Očitno sem se izmazal. Toda dozdelo se mi je, da se nekdo dela norca iz mene. Z desne proti levi – že to se mi je zdelo čudno – so se namreč na steni vrstile žive slike znanih ljudi, in to dvojne: spredaj v barvah, v ozadju, z zamikom v desno, pa črno-bele. Le…

V meglici mladosti se zaletavam v tuja prepričanja,  ki postanejo moja.    Pogumno jih branim,  kot bi branil sebe,  kot vojak, ki brani državo,  a države ne pozna, kot jaz ne poznam sebe.    Le, ko z besedami nežno jadram po listu papirja,  v ritmu svoje biti,  se spomnim kdo sem.    Plujem skozi meglice…

Poznam vas, poznam gospa. Nekam čemerni ste. Mogoče ste slabo spali? Pa kaj me tako gledate? Vem, nisem primerno oblečen za tak lokal in za svoja leta. Vi pa lepo urejeni, z modno revijo v roki, zamišljeni, zgrbančeni v svoja srednja leta, pa vendar še tako pohotni. Zaljubljeni ste v svoje udobje.  Kreacija časa na…

Topla, a trda skala mi nudi oporo in naslon. Poleg mene se med skalami plazi neka  rastlina, odebeljena, očitno je nekje v začetku maja bujno cvetela. Občutek imam, da če ji prelomim en piramidast list, bo vse steklo iz njega. Sočno in bogato, a hkrati raste v skalah, torej tudi ugnano in vajeno razpenjenih viharjev….

Misli so mi zbežale. V poplavi spominov je majhna, toda svetla točka. Na trenutke jo jasno vidim in tisti topli val me spet oblije. Spet lebdim, plavam, letim. V svetlobi te točke zagledam sebe. Tisti dan sem spet prišla k svetilniku. Neka nevidna moč me je gnala, pogon na neskončno neverjetnost. Nikjer ni bilo nikogar,…

V noči, ko angeli padajo v svoja zrcala, mi z ustnicami netiš ognje.   Vzrdhtevaš sred snegov. Z vijoličastimi cvetovi jemleš strahove praznim vejam.   Poiščiva si pomladno zavetje v škarpah pri modrasih; naj še nama oluščijo kože.   Vzemi me v tvoje ničje. Prebodi me s turkizno svetlobo hladnih tolmunov.   V noči, ko…

      Beli galebi jadrajo čez skledo neba, na obrežja svetlobe in smeha. Lepo zloženi kamni že od nekdaj pojijo noč z belino in v sebi skrivajo praritem vesolja. Preperele mreže ne žanjejo več ribje smrti. Čolni, zvrnjeni na bok, nikogar ne vozijo v vodne daljave, pod lunine luskine, da bi tam utopili spomine….

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….