burjac@ajd.sik.si

Pozdravljeni na vetrovnem dvorišču besed!

Burjač je spletišče, namenjeno branju in objavljanju kratke proze ter poezije. Z njim želimo doseči, da bi kvalitetni literarni izdelki ponudili zanimivo bralsko izkušnjo širši množici bralcev. K sodelovanju vabimo tako izkušene in uveljavljene avtorje kot tiste, ki so šele začeli brusiti svoj pisateljski talent. Registrirate se lahko tukaj.

"Človek z dvema urama, in verigo ‘krog srca. Pod ozvezdji daljnimi, med kazalci šteje dni."
"Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega nizko nad glave ..."
"Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti..."
"A garjasti vran se je razkrilil v moje telo in še bolj neusmiljeno kljuval živo meso. Kot bi mi drobci steklovine zaplavali v kite in nekontrolirano sejali tisočere nezaceljive ranice. "
"V kopalnici za trenutek postoji pred ogledalom in se zazre v zgubano podobo starca. Nakremži se; samo še za na odpad si, uvel cvet preminulega poletja."
"Napotim se skozi zarjavela železna vrata, ki luknjajo obnemogel zid okrog tvojega domovanja. Sezujem se. Peščena zrnca se zabadajo v pomehkužena stopala."

Svila ognja

Avtor: besedoljub
28 Mar, 2019

Avtor: Bojan Bizjak – poskusna verzija zvočnih posnetkov.

Preberi več...

Dih aprila

Avtor: pisunar
27 Mar, 2019

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Preberi več...

Zvonček na tuji zemlji

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem…

Preberi več...

Obvestilo

Avtor: urednik
26 Mar, 2019

Spoštovani, kot lahko opažate, smo pričeli objavljati tudi zvočne posnetke. Za zdaj smo še skromni, ampak računamo na vaše sodelovanje. Posnetki naj bodo v mp3 formatu, velikosti do 10MB. Svoja prebiranja lahko pošiljate na elektronski naslov: burjac@ajd.sik.si

Preberi več...

Ostrostrelec

Avtor: amelia
24 Mar, 2019

„Oprosti, ljubica,“ šepeče z nežnostjo, za katero v njegovem življenju – vedno na robu med biti in ne-biti, ubiti ali ne ubiti – ni bilo mesta. Bila bi le nepotreben pomislek, zaseda svetemu poslanstvu, ki ga je opravljal, morda celo smrtna obsodba. Ustnice komaj zaznavno drhtijo v tihi molitvi, edini, ki jo pozna in priznava….

Preberi več...

Bezgov raj

Avtor: pisunar
17 Mar, 2019

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.

Preberi več...

Puška

17 Mar, 2019

Jutro je vlažno. Megla se  ovija okoli hiš in se zgoraj nad zvonikom raztaplja v žarkih prvega sonca. Modri opel z vso hitrostjo zavije na sredo ulice in se zaustavi. Podobno stori drug avto na zahodni strani. »Umaknite se, ljudje,«  kriče policisti in usmerjajo ljudi na prostor za zadnjimi hišami. Mlada policistka s prikupno čepico…

Preberi več...

Glasovi na gmajni

Avtor: zgodbarka
17 Mar, 2019

»Živjo Tone, si doma?« Milan lovi zrak in se oslepljen od obeljenih sončnih kolobarjev obrne proč od nebesne peči. Zatilje mu ovije naborek nelagodnega ščemenja. Zagorel bom in se razpustil v kupček pepela … Kaj, če ga ni … moral bi prej poklicati, ja neumno od mene … res. »Doma, doma. Kam pa naj v…

Preberi več...

Vetrovi umirajo

Avtor: pisunar
16 Mar, 2019

Vetrovi umirajo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc. Vetrovi umirajo v vzdihljajih ljubimcev, v zelenem listju v mrtvi senci v vodnjaku vseh tišin. Vetrovi umirajo: v trsju, v slapu razpenjene vodne melodije umirajo v trepalnicah hriba, ki se zazira v večnost obzorja. Vetrovi dokončno umrejo v piščali samotnega pastirja kamnitih ovc.

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice