Svetloba se je drobila v prostor, dišeč po konjaku in nečimrnosti. On ni prav vedel, ali je car ali je sanjač, ki bi hotel ubiti čas v sebi. Saj čast … Sekvence sanj je še enkrat presanjal, jih presejal skozi skrknjeno zavest. Menda je res dremal in zavideval neke sličice: pohojena žitna polja, lepotico z rdečimi naramnicami čez gole prsi, pa konje ob nekem zelenomodrem tolmunu. Ali pa je vse to videl na internetu. Mogoče pa je bila včeraj nedelja. Ne, ni bila. To bi vedel. Ob nedeljah je obhodil mesto in si privoščil kosilo v restavraciji. Pa menda je bil zunaj …?

     Zlagoma se vzdigne iz ležišča. Pod noge mu pridejo nekaj dni stare nogavice. Namrdne se. Poletje v nogavicah, in to samo zaradi civilizacije. Zajeban čas. Normirane dogme. Genska programiranost. Nekaj malega reinkarnacije. Popraska se po lasišču in si v polmraku ogleduje prepoteno goloto. Telo, kup trzljajev in biokemičnih reakcij. Preprostost bivanja je vedno v odmislekih, in dobro jutro. Kave ni. Konjaka tudi ni več. Tam na mizi je računalnik in internet, ta bruhalnik informacij, ta izpljuvanka dejstev in fantazij. Svet se je skrčil na ekran. Nekaj bo treba ukreniti!

     V hladilniku se je valjal košček zasušene salame. Steklenica pitne vode je zbirala roso, in to je vse. Tako stoječ, ob odprtem hladilniku, se je spominjal časov; v bifeje, v skladišče v tovarni, pa večerne zabave tu in tam zakajenost, breztežnost – ezoterika sočutja in urbani blef! Da, da, to je bilo pred meseci … Zdaj je drugače. Noči pred ekranom. Snoval je idejo in se pripenjal v internet. Napisal je nekakšen manifest novega sveta. Nekaj poglavitnih točk je napisal kar na steno:

1. Uničiti meta.
2. Poseliti podeželja.
3. Uporabiti znanje za pridobivanje hrane, tehnologijo nameniti preživetju.
4. Kontrolirati rojstva.
5. Ustvariti subtilne skupine.

     Obseden je bil od teh idej. Prežal je na vsak odgovor na elektronski pošti. Ogromno pisanja je že razposlal. Uspelo mu je navezati nekaj stikov, pridobil je nekaj somišljenikov, in to ga je zapeljalo v odtujitev, ki si jo je sam naložil. No, nekateri so mu tudi grozili, pa se ni plašil.

     Zaprl je hladilnik. Skušal se je spomniti, kako je z denarjem. Prebrskal je predale. V enem je našel bančno kartico. Izpod pisemske ovojnice so se mu pokazale slike. Anita: bledoten, podolgovat obraz se mu je stihijsko nasmihal. Saj, Anita, je malce potesnobil. Njene sanje, da bi imela hišico v Savinjski dolini, da bi bila gospa … Nič več juter z dišečo kavo in vztrajnih ustnic, pa malomarnih odvrženih brisač in vedno preglasna glasba. Tiste tanke, ukazovalne ustnice, ki so tako vztrajno romale čez kožo, in se lepile, se zasesavale … Ne, ne, obvladovanje nagona je prva stopnja do božjega v sebi, je pomislil. Odvrgel je sliko nazaj med šaro. Torej bo treba na banko. Denarja je še za kakšna dva meseca. Eksistenca, papirna eksistenca … Zvijača civilizacije … Nič božjega ni v denarju … Preživeti bo treba … Hrana …

    Odgrnil je črn zastor misli in pogledal skozi okno. Običajni jutranji ritem ulice; drdranje in sopenje kovinskih živali. Ugriznil se je v ustnico in se začel pripravljati za odhod,

     Sprehod ga je malce razgibal. Odločil se je, da tudi danes ne bo spregovoril nobene besede. Vse je opravil kimaje: na banki, pa v trgovini tudi. Malce se je razgledal po mestu. Šel je tudi mimo kioska, kjer je včasih kupoval časopise. Prijazni prodajalki je samo pokimal. Časopisje ga ni več zanimalo. Zanj je obstajal samo še internet in njegov božanski načrt odrešitve. Smehljaje se je pomikal po nagneteni ulici. V mislih je videl prazno mesto, porušene stavbe, zažgane avtomobile … Nikjer nikogar. Samo on in njegove fantazije. Takole zavit v pletež misli, se je skoraj zaletel v skupino ljudi na postajališču. Zdrznjeno jih je obšel. Bled, nem jezdec, skozi virtualno prismodijo …

     »Ti si nor« mu je nekoč rekel eden od prijateljev. Pa tudi Anita mu je večkrat rekla, da je moreč, pa da je odsoten. On pa ji je tako vestno razlagal svoj načrt.

     Ja, ja, bodo že videli, kdo je nor. Bog bom! Zatekali se bodo k meni. Za zdaj še ne vedo, da sem jaz, Jun, Bog nove civilizacije. Jun jim bo vladal. Jun jim bo vladal!

     S tako vrvežavico v glavi se je privlekel domov. Lotil se je pospravljanja. Pometel je drobtinice in vrgel prazno steklenico v smeti. Nobenega alkohola! Božje v meni ne potrebuje omame. Urejenost in urejevati …! Ga je popadalo.

     Ocvrl si je nekaj jajc. S hlastnostjo jih je pojedel. Imelo ga je, da bi si zvil travo. Ne, nič več omame! Zvrnil se je na kavč, da bi malce posanjaril. V spanju si in te ni.

     Zbudil ga je telefon.

    »Si ti?« ga je zdramil ženski glas.

    »Kdo?« je zamrmral.

    »Junt, si ti«? je ženska vztrajala.

    »Sem« je hladno rekel.

    »Kela tukaj. Saj se me še spomniš? Rada bi prišla k tebi na obisk.«

    »Kela, ah, da, Kela. Nimam volje. Ne sprejemam obiskov!« je sarkastično rekel.

    »Si v riti, si spet aut?«

    »Ni pomembno.«

    »Prav, pa drugič. Lepo se imej,« je Kela znižala glas in se poslovila.

     Eh, ženske, najprej te zapeljejo s svojo privlačnostjo, potem te zasužnijo s spolom. Postaneš tešitelj. Spol ni ovira za čisti um. Ampak, kako se potem razplaja razum? Z umom, seveda. S polaganjem vedenja v druge. Umska ploditev … To je najbrž pot do višje ravni, je pomislil in se spet ulegel na kavč.

     Plitek spanec mu je nanizal sanje: Nekakšno močvirje ga je sesalo in vleklo v ločje. Za njim se je plazil velik krokodil in se mu smejal s človeških smehom. V gobcu so se mu svetili fluorescentni zobje. Potem se je med ločjem prikazala črnolasa lepotica – nekakšna Inkovska kraljica. Ko se je povsem vzdignila iz vode, ji je namesto trebuha utripal ekran. Na njem so se prikazovali neki napisi, ki jih ni razumel. Rasla je in rasla – tudi ekran se je večal – sklanjala se je nadenj. Naenkrat je ostal samo še ekran in tunelaste pokrajine v njem, Nekje je nekaj počilo. Zbudil se je.

     V prostoru je že bila tema, razredčena z ulično razsvetljavo. Tak velik nič … Mar sem prišel do neke meje …? Noč zunaj, noč v meni. Nič, ničle, ničnost …! Stari, se boš pokončal …? Ne boš Bog? Bogovi se ubijajo – daj no!? Bi se rad pridružil tistim petstotim Slovenčkom, ki se prostovoljno poslovijo? Hej, presezi to. So načini, da ostaneš. Internet …

     Močna kava mu je zbistrila turobno kalnino v glavi. Zbrano je sedel za računalnik. Pregledal je elektronsko pošto in na nekatera pisanja vestno odgovoril. Naletel je na pisanje  Francoza Allana. Nekajkrat sta si pisala, pa tudi slišala sta se. Allan je ustanavljal neko sekto –  Zadnje odrešitve – Poslal mu je ogromno gradiva in videoposnetke iz njihovega kluba. Njegov program je temeljil na nekonvencialnih življenjskih načelih; po njegovem, naj bi zanikali vse družbene norme, vse naj bi nadgradilo nacionalni interes. Nekakšne renovirane hipijevske komune, z malce fašizma. Že videno. Vse to je že bilo. Povsem običajna urbana zbeganost, ki si želi drugačnosti. Ta klan me ne zanima več. Zagotovo ne bom potoval v Francijo. Ne, ne, dragi Allan, jaz, ne bom propagator tvoje zablode.

     Moj red bo drugačen, povsem drugačen. Sveto število bo sedem. Zato si bom izbral sedem pomočnic v vijoličastih oblačilih, in vse bodo morale biti dolgolaske. Obredno besedilo jih bom naučil, da ga bodo znale na pamet. In potrem se bomo zbrali za počitniško hišo na planoti. Med smreke bomo razpeli zastavo našega reda. Saj res, kakšna naj bo naša zastava? Veliko, oranžnordeče sonce na bledovijoličasti podlagi, na sredi pa črno osamljeno drevo. Ja, taka bo naša zastava. Seveda bo tudi pozlačen napis – Nova preteklost. No, tako se bomo imenovali. Razčistiti v sebi vse, prav vse, da postaneš nov, povsem nov. Le za nove ljudi diha prihodnost. In najprej bi sprejel v red moje somišljenike, ki bi postali področni voditelji. Razdeljevali bi literaturo in skrbeli za nove člane. Ja, akcija. Še to poletje mora steči akcija. Mora!!!

     In pravila za svečenike. Da, to sem že domislil: podvreči se bodo morali očiščenju; to bo trajalo, kar pet mesecev. Ja, askeza in vzdržnost, to! Nobenih drog, nobenih poživil. Stroga prevzgojna meditacija. Oni mi bodo pomagali zgraditi novo družbo. Določili bomo novo etiko. Tehnologijo bomo podvrgli popolnemu nadzoru, je utrujeno pomislil.

     Pogledoval je na ekran. Tam je še vedno lahko gledal zapise o Allanovi sekti. Tokrat se je pritoževal nad disciplino. Opisoval je cel sistem sankcij, ki da jih bo primoran uvesti. Napisal je, da bo, če bo potrebno, ukradel otroke članom, tistim, ki so se, kljub krvni prisegi, izneverili. Bedasto. Ta tip je nor. Z nasiljem dosežeš samo nasilje. Tip nima taktike. Moja bo drugačna, bolj diplomatska. No, prihodnji teden začnem s konkretnimi vabili. Če nas bo na začetku vsaj petdeset, bo kar v redu. Ja, ja, drugi teden začnem, si je v mislih zabičal in odklikal Allana in njegovo – odrešitev – !

     Tesnobilo ga je vse bolj in bolj. Poiskal si je nekaj šal, da bi se razvedril. Ne, nocoj ni pomagalo. Jezno je izključil računalnik in obsedel v temi. Skozi odprto okno so vdirali zvoki jazza. Poletje je kapljalo na nočne ulice. Veliko stvari se bo zgodilo. Prav zdaj si mogoče kdo z iglo čara odmislek. Prav zdaj je vse usodno zajebano …! Z vajami za boga bom začel drugi teden. Zdaj pa ven, še zadnjič v noč, se je nenadoma odločil.

     Z mesečino opljuskana ulica se je potuhnjeno ovijala v molk, pa čeprav se je iz malega trga scejala glasba. Šel je mimo velikih temnih oken kavarne, ki so nostalgično zijala v noč. Da, včasih so bile tam žametne zavese, pa prav take dame in gospodje tovariši so tam celo šahirali.  Ah, to je bilo v obdobju – enoumja – ! Zdaj, zdaj pa imamo brezumje, je pomislil. Skoraj upehan je prišel na majhen trg. Pred nekim klubom je bila natesnjena gručica ljudi, ki so poslušali glasbenike; ti so se trudili, da bi zaigrali pravi jazz. Druga gruča je bila v manjšem parku. Tam je dišalo po travi in po nečimrnosti. To je zdaj tista svoboda, to. Reducirati se na pozabo in nekaj elite, ki se bo dala zmanipulirati mogočnemu kapitalu.Fuck off, je pisalo na bližnjem zidu. Ja, ja, prazni lonci radi zvonijo. Izbral si je opazovalnico. Sedel je na polomljeno klop in gledal blefersko dogajanje na trgu.

     Čez kakšne pol ure se je tega naveličal. Vedel je za lokale, kjer bi si lahko ogledal razgaljene deklice in srečal odtrgance vseh vrst. Hormoni in denar – to vlada svetu!

     Domov se je vračal po drugi poti. Rad se je sprehajal skozi majhno ozko ulico, ki je delovala tako staro in strašljivo. Ko je prišel že skoraj do konca, je v ozki tesni opazil zaparkiran avto in notri dve rdeči lučki, ki sta ritmično pomedlevali. Prišel je bliže. Prepoznal je staro katrco, vso porisano in škripljavo. Cik, spet novačenje njegovih novih travčic. Njegova filozofija je temeljila na treh stvareh: pusti ljudem živeti kot se jim zahoče, ne bodi od nikogar odvisen, spoštuj telesno ljubezen! Hja, Cik se je nekoč hvalil, da se je že kot otrok rad igral s punčkami. On je zdaj še vedno velik otrok, je pomislil in se zrinil do avta. Jasno, ven je pridišalo po travi. Zdaj je lahko videl, da je poleg njega mlada skuštranka. Bitjece je malce pokašljalo in pridržalo cigaretko v zraku. Cik je uživaško potegnil in se zazibal v ritmu mehke glasbe. Naslonil se je nazaj. Zdaj je lahko opazil visoko Juntovo postavo ob oknu.

     »Junt, ti, kaj pa ti? Kaj je s tabo?« ga je Cik prepoznal.

     »Nič« je Junt skomignil z rameni.

     »Bi malce potegnil. Z moje farme je,«  se  je Cik pohvalil. »Daj, poskusi,« je silil vanj in ven stezal suho roko.

     Molče je vzel ponujeno cigareto. Strastno je vase potegnil nekaj vročih dimov. Počakal je nekaj trenutkov in spet potegni.

     »Kar obdrži, stari moj. Meni tega ne manjka. Če bi rad nabavil, pa veš, kje me najdeš. Pa tudi kakšno bejbo ti lahko najdem. Razširil sem market.  Biznis pač.« se je Cik zasmejal in udarjal z rokami po volanu kot da bi hotel ujeti ritem glasbe.

     »Ne, ne, jaz sem že zunaj tega štosa. Za tole, hvala,« je Junt razmrvljeno rekel.

     »Ni problema. Jaz samo ponujam, nikogar pa ne silim.« je malce prizadeto rekel Cik in razširil roke. Dekle ob njem je za trenutek ponudila bled lunast obraz. Iz zvočnikov se je valil refren: Cesta, bleda mati.

     To, to, je pomislil Junt – cesta, bleda mati. ..Cankarjanstvo … Matere, matere pohlepa … In mamini sinčki …! »Grem, hvala za travico,« je Junt rekel. Komaj se je zrinil mimo avta.

     »Stari, oglasi se kaj. Zate bo tudi zastonj. Se bo že kaj našlo,« se je Cik zasmejal za njim.

     Cesta, bleda mati, cesta, bleda mati, mu je pozvanjalo po glavi, ko se je vlekel skozi temni del mesta.

     O, bleda mati, ki rojevaš novo preteklost; ti boš ikona civiliziranih zveri …!