Kategorija: Roman v nadaljevanju

1. poglavje Bzzt, bzzt, bzzt. Valdara je dvignila glavo in pogled iz vsebine delovnega zvezka in se naveličano razgledala po mizi, da bi poiskala izvor tihega vibriranja; vsaka motnja učnega procesa je bila dvajsetletnici več kot dobrodošla. Mobilnik je ležal na mizi ob prenosnem računalniku, ki je pri ugasnjenem monitorju predvajal najnovejše glasbene hite. Podzavestno…

STRAH PRVIČ IN STOTIČ Strah je. Vsako jutro. Vsak večer. Ves čas. Drhtenje. Ženska glava, ki pada in pada. Stojiš tam med grobovi. Čakaš. Prekleta napetost, ki ne izgine. Tujec stoji pred ogledalom. Oblaki so nizko. Pokrajina telesa je požgana. Vračanje na enake točke.  Ponovitev istih napak. Nekoč. Zaman čakaš na preboj. Da se dušenje…

LJUBITI  Z vso nežnostjo. Preprostostjo. Globino. Strastjo. Sneg. Koža. Mehkoba ustnic- Mehko se zarijejo prsti v zemljo. Besede, ki dežujejo v sanje. Slepo oko ekrana. Vojaki Zibaš se. Nazaj in naprej. Ljubezen je krik v prazno. Nočem več, reče črnolaska. Ljubezen je spremenila obliko. Kovinska pošast bruha ogenj.  Mozaik žalosti se sestavi. Množica. Samota. Valovanje….

TIŠINA HRUMI Strah je preplet obupa in nemoči nemira. Prividi so balzam za razbolelo dušo. Bitke izgubljenih vojn. Odpuščanja ni. Ostri robovi sveta. Kdo so vsi ti ljudje? Kje so drevesa, ki si jih sadil? Ne pomaga, ko stisneš dlan v pest. Predvidljiva zgodba. V vsaki se skriva sto drugih zgodb. Za vsako rabljeno besedo…

BELE NOČI Vstajam tam od enih do treh v belih nočeh. Vsako noč se režem do kosti. Praktično ne spim nič. Postajam zombi. Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož.  UTRIPANJE V SENCIH Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih….

POŽGANE TRAVE Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo…

HIŠA, spomnim se, kako je žena 22 let nazaj blaznela, da se proda lepo stanovanje v Piranu, ki je imelo strmo stopnišče, in kupi hiša, da bo naselila svojo mamo poleg sebe, blodila sva po Črnem kalu, po Kozini, na Maliji je hotela kupiti hišo dvojček poleg tipa, ki sedel na Dobu zaradi umora 7…

             MIŠJI KRALJ, bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova. Čisto zadaj je hodil…

                          STRAH, ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more. Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho…

ODMEVI, ODSEVI Drobci, krušljivo obledele podobe, odmevi in odsevi, imena pozabljenih smrti, ljudi, ki jih več ni, a vendar so, nekje v orumenelem spominu, padajo v usta časa, nepovratno. Sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza, besede postajajo kepe pepela, angeli zlomljenih kril so se izgubili v megli, v naročju držim dvojnika, preboden…