Med zdaj in nekoč razpeto hitenje, življenje. Meglen pogled od tukaj  do tja.   Z razprtimi rokami zajemanje zraka, lovljenje besed.   Vsaj nežen šepet.   Čakam.   Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami. Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak. A čakam prepozno. Lovim besede. Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.   Mir vre do hrupa…

Zvon večerni bo spominjal name Prihaja dan – ko bo zavladala tišina, ko te zvon večerni bo spominjal name na ljubezen, ki bo vstala iz spomina, tisto, v katero več nihče ne verjame. Takrat zvečer boš štela – prazne ure, ker ti bo v tišino tulil – nemi volk, spraševala veter, ki veje preko Mure,…

Če bi se lahko začaral in bi postal neviden, bi se sprehodil po dnevnih sobah, kuhinjah, gostilnah, frizerskih salonih, koncertnih dvoranah, nogometnih stadionih,  povsod, kjer se zbirajo ljudje. Ugotovil bi, da me tisti, ki trdijo, da so moji prijatelji, opravljajo, da mi želijo slabo samo zato, ker se sami ne morejo imeti dobro. Ugotovil bi,…

Avtor: Bojan Bizjak – poskusna verzija zvočnih posnetkov.

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem…

Spoštovani, kot lahko opažate, smo pričeli objavljati tudi zvočne posnetke. Za zdaj smo še skromni, ampak računamo na vaše sodelovanje. Posnetki naj bodo v mp3 formatu, velikosti do 10MB. Svoja prebiranja lahko pošiljate na elektronski naslov: burjac@ajd.sik.si

„Oprosti, ljubica,“ šepeče z nežnostjo, za katero v njegovem življenju – vedno na robu med biti in ne-biti, ubiti ali ne ubiti – ni bilo mesta. Bila bi le nepotreben pomislek, zaseda svetemu poslanstvu, ki ga je opravljal, morda celo smrtna obsodba. Ustnice komaj zaznavno drhtijo v tihi molitvi, edini, ki jo pozna in priznava….

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.