5. poglavje Alani je ves prosti čas med poukom porabila, da je prisluškovala morebitnim namigom Perota in Vida. Rada sta se tako igrala z njo, čeprav je verjela, da nista vedela za njeno popoldansko službo. Bolj kot je razmišljala, bolj neumno se ji je zdelo; kateri odrasel moški bi se šel take otroške fore? Vsak…

Recimo, da ti bo uspelo. Že zdaj se nasmihaš, kot da imaš v zavestju neko načrtno spogledljivo energijo in si zjasnjena s pomladnim dihom čez zaspane travnike, ki trobentajo v rumenem molu in dodajajo bele note, pa čeprav je zdaj šele marec … mrzli vetrovi bodo še vlekli, tega se zavedaš, ko zazehaš in si…

3. poglavje Alani Kastelman si je v polsvetlobi garderobe popravila pričesko, si dolge, svetle lase spela v čop, ter so obrisala solze. “Konec za danes. Zdaj moraš delat.” MAŠČEVANJE!!!! “Ne.” si je rekla. “Ne.” je še enkrat dahnila. Zapustila je temno garderobo, ki je služila tudi kot skladišče in prišla za šank majhnega, pozabljivega lokala…

Šopek iz nastajajočega prvenca pesniške zbirke Izginila En večer hodim skozi gosto meglo, pred mano stoji senca, ki je ne prepoznam, pristopim do nje, že postaja jasna postava pred njo svetloba bila je prelepa, in še lepša, bolj jasna, a megla še in še gostejša postaja a tako je bila lepa, dokler je ni jutranje…

1. poglavje Bzzt, bzzt, bzzt. Valdara je dvignila glavo in pogled iz vsebine delovnega zvezka in se naveličano razgledala po mizi, da bi poiskala izvor tihega vibriranja; vsaka motnja učnega procesa je bila dvajsetletnici več kot dobrodošla. Mobilnik je ležal na mizi ob prenosnem računalniku, ki je pri ugasnjenem monitorju predvajal najnovejše glasbene hite. Podzavestno…

TIHI Prepih vleče skozi pasažo in strga zabuljene obraze, prilepljen na viziranje izložb, prepolnih preplaha, da bo nekaj, kar je poceni, izpuhtelo iz nabora želja. On pa nič, zaviha si plašč in gre skozi mrežo hitečih. Mnogi imajo ušesne podaljške in nekaj govorijo, spet drugi imajo zaposlene roke na svetlečih ekranih telefonov, vsi so samo…

STRAH PRVIČ IN STOTIČ Strah je. Vsako jutro. Vsak večer. Ves čas. Drhtenje. Ženska glava, ki pada in pada. Stojiš tam med grobovi. Čakaš. Prekleta napetost, ki ne izgine. Tujec stoji pred ogledalom. Oblaki so nizko. Pokrajina telesa je požgana. Vračanje na enake točke.  Ponovitev istih napak. Nekoč. Zaman čakaš na preboj. Da se dušenje…

      Sonce, prekleto sonce, je Blaž nergal, nekako sam zase v kotu ob mizi, na njej so se že sušile luže – polival je tisti njegov brizganec, katerih ni niti štel več. Zagledal se je v ostro luč, ki je skozi manjkajoči kos starih žaluzij tipala v mračnat prostor, kjer so se mešali glasovi z…

Takole razmišlja direktorica Lavričeve knjižnice, Tina Velikonja Kultura ni okras – je kruh (skupnosti). Priznam: če kulturo danes merimo po tem, kolikokrat se pojavi v dnevnih naslovih, bi jo lahko zamenjali za obrobno rubriko – za tisto tiho opombo pod črto, ki jo oko, utrujeno od hitrosti, preskoči brez slabe vesti. A kultura je pravzaprav…