globoko v gozd odpelji svoje telo v zemljo porini nežne roke naj tam najdejo svojo naravo globoko v gozd odpelji svoje misli pusti jim nad krošnje dreves naj tam najdejo svoj mir globoki v gozd odpelji svojo dušo pusti jo takšno, kakršna je naj se zlije sama vase zadrži trenutek spusti ga v večnost spusti…
gor grem, h gori kjer se svet ne dogaja kjer se svet le zgodi megla in potem sonce ko ponovno odprem oči uči me potrpežljivosti uči me ponižnosti trdote življenja in miline nenadne jasnine vsak moj stopljaj je sestavljen iz najine bližine za ljubljenega se ponovno zaljubim in ljubim
na polju rož najdi eno zase skloni se k njej, bodi tam občuti njeno povezanost njeno samost med vsemi vdahni njeno prisotnost dotakni se njene kože pusti ji svobodo, naj raste naj oblikuje svoj cvet se opira in zapira v svojem ritmu nudi ji zavetje, podporo hrano in moč skupaj sta boljša za svet