3. Nočna nevihta

»Ja, no, lahko pa se kaj premakne,« je Todor diplomatsko začenjal, zdaj že zadosti alkoholno razgret, da mu je v glavi plesala odprta gomila.

»Kaj imaš v mislih« je Piotr rekel in si sam natočil nov kozarček.

»Ja, vila C. C. Tam je zaklad,« je Todor rekel in se zresnil.

»Ah, tista vila. Nekajkrat sem bil tam, službeno. Stari je ležal v svoji sobi, na infuzijah je bil, gospa Olga pa, no ja. Takih scen sem kar navajen. Notranja oprema, okusno, če prav stilsko ne ravno uravnoteženo, bolj šarasto. In njuna hčerka ima tam svoj trakt. Samo enkrat  je bila tam, lani … Ti, pa sem slišal, kako je pri  priprtih vratih vadila nek dialog in pri tem celo kričala; veš tisto filmsko kričanje. Pač vadila je neko sceno, ker da je dobila vlogo v novem filmu pri znanem režiserju. Na jesen da bodo začeli resno snemati in do takrat mora napiliti vlogo; toliko mi je le povedala, ko so me potem pogostili v salonu z zares dobro kavo in pecivom, ki ga pripravlja njihova lokalna kuharica; nekaj s smetano in borovnicami, pravimi, gozdnimi. Gospodična Lora, no, še vedno je gospodična pri, nekaj čez trideset jih ima … No, pridružila se je kavi, pecivu. Razlagala mi je, da je to kraj za globoko meditacijo, za mir, za poglobitev v lik. Zdaj da bo igrala žensko, ki ugotovi, da jo premožni mož vara, in spletkari, kako bi prišla do polovice premoženja – čisto po ameriško. Vloga da bo bolj psihološko poglobljena, neka psihološka drama, z odlično snemalno ekipo; kamerman da bo tudi Poljak, mislim, direktor fotografije. Slišal sem že zanj, ja. No, takole tam klepetamo. Ko se je gospa Olga umaknila, pa me je šepetaje vprašala, koliko časa bo papa še … Vidiš, v takih situacijah pa zmrznem. Izvil sem se, da nisem njegov zdravnik, da izvajam samo navodila, da pa terapija, ki jo ima, deluje na daljše obdobje, da … Saj veš, v takih situacijah smo pač poklicno natrenirani, kako in kaj občevati s svojci in to. Ni bila zadovoljna z odgovorim. Zabrusila mi je, da vsi samo nekaj na splošno govorimo, da tudi njihov ameriški zdravnik govori podobno, da je to samo megla. Točno to je rekla, da ji dajemo meglo. Na nek način res, ja. Čeprav sem vedel, da … Ah, pustiva to. Ti je pa baba Ta Lora, je baba. No, saj si jo ob bazenu gledal, ja. Ti, grajena je ko, ko … Ja, take so za pred kamero; za v posteljo, težko … Ne prideš v finale, preveč tekmecev je. In baje zdaj živi z enim računalniškim bogatašem, milijončki, milijončki, razvajanje, ja, tako to gre. Midva pa plačica, apartma in gozdovi tod okrog,« se je Piotr razigrano nasmehnil.

»Pa bi bilo lahko drugače,« je Todor rekel.

»Ja no, vedno so možnosti, so. Za zdaj sem tu, tako to je in …« je Piotr zamolknil.

»Razumem, dolgonoga Melita, kaj. To je zdaj tvoj novi smisel,« ga je Todor previdno dregnil

»Ona, ja … Saj ne vem, v kaj se stvar razvija, ne vem. Meni je 32 let, njej blizu 31 let, kaj pa vem,« je Piotr sladko vzdihnil.

»Veš, popoldan, no proti večeru, sem bil v oštariji; naše omizje, saj veš. In mi je Martin govoril, da, da bodo na jesen starega spravili v grobnico. Tu, v tej vasi ga bodo zazidali, si misliš?« je Todor odpiral nočni pomenek.

»V tej vasi? Ga ne bodo selili v Ameriko ali London? Ja, naš šef je govoril, da gre samo za začasni pokop, da ga bodo najbrž prepeljali, samo da malo traja, da se uredijo papirji, organizacija in to. Da pa je čudno, da so tu organizirali pogrebne slovesnosti, da je to zelo čudno,« se je Piotr vnemal. »Sicer pa bi lahko najeli hladilnico, zakaj kar pokop?«

»Vidiš, o tem nisem razmišljal, hladilnica … Ja, ja popoldan je bila komisija, pravnik iz Amerike, upravna enota, nekdo iz ambasade, iz ministrstva. To je Martin pravil. In sem prišel na noro idejo,« je Todor usekal in se pri tem stekleno zagledal v Piotra.

»Kakšno?« je Piotr obstal s kozarčkom v roki.

»Lahko bi zaslužila, takole … miljonček evrov,« se je Todor zveriženo zamajal in prepletel roki nad levim kolenom.

»Ti si nor, kako!? Pa ja ne misliš, da bi šla v vilo in …«

»Ne, ne, nobenega ropa, ne,« je Todor zamahnil z roko.

»Kaj pa?« je Piotr postajal nervozen.

»Poglej, če bi, če bi. Ne, o tem ne bi govoril tu notri, ne. Nikoli ne veš, kje ti prisluškujejo, nikoli. To so pač apartmaji in, ja. Veš kaj, jutri grem v gozd, tekel bom. Kdaj jutri delaš?«

»Čakaj, čakaj, kaj nameravaš, mislim …« je bil Piotr rahlo zmeden; ostro ga je pogledal in si natočil še eno mastiko.

»Glej, ta moj načrt; niti ne načrt, samo ideja, zahteva popolno tajnost, razumeš. O tem se lahko pogovarjava samo v naravi, kjer ni prič, kjer ni ušes,« je Todor zelo resno rekel in se pri tem držal kot nekdo, ki ima v sebi preroške gene.

»Ne razumem, res ne razumem,« se je Piotr branil.

»Za zdaj ti ni treba, da kaj razumeš. Kdaj delaš jutri?«

»Popoldan, pa še v nočno bom potegnil, ker so že dopusti in nam manjka ena višja medicinska. Šef pa hoče, da je za potrebe dajanja infuzij nekdo tam, da opravi kontrolo. Strogi so, to pa, ne pa kot v državnih bolnicah, ne. No, kaj si mislil?«

»Glej, ta stvar, mislim, ta načrt, je zelo kompleksen. Za zdaj ti samo povem, da voham denar, samo to. In če te to zanima, potem … Takole se bova zmenila, jutri dopoldan, do desete, si bom vzel prosto. Šefu bom rekel, da grem na pregled v privat ambulanto, za en zob. Ob desetih bom šel nazaj v delavnico in bom potegnil do pete popoldan. Stvari, ki jih imam v delu, bom dokončal, pa bo, dokler bo. Stranka ne bo prikrajšana. In lahko bi šla na jutranji sprehod. Ne daleč, tam mimo malega bajerja, tam mimo. Dober kilometer hoje, nič več. Si za predlog?« je bil Todor hladen, hkrati pa nevrotično prepričevalen.

»No prav. Me pa res zanima, kaj se ti valja po glavi,« se je Piotr vdal.

»Prav, prav. Tako, po deveti greva, pol ure, in sva nazaj.«

»Ja prav, ti pozvonim na telefon, za zdaj pa se bom poslovil. Ja, in hrani to mastiko, odlična je, še pridem …« se je Piotr nasmihal.

»Čez dan ne pijem: brez skrbi, v malem hladilniku te bo čakala,« se je Todor odtajano smehljal.

Ko je ostal sam, si je poravnal blazino, se naslonil, zaprl oči in razmišljal: Če bi izdelal mali škripec, tako po urah … Materiala v delavnici ne manjka, mala reč, akomulotorček, elektro motorček, vrvi, potem pa krsto na voziček in tiho do Piotrovega velikega terenca, pa … Lokacijo, kamor bi jo skrila še moram najti. Ja, jutri zvečer bo Lovro najbrž spet tam, on pozna teren, ve … Še najbolj primerna bi bila kakšna opuščena njiva s koruzo. Čakaj, tako direktno ga ne smem vprašati, ker bi se verjetno izdal. Ne, ne, direktnega zanimanja ne smem pokazati, ne. Počasi in načrtno … Še pred jesenjo, v poznem avgustu, ko je vas na pol prazna, turisti že usihajo. Kaj pa če bi v septembru, takrat so noči že daljše, to potrebujemo … Daljšo noč. Samo odkopavanje. Malega bagra ne moreva uporabiti. Kaj pa govorim, ne moreva … Saj sploh ne vem, če bo Piotr za tako akcijo. Vem, da je lačen denarja, to vem, samo … Tole s krajo krste in izzivanje … Če bo Piotr pristal, potem … Tip je strašno inteligenten, razgledan, veliko bere, hodi v knjižnico spodaj v mestu. O, vidiš ideja. Tam si lahko kreira naslov, elektronski naslov, preko katerega bi komuniciral s hčerko, ker ta naslov imam; dobil sem ga, ko je k nam pripeljala svoj porsche … Samo zamenjava olja … Lansko poletje. Tistega uporablja samo tu, da se z njim kam zapelje … Mudilo se ji je, pa mi je dala elektronski naslov, da naj jim kar tam napišem sporočilo, kdaj naj pride po avto. O, ideja. Bog mi je naklonjen, bog mi je naklonjen. Samo ne vem, če bo Piotr za to akcijo, ker … On, on je strašno veren, njegov brat je nek višji duhovnik v njunem domačem Vroclavu … Dostikrat se slišita, se pogovarjata včasih zvečer po internetu … Navezana sta drug na drugega. Starejši je od njega, menda šest let … Ja, to ni krščansko, skrunitev in to … Samo denar, denar pa … No, prva faza, elektronski naslov imava, on hodi v knjižnico, alibi … Ja, samo računati morava tudi na to, da bi se lahko vmešavala ameriška obveščevalna; lahko da bodo najeli privatnega detektiva, ne enega, več … Imajo denar, to ja, imajo … Vem, imajo vilo tudi v Švici, v Ameriki pa posestvo na Floridi, pa zakaj je potem dedec rinil prav sem … To ne morem razumeti; sem v to vas, sicer ja, spodaj je lepo jezero, pa Alpe zadaj, pa … Neka idila, ki jih je Italija polna, Švica, Avstrija, on pa le sem … Menda je ta kraj odbrala gospa Olga, Rusinja, nekdanja plemkinja, mislim daljni rod … Vse to se da prebrati na internetu. In baje se piše biografija o tem tipu. Ena od pisateljic je bila kar dolgo pri njih, menda Italijanka. K nam je pripeljala svojega Fiata, ene težave z ročno zavoro, ni držala več, pa jo je skrbelo. Klepetala sva zunaj, skuhal sem ji kavo v našem avtomatu. Čakal sem, da je nekdo šel v večje skladišče po tisto napero. Za te model nimamo delov, kje pa … In mi je govorila, da biva trenutno v vili C. C., kjer zbira material, da bo pisala biografijo o gospodu, preminulem, režiserju in lastniku manjše filmske kompanije, ki še vedno dela, predvsem za modno industrijo in male filme, nič velikega … Kako ji je že bilo ime, čakaj … Ja, Loredana, da, zdaj se spomnim Loredana iz Torina, pisateljica in založnica … Živčno je kadila, ker je moral tisti dan še nekam v severno Italijo … Saj bi ji takoj popravil, če pa nimamo teh stvari. Poba, ki je pri nas na praksi, je vzel avto in šel. O ja, saj je bil hiter. No, potem smo avto dvignili, preverili, zamenjali, nekajkrat preizkusili. Dama je plačala s kartico pri naši tajnici, nam pomahala in šla … Loredana, črnolasa Loredana, dama blizu štiridesetih … Piotr je rekel, da je prebral njen roman, da je nekaj povprečnega. Jaz ne berem nič, ne zanimajo me tuje zgodbe, samo moja … In ta je čudna, star sem 32 let, brez stalne ženske, brez vizije … Če se spomnim kraje avtomobilov doma … Oh tisto, menjali smo kilometrino, zamenjali stopalko za plin, zamenjali vozniški sedež in avto drago prodali. Že kot mulc sem pomagal … Dokler, dokler ni eden zajebal in sem moral ven, Avstrija … Adijo študij, moja tedanja … Ivelin, študentka psihologije, zadnji letnik. Najbrž sem jaz bil njen psihološki laboratorij. Kar naprej mi je dopovedovala, da sem to, da sem ono, da sem … In posiljevala me je z nekimi anketami, tudi to … Potem sem pa moral pobegniti v Avstrijo. Slišala sva se, klical sem jo samo iz javnih govorilnic, nikoli iz svojega telefona, ker sem vedel, da nam sledijo, ker … Tisti prekleti ukradeni avto je bil last enega politika in … Napaka, napaka, na nepravega smo se spravili. No, čez leto, leto in pol je bila stvar pozabljena, policija je obupala, mercedes se je pa našel, v Romuniji. Tipi so ga prebarvali, še celo številko motorja so preuredili, samo ena oznaka na menjalniku, tista, tista je bila usodna … In potem … ja, Avstrija, velika delavnica pri mojem bratrancu … zdaj sem pa obtičal tu … Če bi imel denar, bi šel nazaj dol, odprl delavnico in … Na pošten način bi služil, si našel žensko, družina … Včasih me tako prime, da bi … Fantazije, fantazije … O ja, saj bi bil dober oče, kot moj, pa mama … vedno je jokala, kadar sem jo dobil preko interneta … Včasih sva se zvečer pogovarjala. Ona, učiteljica … Ušel sem vsem, prijateljem, staršem, sestri zdravnici, ki … Ločila se je. Tisti njen, menda Grk, zdravnik, pa … Tisti bi bil potreben batin, o ja … Varal jo je, večkrat, na koncu zelo očitno … Zalotila ju je v nočnem dežurstvu na preiskovalni mizi … Slučajno je prišla iskat ene stvari, in … Joj, zgodba. Ne vem, kaj bi jaz naredil. Verjetno to, kar zmeraj – eksplodiral. Tak temperament sem, žal. Ko me razdražijo, usekam kot kobra. V klapi so me klicali kobra … Ja no, to je zdaj za mano. Taka noč, je Todor zavzdihnil, ker ga je alkohol nemiril. Šel je do malega balkona, se ozrl na levo in videl, da soseda, kakšnih pet metrov na levi, sedi na malem balkonu in nekaj tipka na prenosni računalnik. To je tista debela Finka, se je spomnil. Kaj pa če bi jo nagovoril? A se to sploh spodobi … Takole, malo čez polnoč. Ne, ne … Pogleduje proti meni. Obraz ima osvetljen od ekrana … Kaj počne tu, ta, ta … Soparna noč, vlaga sili iz gozdov. Na zajtrke hodi dol v mesto, to vem. Videl sem jo en dan pred slaščičarno. Najbrž bo tudi jutri zjutraj tam, takoj po osmih. Njen mali BMW, moder. In vsak večer nekaj piše, že večkrat sem jo takole videl … Zadnjič je bila v belem kopalnem plašču, smešno, taka belina ponoči tam na tistem malem balkonu. Vsak apartma ima mali balkon, tuš kabino, stranišče, malo čajno kuhinjo – tako ji rečejo, le zakaj!? Mali hladilnik, pomivalno korito, tri omarice, okrogla miza, trije stoli, skromno, lično … Televizija, internet, ja … Jutri, ne jutri, že danes, saj se bliža ena ponoči, danes bom Piotru zaupal načrt. Zjutraj bom šel dol v mesto, da bodo v delavnici mislili, da sem res šel v zobozdravstveno ordinacijo, ker imam z enim zobom res težave, mala luknjica, čutim vroče jedi, hladne, občasno me zbada. Popraviti bo treba, pa ne jutri. In se bom ustavil v tisti slaščičarni, si privoščil rogljiček s čokolado; tam imajo dobro kavo, to pa. Kolikor vem, so tam Albanci, v najemu imajo tisti lokal, izvrstne slaščice, pa sladoled. Ja, tako se bo začel dan. Dama pa še kar piše, zdaj sept kadi. Zdi se mi, da preveč kadi, no ja … Noč bo prekleto kratka, pil sem, razdražen sem. Tak sem, samo še droga, to mi manjka. Saj sem poskusil, sem, pa … Iz naše klape sta že dva šla … Slaba roba, pretiravanje, saj ne vem … Načrt se začenja. Najprej moram na pravi način pridobiti Piotra, potem … Pa sem izbral pravega partnerja!? Sam ne bi zmogel, kje pa … krsta je iz masivnega lesa, veliko okovja, tako pravi Martin … Ne, sam ne bi mogel, kje pa … Kako bi pa kopala: na roke, sredi noči … Nimam ideje, da bi izdelal mali kopač na tihi električni pogon … Tudi če bi, bi … Ne, ne, to ne pride v poštev, voziček bom pa že naredil, to pa. In Piotrov terenec, vem, da ima zadaj priključno kljuko, zadaj za delavnico pa je nekaj avtomobilskih prikolic, ena je večja, tista za prevoz avtomobilov. Tista bo prava, tista. Šef jo včasih zapne za kombi, če gre iskat kakšen avto. Vidiš ideja, tista bo prava. Krsta bo lepo zdrsela gor, prekrila jo bova s ponjavo, tudi tista je v kotu malega skladišča – služi za prekrivanje avta pred točo, če kakšnega pustimo zunaj … O, Bog mi naklanja rešitev, Bog mi pomaga, ga je vznemirilo. Nič, zjutraj si bom lepo na roke napisal celo shemo načrta. Ko bo končano, bom zapise zažgal … Namočil jih bom v odpadno olje in jih zažgal. Ja, živčnost. Če bi spet kadil … To razvado sem pred dvema letoma opustil in začel s tekom. Ja, moj tek … V srednji šoli mi je šlo, tek na štiristo metrov, bil sem peti v državi, potem … Ne, ne, resni treningi niso bili zame. Tek, beg … Smešno, tek … Če se spomnim, kako smo tekali doma … Potem, ko sem se preselil v Sofijo, pa sem se polenil, popolnoma … Ne, ne, če dobim ta denar, bom šel … Hja, v Bolgarijo najbrž ne, tam me imajo v registrih … Dobro, že pet let je od tiste večje kraje, samo … Ne vem, kako te stvari delujejo čez leta. Zastaralni rok in to … Sestra ve, ona ve, za moje lumparije … Ponudila se je, da mi dobi advokata, sošolca, prijatelja … Pa sem raje ušel … Bežim pred lastno senco … Ne vem, zakaj sem čutil tako potrebo, da se v vasi pokažem z novim avtom, da se izkažem kot frajer … Sosed pa … Sošolec, on … On je navadna reva. Še zmeraj vozi star traktor in rabljen Volvo … Mirče … On … Sanjal je, da bi bil profesionalni vojak, pa so ga zavrnili, ker da slabo vidi. Saj ima res debela očala, samo … No ja, pa drugi mulci, pa starci, naši starci … Stožilo se mi je po domačem kraju. Ne, ne zdaj moram biti potrpežljiv in močan. Jutri zjutraj bom začel pisati program. Najprej bom šel dol v mesto, kupil zvezek, smešno … Tam blizu slaščičarne je papirnica, tam sem enkrat šel po papir za fotokopirni stroj; šef ga je rabil, za tiskalnik pravzaprav. V bistvu bi lahko uporabil rokovnik … Ne, ne, navaden zvezek bom kupil, da ga bom potem lahko zažgal. Načrta ne bom pisal v računalnik, ne. In še nekaj … Kakšen teden pred akcijo, bova morala telefona uničiti … To bo malo težje, ker … Vsaj nekaj mesecev ne bi smela imeti telefona … Joj, sem nor. Pa saj ne bova komunicirala o tem po telefonu, samo v živo, v naravi; tako bo ja. In komunikacija z družino pokojnika bo potekala samo preko elektronske pošte v knjižnici, samo tako. Ja, tu je past … Policija, oziroma detektivi bodo iskali, komu vse je dala hčerka elektronski naslov, samo … Sama mi je rekla, da jih ima pet, da mi da tistega splošnega, tistega pa ima na stotine njenih sledilcev … Pa naj vsakega posebej zaslišujejo. Iskali bodo logične povezave, vem … Dovolj kriminalnih filmov sem videl; seveda scenariji so eno, realna praksa je pa drugo. Najprej pa moram počakati, da vidim, kaj bo rekel Piotr. Od njega je odvisno, ali bova šla v to akacijo. Ukrasti mrtveca … Že kar vidim, kako bo pisalo v vseh mogočih elektronskih trobilih. Svetovna senzacija. In ta vas Smrečna, bo nenadoma postala svetovno znana. Deloma je že, saj so se razpisali, da je tu umrl in je tu pokopan, slavni C. C. Je to sploh izvedljivo, odkopati, ga zakopati, vse v eni noči … Kjer je volja je tudi moč, da, da … Nič, poskušal bom zaspati, če prav … Ja, mešanica mastika-pivo … Včasih smo mešali vse, vino, konjak … Moral se bom obrzdati, ker bom potreboval hladne živce za to akcijo. Zaspati, zaspati, zaspati, mu je odmevalo v glavi.

Zbudil se je malo po peti uri, ves razdražen, ker je bil še poln sanj. Sanjalo se mu je, da je vlekel neko krsto po zametu, in ko jo je privlekel do vrha, je zdrsnila na drugo stran in udarila v bel avto, v katerem so se mu smejali neki moški, vsi z golimi glavami in s temnimi očali. In čudno nebo je bilo, polno nekih predmetov; vse se je pomešalo. In tam daleč je stala mama v svoji šolski drži in mu žugala; celo slišal jo je, kako mu kriči: Todorče, Todorče, ne kradi piškotov … In potem so se moški spravili iz avta, s težkim orodjem so odprli pokrov krste, notri pa so bile modre ribice, take turkizne, v zelenkasti vodi … In so se mu smejali, prekleto smejali … Od nekod se je vzel star kmet; naložili so krsto na sani, voda se je scejala iz male špranje in puščala zeleno sled na snegu. Potem so ga zvezali in ga stlačili v avto … Moraste sanje, si je šepnil in se odpravil pod tuš … Da bi zdaj šel v mesto, je še prezgodaj. Kavo si bom kar sam skuhal, potreben sem jo. Spodaj si bom privoščil samo sok … Piotr najbrž še spi, on … In soseda, ona disciplinirano vstaja malo po šestih … Navadno kadi zjutraj na balkonu v kopalnem plašču …

Malo po osmi je sedel pred slaščičarno in gledal vrvež turistov, ki se je stekal proti jezeru; eni so šli na kopanje, drugi na dolge sprehode, eni pa kar tako. Opazil je veliko azijatov s fotoaparati. Ugibal je: so Južnokorejci, Japonci, Kitajci … Mlada natakarica je nosila kave in mineralno vodo, sokove, za tortice in slovite lokalne slaščice je bilo še prezgodaj. In potem je videl, da se je k sosednji mizi usedla njegova soseda iz apartmajev. Tale, tale, zdaj v elegantni obleki, ki malo skrije njeno kilažo … Deluje zadržano … Mogoče je pa zdaj priložnost, da jo nagovorim … Potreboval bom alibije, čim več …

»Dobro jutro soseda,« je poskusil v ne preveč izpiljeni angleščini.

»Dobro jutro, dobro jutro, tudi vi sem dol na kavo. Zgoraj je samo v avtomatu, sita sem je. Tu skuhajo odlično. Mi Finci smo nori na kavo, pa vam ne znam reči, zakaj,« se je nasmehnila. Opazil je, da je brezhibno naličena: šminka, nohti, začesani lasje, puder … Kakšnih petdeset jih ima, je pomislil, malo manj kot moja mama. Še podobna ji je …

»A, iz Finske, aha … Opazil sem, da kar naprej nekaj pišete, tudi na balkonu. Torej imate delavni dopust,« se je Todor ponujal za pomenek.

»Ja, veste, pisateljica sem. Delam, delam, nov roman pišem, spet kriminalko. To zdaj nese; od nečesa moraš živeti. Sem pa našla tale miren apartma, ta kraj. Ja, tu v mestu je kar gneča, zgoraj v vasi je pa mir, in to rabim. Pa jezero, lepo. No, pri nas na Finskem jih je na stotine. Sama živim z možem ob jezeru, samo … Ja, ne da se primerjati s tem, že zaradi kulise ne. Pri nas je samo gozd, smrekov gozd in osem kilometrov do mesta,« je bila zgovorna in namignila natakarici, da bo kot po navadi. Natakarica je odžgolela: Kava, voda, borovničeva tortica in pomarančni sok. »Tako je Ljubica,« ji je rekla. Hmm, za Finko je precej zgovorna. Poznal sem enega Finca na Dunaju. Ni kaj dosti govoril, pil pa …

»Pravite, da pišete. O čem bo govoril roman« je Todor lezel v pomenek.

»Oh, ukradli so krsto lokalnega bankirja na grškem otoku in so družino izsiljevali, pa niso uspeli, ker so jih razkrinkali. Naredili so nekaj amaterskih napak in ja, zapletlo se bo. Inšpektor, ki pride na otok, jih bo našel. Nič ne bo z odkupnino, nič. Vidite, take si izmišljujem. Saj mi gre, tu mi leti. In pred dvema letoma sem bila res v Grčiji na nekem otoku. Z možem sva bila tam dol tri tedne. Vročina, ta mi ne paše, ne. Mož pride za menoj v septembru sem dol, dela. Ja, ta roman mi neverjetno dobro leti, saj vidite, saj me lahko videvate,« se je nasmehnila in si pritegnila tortico in z levico vzdignila kozarec soka.

»Veste, jaz sem slab bralec. Moj prijatelj, ki je tam gor, na levi strani, soba tri, Piotr, plavolasec, on je pa v knjigah. Njega bi to zanimalo. Mi poveste vaše ime, pa mu bom predlagal, da si vzame katero od vaših knjig. Verjetno jih imate tudi na medmrežju, kaj?«

»O, tisti dečko, medicinec. En dan sva na kratko klepetala tam blizu sanatorija. Ja, moje ime Utta Semijajnen … Moja slava je tako, tako. Veliko kriminalnih romanov imam prevedenih, to ja, tudi v ta lokalni jezik, v tej mali državi, saj sem lani tu gostovala na nekem festivalu. Da pa vi ne berete, me sploh ne moti. Nisem tip pisateljice, ki bi zahtevala, da sem brana, ne. Vsak si najde svoj način in svojo kulturno dobrino. No, veliko imam romanov v elektronski obliki, to ja. Vašemu kolegu, Piotr mu je ime, tako se mi je predstavil, pa le povejte, da mu kakšno tudi podarim. Nekaj jih tovorim s sabo. Tam mi je samo povedla svoje ime, kratko znanstvo, ker je bil na sprehodu z eno od pacientk, rehabilitacija …« se je Utta zmehčano nasmihala in zabodla vilico v prineseno tortico.

Gledal jo je, kako sladostrastno je, kako melje, kako se šobi; lica so ji ritmično migala, našminkani ustnici pa sta zaklepali slaščico in se je pri tem celo malo skremžila – užitek pač. Njen jutranji ritual … Kdo bi razumel umetnike, je pomislil Todor.

»Ja, Piotr mora tudi na sprehode s pacienti, tudi to, ja. Fizioterapija, tudi to obvlada. Malo je manjkalo, pa bi bil zdravnik, pa … Ja, tako se nam življenje včasih spodmika. Meni se je študij tudi zalomil, pa sem najprej končal na Dunaju, zdaj sem pa tu,« se je Todor odpiral na način, za katerega je še menil, da je zadosti varen.

»Oh, študij,« je Utta zavzdihnila. Jaz sem najprej študirala angleški jezik in književnost, potem pa še umetnostno zgodovino. No ja, mladost je obvisela v lokalni knjižnici, pa sem začela pisati, in seveda, še prej poroka, dva otroka in to. No, zdaj sta otroka že na univerzi, mož leta okrog, ker dela v računalniški industriji, jaz pa pišem. Oprostite, ste tu domačin, mislim, kako to, da ste zgoraj v apartmajih pa kar ves čas,« se je dama obrnila k njemu in si koketno s prtičkom obrisala sledi tortice v kotičku ustnic.

»Ja, dolga zgodba, vredna romana,« se je Todor nasmehnil in se malo živčno presedel. Na hitro je prekrižal nogi.

»Je tako zanimiva?« je Utatta srepnila vanj in nagubala čelo. Pritegnila si je ohlajeno kavo in jo skoraj na dušek spila. Za trenutek je v zraku podržala skodelico, se zagledala nekam proti mirni gladini jezera in čez betonska korita polnih rož.

»No, prav je, da se vam predstavim. Sem Todor, prihajam iz Bolgarije. Tu delam v mehanični delavnici, v servisu vozil. Specializiral sem se za avtoelektroniko, no, tudi druge stvari obvladam. Naneslo je tako, da so ponujali nastanitev in še kar dobro plačo. Dela je res veliko, strokovnjakov za avtoelektriko pa malo. Veste, vsak avto ima danes tudi že svoj računalnik, in to včasih banalno zaplete stvari. Take stvari rešujem, take,« je Todor prikimal.

»O, zanimivo. Oh računalniki. Zato skrbi moj mož, programer, inženir. Včasih je delal za Nokio, zdaj dela v svojem malem podjetju. Ja, služi se, služi … Samo, časa nima, to pa ne. Ja, moderno življenje. Pravite Bolgarija. Samo malo se mi sanja, kje je to. Z možem sva bila že v soseščini, v Romuniji, Drakula pa to … Pa moram reči, da me je očarala: narava, kulinarika, moža tudi. Saj veliko potujeva. Ko bo prišel dol, bova šla potem v Grčijo, na tisti otok, kamor sem postavila roman. Pred leti sva bila že tam na dopustu, pa moram spet, da si malo osvežim videnje. Ja, vedno sva stanovala v mali beli hiši z modrimi polkni. Oh, lepo je tudi tam. In stopnice so naju peljale vse do morja. Nad tistim pa nisem bila navdušena, triindvajset stopnic. Dol že grem, samo moje kile. Gor pa sopenje. No ja, saj je pot speljana tudi naokrog, samo … Ja, z leti postanemo leni,« se je Utta zasmejala in dosrkala kavo.

»Ja, v Grčijo smo hodili na morje, včasih, zdaj kar ne najdem časa. Dest dni sem bil na Jadranu, Novi Grad, šotoril sem pod borovci. To mi ustreza. Hoteli me odbijajo, nekako sterilni so. Takole lenariti pod borovci, to je nekaj čisto drugega, je bolj prvinsko,« se je Todor rahljal. Dama se mu je zdela korektno komunikativna, nič severnjaško zaprta.

»Ah, moj oče, veste, on je  Portugalec, pa si je našel Finko, vidite. Kot otrok sem bila v nekem kampu. Borovci in pinije in take reči. Pa ne vem, če sem bila navdušena … Ko sem imela deset let, smo se preselili na Finsko. Oče je specialist za gradnjo ladij, ladijski inženir, in se je potem zaposlil na Finskem. No ja, borovci, Španija, Portugalska, kampi, vonj rib, morje. Nasploh Mediteran, Grčija. Kaj vem, za oddih mi ustreza, ne bi pa tu živela, ne. Preveč bučno, preveč vsega. Sem kar navajena samote ob jezeru. Lahko grem s čolnom do vasi. No ja, lahko tudi z avtom naokrog jezera, pa sem se raje vozila kar s čolnom. Oče me je naučil krmarjenja. Sam je izdelal čoln. Nekaj drugega je morje, naša jezera so mirna. Le včasih, ko zatuli veter med smrekami, na jesen in na pomlad, takrat se naredijo valovi, pa ni hudega ne. O, ne na morju pa ne bi sama vozila čolna, ne. Mož ja, mož se je tudi temu priučil. Sanja, da bi kupil malo jahto, da bi šla na daljše potovanje. Ne, ne vem, ne vem, jaz sem bolj človek drevo. Rada poženem korenine in sem tam, kjer sem. Pa še to pisanje: ni vsaka lokacija dobra, veste,« je pomenljivo rekla.

»Si predstavljam, ja. Jaz lahko popravljam avtomobile kjerkoli, tako to je,« se je Todor nasmehnil. Zadregno je pomislil: Ja, zdaj se bo kmalu Piotr primajal dol, blizu pol devete je, zmenjena sva … In ta dama …

»No, tako, svoj obred sem naredila, zdaj pa nazaj gor pa za tipkovnico. Kosim pa v restavraciji, zgoraj v gostilni in malem hotelu, ja, ne vem. Sem poskusila, pa … Turistični meni. Rada izbiram, veste, se vidi,« se nasmehne in vstane. Pomigne natakarici. Na aparat prisloni kartico in s tem je njena jutranja rutina opravljena. Navrgla sta še nekaj vljudnostih fraz. Hja, bom potrkal na njena vrata, ko bo čas, bom. Rada klepeta, ni čista Finka, oče, Portugalec … Njena polt malo vleče na bolj rjavo, lase si pa najbrž barva … Klasika, Finka je dopustovala na Portugalskem, morje in … Evropa je fina mešanica, veliko ras se staplja … Kje hodi ta Piotr. Čakaj, ga pokličem …