V daljnem kraljestvu je živel ostareli kralj. Jesen življenja je najraje preživljal v svojem sadovnjaku, zelo ponosen na drevesa, ki jih je sam posadil in negoval. Grel se je na prvem pomladanskem soncu in opazoval prve cvetove češenj in marelic. Tam, čisto ob zidu je samevalo staro drevo marelice. Grčasto deblo, borne veje in samo…

Svet razpada! Vprašal sem dvojnika, kje začeti ta film podob? Na začetku, je odgovoril. Torej treba je kreniti iz neke poljubne točke in narediti prvi korak. Ta je vedno najtežji. Potem je kot reka, prepustiš se toku. Strastno sem gledal 200 oddaj na Discoveriju, Goli in prestrašeni. Torej počasi, počasi nisem skoraj nič spal. Prebujal…

Obrne se na drugi bok, odejo potege čez ramo. Malo bom še dremal, malo, glavo – rahlo ga boli –porine pod blazino. Ampak … to ni moja odeja … Kje sploh sem? Odpre oči in se zdrzne. To, kar zagleda, ne spominja na njegovo sobo; ali dnevno sobo, kjer včasih zaspi, ko se sredi noči…

Počasi sem se sprehodila po moj bivši kuhinji – takšna je kot je bila, ko sem jo zapustila. Z dlanjo grem nežno po pultu … čez kuhalno ploščo – koliko večerij sem skuhala na njej za prijatelje, sem pomislila. Ustavim se ob stekleni vitrini s kozarci: še vedno so tu – kozarci na pecljih z…

>Povej mi, o čem si sanjala.  >Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram. >Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉 >Dobro no, naj ti bo.  In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili…

Skozi luknjice na roletah, ki jih za čez noč ni spustila do konca, si je jutranja svetloba utirala pot do zidu in nad njeno glavo narisala popačen pravokotnik. Z naraščanjem dnevne svetlobe je po spalnici poplesovalo vse več likov in jo dramilo. Poskusila je odmisliti vstajanje, se prevalila na drugo stran in se trudila še…

Ni progresa Srečna sem. In počutim se kot pero, ki ga bo vetrič vsak trenutek odnesel iz ambulante. “Ni progresa. Vse po starem,” je rekel in se nasmehnil. Pričakovala sem, priznam … a ko vstopiš v to veliko sivo stavbo, te ta večna množica težko bolnih ljudi z zaskrbljenimi in prestrašenimi očmi posrka vase in…

Jesenske megle so utonile v globeli. Tomo stoji ob koritu in gleda barve listja, ki je popadalo na vodo. V ustih mu je ostala smola slabega žganja, ki ga je pil spodaj v vasi. Ne zmorem več brez tega, zjutraj enega, opoldan aperitiv, popoldan pivce za živce, zvečer pa v bife in … Ne, ne,…

List, barve obledelega starega papirja, visi na zaslonu nasproti mene. Strmiva. Čakam, me z utripajočo črtico pri strani izziva!? Obotavljam se, nimam ti česa zaupati, res ne. Nič takega se mi ne dogaja, da bi bilo vredno zapisati. Zakaj sva potem tu, domače naloge nimaš, službene zadeve precej  hitreje procesiraš. Torej? Zakaj si me priklicala,…