5. Nočna nevihta

Popoldanska tišina v sobi se mu je zdela sumljiva, le lahen brenčet klimatske naprave je nakazoval, da si je gospod sam uravnal hlajenje, bolje rečeno samo prezračevanje. Samo sedemdeset let, je Piotr pomislil. Moj oče ima dve leti več, še vedno dela na univerzi, eno manj ima mama, pa tudi še dela, raziskovalka v inštitutu mikrobiologije … Tale tu, pa profesor filozofije … Drema, knjigo ima na razgaljenem popku, je ugotavljal Piotr. Na prenosnem računalniku na mizi je bilo nekaj zapisov – očitno je gospod nekaj pisal dopoldan. Bilo bi nesramno, če bi zdajle to prebiral. Pa tudi sicer lahko vsak hip odpre oči in me zasači. Ne, ne, naj kar počiva. Me pa zanima, kaj vse je do sedaj prebolel, ne vem … Če bi kar tako zakrvavel, ne vem, ni tipično pri prostati … Urologi se včasih zmotijo, CT interpretacija je včasih tako, tako … Zakaj že tri dni lula kri, zakaj … Če je samo vnetje, potem … Ni logike … Piotr je brezšumno zaprl oblazinjena vrata in šel v glavno pisarno. Tam je sedela sestra Neva in premetavala ene zapise, ki jih je naprintala. Zakaj to dvojno delo, vse je v računalniku, potem pa še to … Uboge reve, koliko administracije … Svojo hitro opravim, dnevnik in to … Je pa lastnik zahteven, vse hoče dokumentirano. Saj ga razumem, tožbe so možne, odškodnine pa velike. To se je spremenilo, pred leti, koga briga. Smrt je smrt, to je v bolnišničnem okolju nekaj zelo normalnega. Aha, gospod je imel mali infarkt, nekaj preiskav, vsaj trikrat je dobil kontrastna sredstva, da, ob sprejemu na urgenco, pred tremi meseci, potem CT pred vstavitvijo stenta, tudi tam, na tistem posegu delajo s kontrastnim sredstvom, pa potem še vstavitev zaklopke, hja … Mislim, da so ledvice zmahane, da je tam problem. In suspektna tvorba v ledvicah, da, tako piše. Ta suspektnost. Ko ne vedo, kaj bi zapisali, napišejo suspekten … In seveda, tudi on je dobil zdravilo, ki vlači sladkor v mehur. Pa jim ne dopovem, da je to problem, da se potem bakterije bogato množijo. Zdaj bom spet to zagnal. Rekel bom nefrologu, ki pri nas dela samo pogodbeno, da je to problem. Pa prav o tem sem se pred dnevi pogovarjal z mamo, o bakterijah, ki so nore na sladkor … Kaj pa ima gospod Tilijo od terapije: nekaj za redčenje krvi, zdravila za podporo srcu, betablokatorji, ja in Forxsiga, tu je problem, tu. Ima tudi mejno sladkorno, nič hujšega. Zdaj je na dieti … In še metformin mu uvajajo, ja, saj klasika. Ne, ta še ne bo zdrsel onkraj, ne. Samo, da jim dopovem, kje je problem, da ga ne bodo nalivali po nepotrebnem spet s kontrastnimi sredstvi in dodatne preiskave. Slišal sem, da imajo v načrtu, da bi mu ustavili cevko, da bi že v ledvicah zbirali urin za onkologijo. Pa ja. Čakaj, da vidim slike CT – ja. Ma kakšna suspektnost. Po moje so to koaguli v ledvicah. Zaradi dvojne terapije za redčenje krvi in antiagrigant zaradi stenta, ima pač možnost, da krvavi tam, kjer je večja nevarnost, ranjene sluznice; eni v nosu, drugi v črevesju, ta pa v ledvicah. In pred tremi tedni smo imeli isti primer, ista terapija, če to ni … Ko si bo sluznica opomogla, se bo krvavitev ustavila, to sem zdaj prepričan. Kdo pa je njegov sobni zdravnik? Ja, Hrvat, ja, blagi Miljenko. On bo razumel, če mu povem svojo teorijo, bo. Logika, blago vnetje, festival bakteriji, ranjena sluznica v mehurju, potem pa še v ledvicah, in zato krvavenje, zato. Oni pa na juriš s kar močnim antibiotikom. Ja, prekiniti ga ne bodo smeli, ne, samo … Dobro, deluje specifično na urinarni trakt, to že, samo … Mama bi znala povedati, kateri antibiotik bi bil primernejši, ona to preizkuša … Če bi ji pisal … Ti, tukaj niso še dognali, za katero kulturo gre … Ja, je problem, ker se tam vse hitro izplavlja in je sev bakterij vedno na novo vzpostavljen, modificiran, zato je tudi delovanje antibiotikov vprašljivo. Nič, če bo Miljenko prišel mimo, se bova pogovorila; on je odprt za take stvari. Nefrolog je napisal predlog za pregled onkologa … Bedarija, prostata za zdaj odpade, vse tako kaže, urolog ni ugotovil sprememb, ki bi kazale na rakavo spremembo … Včasih samo nekaj ugibajo, se mi zdi … Pogovoril se bom z gospodom, ob treh ima novo dozo antibiotika, še dva dni. Ne vem, če je prav, da se vtikujem v te stvari, ki se me v bistvu ne tičejo. Tu sem zaposlen kot višji medicinski delavec, zadolžen za pripravo infuzij, jemanja krvi, injekcije, take reči. Sicer imam ugled pri zdravnikih in zdravnicah, samo … Obvladam svoje področje, to že … V Vroclavu sem delal dve leti v državni bolnici, tam … Ja, ni toliko aparatur, mislim, so … Samo je pacientov preveč … Ah, Vroclav, naša ulica, polna brestov … Naše, skoraj predmestje. Kako se mi toži po tem kraju … Kar šel bi, sedel v avto in šel. Tukaj, ta velika vas, spodaj malo mesto ob akumulacijskem jezeru, ki je postalo turistična atrakcija, najbrž zaradi barve vode in možnosti kopanja poleti. Pod jezom lahko srečaš kajakaše, tudi v zgornjem toku te reke, Rubinarije, je turizma, kolikor hočeš. Na internetu je vse pisalo, nastanitev, plača … Sanatorij, včasih je tu bil nek sindikalni dom ali kaj. Lastnik ga je kupil in predelal, zdaj pa mastno služi. Nastanitev ni poceni, v primerjavi z državno bolnico, je pa oskrba vrhunska, kader vrhunski, dobra plača … Všeč mi je ta mali kolektiv, ta zasebna intima, harmonija. Šef pa, gospod Rado, mislim lastnik, internist … Ja, kaj vem, malo strog se mi zdi, zapet, grabežljiv. Pa se mi zdi, da ga v to žene žena, nekdanja lepotica, zdaj pa vidi samo prestiž … Ja, ja poznam tako klasiko, poznam. Moj brat, župnik, mi o tem razlaga, napuh, grabežljivost … On, hja … Ostal je v Vroclavu, ker je tudi katehet in predava na teološki fakulteti … Saj se slišiva, samo … V določenih stvareh se ne strinjava. Recimo abortus … Pa evtanazija … Kolikokrat mi je očital, da se nagibam k zanikanju življenja, da pravzaprav si medicina dovoljuje oponašati boga, da razsoja o življenju in smrti. O, ko je sam staknil borelijo, takrat, ja, ja … Mama mu je priskrbela prave antibiotike ob pravem času. Eh, ta moj Adam – saj ima kar pravo ime … Tri leta je starejši … Moj veliki brat, učenjak … Oh, kaj bi on rekel, če … Si nor, da bi on to zvedel, kaj načrtujem, si nor … Po moje, bi se me odrekel za vedno. Že tako mu je nerodno, ker sem šel od doma, ker … Kaj pa naj bi, tam je plača taka kot je, tukaj pa … Pa še Mediteran je blizu … Naša Odra ni morje, ne … Nič, v sobo moram. Gospodu bo treba aplicirati antibiotik. Vse mora biti natančno, po shemi …

Gospod Tilijo je zdaj že sedel in gledal skozi okno v park, kjer so se košatile stare bukve in tam zadaj šop šilastih smrek. Piotr ga je nagovoril:

»Kako smo zdaj, gospod Tilijo?«

»Ja, kako. Refošk še vedno teče iz mene,« je rekel s skrivljenim nasmehom; obraz se mu je zapotegnil v masko splašenosti.

»Ne razumem. Kaj je to refošk?« je Piotr rekel in primaknil voziček z infuzijami in z ostalo pripravo za apliciranje infuzij.

»To je naše rdeče vino. Še niste slišali zanj, kaj?« se je Tilijo nasmehnil; malo več sproščenosti se mu je nagubalo okrog ustnic.

»Res še ne. Veste, jaz sem bolj od piva. Vino, saj ga poskusim, ta vaša, imajo karakter, to pa. Refošk pravite, rdeče vino, temno rdeče, kaj?« ga je Piotr zapletal v odrešujoč pomenek.

»Ja, ja temno kot moje lulanje. Lulam v velik steklen vrč, v toaleti je. Strah me je, veste. Že nekaj dni ta temna barva. A bom izkrvavel?« je Tilijo preplašeno rekel.

»Ne, ne, ne boste. Brez skrbi. Veste, preštudiral sem vaš primer. Imeli ste kar veliko opravka v državni bolnici, stent, umetna zaklopka in to. Pa ta zdravila, veste, ta Forxsiga … Mislim, da je tu težava. Ta zdravila rada povzročajo urinoinfekcije, pa še veliko kontrastnih sredstev ste dobili. Pogovoril se bom z zdravnikom. Mislim, da bi moralo to vaše krvavenje prenehati v naslednjih dneh. Začasno so vam ukinili Xsarelto, to vidim, ampak ta ni vzrok, ne. Antibiotik je kar ustrezen, vnetni parametri so lepo upadli. Saj bo v redu, boste videli.  No, pokažite mi levo roko, zavihajte rokav,« je bil Piotr povsem zbran. Pregledal je žile, določil mesto novega vboda, da nastavi novo infuzijo. Gospod je stoično prenesel vbod. Piotr je nastavil kanalček, ga prebrizgal in pripravil steklenico z antibiotikom. Ko je začelo teči, je gospod vprašal:

»Oprostite, vi ste tujec, kajne, Poljak domnevam.«

»Prav domnevate?« se je Piotr nasmehnil.

»Iz katerega mesta pa ste, mislim mesta, od kod?« je Tilijo odrešilno in sproščeno pogumno lezel v pomenek.

»Iz Vroclava, Šlezija …«

»Aha, univerzitetno mesto, ja. Sodeloval sem s kolegico nekaj časa, ki je tam na filozofski fakulteti predavala starogrške filozofe. Odlična raziskovalka, Vera Mazovjecka. Potem je šla v Berlin. Oh, pristanišče na Odri. To mesto je menjalo gospodarje, Nemci, Avstrijci, zdaj pa Poljsko. Tudi imena so se menjala. Vera mi je to razlagala. Ja, lepo mesto, lepo. Škoda, velikokrat me je vabila, pa nisem šel. Pravijo, da je polno mladosti,« se je Tilijo nasmehnil.

»Je, res je, saj ima nad sto tisoč študentov. Jaz sem bil najprej na medicinski fakulteti, potem, potem ni šlo, pa sem dokončal višješolski študij medicine, nekakšen medicinski inženir. Pri vas rečejo temu kadru, višji medicinski tehnik, slišal pa sem, da tudi diplomirana medicinska sestra. No ja, sestra nisem,« se je Piotr zasmejal.

»Ja, ja, razumem. Pa, kako to, da ste pristali prav tu. Tak kader je lahko zaposljiv kjerkoli v Evropi?« se je Tilijo odvezoval.

»Hja, zaželel sem si malo avanture, malo drugačnosti. Na internetu sem našel razpis. Zdelo se mi je zelo ugodno, lepa plača, nastanitev, lep turistični kraj spodaj ob akumulacijskem jezeru. Poslal sem prijavo, bil povabljen na razgovor in sem kar ostal. Ni pa rečeno, da bom tudi ostal, saj veste, domotožje,« se je Piotr nasmehnil.

»Ja, razumem, domotožje … Veste, jaz sem bil, no po malem sem še profesor filozofije na gimnaziji v mestu ob morju. In veliko sem gostoval, dve leti v Italiji, zato vem, kaj je domotožje. Ko sem bil v Ameriki, spet za dve leti, takrat je bilo kar hudo, ja. Amerika me ni navdušila. Sodeloval sem na neki univerzi, kjer sem predaval o srednjeevropski filozofiji, o filozofski tradiciji Evrope. Iz tega sem doktoriral, pa še primerjalno književnost sem študiral. Saj vidite, knjige me poseljujejo. Še vedno rad berem, samo zdaj, ko sem zaskrbljen, mi nekako ne gre, sploh pa ne filozofsko branje, ki zahteva veliko koncentracije. Na trnih sem, zaradi vseh teh preiskav. Dvakrat sem ušel smrti, enkrat sem imel sepso, in pred letom in pol mali infarkt, vidite. Zdaj pa tole. In včeraj, na viziti, so mi govorili, da bodo zbirali material za onkologijo. Nisem dovolil, da bi mi ustavljali cevko nekam v ledvice, ne. Lepo sem jim povedal, da je moje telo, moje, in da samo jaz odločam, kaj se bo z njim počelo. Malo sem jih razdražil, vem. Poklical sem kolega, skupaj sva študirala, on medicino, jaz filozofijo in primerjalno književnost. Razložil mi je, da naj počakam še par dni, da bo zahteval posnetke CT – ja in mi bo potem več povedal.  Zgrozil sem se ob dejstvu, da bi mi potem odrezali ledvico … Si, mislite, takole na pragu žlahtne starosti, pa ob ledvico. To bi bil začetek konca, zavedam se tega. Preveč načrtov je še v meni, da bi kar šel. Prav letos sem začel pisati knjigo esejev na temo: Psihološki vzgibi za nastanek mitologije. Veliko raziskav sem naredil, že nekaj pisal na to temo, zdaj pa tole. Srce se mi zdaj obnaša stabilno, samo …« se je Tilijo skepil.

»Gospod, vse bo dobro. Sluznica v urinarnem traktu se mora umiriti, pa bo dobro, boste videli. Dr. Miljenko vas vodi. V dobrih rokah ste, verjemite. Pač tako je. Današnja medicina bazira na preiskavah. Hočejo dognati, kaj se zares dogaja. Včasih je logika telesa majn razumna. Stališče posameznega zdravnika ali zdravnice, je mnogokrat subjektivno. In zato vas to bega, ker imajo neko fantazijo, da pa nekaj mora biti. Kot sem že omenil, zdravilo Forxsiga, ki koristi vašemu srcu in zbija sladkor  na način, da ga zadrži v mehurju, oziroma ga iz krvi vleče v mehur, je v bistvu glavna ovira. Ni pa nujno, da bi vam to zdravilo ukinili, ker res koristi srcu in hkrati tudi ledvicam. Brez skrbi, gospod Tilijo, vse se bo uredilo, le verjemite. Se bom pogovoril z vašim zdravnikom. No, infuzija lepo teče, do petih bo tekla, potem pa vas pridem odvezati. Če bi pa radi dol na sprehod, pozvonite, pa vam bom prinesel stojalo na koleščkih. Nimate zapovedanega strogega ležanja,« je Piotr pojasnjeval.

»A, ne, ne, mi kar paše tole lenarjenje. Če bo volja, bom malo bral. Zdaj prebiram neko klasiko, Bogovi so žejni. Pred leti sem jo že, pa sem malo pozabil. Vi berete?« se je Tilijo spoštljivo zanimal.

»O ja, veliko. Doma smo imeli, no, še imamo spoštljivo knjižnico. Mama je obhodila veliko antikvariatov in nabrala knjig, joj … Ja, mama je po rodu Nemka, oče Poljak. Pri nas se je vedno veliko bralo. In to so mi privzgojili, to nosim s seboj. Hodim tudi v malo knjižnico spodaj v mestu. Prav zato mi je všeč, ker je majhna, pa kljub temu najdem, kar potrebujem. Imajo tudi zadosti obširen angleški oddelek. Slišal sem, da pri vas mladi ljudje, no, mladi, saj nisem star, šele  nekaj čez trideset mi je. No, da dijaki raje berejo angleške tekste. To se mi zdi malo čudno, če pa ste komaj leta 1991 dobili svojo državo. Morali bi biti bolj ponosni na svojo kulturo, na svoj jezik. Mi smo, naš vzgojni sistem je zadosti naravnan v spoštljiv odnos do Poljske kulture in jezika. Tukaj pa, saj vidite, midva gladko govoriva v angleškem jeziku, osebje ga obvlada. Tu in tam že zmorem kakšen stavek v slovenščini. Ni pa prav, priznam, da se je ne učim, če sem že tukaj. Delodajalec ni zahteval od mene, da znam slovenščino, ker da se tu zdravi samo take, ki obvladajo vsaj en tuj jezik. Meni gre tudi nemščina, razumljivo,« je Piotr dorekel.

»Ah, angleščina,« je zavzdihnil Tilijo. »Dijaki, ja. In umetna inteligenca, še to. Goljufajo, eseje jim piše že ta umetna inteligenca. Mene ne morejo goljufati. Uvedel sem sistem, da se piše na urah, ne doma, v živo. Naredil sem test, najprej sem jim dal temo, da jo napišejo doma. Saj so jo, skoraj vsi s pomočjo te famozne umetne inteligence. In potem sem zahteval, da isto stvar napišejo v razredu. Dokazal sem jim, kako je neplodno takšno goljufanje. Tako to je, sistem je naravnan na storilnost, žal.«

»Ja, novi časi. Gospod Tilijo, kar počivajte. Še se bom oglasil, pa bova klepetala. Zdaj moram preverjati še pri drugih, nekaj infuzij še moram pripraviti, v glavnem se to dela popoldan, Jutri zjutraj, malo pred šesto, vam bom vzel še kri. Sva zmenjena?« je Piotr rekel.

»In boste ves čas tukaj. Dolga bo,« se je Tilijo nasmehnil.

»Služba je služba. Julij je, dopusti, pa moram potegniti dežurstvo.«

»Upam, da vas pošteno plačajo,« je Tilijo prikimal.

»Ja, za zdaj ja. Če ne, ne bi vztrajal. No, kar počivajte. Če pa boste imeli občutek, da vas roka peče, ali pa če vam bo začela zatekati, takoj pokličite, pritisnite zvonec,« je bil Piotr pojasnjevalen.

Malo po deseti je Piotr sedel v svojem kabinetu, polnem steklenic in priprav za infuzije. Pregledoval je pripravljene nočne infuzije; samo dve, ena ob treh in ena ob petih zjutraj … Če bi zdaj poklical brata … Mori me to, moralni greh … Pa saj se še ni nič zgodilo. Todor je klical popoldan in mi povedal, da gre na tek, da pa se sopara gosti in bodo nevihte. Same običajne stvari sva govorila; tako je prav. Mene muči to. Popoldan sem imel delo in nisem imel časa razmišljati o tem, o … In Tilijo, zakaj je toliko govoril o pokojnem režiserju in o filozofiji filmske estetike, o sugeriranih zgodbah, da se privzdiguje umetne emocije – trening za jok in smeh – tako je rekel Tilijo. Eno uro sem bil pri njem po lahki večerji. Zelo dober sogovornik. Redkokdaj imamo take v sanatoriju. Ne, bratu ne bom omenjal, da lezem v hud greh. Že to, da se zabavam z ženskami, že to mi je že nekajkrat očital … In pripravlja se na romanje … Joj, ta moj brat, fanatik … Moj oče pa nevrolog, hja … Pravi, da so možgani neki trdi disk in procesor, vse v enem, s katerim upravlja program boga – tudi on je veren. Še najmanj sem jaz v naši družini, še najmanj. Črna ovca … Noč bo dolga … In kaj bi z denarjem … Dobro, ambulanto bi res lahko odprl, zaposlil zdravnika, psihiatra … Če bi imel še enkrat možnost, bi se resno oprijel študija in bi specializiral psihiatrijo. No ja, star še nisem, samo … Ko sem šel na medicino, mi je oče rekel, da sem preveč razmetan, da bom slab zdravnik … In še prav je imel. Preveč stvari me je zanimalo. Mama mi je rekla, da sem znanstveno nemiren, da pa radovednost ni še znanost. Ja no. Popoldan je prišla mimo Melita, na hitro sva se objela, se pomenila. Zjutraj gre spet v Lubiano, ta kardiologija … Šef odpira novo ambulanto za kardiološke preglede, hoče imeti hišno kardiologinjo … Ja, ja še marsikaj hoče imeti … Slišal sem, da bi rad imel tudi specialista za kožne bolezni. Ne vem, tale zgradba, kaj vem … Briga me, če dobim neko vsotico … Kako lahkotno to premišljam, če dobim … Ni nujno, da bi bili pripravljeni plačati odkupnino, sploh ne. Lahko bi se zgodilo, da … Ja, ne vem … Megleno je še vse skupaj. In Ta Todor, leto dni se poznava, ker se sestajamo v gostilni, kadar imam čas. On je pa vsak večer tam. Kar dobro se razume s tistim, ki koplje grobove. Martin mu je ime, da … In tip obvlada angleščino, tudi on nek faliran študent. Sami taki na kupu, da … In ta vas, turizem jo drži, to … Nekaj kmetov je: mleko, sir, skuta, jogurti. Sanatorij vse nabavlja pri njih, zato imamo okusna kosila in večerje pa malica. Ja, za to noč si nisem nič organiziral. V mali kuhinji je zagotovo kaj, če drugega ne, kakšen jogurt in kos kruha pa bo. S kavo pa ne smem pretiravati, ne. Danes sem jih že pet, ni dobro … Vem, kaj dela in naredi kofein, vem … Zadnjič smo tu imeli možakarja, nekaj čez šestdeset let, spodaj je bil na dopustu, premožen, podjetnik, pa se je hvalil, da spije skoraj liter in pol cocacole na dan, zdaj, ko se je odvadil alkohola. Kar razburjen je bil, ko so ga nam pripeljali … Ja, tahikardija in občasna aritmija pa visok tlak. Ko sem pisal, kaj je jedel, pil, mi je v šali rekel, da je pil hudiča … Potem pa je le povedal, da je spil celo plastenko cocacole in še nekaj kav čez dan, da pa, ko je legel, se je začelo … Ni hotel v državni zdravstveni dom, ne. Ni običajno, da smo na pol urgenca, če prav, za tiste, ki plačajo, smo, tudi to … No, potem ga je doktor Miljenko le umiril, naravnal sem infuzije, rahla hidracija in amijodaron … Čez dvanajst ur se je vse umirilo. Miljenko mu je svetoval, naj opusti cocacolo in omeji kave pa cigarete tudi, ker da je poslušal pljuča, da nimajo pravega zvoka. Ja no, taki hočejo vedno živeti čez svoj limit, vedno … Ah, kakšna noč … Kakšna šele bo takrat, ko bova … Če bova … Nekako se še nisem vživel v vlogo skrunilca groba. Zvonec, kdo? Tilijo? Kaj pa on?« se je zdramil Piotr. Na hitro je ošinil uro, nekaj čez enajsto. Pretegnil se je in šel v sobo št. 5.

»Kaj je gospod Tilijo?« ga je šepetaje vprašal.

»Krče imam, močne krče v trebuhu. Že tri dni nisem šel na blato in kar naprej mi dajejo to zelenjavo, bučke, paprika, paradižnik … Nisem navajen na toliko zelenjave. Moja čreva so se uprla. Boli me veste. V valovih prihaja, pa me zgrabi, da sem ves poten, lejte,« se je Tilijo kremžil.

»Ja, v tem trenutku ne moreva, kaj dosti. Poklical bom dežurnega zdravnika. Malo bo trajalo, da pride iz mesta sem gor. Sicer vam bi lahko dal odvajalno svečko. A vetrovi pa gredo?« je Piotr vprašal.

»Ja, pa malo, ne kot običajno. Strah me je veste, strah. Moja mama je imela volvulus in je zaradi tega v javni bolnici umrla, pred tridesetimi leti, še mlada … Komaj šestdeset let ji je bilo. In zato me je strah. A mi bo doktor naredil ultrazvok?«

»Oh, volvulus, dajte no, kar tako pa ne nastane. Ste imeli kakšno operacijo v trebuhu?« ga je Piotr vprašal.

»Ja, odstranili so mi žolčnik. Zapleteno, veste, ognojen jim je počil na mizi, med operacijo. Komaj sem ušel smrti, komaj. In potem sem dobil še krvavo drisko, ker so pretiravali z antibiotiki, psevdokolitis so rekli. In zato me je teh bolečin strah,« je Tilio rekel in gnetel rjuho. Videlo se mu je, da mu je iz obraza izginila barva. V črnih očeh je spala morasta noč.

»Nič, za začetek vam bom dal en srednjemočan analgetik, ki vpliva tudi na krčenje črevesja. S tem običajno začnemo terapijo, ko gre za nepojasnjene kolike. Med tem bo pa tu že tudi dr. Miljenko. Veste, zaprtje včasih naredi hude krče, ker se blato zasuši in naredi zamaške, črevo se pa trudi, da bi vse pahnilo naprej, pa. No, dr. Miljenko bo že uredil, brez skrbi.

»Ma veste kaj, sit sem tega, sit tega krvavega scanja, teh bolezni, naj hudič vzame vse skupaj. Žena je bila popoldan na slikanju vratnih žil, pa je hvala bogu vse dobro, vsaj ona. Jaz pa, saj vidite, zdaj pa še ti krči. Ne, ne jutri bom šel domov, pa bo kar bo. Zadosti imam bolnice. Nikamor se ne premakne, samo lulam v tisti steklen vrč in ja … Če sem v zadnji fazi, potem …« je melanholično rekel Tilijo.

»Dajte no, saj sva se popoldan menila. Uredilo se bo. Čakajte, takoj pridem, vmes pokličem Miljenka, pa mu povem, takoj bo tu,« ga je skušal Piotr tolažiti.

Po nastavitvi analgetika se je Tilijo nekoliko umiril, bolj mirno je dihal in na obrazu je dobil zaplato spoprijaznenosti in vdanosti. Piotr mu je povedal, da bo Miljenko tu, čez deset minut, da bo naredil ultrazvok, predpisal močnejši analgetik, če bo treba in vse drugo.

»S čim me zdaj nalivate?« je Tiljo vprašal.

»Samo Analgin, za zdaj. No, v petnajstih minutah naj bi povsem prijel, ta čas bo pa tudi zdravnik že pri vas. Brez skrbi, vse bo dobro. Zdaj vas zapuščam, imam še en opravek, ena antibiotična zdravila moram dami v dvojki aplicirati. Čuden urnik so ji nastavili. No, kar pogumno. Še vas pridem pogledat, še,« je Piotr rekel in se odmaknil. Na hodniku je pomislil: saj, saj, skrb je šla v črevesje, to pa je odgovorilo na svoj stari način. Saj rečejo, da te zvije … Kako je vse povezano, psiha, sekundarni živčni sistem, vse. Duša, kaj je duša … Vidiš, o tem bi se lahko pogovarjal s tem filozofom. Pa ne v takem stanju, zdaj ne, morda jutri, če res ne bo šel domov. Jutri ima prosto, četrtek je, šele zvečer pridem v nočno, ob deseti, pa do dveh popoldan … Dvojni turnusi zaradi dopustov, noro. Cel julij je tako, do polovice avgusta. Ni ljudi, če tudi jih bi lastnik dobro plačal, če prav … Navadne sestre, te … Malo višje plače so kot v državni bolnici, samo delajo za dve … Premalo jih je. Obremenjene so … Kaj zdaj, lahko bi bral … Imam nekaj s sabo, imam, dva nobelovca. Te zdaj sistematično prebiram. Doma imamo celo zbirko. Mama jih zbira, vse ima, od prvega, do lanskega, vse … Če bi ona zvedela, kaj nameravam … Si ne znam predstavljati, kaj bi rekla … On ima velike etične normative, molitev, spoštljivost in delo … Nemška natančnost in plemenitost, ki ni bila tako zelo nemška, morda včasih, po drugi vojni pa ne. Biti plemenit, kaj to sploh pomeni? Oh, koliko tem bi imel za tega gospoda Tilija, ki je zdaj ves prestrašen. Saj ga razumem, mama mu je umrla zaradi zapleta – takrat so to še nerodno zdravili. Ne vem, kako so tu počeli tukaj, ampak slišal sem to, da so bili pooperativni zapleti v državnih bolnicah, pa ne samo tam, ne. Največkrat so ljudje umirali zaradi strdkov … Ni bilo še tega zdravila, ne … Danes je na srečo drugače. Vemo več in imamo ustrezna zdravila. V kabinetu se je usedel v naslonjač, na hitro pregledal elektronsko pošto in potem … Malinowska, kaj pa ona. Piše, če me lahko pokliče na Skypa, ah … Malinowska Ana, študirala je režijo, šla v Berlin, tam dela z manjšo ekipo. Reklamni filmi, manjše produkcije. Malinowska, moja ljubezen v gimnaziji. Njeni dolgi svetli lasje in debelčkana lica, oči pa zelenomodre … Malinowska, ko je imela osemnajsti rojstni dan, tisti žur v neki opuščeni hiši. Kadili smo hašiš, pili in … Na stari vzmetnici sem jo razdevičil, nerodno, ker mi je bilo takrat šele drugič, s kondomom, joj … Malinowska. Čakaj, že dolgo nisem uporabljal tega programa, aha, se obnavlja, malo bo trajalo. Poslala mi je ključnik, a tako. Preden sem šel sem dol, sem jo videl v priljubljeni kavarni. Spet se je odpravljala v Berlin. V bistvu zdaj živi tam s partnerjem Johanesom, tako mi je povedala. Tip ima oglaševalsko agencijo, dela reklame. »No, a bo šlo …« si je Piotr šepnil. Potem ga je zmotil doktor Miljenko.

»No, kaj je zdaj z našim filozofom?« je mehko vprašal.

»Ja nič, dal sem mu Analgin, pol ure bo tekel, pa, ja ne vem. Kolike, hude. Baje je zaprt, ne vem. Govoril mi je, da ga je strah, da mu je mama umrla zaradi volvulusa, ne vem. Mislim, da gre za zastoj blata, tudi zaradi slabe hidracije, čeprav veliko spije, ampak se je peristaltika polenila, to bo problem. Boste že videli. Me boste potrebovali?«

»Ne, ne Piotr, ti si tu že cel popoldan. Sam bom pripeljal v sobo ultrazvok, ga uredil. Pridem povedat, kaj in kako. Zdaj grem k njemu,« je Miljenko rekel in zaprl vrata za seboj.

Ta je pa res vljuden. Mogoče je opazil, da si naravnavam Skype. Čakaj, šifra, aha … In potem, se je nasmejalo Piotru. Zagledal je Malinowsko v domačem kabinetu v Berlinu. Za njo so bili neki plakati, lučka za hrbtom, udoben stol, levo in desno ekrana, zvočniki, njen produkcijski domači studio.

»Oj, kaj pa ti. Kako si me našla,« je vprašal Piotr.

»Kako, kako na izi. Veš, Johannes mi je povedal, da je režiser in igralec C. C. pokopan prav v tisti vasi, kjer trenutno delaš ti. Pa sem se spravila na internet in evo. Zvedela pa sem od Ilonke, kam si jo pobrisal iz Vroclava. Takrat sva izmenjala elektronska naslova in to in evo mene,« je bila Ana zgovorna in si je ihtavo popravljala lase.

»Aha, Ilonka … Ja, ona ve, ja, kam sem šel. Ja, imaš prav, tu je pokopan, bo že skoraj štirinajst dni, kar je umrl. Baje mu bodo tu naredili grobnico, ne bodo ga selili. Nekaj firbcev je že na ta račun, iz Amerike, iz Londona. Si vedela, da je bil Londončan pa še žid,« se je Piotr odpiral.

       »Nisem vedela, ne. Hm, Londončan, ki je uspel v ZDA. Ti, z Johannesom sva študirala njegove filme, režijo in to. Hja, mali genij, res, za svoj čas. Zdaj imamo umetno inteligenco in dela za nas. Bistvena je samo ideja, vse drugo je tehnologija. Ti, da skrajšam. Z Johannesom misliva iti z motorjem vse do Splita, pa bi se ustavila mimo, šla na grob in to. A veš za kakšno prenočišče pri vas. Nič nisva planirala, samo šotor, spalne vreče in motor, pa greva. Lani sva bila v Romuniji, letos pa greva čez dva dni, se pravi v soboto startava. Dol bi bila predvidoma v ponedeljek zvečer. Bi nama pomagal najti prenočišče?« je Ana zavzeto govorila.

»Ja, mali hotel je zaseden. Zdaj je velika sezona. Sem hodijo predvsem kajakaši, ki se od tu vozijo v dolino, pa nekaj tistih, ki hodijo na kopanje v akumulacijsko jezero. Ne, brez rezervacije tam ne bo možno. Lahko pa govorim z lastnikom posestva, ki ima tu apartmaje – žal so tudi ti povsem polni, pa bi vama dovolil šotoriti, če bi to ustrezalo. Enkrat so tu že bili eni Danci, v sadovnjaku so šotorili in pekli na žaru. Včasih naredi izjemo. Sanitarije so spodaj, možnost tuširanja in to. Mislim, da misli postaviti kamp s časom. Tu se, zanimivo, kmetije spreminjajo v turistične objekte. Jezero je pa res lepo in reka Rubinarija ima lepo barvo, šokira. Joj, se veselim srečanja,« je Piotr zavzdihnil.

»Ja, že tri leta se nisva videla. Nazadnje v Vroclavu, potem,« je Ana zamolknila.

»Ja, moj študij ni šel, delal sem v državni bolnici, plača pa … Tu je višja, pogoji dela so odlični, ti pa režija in to, kaj,« se je Piotr zagnal v razpletanje.

»Ja, ja, pišem scenarije, sodelujem na razpisih. Ma ne vem, nekaj uspe, nekaj ne, živi se. Berlin, veš, tu je huda konkurenca. Še sreča, da ima Johannes mali studio in producira reklamne filme – od tega se da nekako živet, no, spodobno živeti. Jaz pa želim narediti umetniški film. Enega snemamo, veš,« je bila ponosna.

»Ja, o čem bo pa govoril?« se je Piotr vneto zanimal.

»O, to bo, to bo neka drama s podeželja. Šlo bo za to, da so na dom pripeljali napačnega pokojnika iz mestne bolnice. Izkaže se, da pokojnik je pa bil na nek način z njimi v sorodu, ampak je vdova izgubila živce, mislim vdova po onem drugem, ki je še v hladilnici. In tam se zaplete. Tistega trupla ni bilo več niti v hladilnici. Izkaže se, da so ga peljali nekam drugam, tam pa so ga že pokopali, ker ni bilo sorodstva, zamenjali so ga z nekom, na pol klošarjem. In se je sprožila raziskava. In kaj se zgodi. Pokojnik sploh ni bil pokojnik, ušel je iz bolnice, imel je raka, pa je ušel, si misliš, in popival v nekem drugem dvesto kilometrov oddaljenem mestu – svoj propad je hotel doživeti na vesel način. Imel je pljučnega raka, pa se je potem kar nenadoma ustavil, preživel je. Policija ga je po nekaj mesecih le našla v parku tistega mesta s steklenico, shujšanega, zanemarjenega, DNK analiza je pokazala, da gre za pravega. Snemalec je Piatkowski, hkrati tudi direktor fotografije, igralci pa so tu, Berlinčani, pa ne čisti Berlinčani, vseh sort narodnosti, saj veš, kako je tu. No, to bo moj prvi celovečerni film, se temu reče. Denar smo dobili od sklada za razvoj art filma in nekaj tudi v Vroclavu, ker se veliko kadrov dogaja na podeželju blizu Vroclava. Za zdaj smo v pripravah, septembra začnemo zares. Ekipa je sestavljena,« je oddahnjeno rekla Ana.

»O, pridno delaš, pridno,« jo je pohvalil.

»Ja, saj veš. Zgodbe, to, to me vleče. In ti, življenje sicer,« je bila radovedna.

»Nič dramatičnega za zdaj. Delam tu v malem sanatoriju. Dela je ravno zadosti, ni preobremenitve. Narava je lepa, samo, bom odkrit, občasno me zvije domotožje. Kljub vsemu pogrešam Vroclav, pogrešam ga. Domov grem enkrat na tri mesece, tako nekako, samo letos še nisem bil, ker sem nabiral denar; dežural sem in to. Nameravam pa v sredini septembra oditi za cel teden, ko bom uporabil drugi del dopusta. Poleti tu delam, ker imajo drugi dopuste, taki, ki imajo družine,« je bil Piotr že kar malo melanholičen.

»Ja, družine … Kaj pa ljubezen, imaš partnerico?« je Ana zavrtala vanj.

»Trenutno še ne čisto za res. Imam dobro prijateljico, sodelavko, mlado zdravnico, domačinko. Nekaj se greva, samo …« je Piotr ostal v zamolku.

»Ja, ja, ti si dečko z veliko občutljivo dušico. No, želim ti, da bi se ti zdaj izšlo. Zdravnica, bolnišnična romantika. Joj, veš, koliko scenarijev je na to temo, na metre in metre. Popularnost zdravniških romanc in to, ja. In zdaj, kje si zdaj, si doma?« je Ano zanimalo.

»Ne, ne, v službi sem, nočno dežurstvo, nič posebnega, rutina,« se je Piotr razgrinjal.

»No, potem te ne bom vznemirjala. Glej, preden prideva dol, te bom poklicala. A tista številka še velja. Če ne, mi povej, si jo zapišem?« je bila Ana vztrajna.

»Ne, tista ni več aktivna. Piši novo,« je umirjeno rekel Piotr.

Še minuto ali dve sta govorila o vsakdanjosti, o Berlinu, ki živi svoje življenje. Pretegnil se je, si natočil mineralno vodo in na dušek spil. Ta Ana, hmmm … In ta film, ki ga misli narediti. Pa kaj je to, ti mrtveci, krste … Vse se suče okrog tega. Kot da je vse neka slutnja, da že vsi slutijo, da … Ne, ne, tiho, tiho … Noro, se je nasmehnil. Ko bo to za nama, bi pa Malinowska lahko posnela film, kako so ukradli krsto znanega režiserja in igralca, ki je pobegnil pred civilizacijo v to Smrečno … Noro, noro … Uprizoriti film … Stari, te bi se fuzla, si je rekel. Spet je sedel in pregledal nekaj dnevniških zapisov, ki jih je moral vnašati v službene strani na računalniku. To poletje se res malo dogaja, same običajnosti, dva napada žolča, en mali infarkt, pljučnica, en sum na raka, ena bronhialna astma, en zaplet z zdravili … Nobene smrti … 7 juliji je že danes … Kaj bom počel za vikend. Soboto in nedeljo imam prosto … Pa me ja ne bo Todor posiljeval z natančnim scenarijem. Gonil me bo v gozd in mi bral, kako in kaj. Tip je tehnokratski, inženirski. Vse mora biti do milimetra natančno … O, ja si predstavljam, ja, vse bo napisal, prav vse … Jaz bom samo revizor, samo to bom. Njegova pobuda, njegova ideja … Paziti moram na logične pasti … In malo več kondicije. Zadaj je čas preveč samo posedam, po cele dneve včasih ležim, berem, sedim; tečem nič več. Pa bo treba začeti. Tudi mišice bo treba okrepiti za to akcijo. Čez vikend začnem: uteži, pa tiste vzmeti za napenjanje, da pridobim moč v rokah, to bo treba. Todorju ni treba: on dela v delavnici, saj se loti tudi popravil, prenaša kose železa, dela … Pa dosti teče, telovadi … Dve leti je starejši od mene, štiriintrideset … Ja, treba se bo pripraviti na akcijo, da. Kako pa naj Meliti to razložim, da ne bi kaj posumila. Odkrito se bom z njo pomenil, da sem zaležan, da … Ona skrbi za kondicijo; doma imajo kmetijo, malo pomaga. Romantična kmetija; ne za ekonomijo, tako butično, dve kravici, nekaj kokoši, dva prašička, mačke, pes; njen Dingo, volčjak, pametna žival. Z njim gre na dolge sprehode, tudi tečeta … Jaz pa leno na posteljo in knjiga, včasih pa računalnik v naročju. Ja, no … Kako pravi naš šef: Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Ne razumem dobro tega naroda, mogoče ga ne poznam dobro, to bo. Športniki, smučarski skakalci; te dobro poznam, za to sem se vedno zanimal, ker so bili naši tako zelo dobri. In ime sem dobil prav po znanem skakalcu; oče je navijal zanj, mama tudi, pa sta mi dala ime po njem – Piotr … Planica, še bom šel tja; kakšen kraj, kakšen kraj. In če greš potem v Italijo, tista jezera, ki imajo tudi slovensko ime. Tega ne razumem, tam je Italija, pa so tista jezera Belopeška … Zgodovina teh prostorov mi ni povsem jasna. Tu je bila včasih tudi Avstrija, potem Italija, Nemška zasedba, pa Jugoslavija, zdaj je Slavnija. Ja, Tilijo bi znal veliko povedati o teh spremembah, ja. Ja, kar dolgo je Miljenko pri njem, že tričetrt ure. Pa če bi šel pogledat, kaj se dogaja. No, pa grem, se je Piotr odločil.