Pogovor s Tomažem Kosmačem (avtor: Bojan Bizjak)   1. Začniva tam nekje, ko so sanje še bile dovoljene, v otroštvu. Osnovna šola, kakšen šolar je bil Tomaž? In kakšen otrok? Živahen, potegnjen vase, morda pretirano radoveden?   –  Sanje so dovoljene vedno in zdi se mi, da jih v precejšnji meri tudi živim. Le na…

 Popoldanski spanec ga najde na kavču. Debela knjiga Thomasa Wolfa: O času in reki, mu leži nad popkom, razprta in obeljena s soncem, ki tke ornament skozi malomarno spuščene žaluzije. Počasi ga obujenost vrača v realni svet. Po kosilu je bral, potem pa ga je vzelo v sanjski privid, da je s Sonjo zgoraj pri…

Jutra se najlepša, tista zgodnja. Odkar imam psa in sem ostala doma, vstajam zgodaj, malo po peti, se uredim, vzamem psa in greva. Doma hodiva ob reki – do prvega mostu in po drugi strani nazaj, ko sva na morju pa ob obali – do koder se da … Leta dva tisoč šest, konec poletja,…

  Vznemirjenje se potiša. Pomisli: Ivan, raskav glas ima, preveč kadi, ta naš stric Ivan. Še en glasbenik, bolj za žure, poroke take sorte. Pije, kadi, sicer si je naredil novo hišo, tri hčerke ima, tri sestrične, lepe, vse že odrasle; najstarejša je malo mlajša od mene in tudi že poročena, najmlajša je šla v…

Z roko si gre skozi goste lase, igra se z mobitelom, gleda posnetke, ki jih spotoma naredi. Ja, ta moja Slovenija. Prepotoval sem jo z Linom. On, na pol umetnik, dober snemalec, fotograf pa slab profesor. Kar naprej hoče biti enak dijakom, vtis dela. Nikoli ne bo dozorel, nikoli. Bila sva pa dobra kompanjona, ko…

1. Odhod.       Sedi na postelji in se kremži. Preteguje se kot dobro hranjena mačka. Saj res, kaj bo z mačko? Že dva dni jo ni na spregled. Mar je slutila, da bo mama šla? ga oplakne vprašanje. Sanje me še držijo. Če zaprem oči, jih vidim; cel kup borovnic, ki jih oče pretresa po…

Spoštovane in spoštovani. Kot ste morda že opazili, se je pravkar iztekla zadnja epizoda romana Vila ruj. In ker ne bomo pustili svojih zvestih bralk in bralcev brez poletnega branja, bomo kmalu začeli objavljati nov roman. Radi pa bi, da se tudi sami ojunačite in nam pošljete kakšno zgodbo ali pesem, lahko tudi roman. Zdaj…

Jutranja kava jo je tolažila, ko je sedela na terasi in vdihovala voljiv zrak; dišalo je po soli in po neki neznani vznemirjenosti. Ošinila je stensko uro v veliki dnevni sobi, še tisto, ki ji je merila čas na Krasu. Dala jo je renovirati, namazati, da ji zdaj meri drugačen čas. Ogledovala si je skodelic…

 Talnine snega so še ležale po globokih sencah v podgozdju, kjer se je hlad usedal in se upiral marčevskemu soncu. Liviji se je zdelo, da jo nosi čuden veter, da v njej žubori novo življenje. Test je pokazal, da sem pa zdaj zares noseča. Tiso lani, tisto … Petek je, več kot pol marca, torej,…