LJUBITI  Z vso nežnostjo. Preprostostjo. Globino. Strastjo. Sneg. Koža. Mehkoba ustnic- Mehko se zarijejo prsti v zemljo. Besede, ki dežujejo v sanje. Slepo oko ekrana. Vojaki Zibaš se. Nazaj in naprej. Ljubezen je krik v prazno. Nočem več, reče črnolaska. Ljubezen je spremenila obliko. Kovinska pošast bruha ogenj.  Mozaik žalosti se sestavi. Množica. Samota. Valovanje….

Saj, kava, takole na balkonu v majskem jutru. Ne bom rekel, da mi ne prija, doma, v miru, ampak … Dvom je v vsem, je že skoraj paranoja. Gledam tja čez, kjer se sence tkejo v zaveso nekega davnega spomina, ko so tam mimo hodile neke druge zastave in se je zaklinjalo k drugim bogovom….

»Aaah,« široko odprte oči uzrejo s črnino prekrito sobo; ni prepričana ali je minulo zgolj nekaj sekund ali par minut, preden se oko privadi svetlobi, ki jo dovoljuje noč in se globoko dihanje umiri. Dlan krčevito prižeta na koži nad srcem popusti prijem; zavest se dokončno prepriča, da je spet v resničnosti. Z dlanjo si…

TIŠINA HRUMI Strah je preplet obupa in nemoči nemira. Prividi so balzam za razbolelo dušo. Bitke izgubljenih vojn. Odpuščanja ni. Ostri robovi sveta. Kdo so vsi ti ljudje? Kje so drevesa, ki si jih sadil? Ne pomaga, ko stisneš dlan v pest. Predvidljiva zgodba. V vsaki se skriva sto drugih zgodb. Za vsako rabljeno besedo…

SESTRI »Ojoj, ojoj, poglej, pridi, hitro …« so odmevale stene. Kriki s primesjo panike, so vijugali in iskali pot iz kopalnice. Starejša je, kot v posebnem ritualu, z glasom urgentne vibracije klicala mlajšo. Slednja, vajena dram in tudi sama v bolečinah, je počasi oddrsala proti mestu klicanja. Ni bila vedno tako nonšalantna, večkrat so jo…

BELE NOČI Vstajam tam od enih do treh v belih nočeh. Vsako noč se režem do kosti. Praktično ne spim nič. Postajam zombi. Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož.  UTRIPANJE V SENCIH Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih….

POŽGANE TRAVE Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo…

Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat…