13. Veter prihodnosti
16. poglavje
Sovražil je biti v tej stavbi. Ponoči je bilo pretiho in pretoplo; njegova soba pa je bila v tretjem nadstropju. Prvih nekaj noči sploh ni spal, nato je telo vseeno zahtevalo svoj davek: a noči so bile nemirne. Vsenaokrog prisotne vonjave po čarodejih, čarodejkah, in vsemu podobnemu: amuleti, in prstani z močmi in uroki. Vse se mu je gabilo in venomer je iskal tišino ter samoto. A prijaznost starca mu je sledila povsod, ponujali so mu pomoč in hrano, hoteli so se pogovarjati z njim: uvidel je lahko, da hoče stari čarovnik izvedeti čim več o njem in njegovi zgodovini. A ni se dal, ne bo se dal. Konec koncev je bila njegova preteklost neposredno povezana s prihodnostjo in preživetjem čarovništva.
Prvi teden raziskovanja je bil popoln polom. Toliko časa je preteklo od njegove zadnje knjige, da se je moral skoraj znova naučiti brati, vsaj več kot nekaj minut skupaj. Povrh vsega ni izvedel ničesar novega, vse knjige v javnem delu knjižnice so bile skrbno izbrane, časa pred Velikim mirom skoraj niso omenjale, ali pa so omenjale le tiste dele zgodovine, ki so bili dovoljeni javnosti. Bil je besen, ker se je spravil v tako situacijo. Več kot enkrat je že pomislil o izginotju v noč. a vsakič znova se je spomnil, da ima sedaj verjetno najboljšo priložnost zadnjih sto let, kar jo je imel.
Dnevi so minevali v boleči, moteči udobnosti. Čutil je lahko, da mu počasi, komaj opazno, popuščata previdnost in pazljivost. Predolgo je že bilo, kar se je boril. Potreboval je trening, veliko in veliko treninga, to je bilo jasno. Mojomit ga je pustil, ni silil vanj ne z vprašanji, ne z namigovanji; bol je popolnoma svoboden, lahko je šel, kamor je hotel, kadarkoli je hotel; zato je začel proste ure iskati morebitne partnerje za trening borbe.
Po nekaj dneh se je na hodniku zopet srečal s tistim fantom, ki jih je sprejel prvi dan. Ihom, če se je pravilno spomnil imena. Potreboval je nekaj dni, da ga je prepričal v smotrnost treniranja svojih bojnih sposobnosti, za vsak slučaj.
In tako sta začela v večernih urah, v majhnem parku za Mojomitevim zavodom za alternativno mladino, s svojimi zasebnimi treningi v napadanju in obrambi. Iha je prvih nekaj ur treningov bil popolnoma izgubljen, svojih moči niti ni znal uporabiti v ofenzivne namene, če pa že, je bil tako očiten, da se je Undorm z lahkoto umikal ali blokiral s svojim energijskim ščitem.
Dopoldneve je namenjal širjenju znanja. Prečesaval je zemljevide, stare in nove, si sestavljal miselne vzorce vsega, kar je že vedel, in novega izvedel. Včasih je na knjižnih policah našel knjigo, za katero je bil prepričan, da mu jo je starec podtaknil; tako očitno je bila nastavljena, pa tudi vsebina je bila takšna, za katero je vedel, da ni smela priti v javnost.
Kronika Tihe vojne ga je pritegnila še najbolj od vsega. BIl je zapis zadnjih desetih let pred letom 0, pred Velikim mirom, iz časov, ko je sam bil mlad, ko je tudi sam pripomogel k nekaterim velikim dogodkom tistega sveta. Iz časov, ko je ob sebi še imel Adoro; najlepše bitje na obličju sveta. Avtorja knjige ni poznal, a očitno je bilo, da je pisatelj hotel predstaviti tradicionalne čarovnike v dobri luči in odpadnike v slabi; nekako sumljivo preprosto je opisal vzroke za vojno in herojska žrtvovanja takratnih čarodejev. Prepoznal je imena; Brus, ki je v knjigi herojsko zadržal plaz, da so se lahko prebivalci ene izmed vasi evakuirali, je v resnici sam sprožil plaz z gore, da bi pokopal Adoro; neskončne količine skal je zadržala Adora, nato pa še uspela ubiti Brusa; omenjena Greturba, diplomatka raznih kraljev; je hotela zapeljati Undorma in mu zabiti nož v srce…Tega seveda v knjigi ni nikjer pisalo.
Še najbolj ga je motilo, da njegov boj, proti tako svobodnim odpadnikom in tradicionalnim čarovnikom ni bil nikjer niti omenjen; kot bi ga hoteli izbrisati iz zgodovine.
Iha je po prvih nerodnih dneh, ko niti sam ni vedel, kaj naj počne s svojimi močmi, počasi dojemal, kako jih lahko uporablja za ofenzivne namene, a bil je še daleč od zmožnosti, da bi lahko poškodoval Undorma, ki je v nekaj urah prebudil vsa svoja pozabljena znanja. Pravilo: do krvi, je bilo doseženo ponavadi v minuti, a počasi, iz dneva v dan, je bilo opaziti napredek mladega čarodeja, Undorm pa je bil zadovoljen, da je lahko utrjeval svoje mišice. Počasi sta dobila celo gledalce, ki so z nejevero opazovali spopade pod košatimi drevesi. Nekaj si jih je celo drznilo vprašati, če lahko tudi sami poskušajo; opazil je, da izza enega izmed oken opazuje tudi Mojomit.
“Undrom Adorin.” ga je Mojomit poklical nekega dne po koncu sparingov in ga povabil v svojo pisarno v zgornjem nadstropju. Undorm je lahko predvideval, o čem bo tekla beseda.
“Se ti zdi prav, da mojo mladino privajaš na nasilje, Undorm?” je vprašal nenapadalno.
“Potrebujem prakso; oni pa malo soočanja z realnostjo.” je Undorm odvrnil.
“Ne bom rekel da se motiš, a na podoben način se je začela Tiha vojna…Samo to me skrbi.”Po nekaj sekundah tišine je nadaljeval. “Pustimo to, za sedaj. Torej. Določene stvari so se zgodile, za katere se mi zdi pravično in pravilno, da si z njmi seznanjen.”
Undorm ni odgovoril. Razgledal se je po pisarni v četrtem nadstropju, pomislil je, da bi v knjigah, ki jih je imel Mojomit v tej sobi, gotovo našel več odgovorov na svoja vprašanja kot v knjižnici.
“S mojimi kolegi v Dolini smo imeli nekaj dolgih razgovorov in prišli smo do zaključka, da Je v deklici, ki jo iščeš, res še ena duša.”
Undorm ni rekel nič, le gledal sivega starca.
“Tako da … Oprosti, ker sem dvomil vate.”
“In kaj sedaj? Zakaj mi to govoriš?” je vprašal Undorm. “Verjetno ne iz dobre volje, ali ker te skrbi zame. Ali zanjo.”
“Točno v tem je problem. mislim, da ne vem dovolj o tebi ali njej, da bi lahko dovolil sploh razmišljati o morebitni rešitvi.”
Undorm se je nasmehnil. “Torej mi sedaj kar naenkrat hočeš pomagati.”
“Tebi, ne. Alani; torej punci, ki nosi v sebi to tvojo Adoro, njej bi pa z veseljem pomagal. Punca je pretrpela veliko, in ta njen dodatek je ponavadi stvari še poslabšal.” Mojomit je vdihnil.
“Povrh vsega pa še … Na svetu je le še šest ljudi, ki so- smo, iz starih časov. Izpred velikega miru. Od tega so trije v tej stavbi. Jaz, ti in Graciela. To je vredno konkretne debate. Pripravljen sem spregledati tvoj mali popoldanski krožek, če mi poveš kaj več o sebi. Ter tvoji Adori, seveda.”
Undorm ni spregovoril.
“Glede na to, da spiš pod mojo streho, ješ našo hrano, uporabljaš naše prostore, povrh vsega pa še mladino pod mojim varstvom treniraš v napadalnih tehnikah, česar ne odobravam … si mislim, da si mi to dolžan.”
Undorm tega ni mogel zanikati. Seveda je vedel, da bo nekoč prišel čas za plačilo…
“Kaj hočeš vedeti?”
“Začniva z nečim preprostim. Od kod prihajaš, kasno spoznal to tvojo … ženo, Adoro, tako naprej.”
Undorm je potreboval nekaj dolgih sekund, da je uredil misli.
“Rodil sem se in živel v eni izmed rudarskih vasi pod Špiko. Oče je bil kovač. Mati je umrla malo pred začetkom vojne v poplavah. Dež, ki je padal nekaj mesecev brez prestanka. Vaše delo. Na vzhodni strani Ostaorskih gor. Kmalu po tem smo izvedeli, da so poplave bile delo vas, čarovnikov.”
“Ne nas, ampak svobodnjakov. Da sva si na jasnem. A nadaljuj.” mu je v besedo vskočil Mojomit.
“Možje iz vseh okoliških vasi so se zbrali in šli na goro, da bi vas ubili. Med njimi tudi moj oče. Iz naše vasi se je vrnil samo eden; in še ta je blodil o demonih v ženskem telesu.” nekaj sekund je utihnil. “Nekaj dni pozneje sta prišli, in požigali vas za vasjo. Verjetno kot povračilni ukrep. Ljudje smo bežali, se skrivali, nekateri so se hoteli boriti. Jaz sem bežal, oni sta me lovili. Na neki točki sta me živega zakopali in me pustili sredi gozda. Takrat me je Adora rešila.” Prenehal je govoriti.
Tudi Mojomit ni spregovoril takoj, kot bi tehtal besede. “In ta Adora, kot si ji nadel ime…rekel si da je bila angel? Poslana od bogov?”
“To je rekla in vedno trdila. Bila je kot vi … imela je vašo moč, a je bila drugačna. Trdila je, da so bogovi vedeli, da se bo vojna začela in so poslali njo, naj jo konča.”
“In ti si ji verjel?”
“Po štirih mesecih nenehnega dežja, po mrtvih desetinah odraslih mož in ženskah, ki velikega, močnega sedemnajstletnega kovača in rudarja zakopljejo živega, brez da se ga dotaknejo…Ja, verjel sem ji.”
“In potem?”
“Potem sva bila skupaj. Živela sva nekje na severu. Ne vem več kje. Pripravljala na vojno. Ko se je začela, sva varovala domove, imetja. Mesteca, ki sva jih rešila, so nama bila hvaležna. Bila sva dobra. Dovolj dobra, da ste se morali s vašimi Svobodnjaki združiti, da ste naju spravili s poti.”
“Mislim, da se motiš.” je pokroviteljsko rekel Mojomit.
“Ne, se ne. So naju pa na koncu verjetno imeli zaprta Svobodnjaki. Glede na to, kaj so nama počeli.”
“To me ne zanima. Nočem, da podoživljaš to.”
“Prihrani sočutje. V tristo pedesetih letih sem dovoljkrat sve podoživel, da me ne prizadene več. Obljubili so nama sto let mučenja za vsakega brata, ki sva ga ubila. Dvesto za vsako sestro. Nato je prišel kurčev napoj …”
Mojomit je zamižal in se kislo nasmehnil.
“Dokler sva bila skupaj in živa, sva bila ranljiva. Da so to ugotovili, so potrebovali pet let. Potem se je lotilo drugačno mučenje. Eksperimenti. psihološke igre. Ostalo nama je samo eno. Zadušil sem jo z lastnimi rokami, da bi rešil vsaj njo. Ko so videli, kaj sem naredil, so storili najhujše od vsega. Izpustili so me, skupaj z njenim truplom.”
Mojomit ni vrtal naprej, kot da ne bi želel vedeti, a Undorm je nadaljeval.
“Preden je umrla, je rekla, da se bo vrnila; da njeno delo ni dokončano. Nato sem jo pokopal.” Prenehal je govoriti.
Po tem pogovoru se ga je Mojomit bolj kot ne izogibal, vsaj Undorm ga je redko srečal. Ponavadi ga je videl le ob večerih, ko je skozi okno spremljal treninge med mladimi čarodeji, ki so Undormovo nejevoljo in jezo občutili na svoji koži.
“Lahko jaz poskusim?” je nekega večera, ko je Iho že petič zaporedoma premagal, zaslišal ženski glas. Bila je Graciela. Izgledala je bolje, zdravo. Pridobila je nekaj teže, dovolj, da ji koža ni več visela na kosteh; oči so bile jasne, lasje počesani in urejeni.
Pomignil je, naj pristopi, Iha pa se je prepoten umaknil.
“Tega že dolgo nisem počela, tako da …” je dejala z nasmehom. “Lahko kar začnem?”
Undorm se je ozrl po zbranih; vsak dan je treninge spremljal kak par oči več, od otrok do najstnikov, in tudi nekaj odraslih, ki so bili, kot mu je bilo povedano, učitelji in raziskovalci v ustanovi. Sam je verjel, da so to bili odrasli čarodeji, ki jih je Dolina poslala, da pazijo nanj.
Pripravil se je, še zadnjič pogledal po svoji napravi na zapestju, in pokimal, naj začne.
Ognjena krogla je priletela hitro; za trenutek ga je presenetilo, saj je bila veliko večja, kot je mislil da bo. Instinktivno je vklopil ščit, ki ga je obvaroval in preusmeril udar toplote. Prepoznal je diverzijo; ogenj ni bil topel, le velik. Odskočil je in se zakotalil po travi, ko je pogledal na mesto, kjer je stal, je videl korenine dreves, ki so navpično segale nekako do višine kolen; namenjene so bile oviti se okoli njegovih nog. Nasmehnil se je. Nova ognjena krogla, tokrat se ji je umaknil, in takoj videl naslednjo; spet je postavil ščit, da jo je odbil, a še preden so plameni izgoreli, se je v ščit začelo zaletavati na tisoče drobnih kamnov. Njihova hitrost je bila prevelika, nekaj izmed njih de dejansko prišlo skozi energijsko zaveso, in padlo na tla ob njegovi nogi. S gumbom je povečal moč ščita; a takoj je v hrbet začutil brco, in padel naprej, v ogenj in hitroleteči pesek.
Začutil je toploto in bolečino bičanja kamenja, a adrenalin je premagal strah, in hitro se je rešil s prevalom. Začel se je premikati hitreje, pričakovati nov hiter napad, a sunek vetra, ki je prišel, je bil počasnejši, kot je predvideval in z lahkoto ga je ubranil. Le nekaj korakov kasneje je proti Gracieli poletel metalni nož, katerega je komaj odbila, preden jo je zadel; Undorm je lahko videl, da je že zadihana. Vrgel je še en nož, v istem trenutku spremenil nastavitev na svoji zapestni napravi: energetski ščit se je spremenil v tanko, rezilu podrobno obliko.
Nož je zadel tarčo, iz rane v stegnu je začela curljati kri. Graciela je obstala in le gledala v počasi pritekajočo rdečo tekočino. Undorm jo je le udaril v trebuh in jo vrgel na tla, nato pa pomigal eni izmed gledalk, rdečelasi najstnici.
“Pozdravi ji nogo.” je revsnil. “Takoj.”