Kategorija: Roman v nadaljevanju

Julijska soparnost prekriva mesto in izdehteva nori hiteči čas. Vsi nekam rinejo, dopusti so že, a je še vse tako zagnano. Magdalena stopa počasi in gre skozi park. Namenoma je pustila avto na senčnatem parkirišču blizu osnovne šole, od koder ni bilo daleč do sladolednega vrta. Hodi lenobno in zamišljena. V parku na hitro pogleda…

Ti ponedeljki, premišlja Magdalena nad papirji, ki so pregrnjeni na pisalni mizi. Spotoma pogleduje na ekran in odpira elektronska sporočila. Nemščina, ah ta nemščina, se jezi, ker najraje vsi komunicirajo v angleščini, ta dva pa, samo nemščina pa nemščina. Odkar so bili zadovoljni s tistim pisarniškim kompletom, imamo še nekaj naročil. Kaj to piše, aha,…

Dež drobno rosi in dela skupino kapljic na avtomobilski šipi. Magdalena še čuti utripanje pod popkom, kakor da je tam gnezdišče lavinskih energij. Odpre šipo, da zadiha, da zajame hladen, od dežja prečiščen gozdni zrak. Zdi se ji, da je tokrat vase dobila več njegove lave kot običajno. Nepotrpežljiv je bil, poln samotne energije, ki…

Slovo je bilo prisrčno, toplo. Gospa Majda je rekla, naj se še kar pripelje mimo, da je prijeten pogovor in to. Vozi po stranrski cesti, da se izogne švigavemu prometu, ki je ob sobotah popoldan neznosen, sploh pa proti večeru, ko se mladi odpravljajo v mesto na zabave, v lokale, na pico. Iz cele regije…

Rado upehan odneha. Ustavi se ob blatnem kolovozu, ki pelje čez njive. Gleda sledi močnih traktorjev in razgrnjene njive. Ti kompleksi. Lani je bila tu pšenica, vsaj tako je bilo videti, ko sem se z avtom vozil tod mimo, ja. Zdaj pa rjava zemlja, velike njive. Zemlja, kdo bo tebe ljubil? Res vprašanje. Odmikamo se…

Brane stoji pred zrcalom v predsobi in se gol opazuje. Mišice, stari mišice, glej to, si šepeta in napenja mišice na roki. Pogladi se po stegnih in si dopoveduje, da je pa zdaj dokončno dograjen. Poišče sveže perilo in se obleče. Danes sem tekel kar tri minute, no skoraj tri minute hitreje kot prejšnji teden,…

»Ja, stric Janez, ja. Sama sem bredla po močvirju kemije, ja. Preklete tablete. Samo redila sem se, bila počasna, zaspana, kaj vem. Če pa nisem vzela tablet, sem pa doživljala panične napade. O bog, kolikokrat sem letala na urgenco. No, to je zdaj zgodovina. Za vsak slučaj jih še vedno nosim s seboj v torbici,…

*** Sobota počasi izginja v blagem mraku, ki se nezadržno lepi na preorane njive. Od nekod je slišati oddaljeno zvonjenje, menda iz sosednje cerkve, ne iz naše, premišlja Magdalena in stopa naprej po kolovozu. Že cel popoldan je na dolgem sprehodu, dve uri že. Če bi zdajle bil z mano Brane, ja … Kdaj bova…

Rado sedi v zatohli sobi, polni knjig. Objema si kolena in strmi v zelenje tam zunaj. Njihova hiša je že skoraj na podeželju. Sliši očeta, kako drgne s kosilnico, ker hoče, da je trata pred hišo vzorno urejena in okrog vrta tudi. Kurnik na desni je ograjen z novo zeleno ograjo. In skozi odprto okno…

Zdi se mu, da je to jutro drugačno. Odprl je okno, aprilski zrak mahoma zajame zalet in butne v njegovo jazbino. S pogledom drsi po dolgočasni ulici novega blokovskega naselja – asfalt na parkirišču je še črn in črte, ki označujejo parkirišča, belo kričijo v sobotno jutro. Nekaj časa kar tako stoji, zeha, si potiplje…