Amerikanec

Rudi je slonel na ograji parnika in gledal, kako se valovi neuničljivo zaletujejo v bok mogočne in trdno grajene ladje. Segal je v žep suknjiča in spet izvlekel veliko žepno uro, ki jo je kupil v Ameriki, da bi mu odmerjala zemeljski čas. Premišljal je, kako ga je lomilo zadnje leto, ko je le dočakal konec dela v veliki tovarni, kadar je sirena še zadnjič zatulila in je šel skozi težka žlezna vrata. Za seboj je pustil sodelavce, livarje, ki so se skupaj z njim znojili tudi po deset ur na dan, da je rdeča snov sikaje tekla in se ulivala v kalupe, potrebne za nastajajočo avtomobilsko in železniško industrijo. In ko je tisti večer šel v malo hišico v predmestju, se mu je hudo otožilo: nič več jutranjih odhajanj, nič več ognja v očeh … Od daleč bom gledal dim, bom vohal saje, bom čutil nemoč v rokah … Zvečer je bral stare časopise in gledal tudi stare koledarje. Vsa ta leta jih je spravljal; ležali so tam na majhni pručki in se prašili. Sem sem prišel leta …, zdaj pa je 1927. Oh, je zavzdihnil, se nemočen in izčrpan sesedel na vegast stol, vzel kozarec in nagnil; pil je ceneno kalifornijsko vino. In zjutraj, zjutraj se je v njem dvignil gon: domov, domov, domov! Po tistem je urejal papirje, uredil bančni račun. Pozanimal se je, če bo v svoji domovini lahko dvigal denar. Izkazalo se je, da ga bo v Trstu lahko. Ja, ja, tisti dan, ja, si je kimal na ograji in še kar gledal valovje, ki je penasto oblivalo bok ladje. Še malo, menda ob dveh popoldan bomo v Trstu. Potem si poiščem hotel, prenočil bom, jutri pa gor čez Kras. Menda pelje kakšen prevoznik, kaj vem. Oh takrat, takrat sem prišel skorajda bos dol iz Planote, pa v Trst. Nekaj dni sem se potikal po mestu, malo pil, poizvedoval in se je izkazalo, da so mesta tam v Ameriki, ki rabijo delavce v nastajajočih tovarnah. No, našel sem agencijo in … Ja, takrat sem imel koma 21 let. Morla bi v vojsko, za nekaj let pa … Vkrcal sem se na star parnik neke Holandske družbe pa gremo. O, in ko sem prišel tja, o. Tri dni lakote, bil je nek sprejemni center ali kaj. Pa uradniki, pa to in ono. Državljan monarhije … Narodnost, ja Avstrijec. Rudolf Cibey, tako so zapisali v papirje in tako je ostalo. In se je začelo, najprej delo v skladiščih, potem pa so hodili agenti tovarn in iskali močne mlade ljudi za livarne. In sem se prijavil. O, so me hitro priučili, so me, in tako je šlo skoraj štirideset let, ja … Pa me zdaj poglej, kaj sem zdaj … Starec. Kdo je še doma … Sestra mi je dostikrat pisala, da sta stara dva tako tako, že pred leti sta umrla, bratje so šli, en po svetu, dva sta padla v vojni, jaz pa sem posvetnjak – tako rečejo tam gor takim. Ja, no, denarja imam, to že. Eh, družina … Ni bilo časa, beznice, punce za eno noč. Nekaj sem se sukal okrog ene Nemke, ki je delala v upravi, samo, kaj bi ona z livarjem, če lahko dobi inženirja. In ga je … Saj sva šla v lokal, na ples, pa … Inženir je pa imel kaj več, ja … lepa hiša v predmestju, potovanja, počitnice, mi pa beznice in pitje in lahke punce. Oh, oni Irec, oni je bil pijanec. Revež ni dočakal petdesetega leta. Ena zimska noč ga je vzela. Pravili so, da ga je taksist vrgel iz avta, ker mu ga je pobruhal in je zmrznil … Pisalo je v lokalnem časopisu. Pa je bil mojster, je bil … No, jaz sem imel srečo, ker sem imel mero pri pitju. Znal sem reči, Rudi zadosti je, zadosti. Oh, kaj bom našel tam gor. Ključ od hiše je pri nečaku spodaj v mestu, v Ajdovščini. Sestra gre včasih gor, da malo prezrači. In kako je bila vesela, ko sem ji pisal, da se vračam domov, oh ja … Ja, ko sem šel, je bila ena država, zdaj je pa druga … Italija … Prej pa Avstro – Ogrska. Sestra mi je pisala, da imajo zdaj od Lokavca gor novo cesto, da so tuneli in velik most v Čavnu. No, napredujejo, pa ne tako kot Amerika, ne.  New York – cel teden sem bil tam, cel teden: kaj vse so zgradili.  Saj ni čudno, da so livarne delale na tri izmene, ni čudno. Pa sem premišljal, kako je onim tam visoko zgoraj, ko tiste železne traverze, ki smo jih mi vlivali, spajajo. Oh, groza. Nisem jaz za višine, ne. Če prav, bral sem, zaslužijo pa veliko. To pa. In zdaj se peljem v Trst … Še malo, še malo, ena je ura. Zadnje kosilo na ladji, ni bilo bog ve kaj, neka povprečna mineštra in hrenovke, te preklete hrenovke, sit sem jih … Oh, kotlič je menda še v hiši. Prvo kar bo, si bom skuhal polento, to pa, o ja. Lepo bom zakuril – sestra mi je pisala, da so oče hišo popravili, da so dali narediti lep zidan štedilnik pa da so skopali nov vodnjak, popravili streho, ki da ni več slamnata, do so nova okna, štala pa da je prazna.  Kmalu po tistem, ko so popravili hišo, da so pa umrli, čez dve leti pa še mati. Ja, oče je bil nepismen, ja, mama tudi … No, nepismen, podpisati se je znal, številke je znal zapisati, bral je pa slabo, nič … Za mamo pa ne vem, menda je bila v ljudski šoli leto ali dve, kaj vem … Zdaj sta oba tam na Kalinucu, tako rečejo, menda še. Ah, jaz pa tam v Ameriki. Sestra mi je pisala, da se je oče v gostilni velikokrat pohvalil, da je njegov Rudolf gospod tam v Ameriki, da zliva železo v žlebiče, da ima polno denarja, da bo prišel domov na stara leta, da bo to in ono. Ja, saj sem jim poslal kakšen dolar, ja. In iz tistega je oče popravil hišo, dal narediti štedilnik, kupil novo pohištvo, dal narediti okna … Ko sem šel, smo imeli še ognjišče in slamnato streho. V laseh sem še imel dim domače kuhinje … Ko je pihal južnik, je dostikrat metalo dim nazaj, o ja, da smo bili vsi solzni in kašljali smo… Taki časi. V Ameriki pa sem imel lepo peč, pa centralno kurjavo na premog. Amerika … Lahko bi mirno užival v mali predmestni hišici, z dvema sobama, s kopalnico, kuhinja, električni štedilnik, pa vse drugo, radio in to. Vse sem prodal, vse. In potem se je Rudolfu zasolzilo oko. Zagledal je obrise obale, zaslutil je Trst. Mogočna ladja je le dohropla in potrobila. Pristali so. Pograbil je dva večja kovčka in se odpravil k izhodu. Ko je stopil na tla, se je sesedel na kovčka in se tresel: jokal je, jokal. Domov, domov, je kričalo v njem.

Čez dva dni je le prišel v Ajdovščino. Dolgo si je ogledoval mesto. Spremenilo se je pod fašistično oblastjo. Ljudje so bili begavi, ne tako zelo klepetavi, Stopil je na glavni trg, kjer je bila tudi avtobusna postaja. Napisi so bili v italijanščini. Na vogalu sta stala dva domačina in si nekaj šepetaje dopovedovala. Vedel je, da je tam blizu znana gostilna. Potem je zagledal trojico karabinjerjev, ki so možato šli čez trg; ljudje so potihnili. Ja, kaj pa je zdaj to, ga je splašilo. Kovčka je še vedno vlačil s sabo in zdihaje preklinjal, da je toliko stvari vzel s seboj. V gostilni je bil pritajen mrak. Usedel se je k prvi mizi. Takoj je prišel mlad natakar in ga po italijansko vprašal, kaj želi. Ker je bila dopoldanska ura, ga je lakota že prepričevala, da bo treba tudi nekaj pojesti. Pa je kar po slovensko vprašal, če imajo že kaj pripravljenega. Natakar se je zdrznil, se ozrl čez ramo, ker je tam, ob točilni mizi, stal eden od fašističnih uradnikov. Sklonil se je do njega in mu šepnil: gospod, tu se govori zdaj po novem, samo italijansko, poglejte napis tam zgoraj. Kako pa to, je zgrožen vprašal Rudolf. Ko sem šel, se je tu lahko govorilo slovensko, pod Avstrijo. A pod Italijo se ne sme, je bil splašen. In italijansko ni znal, samo nemško in angleško in seveda domačo gorjanščino.

»Ne, gospod, zdaj se govori samo italijansko.«

»No, prinesite mi golaž in pol litra vina, pa veliko kruha. Iz Amerike sem prišel, lačen sem,« mu je zašepetal.

Natakar mu je pomežiknil in hitro šel po opravilu. Fašistični uradnik pa ga je gledal in gledal, njega, oba velika zelena kovčka, s kovinskimi vogali in medeninastima ročema. Potem je tisti uradnik šel ven in nekomu nekaj zakričal. Prišla sta dva karabinjerja in zahtevala dokumente. Rudolf je vajeno segel v suknjič in jima pokazal ameriški potni list. Že v Trstu je vse uredil, se prijavil. Preverili so in ugotovili, da je v Ameriko šel leta … Da je bil res rojen v Fari Dol – Otlica, da …Dobil je nek papir  v Trstu, kjer je to pisalo. Oboje je dal karabinjerju. Ta je nekaj časa gledal in potem rekel: Alora Americano. Rudolf je samo prikimal. Skušal jim je pojasniti, da je šele drugi dan v novi državi in da ima pravico do tolmača, če gre za uradni postopek, da njega ščiti njegova država Amerika, da naj se pobrigajo. Ker karabinjer ni razumel angleščine, se je ponudil natakar, da iz slovenščine prevaja v italijanščino. In karabinjerja sta si nekaj šepetala; tisti, manjši in debelejši, je bil očitno nek vodja, pa je potem rekel: Gospod, preverjati moramo tudi tuje osebe. Tu je zdaj nova država in ima nova pravila. Čim prej se naučite našega jezika, ker je v javnosti nujno, da govorite italijansko, sicer vas lahko kaznujemo. Pri tem se je držal strašno imenitno, si popravil brke, uniformo, oni drugi pa je vrnil papirje. Ko sta šla, je Boris zaklel in bi najraje šel nazaj v Trst. Pa ga je natakar hitro potolažil in mu prinesel aperitiv. Po dobrem golažu in kruhu je kar obsedel. Gledal je domačine, ki so prihajali k točilni mizi, na hitro naročili, vino, pivo – zunaj je bil april, pozen april in je že rahlo pripekalo. Slišal je le tu in tam, kakšno domačo besedo. Šele sedaj je zagledal na steni velik napis, črno obrobljen: Qui si parla solo italiano. A tako, samo italijansko, a tako, Fašizem. Bolj malo vem o tem, Ameriški časopisi so pisali o prvi vojni, o soški fronti, to ja, da pa je zdaj tu nek fašizem. To ja, to sem bral da je v Italiji zdaj veliki Musolini, to ja, da pa … Ja hudič no, zdaj se bom moral učiti še te, te … Briga me, jaz sem lahko tudi Američan, biga me. Na kvesturo bom moral, vem … Papir, ki sem ga dobil v Trstu je samo za en teden, potem pa spet na urad, da se prijavimo, in tako naprej. Nič, poiskati bom moral voznika, da me pelje gor, še prej pa do nečaka, pa sestro bom počakal: dela pri neki družini, šele zvečer pride.

Nekaj dni je samo poždeval na soncu pred hišo, kuril v štedilniku, si kuhal, kar je pač naneslo, še najraje polento, to je še znal. Vse bolj ga je zagrinjala tesnoba. Taval je po vaški cesti, malokomu je odgovarjal, le v gostilni se je včasih razgovoril, da je v Ameriki drug svet, da so tu še sto let za svetom. In kadar je srečal karabinjerje, se jim je raje izognil. Videl je te, te … In tisti pripetljaj pred malim hotelom, ko je nekdo govoril slovensko in sta ga dva karabinjerja pretepala, baje zato, ker ni hotel dati klobuka z glave, kadar je bila državna himna na radiju v pivnici. Ob večerih je samotaril, prelagal obleke, ki jih je pripeljal s seboj in se smehljal: kaj bo v tem na pol gozdu z vso to imenitno konfekcijo, pa čevlji, pa kravate, pa manšete, pa dva ali tri klobuke, pa rokavice … In potem je izvlekel nekakšno spalno srajco, belo iz grobega bombaža … Angel bom, angel si je šepetal … Še nekaj dni in bo maj. Ko sem šel, pred leti, je bil maj, lep, spodaj je že vse odcvetelo, tu, ob naši hiši pa so začele cveteti cimbore … In sem šel, in zdaj bom šel, za vedno. Pri notarju sem napisal pismo: ves denar na Tržaški banki bo šel sestri, drugega nimam več. Kaj pa še imam, nič, ta dom, ki ni več dom, ta država, kjer ne smem govoriti po domače, ta, ta fašizem. Ne, ne, na most bom šel in poletel med angele. Saj ne bo težko, samo prekucneš se in padeš med skale … Ne zmorem, ne zmorem več, je jeknilo v njem.

Preoblečen v tisto nočno opravo, je skrbno zaklenil hišo, ključ dal tam, kjer ga je skrivala sestra. Ona bo že vedela, kje je, si je rekel. Nekje je slišal oglašanje čuka. Stopal je po komaj odgnali travi po zaplati travnika, šel ob kamnitem zidu in si ogledoval spokojino – vse je bilo stišano; na levi je videl, da sosedje še kurijo, še imajo skromno luč … V se druge hiše so bile v močni mesečini osenčene. Drevje je tu in tam že pošumevalo z mladimi listi. Za trenutek se je ustavil ob križiscu in gledal, kako bela makadamska cesta sije, kako se kamenje na gmajni beli. In če me kdo vidi takega, z belo brado, v tej halji … Briga me, jaz grem med angele … Naživel sem se, nagaral, zdaj pa mi je ostal kotlič za polento in ta samota tu … Grem, grem … je šibko pelo v njem. Spustil se je po stari cesti med borovci do kapelice, kjer se je ustavil in se dolgo izpovedoval Mariji. Vse ji je povedal, da je občasno popival, da si je kupoval ženske, da je preklinjal, da je tam v Ameriki bil malokrat pri maši, da je imel eno žensko, samo da je bila mešane krvi, pa da ga je bilo sram, da bi z njo bil zares, da ji je naredil otroka, da ni vedel, kje sta potem, ker je šla na drugi konec Amerike z nekim črncem … In da naj ga pospremi med angele, kjer bo počival. Ko je prišel na most čez Golobnico, je nekaj časa stal in gledal v belino kamenja tam spodaj. Nad Goro je mesec raztrosil srebrnino; vse se je bleščalo. Ječal je, se tresel in mrmraje molil. Potem je zakričal in se prevrnil. Le nekaj sekund je trajalo, da je telo priletelo na skale in obmirovalo.

 Zjutraj se je na mostu ustavil domačin iz Lokavca, ki je šel s konji v gozd. Prižgal si je cigareto, tako navado je imel, da ko je prišel do mostu, si je prižgal, ker je vedel, da do vrha ni več daleč, še dva ali tri ovinke do kapelice, potem pa naravnost lahno navzgor. In se je ozrl čez ograjo. Onemel je. Videl je belolasega starca v beli tuniki med skalami … Pognal je konje do prve hiše, pa še naprej. Srečal je gozdarskega oskrbnika in mu povedal, kaj je videl. Ta je rekel, da bo obvestil karabinjerje … Potem je steklo: prišli so karabinjerji, nek inšpektor v civilu in veliko firbcev. Karabinjerji so za nekaj ur zaprli most, razgnali ljudi in le nekako na pol zdrobljeno truplo spravili na nekakšna nosila, to pa s škricem dvignili na cesto. Domačini so povedali, kdo naj bi bil možakar. In njegova sestra ga je v mrtvašnici prepoznala, obraz je bil stolčen na desni strani, a je vedela, da je to on. Potrdila je in popisala. Šele potem so lahko organizirali pogreb.

Danes je tam samo še grmovje, tiste hiše ni več … Beli starec z brado, pa da še zmeraj pride v nočeh v prvi tunel in se prikaže …