Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih…

Nikoli do konca spoznati zakaj prav ti to telo v tej kvadratni realnosti treba je zarezati globoko in pustiti da odteče otroštvo z njim vsi nezaceljeni spomini in razpoke odpustiti preteklosti in se vsak dan znova roditi v življenje želeti si več kot bi lahko doživeli poljubiti več ustnic kot bi jim lahko bili zvesti…

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …

Iz plamenov sveče, ki jo prižigam zate, prideš z mehkimi koraki, neslišno kakor mačka. Kot nežna toplina pomladnega sonca, tih šum vetra skozi listje.   Nepovabljena, a tista, po kateri sem zaman hrepenela.   Naenkrat si na sredini mojega srca. V rokah imaš veliko, mehko, snežno belo radirko.   Potem začneš brisati, kot da bi…

»Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov.  Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu…

      Belina, ki je Gašperju grizla izmučeno hišo tegob, mu lezla pod ščitke zrcala duše in silila v zamotek črvine, ki jo znanstveniki že tako dolgo in z neutrudno trmo neuspelih dokončnih odgovorov proučujejo na mrtvih in živih, ga je živcirala. S trzanjem zenice jo je poskusil pregnati onkraj čutnega zaznavanja, kjer vladata blagodejna zarjasta…

Iz tramvaja so zvedave deške oči srkale vedno večje zgradbe in ulice, ki so se proti centru mesta še krepile v svoji mogočnosti. Z ročicami se je držal za rob pod oknom in nosek pritiskal na steklo. Opazoval je okrašene novoletne jelke in bleščeče zvezde na mestnih svetilkah. Stegnil je jeziček in polizal šipo, da…

  Znajdem se na ulici, na kupu med staro šaro. Pred nogami mi leži lepo zaobljen vrč, poslikan z modrimi rožami. Vprašam ga, če ve, kaj se dogaja. A le zavzdihne: »Suh, suh …« Na mojem sedežu počiva luster. Tudi ta ne mrdne. »Kaj ti je žarnica pregorela, al’ kaj!« dvignem glas. Pa pravi: »Ne,…