9. Nočna nevihta

1. Zbiranje informacij: Lojz, Martin Mičo(čim več informaciji – gibanje hčerke Lore, Olge, napredek glede grobnice.
2. Taktika zavajanja. S Piotrom se bova začela skupaj rekreirati. V ta namen morava kupiti novo športno opremo. Kdaj pa kdaj bova tekala mimo vile.
3. Pred samo akcijo bova kupila cenena oblačila in dva delovna kombinezona, ampak ne spodaj v mestu: vsak v drugem kraju.
4. Konec avgusta, si mora Piotr kreirati elektronski naslov v javni knjižnici.
5. Do takrat moram izdelati voziček – to bom delal v avgustu, ko ni drugih v delavnici, samo še dva, samo dopoldan. Ob večerih bom varil – lahek voziček in priročni škripec s stojalom – to bom naredil v avgustu, v drugi polovici avgusta. Zelenjadar hoče kombi do sredine septembra …
6. Potrebno orodje, krampa, lopate, bom nabavil v kmetijski trgovini, pa ne tu spodaj v mestu, vsaj sto kilometrov od tu – to bom tudi naredil tik pred akcijo, ko bom uradno še na dopustu.
7. Piotr bo priskrbel, maske in zaščitne rokavice. Nobene sledi ne smeva puščati, nič. V ta namen si bova obula cenene športne čevlje in jih zaščitila s polivinilom – vse bo potem sežgano v gozdu, kamor bom že prej peljal sod z odpadnim oljem in ga dobro skril – Lovrenca bom vprašal, kje so samotne poti za tek, s pretvezo, da se s Piotrom pripravljava na vzdržljivostni tek v jesenski sezoni. Malo se bom tudi sam razgledal.
8. Vse, kar bova uporabila, bova potem zažgala, tudi ta zvezek, orodja, kar je lesenega in to.
9. Komunicirala bova o tem samo med sprehodi v gozdu, nobenih telefonskih pogovorov, nič.
10. Problem kamer – Moral bom na Dunaj in poiskati Gustava, še prej mu bom napisal pismo. Če ne bo odgovoril, vem, v katerih lokalih se rad zadržuje, kam hodi na kosilo, takoj v septembru, prvi dan dopusta bom šel na Dunaj, če ne bo odgovora.
11. Piotru moram razložiti problem s kamerami. Sama bova v bližini vile postavila, med tekom v tistem malem gozdiču pred dovozom do vhoda, kamero, da bova lahko nadzirala, če bo po prekinitvi signala ven šel varnostnikov avto – razdalja je približno kilometer in pol – na moj telefon bo napeljana tista kamerca, zadosti, da bi lahko ušla. Glede na to, da bo takrat delal pripravnik, Mičo bo na dopustu.
12. Če nama bo v dveh urah uspelo krsto izkopati in spraviti v kombi, sva rešena. Potem bova kombi peljala v Volčjo dolino, tam da je pozabljena njiva koruze, tam hodi Lovrenc preganjat divje prašiče. Tudi to bom preveril, ko bom tekel tam čez, res da je odmaknjeno. Lovrenc pa gre tiste dni v Romunijo, od prvega septembra do dvajsetega ga ne bo, tako je nek večer razlagal v gostilni – drugi pa ne hodijo tja.
13.  Krsto bova pripeljala do opuščene njive koruze, jo zvlekla v koruzo in jo zakopala.( to morava še dodelati, vlekla jo bova najbrž na lesenih saneh, jih potem razstavila in pustila v kombiju) Sledi bova skušala prekriti s samo staro koruzo, da bo videti, kod da so tam lomastile živali – voziček bom potem razstavil in ga pustil nekje v gozdu, v podrasti. Material za voziček, bom kupil v drugem mestu, ne bom ga kradel v delavnici. Kombi bova potem pustila, kakšen kilometer globlje v gozdu na jasi. Še prej bova šla mimo sodčka za sežig in vse na hitro sežgala. Od tam, ko bova zapustila kombi, bova šla do mojega avta, spravljenega na kolovozu, kakšnih petsto metrov, že popoldan ga bom peljal tja, ker ga večkrat peljem, ko grem na tek. (Ne, sem na dopustu, ponoči ga bom peljal in se vrnil v vas v rabljenih supergah, ki jih bom vrgel v kontejner.) Tisto razdaljo bova naredila v cenenih športnih čevljih, obdanih s polivinilom, da ne bo sledi, potem jih bova odvrgla v kontejner. Piotr bo peš prišel do križišča, potem se bova spet obula v polivinil in šla po kombi.
14. Po končani akciji, bom Piotra pustil pred sanatorijem – njegov del načrta. Tisto noč bo uradno v službi. Naštudirala bova, kdo od zdravnikov bo takrat dežuren, okvirno že veva in dve zanesljivi medicinski sestri. On bo zaigral hudo bolečino v križu, pred sestrama si bo dal lažno injekcijo, nekaj pač, da bo videti, da si je dal močan analgetik, ki ga bo do petih zjutraj uspaval; naročil jima bo, naj ga ne motita, da se je tako zmenil z dežurnim zdravnikom, da pa bo zjutraj opravil, kar ima, nastavljanje infuzij in to. K sreči ima svoj kabinet spodaj na levi … In potem ob petih bo prišel nazaj na oddelek. Alibi. Moj, jaz bom uradno na dopustu v hotelu v Puli, v Istri z Blanko. Za odhod iz hotela, bom Blanki popoldan rekel, da moram k sorodniku v Lubiano, da se tu ne znajde, da se nisva videla že dolgo, in da bom dopoldan prišel nazaj. Tisti sorodnik, bratranec, ki dela v Avstriji, bo potrdil, da sva se res srečala in sva malo krokala po Lubiani – ga bom pripravil na to, s pretvezo, da bom to rabil, ker da moram to prikriti zdajšnji ljubici in da imam v Lubiani eno drugo. Vse ostalo je elegantno dokazljivo, računi, Blanka … Akcija bo v petek, 4. septembra.
15. Čez vikend bo najbrž kar pestro na britofu, policija, detektivi, ampak mene ne bo. V ponedeljek bo šel Piotr v knjižnico in Lori poslal prvo sporočilo. Gozdarji bodo takrat najbrž že našli kombi in tudi sod, kjer bo še smrdelo od sežiganja. Moj šef bo najbrž tudi prijavil krajo kombija – Da ne pozabim, po kombi bova šla, ponoči seveda peš, od križišča je kakšnih tristo metrov, in spet obuta v polivinil.
16. Začelo se bo izsiljevanje. Piotr se bo že v avgustu zmenil za odprtje slabo sledljivega računa. Njegov bratranec to zna.
17. Po prejetem denarju, bova normalno živela, delala naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Na pomlad bom dal odpoved in se odselil nazaj v Bolgarijo. Piotr mi bo nakazal vsak mesec določeno vsoto, mislim njegov bratranec. Vse bo tako urejeno, kakor da sem dobil kredit za odprtje delavnice dol pri nas – in res jo bom.
18. Piotr bo lahko dvigoval gotovino, oziroma mu jo bo dostavljal bratranec. Če bo šel na Poljsko, bo tudi njemu nakazan kredit iz tujine za odprtje ambulante. Če bo pa ostal tukaj in se oženil, bo pač hodil po gotovino v Italijo. Sicer pa lahko tudi tu odpre zasebno ambulanto, zaposli Melito, recimo privatna kardiološka ambulanta – kredit pa pride iz Švice, da ga na novo ustavljeno medicinsko podjetje.

Tako, to je načrt, če povzamem: Oblačila, orodja, zaščita, blokada signala. Da malo razmislim: s kombijem prideva do njive, krsto zvlečeva v koruzo, lomastiva levo desno, ne naravnost, plitvo skopljeva, založiva – ja, dobro bi bilo, potem koruznico zažgati, požar bi pritegnil firbce in gasilce, ne. Morala bova temeljito prekriti in … Vem, iskali bodo krsto tudi z droni, sledilci kovin … In … Ja no, naju ne bo. Logika bo v tem, da so krsto ukradli tisti, ki so ukradli kombi, ki ga bodo relativno hitro našli. Ves čas bova delala v rokavicah, obuvala bodo v plastiki, nobenih sledi, razen zemlje. Mogoče bodo na volanu našli sledi zelenjadarja; mojih ne, jaz ga nisem tam parkiral; eden od fantov iz delavnice, pred dnevi, čakamo na dele iz Nemčije, šli so injektorji, to smo popravili, še menjalnik, meče iz druge prestave pri vožnji navzdol – vem, zakaj, samo tisti del, ni ga tu, star dizlaš. Vse to sem premislil, vse. Tako, stvar je zapisana, se je Todor oddahnil in se naslonil na steno. Kam z zvezkom? Ja, s sabo ga bom nosil poleg prenosnega računalnika – tega pa vedno vzamem s seboj v delavnico in potem domov. Ko bom Piotru razložil načrt, mu bom samo ustno, nikamor ne bom vlačil zvezka. Doma bo v torbi ob računalniku, gor pa ključavnica, ki jo imam že zdaj, ključek je pa vedno z menoj. Tako bo treba, tako, se mu je oddihovalo. Pospravil je nalivno pero. In kakšno ceno bova postavila? Milijon evrov, potem bomo pa videli … Milijon evrov, hm … Ja, saj jih imajo, brez skrbi. Gospa Olga razmišlja celo o nakupu manjšega letala, jahto pa že imajo dol na Jadranu in v Ameriki še eno. Dve hiši na Floridi … Menda ima hišico Lora tudi v Švici, kaj vem … No, zdaj je načrt napisan, zdaj je treba strateško delati na tem, da se bo uresničil. Malo manj kot dva meseca je časa. Ja ne vem … ga je motnilo. Šel je na mali balkon, se razgledoval in videl oddaljene luči na glavni cesti, ki pelje skozi vas, do malega hotela in od tam naprej, do sanatorija. Ozrl se je proti balkonu Finke, slonela je na ograji in mirno kadila – nočna ptica, se mu je nasmehnilo. Ne, ne bom je zdaj ogovoril, ne. Tole z načrtom, to me je izčrpalo. Dobro, zdaj je na papirju. Možne so nove kombinacije, spremembe, bomo videli. Samo, kaj pa psihične priprave? Ja, treba bo omejiti alkohol, to najprej. Kondicijska priprava, to je pomembno, ker … O tem moram spregovoriti s Piotrom v ponedeljek. Prosil ga bom, da greva globoko v gozd, da se pomeniva. Prav je, da ga seznanim z vsemi točkami načrta, da bo vedel, kako in kaj ravnati. Oh, petek, jaz pa tu, Blanka pa spodaj v mestu. Poslal sem ji sporočilo, da danes ne pridem, ker imam nujno delo. Blanka, malce, kaj vem. Ja, za seks je stroj, je … Romunka, 23 let ji je. Študirala je sociologijo, šla v tujino in … Naše balkanske zgodbe. Gremo v svet in postanemo orodje. Blanka … Zdaj je samo natakarica v Metulju, ne prodaja se več, ker … Govori tri, štiri jezike, zelo je pametna, prebrisana. Ampak, to, kaj nameravam, tega ji ne bom povedal. Greva pa skupaj na morje … Ah, mesečina, mesečina … Čakaj, a ni moj stari poslušal ene pesmi v srbščini, dostikrat jo je navijal: mesečina, mesečina joj joj … A ja se pitam moja draga, šta če biti sa nama. Ja, ja, to si je dostikrat vrtel, ko je brkljal spodaj v garaži, ja. Njemu je na nek način srbska kultura v krvi, ker je bil njegov dedek iz Srbije, se pravi, moj pradedek. Balkan Balkan … Bom danes sploh lahko zaspal. Težka bo, težka … Zjutraj moram v mesto, zmanjkala mi je kozmetika, krema za roke, dezodorant, milo, malo ga je še, nove majice rabim … In hladilnik je prazen … Nič, ležem, si je rekel. Še prej je šel pod tuš in si nekaj mrmral. Dolgo v noč je še bedel in premleval scenarij.

Sobotno jutro ga je našlo čemečega v postelji z napol podloženo blazino, vznemirjenega, neprespanega, malo tudi razdražljivega. V kaj rinem, v kaj rinem, si je šepnil med pretegovanjem. Moram v mesto, močna kava v kavarni in potem … Potem moram napisati pismo na Dunaj. Ne, kaj pa če bi kar šel – nobenega pisanja. Najprej do Celovca, potem. Zvečer bi že bil v klubu, kamor hodi Gustav. V nedeljo zvečer pa nazaj. Vem za cenen motel pred Dunajem … Kombinacije, kombinacije, si je mrmral.

Usedel se je pred lokal, ki je imel lep razgled po jezeru. Videl je, da je nekaj sprehajalcev, kopalcev še ne, in dva para sta čolnarila. V oči mu je padel kričeče rumen čoln, ki se je tako zelo izrisoval na zeleni vodi. In zdelo se mu je, da leze, da se sploh ne premika. Močan moški je leno poganjal vesli, ženska pa, z velikim slamnikom, je očitno nekomu telefonirala; slišal je celo njen hripav smeh. Pomislil je: v to se potem spremeni odnos, ti veslaš, ženske terjajo udobje, pozornost … Tak seks je potem najdražji. Blanka pa, danes ima prosto, morda pride že zdaj mimo, ampak ne verjamem. Ona rada spi do enajste. Saj jo razumem, sinoči je stregla do dveh, treh zjutraj … Po svoje je čudna, ima najstniške manire … Oblači se kot najstnica, se spakuje … Zdi se, bi rekel Piotr, da je ostala v nekem obdobju, da se ji je nekaj zaskočilo. O, tamle gre Frenk, malo pred upokojitvijo, mojster za motorje, obvlada … Popravi vse, kar je treba. Pozna šibkosti modelov: Audi, Mercedes, BMW, Fordi, Citroenv pa ne mara, pa ne vem, zakaj. On gre po petnajstem avgustu na dopust, tokrat sam, je rekel zadnjič … Menda bo prisedel. Dobro govori nemško, zelo dobro. In danes je napravljen kot kakšen nemški turist, kratke hlače, majica, beli natikači, mislim cokle ima … Pa sončna očala in mali slamnik, obvezna torbica. Obstal je na privzdignjenem platojčku lokala in rekel, v gladki nemščini:

»Todorče, kaj pa ti tukaj? A, zgoraj nikjer ne kuhajo kave?«

»Jo, Frenk, jo, samo malo civilizacije ne škodi, kaj?«

»Ja, ja. Samo tu je je še preveč. Kar poglej koliko turistov, kar poglej. Madona je dren; se mi zdi, da letos še večji, kot lani. Smem prisesti?«

»Oh, seveda izvoli,« se je Todor vdal v ne ravno želeno klepetanje.

»Ti, včeraj sem se zajebaval z enim Audijem. Pol milijona kilometrov ima mašina; en ležaj, veš, en ležaj, ki ga računalnik ni videl, tisti je dobil za pol milimetra lufta, zato je bil problem na pogonski gredi. Samo je bil tako zabit gor, poševno je bil zabit. Sem se namatral, da sem ga dobil dol. Nov je pa ena kitajska roba. Poklical sem lastnico, če je pripravljena počakati, da šef naroči original. Veš, tista lastnica, tista je poslanka in hoče vse ekspresno. Ma ne dopoveš babi, da je mehanika drug svet, da to ni politika. Pa me je klicarila, vsaj trikrat, pa se je šef odločil, da ji da nadomestni avto. Mater no, ne razumejo, da ni delov kar v omari. Včasih so no, ne pa zmeraj. In ti Todorče, življenje?« je Bil Frenk izmuzljivo radoveden.

»Ah, jaz, saj vidiš, delo, delo … Na morje grem šele septembra, potem pa, spet delo, morda samo še to zimo,« je Todor z nekim upljivim zanosom rekel.

»A ja, nameravaš drugam. Ja, odkrito rečeno, tak stručko, dobi posel, kjer hoče. Šef pravi, da si genij, da je ni elektronske napake, ki je ti ne bi odkril. Ja, veš, jaz sem avte popravljal, ko še ni bilo računalnikov. Bom odkrit, moral si imeti posluh, posluh za mašino. Ja, res, slišal sem, kje je napaka. Še danes, vi temu rečete diagnostika, jaz pa mašino zaženem in poslušam. In slišim, tam nagaja ležaj, tam ventili, injektorji, tam ga serje štrom, če mašina še dela. Če pa se sploh ne zažene, so pa stvari drugačne, ni goriva ali pa ni prav uštiman štrom, pa filtri in še kup drugih stvari. Ja, zadnjič je pripeljal k nam župnik svojega Jimija, Suzuki, da mu ne prime ročna … Ti, pa smo ugotovili, da mu jo je nekdo namenoma uničil. Imaš tudi take, veš, da se grejo lumparije. Župnik se je zameril mulariji, ker jim je prepovedal zbiranje v malem mladinskem domu, ki je namenjen za poletne duhovne vaje mladih. Čez zimo je objekt res nesmiselno prazen, pa so mulci tam našli prostor za zimsko zbiranje, popivanje, kajenje droge, muzika in to … No, s tistim objektom upravlja cerkev, se razume, samo, kaj pa vem … No v glavnem, ta naš župnik, je rekel, da je v kraju razvrat, da je turizem prinesel nezdrave razvade in navade, da je grešnosti preveč. Kar malo pridigo je naredil, ko je čakal, da mu popravim napero in stestiram. Jezilo pa me je, ker mi je začel nakladati, da me ne vidi v cerkvi in da imam izevnzaknsko zvezo z ločenko. Mater, tisto pa me je pogrelo. Najraje bi dedca žvajznil po nogi. Kaj se vtikuje v tuja življenja, svoje naj gleda. Kaj ga klinca briga, če se jaz dobivam z Darinko; pet let je mlajša in ima odraslega sina, petindvajset let ima. Veš, jaz sem se že pred desetimi leti ločil. Ni šlo več, takrat sem res pil, samo … No, pustiva to. Kaj boš spil. Vidim, da si s kavo že opravil, boš kaj močnejšega?« je bil radoživo zgovoren Frenk.

»Ne, ne, sem sinoči gor v gostilni malo pil, ne. Jaz bom limonado, ti pa, kaj?«

»Jaz pa bom en likerček, tisti, lovski, z malo limone, pa dva deci radenske. Jaz plačam, ne skrbi,« se je Frenk vznemirjal. »Veš, pri nas imamo navado, da plača tisti, ki prisede ki mizi. Ne vem, kako je tam dol pri vas, ne vem. Ja, pa veš, da sva se z Darinko menila, da bi najela avtodom in enkrat šla za tri tedne v Bolgarijo in Romunijo. Samo te babe ne morem spraviti tako daleč, ne. Ja, menila sva se, sem že rezerviral avtodom, potem si je pa premislila. In tako gre že tretji dopust u maloro. Včasih se vprašam, kaj še delam s to žensko,« je bil Frenk patetičen. Namignil je natakarici in glasno naročil.

»Ja, Frenk, idealnih zvez ni. Če tudi misliš, da so, jih ni. Lahko vidiva te parčke, na zunaj je vse ok, nič pa ne veš, kako je doma, nič. Saj vidiš, ločitve se serijsko dogajajo, prepiri, pretepi, ne berem več črne kronike,« se je Todor nasmehnil.

»Ja, ja vem. Vsak ima svoj pekel, vem. Že tako nanese, da se stvari podrejo. Moj brat se tudi ločuje. Ja, njegova, našel ju je v hotelu, kamor je šel poslovno s partnerji, pa … Si misliš, prideš tja, piješ spodaj, pa ti prideta in se držita za roke … Ne vem, kaj bi jaz naredil, res ne vem. Brat pa jo je samo gledal, ona pa. Spustila je tistega deca in da je nekaj mrmrala. Ni je poslušal. Zvečer, ko je prišla domov, je bila pa huda ura. Razbil je kuhinjo, jo dvakrat udaril. Potem pa policija in to. In da bo sranje še večje, ju je ujel v telefon,« je Frenk prikimal in možato spil grenčino, kar pozabil je na limono.

»O, cela romanca, ko v romanih,«

»Ja,  ja, ko v romanih. Od srednje šole naprej nisem videl knjige. Na srednji strojni smo imeli prfokso, ki nas je morila s tistim norim Rusom, ki je pisal tisto, kako je en tip kresnil staro babo s sekiro. Madona smo se morali guliti, pa našega Cankarja, one blesave fore, ko ena ženska teče za vozom. Ne, zame je tehnika, to ja, knjiga pa ne. Darinka pa, ona pa: ja, požira jih. Pa filme, zdaj še bolj, ko je prišel gor k vam oni režiser in hodi igralka, Lora, ne. No, stari je legel k počitku, in to na vaški britof. Ja veš, to smo že s kolegi predebatirali, prideš v Smrečno in se daš tu pokopati. Noro … Osmo leto so tu, mislim, prej niso bili stalno, zadnji dve leti pa … Ne vem, meni je to strašno čudno. In slišim, da mu bodo celo grobnico naredili, hja … Darinka pravi, da bo to potem kar neko romanje, da bo kraj samo pridobil, da bo … A veš kaj, meni dol visi za te bogataše. Pri nas ni tako velikih. Ti, ki se preseravajo z dragimi avtomobili, ti so samo šminke, delajo se, da imajo. Eni ja, samo vse drugo je napuh. Delajo se, da so bogati. Zagotovo poznaš Srbski pregovor: kad se opanak ocipeli, kaj?«

»O, ja poznam. In imaš prav, veliko je takih, ki pridejo iz vasi in se potem postavljajo z dragim avtom, v glavi in duši pa je še vedno tam, na vasi. Samo nimaš kaj, živimo v svetu, kjer je to nek nenapisan zakon, da se moraš pred vaščani pokazati z bleščečo kovino. Tako to gre, zato pa imamo kšeft,« se je Todor rahljal in prisrknil mrzlo limonado.

»Zato pa ga imamo ja, ker ti še flikajo avte. Zares bogati, kupijo novega, jih menjujejo. Poznam enega tukaj v tem mestu, vsaki dve leti menja avto, rabljenega mu pa proda naš šef. On to obvlada; mater mu to gre. Vse rabljene zna prodati, vse. Ona dva revčka ga očistita, spolirata, našminkata in šef zna diplomatsko prepričati stranke. Ja no, dokler nam daje odlično plačo, naj bo kot je. Veš, včasih sem razmišljal, zakaj naj ne bi sam odprl delavnice. Pa sem si premislil. Po ločitvi sem si premislil. Moraš urejati papirje, moraš sam skrbeti za posel, tako pa … No, saj občasno še komu na črno kaj popravim, manjše stvari, kar doma v garaži. To je bolj tako, za hobi …« se je Frenk nasmehnil.

»Vidiš, jaz razmišljam v to smer. Ko bo zadosti denarja, bom šel nazaj dol in doma odprl delavnico. V naši vasi in okolici je avtomobilov že veliko, še preveč. In ljudje kupujejo stare škatle, seveda od znamke, se razume, in bo dela še pa še. Samo za enkrat sem še kapitalsko prešibak, zato vztrajam, zato. Saj vidiš, živim skromno, služba in dom, služba in dom. Enkrat na leto grem na morje, malo zapravim gor v gostilni, Pri Gamsu, drugače pa lepo na kupček. Apartma ima nizko najemnino, ker ima tak dogovor šef z lastnikom; popravlja mu kombi, avto, traktor. Tip še vedno malo kmetuje. Prideluje krompir, vlači les, gozdari … Ja, pametno to, da hlev spremeniš v apartmaje, drugačna živina pride, več vrže. Pa ima kar naprej zasedeno. Jaz in Piotr sva stalna, ostali pa, tudi pozimi prihajajo. Najdlje je pa ena Finka, pisateljica, tista bo do septembra, se mi zdi,« se je Todor razgovoril.

»Ja, poznam Ivana, poznam. Lepo se je to spomnil. Njegova žena je delala na banki in mu rihtala kredite. Zdaj pa imata neko eko kmetijo, zelenjava, krompir in to. Vse proda v mali hotel in za sanatorij, pa še ti apartmaji – Ivan je bil prej malo tečen kmet. Vem, kompliciral je pri širitvi ceste, ker je šla čez njegovo senožet, pa z gozdarsko upravo se kar naprej nekaj tožari. No ja, drugače pa, lepa lokacija, lep sadovnjak, pa pogled na jezero, če prav oddaljeno. Kaj si rekel, Finka, da je pisateljica … O, smo že imeli eno tu v mestu, eno Angležinjo pred leti, samo moji stari se je še spomnijo, jaz ne, pred drugo vojno in še potem, da je hodila v hotel blizu jezera, tisti s štirimi zvezdicami. Ja, ja tam so take cene, da res vidiš zvezde, ja. Ja, tista dama. Moja stara mati jo je poznala. Pa nam je pravila, kako je dama prišla z vlakom, hotelski sluga pa je zlagal kovčke, pisalnega stroja pa ni dovolila, da bi ji ga dali na vrh prtljage; moral ji ga je dati k njenim nogam. In da je pisala kriminalke. Ah ne vem, nobene nisem prebral, ne. Angležinja, da je bila, ta pa Finka, praviš.«

»Ja, Finka, in tudi ta piše kriminalke,« se je Todor nasmehnil.

»Brez zveze, mene knjige ne brigajo. In ne vidim v tem nobenega smisla. Kaj je treba ljudem teh pravljic. Sami doživljamo romane, sami,« se je Frenk raztreščeno zasmejal.

»Ja, sami si jih pišemo,« se je Todor strinjal.

»Ti, boš še kaj. Meni se mudi do mesnice. Darinka pripravlja kosilo pa sem nabavni. Vidiš, tako gre z nama, ob sobotah in nedeljah sem na kosilu pri njih. To je čuden protokol veš. Včasih se pridruži tudi njena mama. Ja, tista me pa ne mara. Ah, vse sorte je govorila čezme, tudi Darinkinemu sinu je govorila take reči. Čarovnica. Samo grem čez vse, pa ne vem, do kdaj bom zdržal. No, Todorče, hvala za debato, pa pridi kdaj mimo, bova šla s čolnom po jezeru. A veslaš?«

»Znam, brez skrbi,« je Todor pokimal.

»Potem pa vabljen, da se malo okrepiš,« je Frenk bil razgreto vljuden.

»No prav, sprejmem izziv. Te prej pokličem,« se je Todor ogrel.

Odšel je. Gledal je za njim, kako mlahavo zavija v ulico, kjer je bila mala mesnica.

Jaz teh Slovencev res ne razumem. Radi bi neke družinske tradicije, nedeljska kosila, obvezna juha, in copati … Ne razumem jih. Mladi imajo neke nove norme, samo ti, ti starci pa. Koliko je pa ta tip star, ta Frenk, čakaj, lani smo pili, imel je 61 let. Končal je v delavnici, pred dvajsetimi leti je še delal v veliki tovarni; nekaj oddelkov so prodali, bil je celo delovodja, strojni tehnik … Na motorje se spozna, na ženske pa očitno ne. Če sebe vprašam, bi imel zvezo z žensko, ki že ima otroka: ne, ne, nikoli! To zna zapletati stvari. Vedno si lahko samo rezervni igralec. Ženski gon po naraščaju … Piotr pravi, da ko enkrat ženska postane mati, da preneha biti ljubica … Kaj je s tem mislil!? Razumem, otrok … Oh, on vse to psihološko in filozofsko. Mene to ne briga kaj dosti. Ko si ženske želim, jo dobim … in potem … Dunaj, zanesljivi punkti, kjer si jih našel. Starejši gospod, ki je k nam vozil starega mercedesa, nam je govoril, kako so imeli v starih časih to službo, te javne hiše državniško urejeno: služba kot služba, zdravniški nadzor in tradicija. Ma ne briga me, kako je bilo prej, danes je, srbi bi rekli: majmun radi što majmun vidi. Pa še res je. Ženske, ženske in denar, fina mešanica, da te zmeša – če nimaš denarja, nimaš žensk. Kaj pa če bi bilo obrnjeno, da bi ženske plačevale za seks. To bi bilo … Pa menda so tudi taki klubi že, sem slišal. Samo moški ima omenjeno število rafalov, ženska pa lahko v eni noči … Kakšne sobotne misli. Tale Frenk me je speljal drugam. Moral bom na Dunaj. In tiste preklete kamere. Mičo … O glej, tam gre njegova žena … Naj jo povabim na kavo … Dama, dama, je še vedno dama … Ljubi prestiž … Zanimala se je za nakup rabljenega malega BMW, pa ji je Mičo odsvetoval. Mislim, da je kar malo ljubosumen, ne na mene, saj jaz sem mlajši od njegove žene. Koliko je pa sploh stara, mislim, čakaj, 45 let se mi zdi, tam nekje, pa je še vedno baba: visoka, prsata, in kako se oblači. Doma je iz Smedereva, to vem … Enkrat smo se našli v piceriji, kmalu po tistem, ko sem začel zgoraj … Kako ji je sploh ime … Ne, ne bom žvižgal za njo, se ne spodobi … kar naj gre svojo pot, naj gre … Nič, do kosila bom ob jezeru, potem pa gas in na Dunaj. Tisto z veslanjem; roke bom res moral okrepiti. Mogoče bom pa le poklical Frenka, ne danes … Nič ne bom klical, kar v delavnici se bom zmenil z njim, tako bo, ja … Šel bom do jezera in poklical, sestro, mamo, oče … Oče, on … Njega ne briga nič več. Pije … Sestra pravi, da … Zadnji rezultati preiskav, obupni, holesterol, jetra, visok tlak … V penziji je in nima kaj delati. Malo se preganja z zelenjavo, tri koze, vse samo hobi program, tako kot Frenk pri Darinki, hobi program. Ne, jaz hočem biti prva violina, ne pa pomožni kontrabas … se je nasmehnil vstal in šel.