4. Nočna nevihta

No, je v avtu, si je Todor oddahnil. Gledal je proti jezeru. Julijsko jutro je ponujalo živahno migetavost svetlobe, ki se je iskrivo odbijala od jezerske vode in od pločevine na parkirišču. Videl je vse do dolgega betonskega pomola, tam na levi je bilo urejeno kopališče. Bilo je že videti nekaj ljudi v kopalkah, senčniki so bili že razpeti … Ne, tu mu ne bom nič razlagal, nič. Zapeljala se bova do gozda, potem mu bom povedal. Tu je preveč ušes. Aha, parkira … Imel je srečo. Ob tej uri je vse zasedeno. Še dobro, da ima oznako za domačina, sicer … Ja, turistov je preveč, pregosto je, pregosto …

»No, kako, je mastika popustila?« ga je Todor nagovoril.

»O, ja, z veliko mineralne vode sem jo spral. Madona sem dobro spal: me je zazibala, me je. Gosta dobra reč, prava. Včasih se mi zdi, da je zelo pomembna kombinacija alkohola, in sestavin. Od piva si drugače pijan, od vina spet drugače, in to še odvisno od kakšnega. Ta vina, iz te države imajo svoj karakter. No, najprej kava, dvojna, da rukne,« se je Piotr nasmehnil in si popravil zmršek svetlih las, ki mu je uhajal na levo oko.

»Jaz sem jo že absolviral. Ti, a veš, da je malo prej tu sedela naša skrivnostna soseda, tista debela Finka v modrem Volvu. Ja, tam zraven je sedela in imela svoj jutranji ritual: kava, sok, tortica. In sem jo nagovoril. Ženska je pisateljica,« je Todor rekel.

»Pisateljica!?« so se Piotru zaiskrile oči.

»Ja, piše kriminalni roman. In veš kakšen?« je Todor nadaljeval in netil vzdušje.

»Kakšen?« je Piotra vnemalo.

»O ukradeni krsti bančnika, na nekem grškem otoku,« je Todor prikimal in si objel levo koleno. Naročil si je mineralno vodo, za Piotra pa dvojno kavo in samo vodo z malo limone.

»Ukradena krsta, hmm … Pisateljica. Kako se pa piše?« je Piotra razgrebalo.

»Utta Semijajnen, če sem si prav zapomnil, ne vem,« je Todor ustrelil.

»Čakaj, čakaj, cenen krimiče piše. Zasledil sem že to imel, bral pa nič. Ja, na kratko sva govorila v parku pred sanatorijem. Takrat ni bilo časa, da bi se bolj spoznala. A tako, pisateljica, Finka. Ja, bom pobrskal, Najbrž ima tudi elektronske knjige. Ja fino, fino,« je pokimal Piotr.

»In rekla je, povedal sem ji pač, da rad bereš, rekla je, da ti z veseljem podari katero od svojih knjig, ki jih ima s seboj. No, vidiš,« se je Todor nasmihal.

»Bom pa enkrat potrkal pri njej, bom. U, kavica,« se je priliznjeno nasmehnil natakarici, ki je prinesla naročeno.

Nekaj časa sta stišinila, gledala v smeri kopalcev, potem pa je Piotr zresnjeno vprašal.

»In kaj je zdaj s tvojim načrtom. Boš zdaj povedal?«

»Ne, zgoraj v gozdu. Kakor želiš: lahko greva z mojim avtom, lahko pa s tvojim terencem. Zapeljala bi se v gozd, tam ti bom vse razložil,« je Todor resno rekel.

»Me pa že zanima, kaj si stuhtal?« se je Piotr zmehčal in odpil kavo.

»Vse sem premislil, vse sem ponoči stuhtal, vse bom tudi napisal na roke v zvezek. Skočim v papirnico, ti pa ta čas spij kavo, potem pa lahko greva, če si za.«

»No pa skoči, skoči,« je Piotr prikimal in spet zakljukal skodelico s finimi prsti.

Lahna svežljiva sapa je vlekla vzdolž kolovoza, ko je Piotr le ustavil težak terenec. Tiho sta bila. Slišala sta še posamezno ptičje oglašanje, le globoko v gozdu je rohnela motorna žaga. Prijeten hlad je vdiral v sicer klimatiziran avto. Todor je mečkal zvezek, se šobil in kar ni mogel z besedo na dan. Na obrazu je imel zmazek senc in dve zaplati sonca, ki se je  prebilo skozi gosto listnato zaveso, na levi pa so šumele mlade smreke.

»No, kaj, kaj si naštudiral?« je bil Piotr zdaj že povsem razdražen. Trzal je z ustnicami in si mislil. Tale tip, zakaj mu nasedam. Ne vem, če ima čisto preteklost, ne vem. Deluje mi kriminalno … V kaj me hoče zaplesti. Ja, denar, denar, to že, samo …

»Poglej, tu imamo pokopanega C. C. -ja« je začel Todor.

»Ja, in!?« se je začudil Piotr in se še trdneje oprijel volana in malo zamigal s prsti.

»Mislil sem, pa nisem dobil navdiha pri Finki, ne. Ja, mislil sem … Veš, Finka zdaj piše podobno sceno … No, mislil sem, če bi midva, mislim …« je Todor zamolknil, močneje stisnil zvezek in se za trenutek zazrl v gosto zelenje tam zunaj.

»Kaj bi midva!?« se je Piotr še kar šobil in se čudil.

»Če bi midva odkopala tega C. C.-ja, krsto skrila in zahtevala denar, ki bi bil nakazan na račun v Švici. Ti imaš tam bratranca, kreiral bi ti poseben, slabo sledljiv račun; to tvoj bratranec obvlada: sam si mi govoril o tem,« se je Todorju odpiralo.

»Čakaj, čakaj, ti fantaziraš. Odkopal krsto, mislim … To ni tako enostavno. Ne, da nimam kondicije, to ne, samo … Pa kar tako, verjetno sredi noči, v tej vasi … In, kam bi jo skrila?« je Piotr zafrkljivo vprašal.

»To prepusti meni, to bom jaz organiziral. Deloma sem že premislil. Zbiral bom informacije in ja … Imam elektronski naslov igralke, njej bi ti sporočil način plačila in ceno. Spodaj v knjižnici bi si ti kreiral nov elektronski naslov, to pa zato, ker lahko sledijo IP-naslovu, tam bo javen in bo težko dognati, kdo je pisal iz tistega naslova. Potem pa bi čakala. Jaz bom izdelal poseben voziček, na katerega bi dala krsto, tudi škripec za dvig bi ob večerih naredil v delavnici, potem pa bi krsto pripela na prikolico za vožnjo pokvarjenih avtomobilov, ki je zadaj za delavnicami, star kombi bi se sposodil pri onem zelenjadarju, Turku. Tisti ni registriran, ker ni šel skozi na tehničnem. Menil se je, da bi ga pri nas popravil, pa … No, tisti kombi je na parkirišču za delavnico in čaka na vrsto. Za nočno vožnjo bi bil povsem primeren. In pustila ga bi nekje v gozdu, kakšen kilometer stran od skrite krste, da bi zmedla policijo in kriminaliste. Peš bi šla do roba gozda, tam bi naju čakal star avto, ki bi ga jaz peljal popoldan tja, potem pa tekal, kot vsak popoldan, da bi me domačini videli. Točne lokacije, kam bi krsto skrila še nimam, a jo bom našel, garantiram,« je Todor ves vznemirjen skorajda že jecljaje rekel.

»Hja, zveni mogoče, pa tudi ne … Kombi, servis, ti si tam zaposlen. Takoj bi padel sum nate, tujec in to … Alibi, si to naštudiral?« se je Piotr resnil.

»Seveda. Tisti večer bi se zapila, mislim zapila, delal bi se, da sem prišel v gostilno že nacejen in bi z Martinom pila pivo, njemu bi privoščil še Wisky, ker je malo stiskača. No, potem bi naredila še selfije in potem bi se menila, da bom naslednji dan najbrž vzel dopust, ker, ker da sem totalka … Na dopust bi res šel, takoj zjutraj. Moj avto bo pripravljen. Za nekaj dni bom šel spet na morje v prvi dekadi septembra, za takrat to načrtujem. Grobnico bodo začeli delati oktobra, ne prej, ker da mora vse narisati arhitekt. To mi je razlagal Martin. Šef bo zjutraj prijavil krajo kombija, prikolico bi pa pripeljala nazaj s tvojim terencem. V ta namen ga bova preobula v delavnici zvečer v drugačne gume, da bodo puščale drugačne sledi. Na kraj bom dal rabljene gume, dimenzije za tvojo žival. Potem ga bova nazaj obula. Brez skrbi, to obvladam,« je Todor nadražen razlagal.

»Ni mi logično, najprej bodo vodile sledi mojega terenca do delavnice, potem pa bo od tam  vodile neke druge. Ne, ne, to ni logično, ne. Predlagam drugo varianto. Ne  bi jaz vpletal mojega avta v to, ne. Poslušaj, če že, potem bi dala krsto, kar v tisti kombi, jo zakopala in pustila kombi v gozdu, po prvi varianti. Nazaj bi že prišla, do tvojega avta. Potem pa bi bil mir. Jaz bi si v bolnici, no v sanatoriju organiziral nočno dežurstvo in se delal, da me boli hrbet. Z zdravnikom, ki dežura od doma, bi to uredil. In ko bi okrog dveh zjutraj izginil, da ga izgrebeva, bi dvema sestrama rekel, da grem v svojo sobico malo leči, pa da naj me ne budita, ker bom vzel močno protibolečinsko sredstvo, da bom malo zaspal. Če bo res kaj nujnega, naj me  ne budita, naj kar pokličeta zdravnika, ker da sem jaz na protibolečinski terapiji. Že prej mu bom jamral, se z njim zmenil, da mi predpiše tisti močan analgetik za vsak primer, on ima te kompetence, Dr. Boštjan, iz Lubiane, on tu dela že peto leto in je v bistvu tudi anaestezijolog, če je treba. Obvlada protibolečinsko terapijo, občasno pri nas dežura, samo od doma, spodaj v mestu imajo hišo. Pogodbeno dela, sicer je uradno zaposlen v državni bolnici, tu pa vskoči, kadar so male operacije. Tako bi šlo …« je Piotr padel v nastavljeno zgodbo.

»Vidim, da ti delujejo možgančki. Tako ja. Pa še nekaj. Za tisto noč bova oba kupila cenene superge, cenene cunje, ti boš prinesel kirurške rokavice, maske, vse mora biti sterilno, nobenih sledi, saj veš, če znoj kapne, če so okruški kože in to. Potem bova oblačila namočila v odpadno olje, tudi superge in rokavice in zažgala v sodu nekje v gozdu in vse pogasila. Nobenih sledi, tudi če bi krsto našli. Na pokopališče bova šla in dala na superge plastične vrečke, da ne bo sledi, si razumel?« je Todor zdaj že povsem resno rekel in prelamljal zvezek.

»Aha, seveda, logično. Kaj pa orodje, krampi in to. Kje bova to dobila?« se je Piotr počasi rinil v to zgodbo.

»To prepusti meni. Mislim pa, da vem, kje je tako orodje zadaj za bivšo kapelo, spremenjeno v mrtvašnico. Martin me o tem informira … En večer bom zapeljal pomenke o tem, orodja in to. Omenjal mi je že, da je tam še veliko te šare, lopat, krampov in to. Brez skrbi, tudi tam mimo tečem in si bom vse natančno ogledal en večer, no, v eni noči. Danes je šesti julij, dva meseca še imava časa, da pripraviva in popraviva načrt,« je Todor kimal.

»In ko ga bova imela zunaj … Voziček … Ja, noč … Dobro razumem, prve hiše so dvesto metrov vstran. Pokopališče je na vzpetinici ob mali cerkvi nad vasjo. Gor pelje v dolgem ovinku asfaltirana pot, potem pa takoj na levo proti oddaljeni dolini in v gozd. Hja, noč … Dobro, s tem bi se lahko strinjal, da ne bova imela motilnih firbcev, ker ponoči se tu ljudje ne sprehajajo, ne. In elektronski naslov, pametno, pametno. Take osebice jih imajo verjetno več. Kako pa si prišel do njega?« je Piotra zanimalo.

»Saj veš, da je včasih tu in se vozi z malim porschejem, in lansko poletje sem ji moral zamenjati olje … Njihovega šoferja ni bilo, imel je teden dni dopusta, niso našli nadomestnega. Sama ga je pripeljala v našo delavnico. Ker gladko govorim angleško, sicer malo po šolsko, saj veš, je šef kar mene določil, da se z njo zmenim. No ja, šef tudi zna angleško, pa mu je bilo očitno nerodno. In tako sva se zmenila, da pusti avto tam, da ji lahko pustim sporočilo, kdaj pride ponj. Telefonske, jasno, ni hotela dati, dala pa mi je elektronski naslov, za katerega je pojasnila, da je bolj splošen, da pa ga redno preverja, če ne ona pa njihova tajnica Mary. No, pa sem ji sporočil, in čez pol ure jo je pripeljal Miro, občasno vozi tudi pri njih, če je treba,« je Todor živahno razložil.

»Aha, razumem. Samo vse skupaj, Todor moj … Koliko bi pa zahtevala?« je Piotr rekel in se končno odlepil od volana.

»Ja, takole, milijonček evrov. Gospa Olga je strašno navezana nanj. Vem, nespoštljivo rečeno, ampak, Martin pravi, da pride vsak popoldan, da so vsak dan, no skoraj vsak dan sveže rože. Cvetličarka spodaj v mestu pripravlja aranžmaje … In hčerka tudi prihaja. Zdaj je bolj pogosto tu. Na jesen, da bo snemala, pripravlja se na novo vlogo,« je Todor navrgel.

»Kako pa to veš?« se je čudil Piotr.

»Ja, ko je pripeljala avto, sva malo klepetala, da je tu pravi mir za študiranje dialogov, za študiranje vloge, ki jo čaka na jesen v novem filmu.«

»Ja, razumem. Samo to, kam skriti krsto, to ne bo enostavno. V gozdu se težko koplje, bil sem tabornik, vem … Na kakšni opuščeni njivi bi pa šlo ja. Saj ni treba, da jo globoko zakopljeva, samo toliko, da je skrita. Samo hudič je, ker bodo iskali sledi kovin tudi z droni. Danes je policija opremljena s to tehnologijo,« je Piotr postajal zresnjen, mrk in zaskrbljen.

»Pa kaj, če jo najdejo, bova pač ob plačilo, naju pa ne bodo našli. Pa naj ima kraj zgodbo. Vse bom zapisal v zvezek, cel načrt, vse podrobnosti. Sestajala se bova izključno v gozdu, da se o vsem pomeniva. Ti greš v avgustu še na morje, kaj?« je Todor vprašal.

»Ja, grem, in ne sam,« se je Piotr Hvalil.

»Opa, dolgonoga …« se je Todor zarotniško nasmehnil.

»Ja, nekaj se meniva, ja,« se je Piotr povsem zrahljal.

»No, da dorečeva. Okvirno si za akcijo?« je Todor z globokim glasom vprašal.

»Čeprav premislim, sem. Glede računa v Švici ne bo problema. Moj Bratranec je finančni strokovnjak in je mojster za odpiranje in zapiranje računov. Na njega ne bo padel sum, ker to dela masovno, en račun gor ali dol. V štiriindvajsetih urah že prenese vsoto drugam in spet nazaj in take fore. Pomagal je pri tem že mnogim, seveda, njegova norma je 5 procentov vrednosti. S tem morava računati,« je Piotr rekel.

»Se razume. Pa vseeno, če nama uspe, je to kar nekaj denarja. Prepričan pa sem, da se bodo dame pogajale in skušale znižati odkupnino. Tudi to sem vkalkuliral, tudi to,« je Todor mrko rekel in se povsem vzravnal. Ošinil je uro, petnajst do desete. Nazaj bom moral, nazaj, čaka me pet avtomobilov, do sedme bom delal …

»Ja dobro no, ti vse lepo napiši. Sproti bova usklajevala. Keš, keš … Ja, če bi … Potem bi se takoj poročil s to dolgonogo, najel hišo in … Fantaziram, ne takoj, bilo bi sumljivo. Mogoče bi jo pa potegnil nazaj v Vroclav. O tem sanjam, o tem. Tam bi odprl malo ambulanto, zaposlil zdravnika, sam pa bi ponujal svoje znanje. Terapije in to … Ne vem, saj ne vem … Razburil si me s to idejo, res si me … Pustiva času čas. Zdi se mi velik adrenalinski izziv,« je Piotr malce melanholično rekel.

»Glej, poskusiva lahko. Torej sva za?« je Todor kimal.

»Ja, načeloma, ja. A greva zdaj nazaj?« je Piotr vprašal.

»Greva,« se je strinjal Todor.

Piotr je sedel na balkonu in gledal po posestvu. Da so tale nekdanji hlev spremenili v apartmaje, a ni to … Živeti nad nekdanjim hlevom … Ja, to jezero pa res nese. Kaj vse so naredili za male apartmaje. Kmetij je malo. V tej vasi sta še dve večji in nekaj ljubiteljskih. In zgoraj pod gozdom pašnik … Zvonci, zvonci, kakšna idila. Melita mi je pravila, da njihov oče zbira te zvonce, da so jih včasih obešali kravam. Zvonci, in tole … Zvonci v moji glavi … Izkopati … Skriti, potem pa … Bratrancu bom samo rekel, da pričakujem neko večje nakazilo. Njega ne bo zanimalo, od kod in koga, samo da se dogaja, da je transakcija, samo to ga zanima. Obseden je od tega, zasvojen. Uporablja preprosto logiko, milijonček preložiš, pobereš odstotke in tako naprej. Spozna se na zakonodajo, ve za vse obvode, za luknje. V desetih letih si je ustvaril mali imperij, dve hiši, jahta v francoskem pristanišču, že drugič poročen, trije otroci, denarja pa … Niti ne premišljam, bogat je … Magister ekonomije … Praksa … Iznajdljivost … Žlahtna pokvarjenost. Kaj me še čaka danes … Oh, popoldan … Pripeljali so novega gospoda, ki je v tisti enoposteljni sobi na desni v dvojki. Upokojeni profesor filozofije … Menda sum na raka na prostati. Že nekaj dni lula kri, ne vem … Nisem videl izvidov, za zdaj je na antibiotični terapiji. Paziti moram na točnost infuzij. Kako mu je že ime, posebno ime ima. Tilijo, da … Doma je iz obmorskega mesta. Svetovali da so mu naš sanatorij, ke imamo zares dobre interniste, nefrologa … To lulanje krvi … V čem je problem … Ja, ampak tale Todor. Madona no, kako je zapel za to akcijo. Načeloma sem mu obljubil, samo … Ja, privaditi se bom moral molka. Tudi Meliti ne bom omenjal, da se pripravlja nekaj velikega. Ja, ko bo vse zapisal, bom pa še enkrat premislil. Kadarkoli lahko rečem ne, kadarkoli. Samo tole … Ne, res si ne predstavljam, kako bi to šlo. Kopati. Slišal pa sem, v eni vasi tam pri nas, so res enkrat enega mrtveca ukradli, ker, kaj je že bilo … Medlo se spomni te zgodbe. Menda enega, ki je imel neko čudno bolezen in … To je bilo, ko sem bil še otrok. Oče je govoril o tem, ker je pisalo v časopisu in se je smejal, ko je to bral ob sobotnem kosilu … Ukradli mrtveca … Ukrasti mrtveca … Ja, moralno sprevrženo, samo denar, če bi res … Kaj vse ljudje naredijo za denar, kaj vse. Prodajo organ, ledvico, recimo … Oh, to … In tudi z očesi se je že trgovalo. In nekdanje vojne, nabiranje organov … Ne, ne, bolje, da ne razmišljam o tem, moj oče … Ne, ne, tak dan. In Melita, popoldan gre v  glavno mesto, nek seminar. Hoče narediti specializacijo za kardiologijo … To jo zdaj vleče, kardiologija. Razlagala mi je, kaj vse pomenijo odkloni na EKG … Površno ga že znam prebrati, sicer pa ti stroji zdaj že sami napišejo, za kaj se gre. Mene bolj zanima živčni sistem, možgani, psiha, to. In prav o tem sva se pogovarjala, kako se srce najbolj odzove na živčne dražljaje, da je kar naprej na udaru. In ko je ležala na meni, je vzdignila glavo in mi rekla, da imam čudovit ritem … Ta dolgonoga Melita. V srednji šoli, da je igrala odbojko. O, saj si jo predstavljam, ja, taka sloka, prožna, seksi … Meter triinosemdeset je visoka … Jaz sem samo centimeter višji od nje … Kakšen par sva!? Joj, ne vem, kaj če … Vse se mi meša v glavi. Temeljito bom mogel premisliti, Melita, odkop, beg, kam … Todor, drugače bo moral to narediti, zdaj mi je kapnilo. Ne da bo šel po akciji na dopust, ne … Moral bo iti dan dva  prej in potem priti ponoči z najetim avtomobilom, ne s svojim … Ja, ja, načrt ima še luknje, ima. Naj najprej zapiše, kar ima, potem bova korigirala. Pa je šel miren julijski dan, pa je šel. Popoldan sem v službi, potegniti bom moral še v nočno, ker ima Andreja še dopust, do petka. Dela je nekaj, infuzije; jutri zjutraj moram gospodu spet vzeti kri, pa odnesti vodo v laboratorij, sicer pa … Dvanajst pacientov, še dva moška, eden ima težko pljučnico, drugi pa žolčne težave; ni se držal diete in ima hude kolike. Smešen je, ko preklinja juhico … Na strogi dieti je. Trenutno nimamo nobene paliative, vsi bodo ozdraveli, morda gospod s hudo pljučnico … ne vem, popoldan bom videl, če so mu začeli vnetni parametri padati, je trend pravi. Melita pravi, da so ti novi antibiotiki za to populacijo rešilni, ker so prešopani s starejšimi antibiotiki, da so jih včasih masovno predpisovali, da se je ustvarila rezistenca. Ja, poznam ta problem, poznam, super okužbe, sepse in to. In naš pokojnik C. C., doktor Blaž, mu je lajšal bolečine, ni bilo pomoči, najprej pljučnica, rak na pljučih, hud kadilec … In zdaj naj ga bi izgrebali, noro!!! je Piotr domislil, se pretegnil, pogledal na senčnat balkon, kjer je na tipkovnico udarjala pisateljica, tokrat v preprosti obleki in z velikim vrčem limonade. Bom že stopil do nje, samo danes ne, danes je vsega preveč. Na kosilo bom šel dol v mesto, poklical Melito, bo že poklicala nazaj, če je na seminarju … Šel je pod tuš, se vestno obril in se preoblekel v lahka oblačila. Spotoma je premišljal, če bi bratrancu že danes napisal, da … Pogledal se je v ogledalo in odkimal: ne, danes še ne, ko bo akcija dozorela, takrat, da ne bo bratranec sitnaril. Poznam ga, ko zapne, ne zna nehati, ne, ne zna. Nič, na kosilo, ob dveh pa v sanatoriju … Kdo je pa popoldan dežuren? Doktor Miljenko, blaga duša … Ta je še zanesenjak, ta verjame v človečnost, v medicino, v odrešitev. Zelo je veren, katolik … Menda iz nekega dalmatinskega otoka … Miljenko, črnolas, blizu petdeset … Njegova beseda že sama po sebi zdravi, se mi zdi. Usede se ob posteljo, se pogovori, svetuje, le pri paliativi, tam, tam ne skriva resnice … prav ima … Svojcem odkrito pove, da lahko poskrbimo za mehak zdrs onkraj, tako on temu reče, mehak zdrs … In C. C. je mehko zdrsnil … Pa smo spet tam, zdaj smo tam … A zdaj bom pa samo še o tem razmišljal, o … Ne, ne, ne …!! Na kosilo, potem pa … Samo, da ne bo trd zdrs … Ne morem zdaj samo še to, gomila … Koliko globoko so ga pa pokopali. Če so ga zares, je to kar globoko. A je Todor to že zvedel. O, hudiča … Zvečer bom … Ne, ne, ne bom ga poklical, no ja, poklical že, samo ne bova o tem govorila, tak je dogovor. Če bom ostal do jutra, in bom, moram … Mater no … Trda bo, trda, ta … Ne, ne, to morava zvedeti! Po logiki, bi lahko šlo tudi za začasni pokop, ker bi ga lahko kasneje selili. Pa spet ni logično, če bi imeli namen seliti, bi ga deponirali v hladilnici, naš sanatorij jo ima … Tudi na to nisva pomislila. Običajno je tako, da pokojnico ali pokojnika zadržimo v hladilnici, dokler se ne uredi protokol s krajem in načinom pokopa. Sem hodijo samo premožni. Tu in tam kdo zdrsne onkraj … In na jesen grobnica; še en razlog več, da bi ga bolj plitko pokopali. Je to mislil Todor. Ma ne vem, na kosilo …