burjac@ajd.sik.si

Pozdravljeni na vetrovnem dvorišču besed!

Burjač je spletišče, namenjeno branju in objavljanju kratke proze ter poezije. Z njim želimo doseči, da bi kvalitetni literarni izdelki ponudili zanimivo bralsko izkušnjo širši množici bralcev. K sodelovanju vabimo tako izkušene in uveljavljene avtorje kot tiste, ki so šele začeli brusiti svoj pisateljski talent. Registrirate se lahko tukaj.

"Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni."
"Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega nizko nad glave ..."
"Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti..."
"A garjasti vran se je razkrilil v moje telo in še bolj neusmiljeno kljuval živo meso. Kot bi mi drobci steklovine zaplavali v kite in nekontrolirano sejali tisočere nezaceljive ranice. "
"V kopalnici za trenutek postoji pred ogledalom in se zazre v zgubano podobo starca. Nakremži se; samo še za na odpad si, uvel cvet preminulega poletja."
"Napotim se skozi zarjavela železna vrata, ki luknjajo obnemogel zid okrog tvojega domovanja. Sezujem se. Peščena zrnca se zabadajo v pomehkužena stopala."

Mesečev lovec

Avtor: sibila
09 Apr, 2019

1. Med meglicami in planeti, na prostoru, kjer sanjajo ptice in se rojeva nov svet,  kot hruška droban, in nemočen kot otrok, radoveden in neznan; je prostor, ki ga pometa črni veter, vrtinči puščavski pesek in zadnji osati lovijo sonce – tam je moje domovanje. Skrita v času časov sem verjela v samoto, tihoto vesolja…

Preberi več...

Pokvarjena

Pomagal mi je zbežati. Letela sva skozi drhtavje noči. “Čakaj, Ferenc! Krilo, zataknilo se mi je v ograjo.” “Stoj, pomagal ti bom.” “Tiho, tiho … nekaj sem slišala. Ne, nič ni.” “Tako, rešena. Daj mi roko. Greva!” Želela sva … na plažo, nato hitro nazaj. “Uuuuhuuuu, uspelo je! Bi šla v vodo?” “Ne, nisem dobra…

Preberi več...

Solze za Tilna

07 Apr, 2019

Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega  nizko nad glave: Ko prideš sodit z ognjem in mečem … Svet je spačen, postavljen na glavo. Obrazi so razpotegnjeni, telesa nizko pri tleh. Trave polegajo čisto brez reda. Med resje se zaganjajo čebele, ljudje strmijo v nebo….

Preberi več...

Dotik

Avtor: anja0912
01 Apr, 2019

Med zdaj in nekoč razpeto hitenje, življenje. Meglen pogled od tukaj  do tja.   Z razprtimi rokami zajemanje zraka, lovljenje besed.   Vsaj nežen šepet.   Čakam.   Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami. Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak. A čakam prepozno. Lovim besede. Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.   Mir vre do hrupa…

Preberi več...

Zvon večerni bo spominjal name

Avtor: vasilij
29 Mar, 2019

Zvon večerni bo spominjal name Prihaja dan – ko bo zavladala tišina, ko te zvon večerni bo spominjal name na ljubezen, ki bo vstala iz spomina, tisto, v katero več nihče ne verjame. Takrat zvečer boš štela – prazne ure, ker ti bo v tišino tulil – nemi volk, spraševala veter, ki veje preko Mure,…

Preberi več...

Če bi lahko postal neviden

Avtor: ostrinar1
28 Mar, 2019

Če bi se lahko začaral in bi postal neviden, bi se sprehodil po dnevnih sobah, kuhinjah, gostilnah, frizerskih salonih, koncertnih dvoranah, nogometnih stadionih,  povsod, kjer se zbirajo ljudje. Ugotovil bi, da me tisti, ki trdijo, da so moji prijatelji, opravljajo, da mi želijo slabo samo zato, ker se sami ne morejo imeti dobro. Ugotovil bi,…

Preberi več...

Svila ognja

Avtor: besedoljub
28 Mar, 2019

Avtor: Bojan Bizjak – poskusna verzija zvočnih posnetkov.

Preberi več...

Dih aprila

Avtor: pisunar
27 Mar, 2019

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Preberi več...

Zvonček na tuji zemlji

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem…

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice