Objave uporabnika: urednik

POŽGANE TRAVE Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo…

Slepota na obrobju vidnosti, se je tanjšala z namigi, da bodo jutri prišle nevihte in polizale izmučen prah iz pregretih teles. Zvok dleta se je pomešal z vibracijami kričanja, visoko zgoraj na brežini, kjer je stal še en trpin, ogrnjen s soncem. Delavci na drugi strani kamnoloma so odhajali na dopoldansko malico. Nenadni zamolk je…

HIŠA, spomnim se, kako je žena 22 let nazaj blaznela, da se proda lepo stanovanje v Piranu, ki je imelo strmo stopnišče, in kupi hiša, da bo naselila svojo mamo poleg sebe, blodila sva po Črnem kalu, po Kozini, na Maliji je hotela kupiti hišo dvojček poleg tipa, ki sedel na Dobu zaradi umora 7…

             MIŠJI KRALJ, bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova. Čisto zadaj je hodil…

Spoštovane sodelavke in sodelavci, bralke in bralci, avtorice in avtorji, v prihajajočih praznikih Vam želimo veliko notranje ubranosti, miru, sožitnosti in uresničljivih upanj. V novem letu pa naj zdravje daruje dovolj moči za presežne sanje, in naj se kreativnost razcvete v lepoto, ki lepša svet. Bodite zavestno dobro in dobri.

                          STRAH, ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more. Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho…

Vse bo umrlo Vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo ljudi,  besede so se rodile prej,  skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo časa,  besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,  besede so starejše od kamna,  vse bo umrlo,  samo besede…

Stopila sem na vlak za Koper. Rada se vozim z vlakom, tako široki so prehodi in prostorsko bogato razporejeni sedeži. Sicer se v Sloveniji ne moremo pohvaliti z visokim standardom; nasprotno, včasih je verjetno poštna kočija hitreje prišla  iz Ljubljane do Trsta kot se peljemo z vlakom danes.  Zdi se, da se je vlak zapeljal…

Pogled na uro mu je povedal, da manjka še petnajst minut do vsakodnevnega obreda – kadar je vreme dovoljevalo –, ki ga ni hotel zamuditi. Za vsak dan je vedel, kdaj se začne sončni zahod. Domov je prispel pet minut prej. Do tri četrtine je napolnil kozarec, ki je stal na mizici pri oknu, skoraj…

ODMEVI, ODSEVI Drobci, krušljivo obledele podobe, odmevi in odsevi, imena pozabljenih smrti, ljudi, ki jih več ni, a vendar so, nekje v orumenelem spominu, padajo v usta časa, nepovratno. Sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza, besede postajajo kepe pepela, angeli zlomljenih kril so se izgubili v megli, v naročju držim dvojnika, preboden…