burjac@ajd.sik.si

Pozdravljeni na vetrovnem dvorišču besed!

Burjač je spletišče, namenjeno branju in objavljanju kratke proze ter poezije. Z njim želimo doseči, da bi kvalitetni literarni izdelki ponudili zanimivo bralsko izkušnjo širši množici bralcev. K sodelovanju vabimo tako izkušene in uveljavljene avtorje kot tiste, ki so šele začeli brusiti svoj pisateljski talent. Registrirate se lahko tukaj.

"Gledam oblake in poskušam razbrati oblike, ki mi jih rišejo na nebu. Mogoče me spominjajo na vodomca, ko stisne krila in prereže vodo, da pride do plena."
"Vse enkrat mine, mine in se spet pojavi. Med minevanjem pa ostajajo svetle luči v temnih predorih in tisti občutek, ko točno veš, da bo tudi predora enkrat konec."
"Rada imaš odtise obstajanja na koži ogledala, v katerih so ramena oblečena v štrclje kril."
"Le, ko z besedami nežno jadram po listu papirja, v ritmu svoje biti, se spomnim kdo sem. "

Ko sam si glas

Avtor: besedoljub
14 Maj, 2020

      Beli galebi jadrajo čez skledo neba, na obrežja svetlobe in smeha. Lepo zloženi kamni že od nekdaj pojijo noč z belino in v sebi skrivajo praritem vesolja. Preperele mreže ne žanjejo več ribje smrti. Čolni, zvrnjeni na bok, nikogar ne vozijo v vodne daljave, pod lunine luskine, da bi tam utopili spomine….

Preberi več...

Mrzel veter mene žene

Avtor: macolin
13 Maj, 2020

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

Preberi več...

Rezina limone

Avtor: besedoljub
11 Maj, 2020

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….

Preberi več...

Rada objemaš drevesa

Avtor: patra
07 Maj, 2020

Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt in vseeno so. Rada se vračaš v dlani brez razpok, skozi katere se rojevajo stoletja. Rada lomiš besede na ustih, medtem ko se v srcu nastanjaš kot vešča v pozabljenem muzeju. Rada imaš abstraktne samostalnike, kot so seks, premična ukročenost in francoski camembert. Rada imaš enolončnice in polinezijske…

Preberi več...

Zlata Kočija

Avtor: janakim
07 Maj, 2020

    Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji…

Preberi več...

Luna na dnu kozarca

Avtor: tom-veber
25 Mar, 2020

Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Preberi več...

Dom

Avtor: hvalaburji
25 Mar, 2020

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih…

Preberi več...

Molitev

Avtor: tom-veber
19 Mar, 2020

Nikoli do konca spoznati zakaj prav ti to telo v tej kvadratni realnosti treba je zarezati globoko in pustiti da odteče otroštvo z njim vsi nezaceljeni spomini in razpoke odpustiti preteklosti in se vsak dan znova roditi v življenje želeti si več kot bi lahko doživeli poljubiti več ustnic kot bi jim lahko bili zvesti…

Preberi več...

Panika

Avtor: pisunka
17 Mar, 2020

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice