Kategorija: Roman v nadaljevanju

TIŠINA HRUMI Strah je preplet obupa in nemoči nemira. Prividi so balzam za razbolelo dušo. Bitke izgubljenih vojn. Odpuščanja ni. Ostri robovi sveta. Kdo so vsi ti ljudje? Kje so drevesa, ki si jih sadil? Ne pomaga, ko stisneš dlan v pest. Predvidljiva zgodba. V vsaki se skriva sto drugih zgodb. Za vsako rabljeno besedo…

BELE NOČI Vstajam tam od enih do treh v belih nočeh. Vsako noč se režem do kosti. Praktično ne spim nič. Postajam zombi. Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož.  UTRIPANJE V SENCIH Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih….

POŽGANE TRAVE Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo…

HIŠA, spomnim se, kako je žena 22 let nazaj blaznela, da se proda lepo stanovanje v Piranu, ki je imelo strmo stopnišče, in kupi hiša, da bo naselila svojo mamo poleg sebe, blodila sva po Črnem kalu, po Kozini, na Maliji je hotela kupiti hišo dvojček poleg tipa, ki sedel na Dobu zaradi umora 7…

             MIŠJI KRALJ, bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova. Čisto zadaj je hodil…

                          STRAH, ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more. Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho…

ODMEVI, ODSEVI Drobci, krušljivo obledele podobe, odmevi in odsevi, imena pozabljenih smrti, ljudi, ki jih več ni, a vendar so, nekje v orumenelem spominu, padajo v usta časa, nepovratno. Sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza, besede postajajo kepe pepela, angeli zlomljenih kril so se izgubili v megli, v naročju držim dvojnika, preboden…

Svet razpada! Vprašal sem dvojnika, kje začeti ta film podob? Na začetku, je odgovoril. Torej treba je kreniti iz neke poljubne točke in narediti prvi korak. Ta je vedno najtežji. Potem je kot reka, prepustiš se toku. Strastno sem gledal 200 oddaj na Discoveriju, Goli in prestrašeni. Torej počasi, počasi nisem skoraj nič spal. Prebujal…

Jesenske megle so utonile v globeli. Tomo stoji ob koritu in gleda barve listja, ki je popadalo na vodo. V ustih mu je ostala smola slabega žganja, ki ga je pil spodaj v vasi. Ne zmorem več brez tega, zjutraj enega, opoldan aperitiv, popoldan pivce za živce, zvečer pa v bife in … Ne, ne,…

Obrne se proti križanemu, nekaj zamomlja in se prekriža. Pomagal ji je, da se je prebila čez i tri stopnice do notranjščine, kjer zdaj sveti bleščeča luč. Pospremi jo vse do postelje, še vedno je bosa … No, ne bo ji hudega, pomisli, povsod je čisto … Pusti jo samo. Tudi če se ne bo…