»Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov. Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu…
Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …
Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči. Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z…