O čem razmišljam? … Tarla. Zadnje dni mi poleg ustaljenih blodenj skozi glavo šibajo rezila misli nate. Tudi letos me nisi obiskala ob novem letu. Ampak po tem, kar sem ti naredil, je povsem razumljivo. Celo sprejemljivo. Pa … jaz te še kar čakam. Čakam, da se ponovi vzhičeno popoldne, da se prelije v drhtavi…

Svetloba se je tkala v prt neke iluzije, da sva si bila dodeljena: dodeljeni smo si, si rekla, enkrat pred kino dvorano, kjer je smeh krepil sobotno popoldne in sva mislila na poljube v temi, ko bodo vlažna cmokanja utihnila v mavrici magije kino dvorane. Takrat še nisem vedel, da v tebi spi prezgodnja smrt…

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…

Obstajajo besede, ki spremenijo življenje, in take, ki izzvenijo v prazno. So besede, ki niso izrečene, a veliko povedo, in take, ki so narobe razumljene. So stvari in dejanja, za katera ne obstajajo besede. In so besede, za katere smo upali, da jih nikoli ne bomo slišali. Marij je pomagal hudo pijanemu naredniku domov, ki…

SAKARALNI VETER Suha jutra Trepet molitve se je zgnetel v staro krilo, polno praha molka, ki je tako zavozlal grla, da so opletla kito dneva. Ti pa si šla čez izbrite trave mrmraje v jok, v težo dorečenosti, trpke usojenosti, da si nevesta slabo obritega sonca, ki seje sulice spokojne utrujenosti. Hči travnikov si bila,…

VIŠNJEVO RDEČA OBLEKA Pogledam nazaj in vidim, kako se moja glava upira bistrosti v sončno in hladno novembrsko jutro.  Do steklokeramične plošče, sem se priplazila in robotsko napolnila kofetiero. Pristavila na žarečo ploščo. Jasno je bilo, da se bom zopet pregrešila. Izpustila, kar je ključno. Ma ja, kaj ko je človeška šibkost toliko močnejša, od…

Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje; gledam…