Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat…

Slepota na obrobju vidnosti, se je tanjšala z namigi, da bodo jutri prišle nevihte in polizale izmučen prah iz pregretih teles. Zvok dleta se je pomešal z vibracijami kričanja, visoko zgoraj na brežini, kjer je stal še en trpin, ogrnjen s soncem. Delavci na drugi strani kamnoloma so odhajali na dopoldansko malico. Nenadni zamolk je…

HIŠA, spomnim se, kako je žena 22 let nazaj blaznela, da se proda lepo stanovanje v Piranu, ki je imelo strmo stopnišče, in kupi hiša, da bo naselila svojo mamo poleg sebe, blodila sva po Črnem kalu, po Kozini, na Maliji je hotela kupiti hišo dvojček poleg tipa, ki sedel na Dobu zaradi umora 7…

             MIŠJI KRALJ, bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova. Čisto zadaj je hodil…

                          STRAH, ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more. Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho…

  Vlak je sopihal skozi jutro v rahel klanec, kot starec, ki mu počasi že zmanjkuje moči. Pokrajina je bila prekrita z lesketajočim se ivjem. Kovinska kolesa so enakomerno udarjala ob tire: en, dva, en, dva, en, dva … kot utrip nekega pozabljenega srca. Sama je sedela, ob oknu, v tretjem kupeju drugega vagona in…

Vse bo umrlo Vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo ljudi,  besede so se rodile prej,  skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo časa,  besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,  besede so starejše od kamna,  vse bo umrlo,  samo besede…

Stopila sem na vlak za Koper. Rada se vozim z vlakom, tako široki so prehodi in prostorsko bogato razporejeni sedeži. Sicer se v Sloveniji ne moremo pohvaliti z visokim standardom; nasprotno, včasih je verjetno poštna kočija hitreje prišla  iz Ljubljane do Trsta kot se peljemo z vlakom danes.  Zdi se, da se je vlak zapeljal…

Pogled na uro mu je povedal, da manjka še petnajst minut do vsakodnevnega obreda – kadar je vreme dovoljevalo –, ki ga ni hotel zamuditi. Za vsak dan je vedel, kdaj se začne sončni zahod. Domov je prispel pet minut prej. Do tri četrtine je napolnil kozarec, ki je stal na mizici pri oknu, skoraj…