgolj slučaj. In varnostnik še vedno ni odreagiral, potem pa sploh ne, ko so se usule prve kaplje, tam okrog pol štirih. Torej so kljub dežju kopali, zvlekli krsto, zato toliko blata v kombiju. In kot naročeno, močan naliv je spiral sledi vozil na gozdnih cestah, teh pa je tam okrog veliko. Samo en človek res ve za vse, gozdni nadzornik Lovro, on pa je zdaj na dopustu s svojo mlado prijateljico v Grčiji. Zaslišan bo tam dol. FBI mu je na sledi … Ja nič, jaz in Sandra bova naredila spisek, koga vse še morava zaslišati, Bojc bo sodeloval z administracijo, s policijskimi enotami. Švicarski kolegi so mi zatrdili, da je tisti račun bil registriran ob koncu avgusta, torej namenoma, da pa lastnik ima skrito identiteto; po njihovih zakonih je to možno in mogoče, razen če bi šlo za višjo obliko kriminala, droga, umor, če bi sledi peljale v to smer. Zakon ni predvidel kraje krste … Noro, torej … Kaj mečka Lora, morala bi me že poklicati. Nočem je po nepotrebnem vznemirjati, ne … Reva je že tako na pomirjevalih, pa še snemanje je morala prekiniti, ker se je to zgodilo. No ja … Sandra pravi, da je v stvar vpletena ekipa, ki je dobro poznala gmotno stanje družine. Milijon evrov, zdaj osemsto tisoč, ah … je inšpektor Zigmund, zavzdihnil in si pogladil sršino las vrhu glave. In se je oglasil telefon.

»Ja, gospodična Lora, kaj je novega?« je pohitel z vprašanjem.

»Nič, vztrajajo pri teh osemsto tisočih, do dvanajste, drugače bo krsta končala v Atlantiku …«

»Aha, torej jo imajo na ladji. Ja, še bolj zapleteno. Veste kaj, lahko je to samo taktična poteza. Jaz ne izgubljam upanja. Danes pridem dol, skupaj s sodelavko, tako kot smo se dogovorili. Stanovala bova kar v vaši vili, tako sem se dogovoril z vašo gospo užaljeno mamo Olgo. Vi ste za zdaj še vedno v Torinu, kaj?«

»Ja, tu sem ja, v hotelu. Na banki so mi rekli, preverjali so račun v Švici, da je legalen, da je take oblike, ki ima visoko stopnjo zasebnosti, poseben račun, po švicarskih zakonih legalen. Jaz se na to ne spoznam. Naš računovodja je rekel, da pozna take oblike računov, da pa so redki in jih švicarske banke le izjemoma odobrijo, le za večje vsote, milijonček je že v tej kategoriji. Njih, da ne zanima izvor denarja, ker pač potem ta denar lahko uspešno prodajajo naprej, obresti in finančni aranžmaji. Računovodja je sinoči priletel iz ZDA, o vsem sva se menila, o vsem tem. Šokiralo ga je, tako kot nas. Pa kaj je bilo mojemu papaju, da si je izbral tisti kraj za …« je Lora presahnila v jok.

»Če sem iskren, gospodična Lora, je tudi mene čudilo. Veste, zelo sem spoštoval njegovo delo, prebral nekaj o njem, videl, skorajda vse njegove filme. Vem pa, da je napisal veliko scenarijev; nekateri najbrž še čakajo. No, dve kriminalki je posnel, večkrat sem ju gledal, potem pa pride v tisto Smrečno, ja no … Ne izgubite upanja, našli ga bomo. Sodelujejo fantje iz FBI in moja agencija, ki ima dobre sodelavce. Z mano pride mlada, zelo inteligentna inšpektorica Sandra, ki zna logično razmišljati, super um, si upam trditi. Ja, okrog treh popoldan bova že v vili. Dokler traja izsiljevanje, je stvar še rešljiva. Za zdaj vemo, od kod pošiljajo elektronska sporočila, to vemo, tudi to, na kateri telefonski številki so občasno pogledana, tudi ta je sledljiva, za zdaj je nekje na obali, občasno izgine … No, o vsem me obveščajte, jaz sem vam stalno dosegljiv. Zdaj moram še po Sandro in se odpraviva dol. Vi boste še v Torinu?«

»Ja, do dvanajste bom tu, potem bom videla. Ne vem, kaj bi, res ne. Računovodja se nagiba k izplačilu, mama pravi, da ne, da ne in ne! Jaz osebno bi dala tisti denar in papana spravila v Ameriko. Samo mama noče, ona bo ostala tam gor, zgradila grobnico in potem … Ja, naše bitke, ja. Nič, gospod Zigmund, na zvezi bova. Do dvanajste bomo čakali, potem pa bomo videli.«

»Prav, prav zmenjeno. Skušajte zavlačevati, da se je nekaj zataknilo na banki, da računovodja preverja račun, take stvari, da jih zmedete. Zagotovo bodo nasedli in vam dali naslednji termin. Nekaj izkušenj imamo s takimi izsiljevanji. Pred leti sem imel preiskavo v zvezi z ukradenim dečkom milijonarja. Štirinajst dni so zavlačevali, dokler nismo našli vrzeli: naredili so napako, odkrili lokacijo telefoniranja in potem je steklo. Torej za zdaj taktika zavlačevanja, zmenjeno,« je bil inšpektor pokroviteljski.

»Zmenjeno, gospod Zigmund,« je Lora hlipaje rekla.

So pa tile, je pomislil Zigmund. No, bomo videli. Ogledati si moram pokopališče, zaslišati grobarja, zaslišati najbližje stanovalce, ne jaz, pač pa policija tam dol. Jaz bom samo sugeriral, jaz teh kompetenc nimam. Kardinalne kandidate bom pa sam zaslišal, te pa imam, saj ima Slavnija podpisan sporazum o sodelovanju mednarodnih preiskovalnih organov, če gre za obširne delikte, za pomembne … Kraja krste, tega ni v nobenem priročniku, v nobenem zakonu. Pozanimal sem se, obstaja skrunitev, to ja, samo, ta je šibko vrednotena, osem mesecev zapora, največ pa štiri leta … Bojc je rekel, da za zdaj imajo angažiran ves potencial, da so forenziki nabrali veliko materiala, žal neuporabnega … In spet telefon, tokrat, Bojc, se je Zigmund vznemiril.

»Kaj bo novega, spoštovani gospod Bojc?« je Zigmund vprašal.

»Ja, novega. Gozdarji so našli na neki lokaciji sod, kjer je bilo nekaj stvari sežganih, temeljito, ostala so orodja, krampa, lopate, vse v parih. Torej lahko sklepamo, da sta bila v akciji samo dva, kar se mi zdi, zelo zelo čudno.

»Aha, razumem, zažigali so sledi, oblačila, zaščita obuval, rokavice maske, take reči, če prav sklepam. In pravite, da sta bila samo dva,« se je Zigmund vznemiril.

»Ja, vsa orodja so bila v parih, ostanki mask, vrvice, običajne maske, take kot so bile med korono, pa rokavice, take, zaščitne, samo vse v oglenem stanju, neuporabno, in oblačila, samo ogleni koščki, pa koščki zgorelega papirja, pa ogleno stanje cenene športne obutve, vse temeljito sežgano, sledi odpadnega olja. Skupaj s kombijem so ukradli tudi sodček odpadnega olja zadaj za mehanično delavnico. Kot veste, smo vse zaposlene v mehanični delavnici že zaslišali, če bi želeli, vam zaslišanje lahko ponovno organiziramo, samo ne vem, če je potrebno. Naša lokalna policija dobro pozna vse tiste fante in lastnika. Zbrali smo vse možne podatke o njih, preposlušali vse pogovore za cel mesec nazaj. Naše službe so garale, pa nič, nič v zvezi s krajo krste. Sam sem odredil, da se jim prisluškuje še naprej, dokler ne bo akcija končana, prav tako grobarju Martinu in seveda v gostilni pri Gamsu smo nastavili mikrofone. Saj veste, ljudski glas včasih navrže koristno informacijo,« se je Bojc razgovoril.

»V gostilno? Pa ste pridobili zakonito privoljenje. To so včasih delali v komunizmu,« se je pohahljal Zigumnd.

»Ja, sem dobil. Preiskovalni sodnik je dal dovoljenje. Sicer pa se popoldan vidiva v vili C. C.«

»Ja, ja se odpravljam dol« je potrdil Zigmund.

Aha, sod, sežig. Ja, tile pa so znali … In samo dva para orodji, dva krampa, dvoje lopat … Da sta to naredila samo dva!? Tehnični podatki, krsta je imela 310kg, veliko okovja …Tehnika, sledi vozička v zemlji do kombija, pa neki podstavki, sledi železnih podstavkov, se pravi škripec za dvig, ja … ja, nič, dol bo treba. Malo mi že diši, nekdo, ki je dobro poznal mehanično delavnico, da je vedel, kako in kaj. Ni pa nujno. Turistična sezona je bila cel avgust in še globoko v september bo. Lahko da sta tista dva bila v hotelu, si ogledovala kraj, načrtovala, namenoma peljala avto na servis, se zaklepetala … Tudi to je možno. Torej bo treba pridobiti vse sezname turistov v Smrečni in spodaj v mestu. Tole pa ne bo lahko. In če bi hotel preposlušati vse prisluhe, ah ne … Omejili se bomo samo na Smrečno. Vzeli bomo termin od petnajstega avgusta naprej. Zožili bomo krog osumljencev, dobili njihove telefonske številke in poslušali … To bo delal FBI, obljubili so mi. In seveda policija v Slavniji, dobre fante imajo. Oni bodo na preži, prečesali bodo okolico, tudi z droni … Če prav, logika, kdo bi krsto skril blizu dogodka, ni logično, ne. Morda je res na  kakšni luksuzni jahti, potem … No, fantje iz FBI in CIA, oboji so na preži, oboji. Bomo videli. Nič, pokličem Sandro in greva.