16. Veter prihodnosti

22. poglavje 

Domača naloga, ki bi morala Valdari vzeti le pol ure, ji je vzela dobršen del popoldneva. Seveda je večino pozornosti posvečala skupinskemu pogovoru na telefonski aplikaciji in zvečer za šolo ne bi bilo časa, saj so bili dogovorjeni, da gredo skupaj na koncert. Vseeno se je nekako prebila skozi matematične enačbe in spremenljivke; njeni možgani enostavno niso bili namenjeni temu.

Skupinskemu pogovoru je javila, da bo naslednjih nekaj minut nedosegljiva, saj jo je mama poklicala k večerji in pohitela iz svoje sobe ter v kuhinjo. Avtomatično, brez razmišljanja, je pomagala pripraviti mizo za štiri osebe ter brez prevelikih emocij pojedla testenine z zelenjavno omako. Hitro je mami pomagala pospraviti mizo ter ji omenila, da je zvečer ne bo doma, saj gre na koncert s prijatelji.

“Valdara, še ena stvar.” je začela njena mama.

“Ja?” je skoraj zavila z očmi Valdara, saj je zamujala pomemben digitalni pogovor.

“Eneja je umrla. Alanina stara mama.” je odgovorila Helena.

Valdara je potrebovala dobrih nekaj sekund, da je sploh dojela, kaj ji je mama hotela povedati. “A. Aha … Aja …” je bila večina besed, ki jih je uspela izgovoriti. Pravzaprav ni vedela, kaj bi sploh morala reči. “In?”

“No, mislila sem, da boš hotela vedeti, ker sta bili včasih prijateljici.”

Mama se je motila: tega Valdara ni hotela vedeti, ker jo je prisililo, da se je spet spomnila na Alani. Bilo je že dolgo, kar se je nazadnje spomnila nanjo; tako enostavno jo je bilo pozabiti, na krivdo in žalost, ki jo je povzročila otroška naivnost. Postala je slabe volje. “In kaj naj zdaj?” je odvrnila bolj nesramno, kot je hotela.

“Nič. Nič. Samo omenim ti … če boš hotela iti na pogreb.”

Valdara je samo odkimala z glavo in odhitela nazaj v sobo. Obvestila na telefonu so se še vedno oglašala in na hitro je preletela pogovor zadnjih nekaj minut, kar je zamudila. Vmes je poslala zasebno sporočilo Brini, njeni dušni dvojčici, da ji mora na koncertu nekaj važnega povedati. Med njima enostavno ni smelo biti skrivnosti.

Po koncertu in druženju sta prijateljici sedeli na klopci pred Brinino stanovanjsko hišo in nadaljevali pogovor, ki sta ga nekajkrat načeli, a sta bili primorani končati zaradi družbe. Jesenski večeri so že postali dovolj hladni, da sta bili pogrnjeni s tenko odejo, bolj kot zaradi toplote zaradi čustvene povezanosti, ki sta jo čutili, ko sta bili skupaj pod karirastim blagom.

“Hočeš reči, da bi rada šla na pogreb?” je Brina vprašala.

“Ne vem, no. Ne, šla ne bi. Ampak, saj veš …” je se Valdara izmikala priznanju, a hkrati ni hotela lagati.

“Ampak misliš, da bi morala?” je terno zadela Brina.

“Ja no … Pač, ker sem jo zajebala takrat. Se mi zdi, da bi morala iti. Ne vem, se vsaj opravičiti.”

Dekleti sta si popravili odejo, s katero sta bili pogrnjeni. “Ampak, saj ne veš, ali bo čudakinja sploh prišla.” je pripomnila Brina.

“Ja, to je res.” je rekla Valdara. “Najboljše bi bilo, če je ne sploh ne bi bilo.” Naslonila se je na Brinino ramo in jo z eno roko objela čez trebuh.

“Si nisem mislila, da te bo vse to tako brigalo, veš, Valdika.” je tiho rekla Brina.

V nekaj sekundah tišine je bilo skozi hladen zrak od nekje daleč slišati hupanje avtomobila. “Saj me ne toliko briga. Samo, ko me kaj spomni nanjo, se čutim kriva. Ne vem, no. Postajam tudi jaz čudna?”

“Razen, če mi boš povedala, da tudi ti slišiš duhove v glavi.” je nasmejano rekla Brina in Valdara je kljub temi, kljub temu da je ni gledala, lahko videla njeni ljubki jamici v licih.

“In zdaj me boš prav kmalu vprašala, če bom šla s tabo na pogreb, kajne?” je rekla Brina in ji vrnila objem. “Ja ja, saj bom šla. Mogoče bom spet videla…Alani.”

Valdari je bilo všeč, da je izgovorila Alanino ime in da je ni poklicala čudakinja.

23. poglavje

“David, ti boš šel z Alani, kajne?” je vprašal Lansel Landvik.

“Seveda, seveda.” je odvrnil David, kimajoče.

“Še kdo?”

“Njeni prijatelji so tudi rekli, da grejo. Ne vem točno. koliko. Nekaj drugega, Lansel.” je rekel David in se ozrl, kot da bi se bal, da bo še kdo slišal. “Vsaj ti in Tamas tudi, prosim. Nekaj ni prav.”

Lanselu Landviku je z obraza izginil nasmešek in zresnil se je. “Kaj je bilo?”

David je zopet instinktivno pogledal čez ramo. “Tam v domu so omenili, da je prišel nek moj ‘sodelavec’ pogledat, kako je njena babica. Da je nekajkrat prišel, in po njegovem zadnjem obisku, da je umrla v spanju.”

Lansel Landvik se je še malo bolj namrščil. “To … bi lahko sovpadalo s tem, kar mi je Mojomit povedal.” je rekel počasi. ”Da je tisti, ki je iskal Adoro, izginil. Skupaj z eno čarodejko, ki se je zdravila pri njem.”

“Torej …Torej … Torej …” je razmišljal David naglas. “Je to povezano, se strinjaš? Misliš, da obstaja način, kako spraviti Adoro ven iz Alani? Da je ta, ki jo išče, našel način?”

“Ne vem, David…Ampak očitno je, da bo Alani potrebovala zaščito. Javim Tamas.”

*****

Alani ni bila žalostna, vsaj ne preveč. Vedela je, da bo prej ali slej prišel ta dan; skoraj krivo se je čutila le zaradi dejstva, da je čez poletje skoraj popolnoma pozabila na babico Enejo. Na njene pravljice, ki si jih je izmišljevala, jo je bila sama še otrok. Na njene hudomušne pesmice; katerih se sedaj ni mogla spomniti. Toliko stvari je bilo, katere je hotela vprašati svojo prednico; a jih ne bo mogla nikoli več. In nato se je spomnila na njeno stanje, na demenco, in morala si je priznati, da je Enejo Greseli, njeno babi, ki jo je vzela k sebi, ko sta njena starša umrla, realno izgubila že skoraj tri leta nazaj.

Zahvaljevala se je novim znancem, ki so ji izrekali sožalje, njeni najbljižji prijatelji pa so ji zagotovili, da se ji bodo pridružili na pogrebu; in to je neizmerno cenila. Bala se je iti sama nazaj. V Borovodo, majhno zaspano mestece, v katerem je odrasla in trpela. Zbala se je dejstva, da jo bo kdo videl, ji kaj rekel. Jo poklical čudakinja, ali jo kam porinil. Ampak ob sebi je imela Enejo; sicer redkobesedno prijateljico, a ko je bilo treba braniti koga, Eneja ni skoparila. Z njo bo lahko. Če bi jo Vid videl in rekel nekaj nesramnega, bi ga Eneja verjetno pretepla do krvi. To bi bilo nekaj najlepšega, kar bi se lahko zgodilo.

Zadnji večer pred odhodom v Borovodo je vedela, da je enega dela njenega življenja konec; da je pripravljena na radikalno spremembo. Jutri, si je obljubila, se začne boriti proti strupu v njeni duši. Jutri se vrne v svet nova, drugačna, boljša. Potrebovala je samo še škarje in nekoga z malo smisla za urejanje pričeske.

*****

Valdara je skupaj z Brino stopila iz avtomobila, ki ga je vozila Valdarina mama. Prijateljici sta skupaj s pogledom prečesali mestno pokopališče, ki je bilo skoraj prazno, razen manjše gruče ljudi, ki je stala pred enem izmed grobov. Poznali nista nikogar; in Valdari je odleglo, da ni prepoznala Alani. Tiste veliko predolge blond lase, ki so vedno bili videti umazani, je bilo na daleč lahko opaziti.

Bilo je nekaj starejših ljudi, ostali pa so bili nekako njenih let, ali pa mogoče malo starejši. Z ničimer niso izstopali od povprečja, le stali so tam, v jesenskem soncu in gledali v tla. Brina je na pametnem telefonu še enkrat preverila, a to je bil edini pogreb danes. Eneja Greseli. Le zmedeno sta čakali, ne da bi vedeli, ali se lahko približata, ali ne.

“Valdi, fak … Poglej. Bjonda. Na sredi.” je končno šepnila Brina.

“Kje?” je rekla Valdara in z novo pridobljenim zanimanjem iskala, kar je videla Brina. “A je to? Ne. Ni šans.”

‘Bjonda na sredi’ je bila daleč od tega, kar se je Valdara spominjala iz šolskih dni in pomladnih mesecev. Kratkolasa blondinka je skupaj z drugimi stala tam, ponosno, močno. Nikjer ni bilo sledu o prestrašenem podhranjenem, zlomljenem dekletu, ki je s podočnjaki in objokanimi očmi kvarilo vzdušje, kjerkoli se je pojavilo. A vseeno bile do določene podobnosti, ki so bolj ali manj potrdile, da je bila to skoraj gotovo Alani Kastelman. Zdrava, lepa, močna verzija Alani Kastelman. Verzija Alani Kastelman, ki je odrastla v normalnih, človeških razmerah.

“Ne, ni to ona.” je le dahnila Valdara.

Brina se je smehljala. “Mislim … sem devetdeset procentna da je to ona.”

“Ostrigla se je.” je bilo vse, kar je lahko črnolaska pripomnila. Misel ji je šinila skozi glavo: Kakšna bi bila jaz s kratkimi lasmi? ”Kdo so ostali ljudje?”

“Kako naj vem?” je še vedno nasmejana rekla Brina. “Zgleda v redu, no. Boljše.”

“V redu? To je zate v redu? Zgleda vrhunsko. Fak.” se je še vedno soočala z realnostjo Valdara.

“Misliš da še vedno?” je rekla Brina in pokazala na svojo glavo ter zaokrožila z prstom, namigujoč na norost.

“Fak, Brina, resno?”

“Dobro, res me zanima, no.” se je branila Brina.

Še nekaj minut sta si izmenjavali komentarje, ene bolj pikre, ene manj; a ob pogledu na Alani so nekako izgubili smisel. Očitno je bilo, da je v redu, da je boljše, da kjerkoli je že bila, da je bila tam končno srečna. Valdara si je ob tej misli oddahnila. Le da si ni kaj naredila.

Pogleba je bilo po približno pol ure konec in prisotni so se počasi začeli odpravljati, naravnost proti njima. Valdara se je začela nervozno prestapljati, ko jo je Alani končno zagledala. Sedaj, ko je pogledala naravnost vanjo, je bila Valdara prepričana, da je to res bila Alani, ki ji je zastal korak. Kratkolaso, čokato, a mišičasto dekle se je ustavilo z njo in jo nekaj vprašalo in vsi pristoni so pogledali Alani. Nekaj je odgovorila in se nasmehnila, a se hitro zresnila in čez travo stopila naravnost proti Valdari. Brina je stopila nekaj korakov nazaj, kot bi se hotela izogniti srečanju, in tako je Valdara ostala sama pred Alani.

“Ojla, Alani.” je tiho rekla in še kar težko verjela, kakšno preobrazbo je doživela njena bivša prijateljica. Misli so ji norele: kdo so ostali ljudje, kje sedaj živi?

“Valdara.” je le mirno in skoraj uradno prikimala Alani.

Valdara je iskala besede. Nekaj je morala reči: hotela se je opravičiti, hotela je vedeti, kje je bila ves ta čas, hotela je vedeti, kdo so njeni novi prijatelji, hotela se je ugrezniti v tla, hotela je izginiti izpred oči, ko si zaradi nje toliko prejokale. Ozrla se je naokoli, kot bi iskala nekaj, kar jo bo rešilo. Videla je nevpadljivo tablo lokala. “A … A te lahko povabim na pijačo?”

Alani ni hotela tega, Hotela je le nazaj v Dolino, saj si je le en dan nazaj nekaj obljubila. Ko se vrne z pogreba, začne z novim življenjem. A Valdara pred njo je izgledala skrušena, skoraj prestrašena. Se je res hotela pogovarjati z osebo, ki je izdala njeno največjo skrivnost, ki ji je pri osmih letih uničila življenje? Pomislila je, da bo mogoče to dostojen začetek v novo življenje: soočenje z zadnjimi ostanki starega.

“V redu.” je rekla mirno. Ozrla se je proti ostalim. “Oj, lahko petnajst minut počakate?”

David pogledal zdaj njo, zdaj Valdaro. “Seveda, Alani.” je odvrnil toplo in skupina se je začela odmikati.

Nekaj metrov narazen, brez pogledov, brez besed, sta se sprehodili proti lokalu ter se usedli k eni izmed prostih miz.

“Em … Si videti v redu.” je negotovo začela Valdara; ni imela še dovolj poguma, da bi se opravičila.

“Hvala.” je odvrnila Alani. “Ti…tudi. Vedno si.“ prisilila se je v grenak nasmeh ob spominu na vse trenutke, ki sta jih dolgo tega preživeli skupaj. Ki bi jih lahko preživeli skupaj. 

 “Em. V bistvu bi se samo rada … Opravičila.” je nerodno izbrbljala Valdara. “Za takrat. Ko sem povedala drugim. Pač, da nisi v redu. To ni bilo kul.” Res sem to rekla, ‘to ni bilo kul’?

Težka tišina je legla mednju. Nobena si ni drznila nadaljevati pogovora.

“Saj ni važno.” je končno dejala Alani trdo. “Zdaj se ne da nič več narediti.” Spet je umolknila, in zbrala pogum za vprašanje, ki si ga je zastavila tisočkrat. “Zakaj? Samo to mi povej. Samo…Zakaj?”

Valdara ni imela odgovora. Le gledala jo je, v nežne ustnice; ki so včasih bile razpokane in obgrizene od zadrževanja solz, v polna lica, ki so še nedolgo nazaj upadlo pričala o lakoti. Lasje, tisti čez celoten hrbet dolgi, umazani zlatobarvni lasje, ki jih je poznala in za potrebe izzivanja iskala cela šola, so bili čisti, dišeči, urejeni in kratki, bila je drzna pixie frizura. Sama se ne bi nikoli tako na kratko ostrigla, je pomislila. A Alani je pričeska pristajala.

“Ne vem. Bila sem še otrok. Ne vem, zdalo se mi je zanimivo.” je tiho rekla.

“Zanimivo?” je sedaj z močnejšim glasom rekla Alani. “Prosila sem te, da ne poveš. Prosila sem te, da mi pomagaš. Da bodi z mano.” Adora v njej se je predramila, to je lahko čutila…kot bi nekaj pričakovala; kot bi vedela, da bo sedaj prišla na svoj račun. Počakaj še par ur, potem te uničim. Nekako, nekoč. Prisežem da te.  “Ni važno, ni važno. Je dovolj dolgo nazaj, da sem nekako prebolela. Vaše vsakodnevno zajebavanje tudi ni pomagalo.”

“Em … Ne vem, no … Kaj naj storim?” Se je hitela opravičevati Valdara, presenečena nad pogumom Alani.

Skozi vrata je vstopil starejši par; mož in žena, je predvidevala Valdara. “Lahko kaj naredim, da pomagam?” je tiho vprašala.

Alani se je le kratko zasmejala. “In kaj bi ti storila? Misliš da bo tvoje opravičilo kaj pomagalo?” Z glavo je pomignila proti pokopališču na drugi strani ceste. “Zadnja stvar, ki me je še nekako vezala na ta kraj, je zakopana.” Umolknila je. Postajala je jezna, a vse bolj odločena. “Zdaj bom izginila iz vaših življenj, tako kot ste si želeli. Videli me ne boste nikoli več in lahko boste živeli svoja popolna življenja, ne da bi vas spominjala, da se lahko grozne stvari zgodijo vsakomur. Povej Vidu to. Da je dobil to, kar je hotel. Lahko mu tudi rečeš, da sem mrtva. Za vse, razen za par ljudi v celem mestu sem tako ali tako že bila.”

Valdara je bila šokirana nad surovostjo blondinkinih besed. Alani ni bila isto dekle, ki je izginilo v pomladni noči. Bila je odločna in direktna. Straha v njenih očeh ni bilo. Hotela je uganiti, kaj se je zgodilo z njo, kaj je doživela, kdo ji je pomagal; jo motiviral. “Ne bodi tako jezna. Nisem tega mislila …”

Duša, ki se je zadnjih toliko mesecev le pridno skrivala v njeni duši, le čakala in zavirala njeno srečo, je bila sedaj popolnoma zbujena; Alani je to vedela; z grenkim nasmehom je pomislila, da je to skoraj kot v starih časih, le ona sama z demonom maščevanja, ki j je nagovarjal. A bila je močnejša, ukazala je bitju v njej, naj počaka; da bo tudi ono na vrtsi. Alani je čutila, da je Adora v njen zadovoljna, polna pričakovanja: to jo je prestrašilo, da se je bila prisiljena umiriti.

“Če se hočeš opravičiti, da boš mirneje spala, da boš z nekaj kratkimi besedami oprala svojo krivdo, da ti ne bo treba razmišljati, kaj si uničila … Kar opraviči se, kar daj …”

Nekdo je pristopil k mizi.

“Gospodični, oprostita mi.” je rekel ženski glas in zagrnila ju je tema.

24.   poglavje

“Si v redu?” je vprašal, medtem ko je zamaknjeno gledal v dve nezavestni dekleti na tleh pred njim. Adora je bila ravno taka, kot se je je spominjal; in ko je tako negibno ležala, se je spomnil, ko je pred toliko stoletji ravno tako negibno ležala, mrtva. Drugo dekle, tisto, kjer je bila Adorina duša, je v spanju trzalo z rokami in nogami.

“Ja, ja, recimo …” je dejala Graciela, vidno zadihana. “Najbolje, da se lotim, prej kot naju dobijo. Samo skočit ne bi smela, je bilo malo prehudo.”

Undorm si je popravil napravico na zapestju in še enkrat preletel nastavitve. Imela sta nekaj časa, preden bi ostali iz Doline dojeli, da dekle manjka. “Boš zmogla?”

“Samo na en način izveva.” je rekla nasmejano, a se zresnila. “Če gre kaj narobe…Oprosti. Za kar smo ti storili. Sem ti storila.”

Hotel je nekaj odvrniti; hotel ji je reči, da opravičilo ne pomeni nič: nato je hotel vprašati, kaj je mislia s tem, ‘Sem ti storila.’, a bila je že osredotočena na telesi pred njo. Ustnice so se ji premikale, a iz ust ni prišel noben glas. Nekaj dolgih sekund se ni zgodilo nič, nato pa se je od povsod hkrati zaslišal tisti specifičen šum, ki je nakazoval prisotnost magične energije. “Srečno.” je le rekel. En problem hkrati. Ko bo tega konec, mu mora veliko povedati.

Šum je postajal močnejši, zrak v prostoru je začel migotati, kot od velike vročine, četudi je bilo hladno. Graciela je nadaljevala z njeno tiho molitvijo, telesi med njima pa sta še vedno ležali, sedaj obe negibno.

Graciela je nadaljevala, in šum je postal skoraj oglušujoč. Na njenem čelu so se naredile velike potne kaplje in lahko je prepoznal, da je čarovnica v velikih bolečinah nadaljevala z urokom. Vprašal se je, ali je zanj varno v neposredni bližini, a je njegov tok misli presekala Graciela, ki je sedaj glasno, s prisilo izgovarjala besede uroka. Rizik je bil velik, a nagrada tudi. Do bridkega konca, ne glede na posledice.

Naslednjih nekaj minut se ni dogajalo ničesar drugega; le šum v ušesih, migetanje zraka in Gracielin glas so nakazovale na nenaravno dogajanje pred njim. Sam ni odvrnil pogleda od telesa dekleta. Njenega nežnega obraza, ogčjneo črnih lasi, tenkega vrata, okoli katerega je zavil svoje roke; drobnega telesa, ki je pred njim dihalo, živelo.

Drugo telo; tam kjer je sedaj bivala duša Adore, se je začelo zvijati v krčih. Pogledal je Gracielo, in opazil, da je bila na koncu svojih zmogljivosti. Odkimavala je z glavo, kot bi hotela povedati, da ne zmore več, a popustila ni. Misli so mu podivjale: Bil je tako blizu, tako blizu. Iskal je način, kako bi lahko pomagal, na misel mi ni padlo nič uporabnega. Gracieli je iz nosa začela gomazeti temna kaplja krvi. Potreboval je dolgo sekundo, da se je spomnil.

Prijel je roko ene izmed deklet; tiste, ki se je zvijala v krčih, in ji prerezal kožo na dlani. Na konico noža je nabral nekaj kapelj in se ozrl h Gracieli; še vedno je okimavala, sedaj skoraj histerično; kot bi ga hotela prositi, naj tega ne stori. A bil je preblizu. Žrtve danes niso bile več važne. Kaplje krvi so ji začele teči iz oči, a uroka ni popustila. Iz porezanega dekleta se je zaslišal smeh, tisti jasen, glasen smeh, ki ga je poznal. Adorin smeh, ki ni prišel iz dekletovih ust, ampak iz nekje drugje.

Skozi njene prsi, prsni koš se je začela dvigovati masa svetlobe, nedoločljive oblike; občutek je imel, da je megla svetlobe nad dekletom vase vsesovala humenje in vibriranje zraku; Gracielin glas pa je šibel. Hitro je vtaknil konico nožu v njena usta, in instinktivno je polizala rdečo tekočino ter utihnila.

Naslednje trenutke se ni zgodilo nič. Gmota svetlobe je le lebdela nad dekletom, Graciela in Undorm pa sta se le gledala. Oči čarovnice so se komaj opazno spremenile, postale so le opazno večje, in zopet se je nasmehnila, navihano.

Počasi je nadaljevala z urokom, svetloba je nadaljevala svojo pot proti telesu nezavestne prejemnice. Od nekje zunaj je Undorm zaslišal glasove, kričanje. Premaknil se je k vratom in vklopil svoj ščit, z nekaj gumbi nastavil njegovo moč, in se znova ozrl proti svetlobi, ki je sedaj počasi padala proti drugemu telesu.

Vrata so odletela, iz svojih tečajev, Graciela pa je zakričala na ves glas. Sedaj je bil še cel njen obraz, prekrit s krvavimi sragami, svetloba Adorine duše pa je izginjala v drobnem telesu. Čutil je, kako se je njegov ščit zatresel, ko je odbil čarovniški napad, a ni pogledal, ali mu grozi nevarnost. Zaupal mu je, kot že neskončnokrat prej.

Graciela je utihnila, se negotovo zamajala na svojih nogah in se šibko nasmejala; nato pa nekontrolirano, kot bi lutki odrezal vrvice, ki jo upravljajo, sesedla po tleh. Drznil si je za trenutek pogledati napadalce; starejši mož in ženska, ki je izgledala neverjetno visoka, lepa, sta sedaj čakala, od nekje za njima pa je slišal kričanje.

Adorino telo se je dvignilo, dekle si je pogledalo roke in z desnico seglo nekam globoko v svoj prsni koš; prsti so kot v vodo izginili skozi majico, skozi meso v notranjost telesa. Za trenutek se je spačila in iz svojega telesa potegnila majhno kroglico svetlobe ter jo odvrgla proč od sebe, da je negotovo plavala po zraku. Končno je pogledala Undorma; njene šarenice so bile živo rdeče, Adorine.

“Pridi, Undorm.” mu je ponudila roko. Ritensko je stopil do nje, še vedno, spremljajoč napadalca; in izginila sta z glasnim bliskom in pokom.