Objave uporabnika: pisunka

Kar naenkrat se je svet ustavil. Veter je v hipu pojenjal, zelenina okrog hiše se je postavila pokonci, kot bi kurja polt zaobjela tudi vso naravo. Roke so obstale, nekatera usta so ostala odprta, da se je prek ustnic pocedila odvečna slina, drugi so ustnici pritisnili eno ob drugo. Trajalo je le nekaj sekund, a…

Krik, ki je frekvenčno tako visok, da se njegov zven skoraj neslišno zažre v moje kot namočena jesenska goba mehke možgane. Zdrznem se, a le na hitro in komaj opazno. Prekrižani nogi zdaj raztegnem v ravno linijo, zadnjico potisnem naprej, lopatice naslonim na hrapavo lesovino. Pred mano se razprostira bela meglica in mi prekriva jasnino…

Popoldan je razrvan kot duša stare prešuštnice. Ljudje se mrzlično prestopajo sem in tja in napolnjujejo sveže orošen trg. »Eni beli, drugi rdeči, saj ni važ’n sam’ …« mi odmeva sprva v čelnem režnju, nato ta komična podoba otrok s klobuki in perjem odpleše mimo ušes, prek zatilja in vse do zastora zob, ko se…

Od zelenega mahu vlažni prsti so pete potiskali proti nebu, ko je z roko še enkrat pogladila čez mamljivo dišečo belino. Rjuha je počasi vzvalovala v jutranjem pišu in jo nežno pobožala po golem stegnu. V upogibajočem se telesu se je dvigovala utrujena žalost in silila skozi njene veke, ki so nepremično zrle v nemi…

»Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov.  Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu…

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …

Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči. Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z…