10. Nočna nevihta

Malo pred šesto popoldan je parkiral pred lokalom, kjer je domneval, da bo tam Gustav. Najprej si je ogledal parkirišče. Malo so ga reorganizirali: nova korita za cvetje, nova svetila, podaljšali so ga, ja, za deset parkirnih mest, je ugotavljal. Očitno jim nese, se je nasmehnil. Iskal je črn Posche z znano registracijo. Zagledal ga je. To, to, si je zamrmral. Stopil je najprej v restavracijski del nočnega zabavišča. Vedel je, da ima Gustav take navade, da ob sobotah pride sem najprej na obilno večerjo, potem pa se preda valovom glasbe v nočnem klubu in izbira med ponujeno lepoto. Klub je bil znan, da se sem zatekajo mlajše ženske, razočarane v zakonu, in tudi zrele dame, ki si najamejo ljubimca, tudi po tem je bil znan klub. O tem mu je enkrat razlagal Gustav, da se tu lahko odlično prodaš … Todor je stopal počasi po petih stopnicah, ki so vodile v restavracijski del. Ni bilo še pretirane gneče. Opazil je nekaj samskih dam za mizami, nekaj parov, nekaj moških bolj na levi in tam ob steni v lahnem mraku, ga je zagledal. Rdečelas, izbrano oblečen, v brezhibni črni srajci s kratkimi rokavi in v bež hlačah, je razkrečen sedel Gustav in zamišljeno gledal jedilni list. Todor se je počasi bližal, kimal damam, ki so ga oplazile z očmi – očitno so bile na lovu za priboljškom.

»Dober večer, mojster Gustav,« je Todor previdno rekel.

»O, Todor, o,« je bil Gustav presenečen. Odložil je jedilni list in se naslonil na udobno naslonilo oblazinjenega stola.

»Če, vas ne motim, bi se prisedel,« je omikano rekel Todor.

»Stari, ne serji. Ja, dve leti te že ni več pri nas, kaj, na jesen bo dve leti, kar si šel čez Alpe dol v tisto Slavnijo. Daj no, poči se dol. Ravno študiram, kaj bom nocoj jedel. Pa mislim, da bo kar dober zrezek z malo mladega krompirja, pa mešana solata, za čez pa omleta s čokolado in smetano. No, sedi,« je bil Gustav gostobeseden.

Todor je prijel težak stol, ga odmaknil, malo smrknil in se usedel. Na hitro je preveril, če je v sosedstvu veliko ušes. V tem delu sta bila skoraj sama; tri mize naprej, je bil starejši par.

»Kaj te je prignalo nazaj na Dunaj?« je zanimalo Gustava.

»Specialna misija,« se je nasmehnil Todor in še sam pograbil jedilni list. Skoraj pet ur se je vozil in ga je malo ulakotilo.

»Ja, ja, vi Balkanci, ste kar naprej na nekih misijah. Zadnjič sem spoznal enega iz Croatie. Tip dela v naši delavnici, začasno, išče boljše mesto. Dolj je delal v ladjedelnici, inženir, kaj vem. Ja, šef pravi, da ima veliko teorije, pa premalo prakse. Na silo priučen mehanik. No ja, redne servise, za tisto je dober, ta Andrija. In ti, kako je tam dol, plača, življenje?« je hitel Gustav.

»Ja, plača, ne boš verjel, višja je kot tu, za tristo evričev je višja, pa še stanovanje imam poceni v nekem turističnem apartmaju. Mirna okolica, vas, spodaj pa turistično znano akumulacijsko jezero na reki Rubinariji. A si slišal že za to reko?« je vprašal Todor.

»O, ja, sem. Poznam tipe, ki hodijo tja dol na rafting, samo mene ne spraviš na take divje vode, še v čoln težko. Znam plavati, samo, kaj vem, voda ni moj element, sneg ja: jezera, reke in to, ne. Še na morje ne hodim, raje v hribe, v mir, pod smreke,« je priznal Gustav.

»Ja, jaz pa kar  rad skočim tudi na morje. Letos bom šel šele septembra. No, a se najprej podpreva, potem pa ti povem, kaj me je prignalo na Dunaj,« je Todor predlagal.

»Ja, jaz sem se že nekako odločil, kot sem že prej rekel, ti pa se  razglej. Tu imajo zadnje čase razširjeno ponudbo. Saj vidiš, restavracijski del so renovirali, kuharska ekipa je dodana; šefica pravi, da hoče narediti kulinarično točko v tem delu Dunaja. Če si prebereš, boš videl, da dobiš od Italijanske kuhinje do Kitajske, ni da ni. Preizkusil sem že to italijansko ponudbo: špageti, originalne pice, ja, res, odlično. Pa lignji, če si za morsko hrano. No, kar preštudiraj, kar daj,« ga je Gustav spodbujal.

Todor si je res vzel čas in počasi prelistaval. Končno se je odločil, da bi pojedel bavarsko kračo in dušeno kislo zelje …

Nekaj časa sta se menila o službi, o tečnobah, o šefih, potem pa je prišel uglajen natakar. Naročila sta hrano, od pijače pa vsak svojo vrsto piva, Todor je naročil češko, Gustav pa bavarsko. Med jedjo sta rekla kakšno o ženskah. Gustav mu je razlagal, da  se zdaj na rahlo zapleta z eno mlado Čehinjo, ki dela tam čez ulico v nekem mini barčku, kamor hodi na kavo med delom. Da sta že bila na sprehodu, na večerji in ja … Danes da punca dela, ker imajo ob sobotah podaljšan urnik do polnoči, jutri pa da gre za nekaj dni domov. Doma da je takoj za mejo, nima daleč. 

»No, Gustav, zdaj ti lahko povem, zakaj sem te poiskal, kar tako, po nekem prepričanju, da te bom našel tukaj. Vem, da imaš nek ustaljen red, da si človek od navad. Veš, počasi lezem v nek projekt, ki je zelo zaupne narave,« je Todor oprezno rekel.

»Ja, po Balkansko, kaj?« se ej Gustav nasmehnil. Njegova ostra brada in rdeči zalizci so se zasvetili v svetlobi usmerjene svetilke nad na pol separejem.

»Podrobnosti ti ne bi razlagal. Vem, da si ti mojster za specifično elektroniko, saj veš … Glej, stvar je taka, kamere,« je Todor zaupno rekel in se nagnil naprej.

»Kamere, kaj je z njimi. Kamere so pač že povsod, nimaš kaj,« je Gustav zmignil z rameni.

»Ja, so ja, in to je problem. Za kaj gre. Gre za to, da ne maram nekega nadzorstva in bi rad, da včasih ugasnem kamere, ki so na daljavo povezane z nadzornim računalnikom. Kje in kako, to ti ne morem in ne smem povedati, če razumeš,« je Todor šel v razlago in naredil dolg požirek piva.

»Ha, razumem. To so tista sranja, ki jih delajo Japonci, Kitajci, Korejci in Američani. Ja, vse več je tega sranja. Na daljavo ja, ene speljane kar na mobitel, ja. Vem za te fore in jih zlahka obvladujem. Gre preprosto zato, da najdeš frekvenco in jo z aparaturo za nekaj časa izključiš, za to gre. Sem že delal to, sem. In tudi strojček, oziroma  motilnik sem že naredil, ne enega, več … Veš kaj, take stvari se najdejo tudi že na internetu, samo vztrajno moraš iskati. Jaz to naredim mimogrede, samo ne zastonj, se razume,« je Gustav resno šepetaje rekel. Zdaj sta bila oba globoko sklonjena nad že izpraznjeno mizo, ostali so samo pivski kozarci.

»Ma keš ni problem. Mislim, da gre za ameriško tehnologijo. No, potreboval bi napravico, da najdem frekvenco in jo začasno blokiram,« Je Todor živčno rekel.

»Ja, razumem, samo … Veš, to boš moral kar pošteno skrivati. Saj ni velika. Vdelal sem jo v star prenosni telefon; ohišje je od telefona, vse drugo se prikaže na ekrančku in s komando ustaviš frekvenco. To sranje uporablja policija, vojska … Tehnologija je že dolgo znana, jaz sem to preizkušal, pa deluje. Nazadnje sem pomagal nekemu radioamaterju, ki mu je šel nekdo na živce, pa ga je v nočeh motil s to napravo. Je pa tako: moraš biti v bližini kamer, največ do petdeset metrov, več ne nese. Pa še betonskih ovir ne sme biti vmes, razumeš. Če je taka kamera v objektu, je ne moreš ustaviti, ker je beton vmes, železje, tako sposobna ni ta moja igračka. Saj veš, da imajo Američani že tehnologijo, da to lahko delajo že kar iz letala, celo iz satelitov. No ja, najbrž tudi Kitajci, Rusi, Židje, Francozi … Moja igračka je pač za omejeno igranje. Kako potem, so kamere zunaj ali notri?«

»Zunaj, zunaj, saj zato …«

»Ja, potem se bo obneslo. Moraš pa biti blizu tam, saj sem že rekel, do petdeset metrov. Bo to izvedljivo?« se je Gustav popolnoma vživel v akcijo.

»Brez skrbi, zadosti blizu bo,« je Todor gorel v navdušenju.

»Pa me res zanima situacija,« se je Gustav zaganjal v radovednost.

»Ne, ne morem razlagati v kakšen namen, če razumeš …« je Todor znižal glas.

»Ok, stari, ok.  Veš, to deluje tako, da omejen čas motiš frekvenco. Paziti moraš, ta naprava hitro požre akomulatorček, ker porabi veliko moči. Takole, največ šest ur, ne več. Izbral sem pač šibak akomulatorček, da je naprava lahko majhna, razumeš. In ja, po uporabi, vzemi akumulator ven in napravo skrbno shrani. Pred uporabo napolni akumulator z običajnim polnilcem za pametne telefone. Potem pa na juriš …« se je Gustav zasmejal.

»Samo za dve tri ure v neki noči, razumeš,« se je Todor zaupljivo razgrnil.

»Povsem ustrezna bo,« je Gustav prikimaval.

»In koliko keša?« je vprašal Todor.

»Dva jurčka evričev, na roke, nobenih transakcij, saj razumeš,« je Gustav zresnjeno rekel.

»Ja, bi šlo. In, no, imaš napravico s seboj v avtu, ali …«

»Ne, ne stari, tako to ne gre. Biznis delam doma v garaži, kjer nimam nobene kamere. Saj veš, saj si že bil pri meni doma, preden si šel sem dol. Pila sva, pa sem ti pokazal svojo delavnico, tam na levi. Tam čaram te reči.  Vidiš, na večerje ob sobotah še vedno hodim sem, včasih ostanem še dolgo v noč, samo odkar imam tisto Čehinjo … Nekaj gradiva, se banalno reče. Ja, si me pa našel, ja. Spomin ti pa dela, to pa. No, če sva za biznis …« je Gustav rekel in spil preostanek piva.

»Bi še eno pivce prej« je vprašal Todor.

»Ne, nocoj moram biti relativno trezen. Veš, grem tudi jaz v eno akcijo. Nekomu sem obljubil, da bo nazaj dobil svoj avto. Partnerka se je odpeljala z njim in je šla v Gradec k drugemu. Mala ljubezenska scena. Vzela je njegov drugi avto, mali BMW, srebrn, in šla. Pa tip načrtuje, da ga bo dobil nazaj. Če bi šel na policijo, mu bi rekli, da niso pristojni za ljubezenske scene. Če ji je dajal ključe legalno, to ni njihov problem, da to ni klasična kraja, da naj to uredi s tožbo. Saj veš, kako je z advokati, stanejo. Pa se je obrnil name. Sam je tehnično bolj tako no. Glasbenik je, igra saksofon v nekem malem bendu, v tem klubu včasih igrajo. Tu sva se enkrat zapila in mi je potožil, kako mu je ženska spizdila avto in šla v Gradec. Ja no, saj veš, on je tu pozno v noč trobil, ona pa … Nocoj bo akcija,« se je Gustav skrivnostno nasmehnil.

»A, biznis, ja … Nič, a se potem kar odpraviva.«

»Zaradi mene, lahko. Kako bova šla, boš vozil za menoj?«

»Ja, ja tako bo najboljše. Malo sem že pozabil ves prometni režim v tistem predmestju. Ene ulice so samo enosmerne, kaj?« je bil Todor prizadeven.

»Drži, zamenjali so režim v teh dveh letih, drži. No, plačam in greva,« je zadržano rekel Gustav.

»Ne, stari, večerjo in pijačo plačam jaz. Veš, dol imajo navado, da kdor pride k mizi, ta plača pijačo. Bom kar s kartico. Pokliči natakarja,« je bil Todor nervozen.

»Veš kaj, ker si ti, bova šla stvar preizkusit na mesto, kjer sem jo stestiral. Vem, da imajo tam en Ameriški sistem, klub za tenis in masažni center. Zunaj imajo vse varovano z brezžičnimi kamerami, lastnik je Američan, sicer Avstrijec. Ja, tam je stvar postavljal moj kolega s fakultete. Tu, v tem klubu sva se našla in mi je dovolil, da sva šla in testirala. Nočni varnostnik, neki Romun, ki tam dela je zagnan. Takoj ko izpade signal kamer, pride ven in malo obhodi zadaj za ograjo. Preden pride nazaj v nadzorno sobo, mu pa signal vrneva,« je Gustav predlagal.

»O, super,« se je Todor navdušil. Iz denarnic je izvlekel plačilno kartico. Počakala sta, da je natakar vse uredil na prenosni blagajni, in sta se vzdignila.

Todor je malo pred polnočjo sedel na postelji v motelu zunaj Dunaja in si ogledoval malo napravo, ki je bila v rabljenem ohišju pametnega telefona. Nasmihal se je, ker se je spomnil, kako sta se zapeljala do tistega centra in razdražila varnostnika. Malo po deseti sta bila tam, izključila signal kamer in tip je res prišel ven in živčno gledal, kaj bi lahko bilo. Obhodil je ograjo in kar naprej gledal na pameten telefon, ker je bila stvar tako urejena, da je lahko tudi med obhodom kontroliral kamere, ki so bile na drugi strani – nobena ni delala. Pol ure sta ga pustila, da je kolovratil sem in tja, potem sta mu vrnila sliko. Brskal je po telefonu in je bila stvar urjena, mala potegavščina. Zanimivo, izpiše frekvenco, potem pa sprožiš motilni sistem, samo zmoti, ne ukine je, logično … Ta Gustav, genij za te zveze, za te naprave. Nekaj časa je kazalo, da bi lahko bil tehnik na ORF, pa … Ja, ja alkohol, zabave, občasno tudi kokain, vem, vem … In potem je bil v delavnici za avtoštrormarja … Doma so imeli že delavnico za avtoelektriko, samo se je sprl z očetom. Ta je delavnico zaprl, se upokojil … Joj, ta Gustav, pameten, a tako divji rdečelasec … No, prvi del plana je narejen. Komaj čakam, da o vsem tem obvestim Piotra. Jutri zvečer pride z morja s svojo dolgonogo. Ta dva …