Ljubljana je svojo lepoto ovila v nočni plašč. Le nekaj luči je ustvarjalo magično vzdušje pred Opero, kamor je bila namenjena razposajena gruča nakravatanih in z očetovimi parfumi odišavljenih dijakov, ter do potankosti urejenih dijakinj.   »Someone’s built a candy castle for my sweet sixteen,« so se neuglašeno drli, ko so kapljali iz avtobusa. Izstopila je…

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……

»Aaah au au.« Ob neprevidnem koraku mu utrujeno telo vrne s skelečo bolečino v hrbtu. Nejevoljen priraca do postelje, kjer se spomni, da ni še umil nadomestnih zob. Čeprav jo ima že lep čas, se mu še vedno rahlo gnusi, ko jo drži v rokah in skuša izmiti sledi hranjena. Godrnjajoč si v brado, se…

“Ne skrbi, Erik. Verjamem, da se ne spomniš nič od tega, kar se je zgodilo na balinišču. Odpravila bova vse boleče točke, ki sprožajo napade besa. Sprosti se v tem udobnem ležalniku. Vse je v redu. Veš, hipnoza je le alternativno stanje zavesti. Še vedno boš slišal vse, kar bom govoril, ne boš nepriseben. Hipnoza…

Kratka zgodba, Četrti oleander, ima v sebi zapredek silne izpovedi, ki je, skoraj gotovo, zavestno precejena skozi cedilo metafizike – in prav to ji daje tisto dodano vrednost, da nam nakaže smisel verjetja v obnavljajočo moč ljubezni. Zgodba ima primeren tempo, jezik je čist, mestoma nekoliko preboden s šablonami, vendar so te v kontekstni strukturi…

Ko Jaša v temi hodnika naposled najde ključavnico na vratih, odklene in vstopi. Tipajoč po steni najde stikalo in na stropu zabrli žarnica. V oranžni svetlobi hitro preveri, ali je še vse na svojem mestu: jap, v kotu še vedno stoji črviva miza, založena z njegovo kramo, ob steni postelja z zaudarjajočo vzmetnico, pod njo…

OBLAK En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem…

»Ostanite mirni, gospa,« so ti rekli tudi tokrat. In prav isto bi ti rekla tudi jaz, vedno, ko sva vstopili v to stavbo. Prvič v resnici nisva prišli sem, ker je tebi zastajala voda, pač pa zato, ker je meni zastajal dih. Od očaranosti in veselja. Da se mi je uspelo ugnezditi vate. In drugič,…

Ne spomnim se več zagotovo, kdaj sem prvič vstopila v ta mali košček samote. Vem, da me je obdajal prostran travnik. Čutila sem, da se je ta kraj šele rodil; kipel je od moči, ki se je zrcalila v prelivajočih barvah zelenja … Sprva je bilo samo to, prazna planota, sčasoma pa sem vedno, ko…