Kategorija: Kratka proza

Kličem jih marjetice. Boste že videli zakaj. Lahko vam povem da zato, ker so lepe, nevsiljive, nežne in veliko jih je bilo. Nekoč. Verjetno. Začne se pa tako. Na smetišču zgodovine, na tisti brezkončni apokalipsi smeti in odrabljenih kosov aluminija, karbona in bakra, je nekoč nekdo našel nekaj. Nedoločljivost je namerna, mimogrede. Nekdo, ki se…

  Jutro v parku Bilo je pozno poletno jutro, ko je sonce že žejno srebalo zadnje kaplje rose v mestnem parku. Sprehajalci psov so že odšli, tudi osamljenih jutranjih trimčkarjev ni bilo več, le tu in tam se je po poti izza zelenih ovinkov prikazal kakšen starec na sprehodu ali mlada mamica z otrokom v…

ZVOK ZVEZD       Taljenje jutra me najde v zahrbtni legi neke hotelske sobe, v kateri sem že tretjo noč. Nikamor se mi ne mudi, koncert je uspel, zaslužek … Katera je bila sinoči … Nensy, Vali, Loti, Karmen, ne vem, imena zdaj niso važna, zdaj res ne več. Prah usmiljenja mi je izpral slike vseh…

3 in …? 16. Noč je tišina. Mogoče le peresni šum dreves skozi priprto strešno okno. Lahko bi spal pa sem narahlo preutrujen. Pogojno reflektivno in v imenu zdravja sprožim v sebi priučeni meh hipnoze; iluzije slik o idealnem kraju, o romanju na svež predah pomladnih površin, v svet lebdenj platnenih krilc metuljev, zvočnih stihov…

Na travniku, poraščenim s posameznimi, od vetra počesanimi in od mraza porjavelimi šopi ojstrice, so se pri tleh tiščale marjetice. Niso se še želele dvigniti z mehkih mahastih blazinic, čeprav je toplota že izvabljala življenje iz osušele prsti. Iz izkušenj so vedele, da zime še ni zares konec. Naveličane ždenja, čakajoče na pomladansko dežno kopel,…

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

»Mišo, kje si, stari?« je glasno zavpil Joco že na vratih. Seveda so bili to le nadimki, rojeni v rani mladosti, ki so se najboljših prijateljev še vedno držali. Celo toliko, da marsikdo niti ni vedel njunih pravih imen. »Joco, ti pizda!« mu z nasmehom zakriči Mišo nazaj. Še zadnjič pogleda skozi okno, na zasnežene…

Torej, skratka … Naročen sem … naročili so me za režijo. France Prešeren, Cankar, evo škarje, evo platno, ves odkrit sem in na zdravje! Zares! Odkrili so me – končno. Razkrili kupček kipčka moje inducirane ustvarjalne vrednosti. “Zdaj si prost,” so rekli, “léti!” Vidim plane za proslavo, galopirajo po zraku – i-hi-hi – želijo, da…

Večerna luč v kozarcu vina Sanjala je. Povsod sami lepi ljudje, ki so jo kar vodili proti letališču; bilo je na morju.  Bili so vsi, člani njene družine v potovalni opremi. Kamnita obala se je spuščala proti dnu, kjer so se   v igri svetlobe  razraščale rastline. Nenavadno!!! A,  prav enake na delu kopnega in v…

Jana. Večkrat je pomislil nanjo. Največkrat takrat, ko je drvel po avtocesti z obale proti domu in so mu pogled pritegnili grmički ruja, ki se na Krasu bohotijo ob robu ceste in se v tistem času začno odevati v barve z nešteto žarečih odtenkov. Takrat se, z vsemi tistimi barvami, v njegove misli naslika tudi…