Objave uporabnika: PeterOdSkalp

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……

“Ne skrbi, Erik. Verjamem, da se ne spomniš nič od tega, kar se je zgodilo na balinišču. Odpravila bova vse boleče točke, ki sprožajo napade besa. Sprosti se v tem udobnem ležalniku. Vse je v redu. Veš, hipnoza je le alternativno stanje zavesti. Še vedno boš slišal vse, kar bom govoril, ne boš nepriseben. Hipnoza…

Vedel je, da ni na pravem kraju. Strah mu je to povedal. V Cvetlični ulici so se vanj zabile sence prve ljubezni in pomendrani spomini so ometli gosto pajčevino okrog nekdaj razbolelega srca. Opazil je, kako se je pred njeno nekdanjo hišo skorja obranih jablan zahrbtno postarala. Neki tujec je na njenem dvorišču pral postaran…

Jebemti, ta njegova butasta glasba! Zakaj sem zmeraj vsa mehka ob muskontarjih? Pa še basist! Ti me sploh zrajcajo v brezumje. Tako vidno skriti v center ozadja. Tako prizemljeno božanski vibrirajo s tisto svojo masivo v rokah. Zakaj ni moglo ostati pri ‘Živijo, živijo’ med sodelavcema zjutraj v čajni kuhinjici? Pa tisti njegovi puloverji narobe…

Oglato slušalko je zabila v telefon na polici: “Zarod nehvaležni! Crknite v tej vaši Ljubljani.” Grozeče je nekaj momljala po hodniku proti stranišču, spotoma zgrabila ključe vhodnih vrat in jih splaknila v školjki, da so stare cevi zamolklo žvenketale. “Tako. Ne boste me izgnali iz hiše!” Njeno zmagoslavje je prekinilo blago, nato vse bolj nadležno…

Z napetim obrazom je Jure potisnil kljuko, previdno privzdignil vrata, da niso škripala in se neopažen pritajil v očetovo pisarno. Zasedel je izrezljani stol za pisalno mizo in iz žepa potegnil šatuljo s sumljivo vsebino. Razprl je plastično vrečico, iz katere se je privlekla aroma mastnih zelenih vršičkov in za trenutek je pridržal to žlahtno…