Kategorija: Poezija

Med zdaj in nekoč razpeto hitenje, življenje. Meglen pogled od tukaj  do tja.   Z razprtimi rokami zajemanje zraka, lovljenje besed.   Vsaj nežen šepet.   Čakam.   Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami. Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak. A čakam prepozno. Lovim besede. Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.   Mir vre do hrupa…

Zvon večerni bo spominjal name Prihaja dan – ko bo zavladala tišina, ko te zvon večerni bo spominjal name na ljubezen, ki bo vstala iz spomina, tisto, v katero več nihče ne verjame. Takrat zvečer boš štela – prazne ure, ker ti bo v tišino tulil – nemi volk, spraševala veter, ki veje preko Mure,…

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.

Vetrovi umirajo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc. Vetrovi umirajo v vzdihljajih ljubimcev, v zelenem listju v mrtvi senci v vodnjaku vseh tišin. Vetrovi umirajo: v trsju, v slapu razpenjene vodne melodije umirajo v trepalnicah hriba, ki se zazira v večnost obzorja. Vetrovi dokončno umrejo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc.